Psihoterapija in izzivi sodobne družbe

Psihoterapija je v sodobni družbi ključnega pomena, saj predstavlja most med posameznikovim doživljanjem in boljšim duševnim zdravjem. Razumevanje in sprejemanje psihoterapevtskih pristopov je bistveno za napredek na tem področju, zato je ključno, da psihoterapevti aktivno sodelujejo pri oblikovanju diskurza in širjenju znanja.

Z njihovim sodelovanjem v strokovnih člankih se zagotavlja avtentičen vpogled v prakso psihoterapije, ki pomaga razjasniti kompleksnosti in nianse njihovega dela.

Raziskovanje mnenj in stališč psihoterapevtov je neprecenljivo, saj ponuja edinstveno perspektivo na vprašanja, s katerimi se srečujejo njihovi klienti, in na splošno pojmovanje duševnega zdravja. V članku so izpostavljena raznolika vprašanja, ki segajo od praktičnih dilem klientov do globljih vprašanj o naravi psihoterapije.

Sodelovanje psihoterapevtov pri tovrstnih člankih ne le prispeva k večji ozaveščenosti o duševnem zdravju, ampak tudi krepi zaupanje med terapevti in javnostjo. To je bistvenega pomena v času, ko so duševne težave vse pogostejše in ko je potreba po kvalificiranih strokovnjakih vse večja. V tem kontekstu je psihoterapija več kot zgolj zdravljenje; je pot do razumevanja sebe in drugih ter ključni element v gradnji bolj empatične in ozaveščene družbe.

Ta vprašanja odpirajo vrata v razumevanje psihoterapevtskega procesa, ki ni le zdravljenje, ampak tudi pot samoraziskovanja in osebne rasti. Gre za obsežen članek. Spodaj je kazalo za lažji pregled:

Kazalo članka

Vsem psihoterapevtom smo poslali identična vprašanja, strukturirana na dva dela: vprašanja, ki jih klient postavi psihoterapevtu in vprašanja o psihoterapiji.

Uvod v vlogo psihoterapevta

Psihoterapija, kot temeljni kamen sodobne mentalne zdravstvene oskrbe, igra ključno vlogo v življenju mnogih ljudi, ki iščejo razumevanje, olajšanje in rešitve za svoje čustvene in psihološke izzive. V središču tega zdravilnega procesa je psihoterapevt, ki ne le nudi strokovno znanje in vodstvo, temveč tudi empatijo, podporo in varno okolje za rast in samoraziskovanje.

Psihoterapevtova vloga presega zgolj poslušanje in odgovarjanje na klientove težave. Je kompleksna in večplastna, zahteva pa visoko stopnjo profesionalizma, empatije in prilagodljivosti. Psihoterapevti so usposobljeni za uporabo različnih terapevtskih pristopov in tehnik, s katerimi klientom pomagajo razumeti njihova čustva, misli in vedenja.

Njihov cilj ni le ublažiti trenutno trpljenje, temveč tudi opolnomočiti posameznike, da razvijejo veščine in strategije za boljše spoprijemanje z izzivi v prihodnosti.

Delo psihoterapevta zahteva globoko razumevanje človeške psihe, hkrati pa tudi spretnost, da se to znanje prilagodi vsakemu posameznemu klientu. Vsaka terapevtska zveza je edinstvena in se oblikuje na temelju zaupanja, spoštovanja in sočutja.

Psihoterapevti se zavežejo k zagotavljanju varnega in podpornega okolja, kjer se klienti lahko počutijo slišane, razumljene in sprejete brez sodb.

Poleg neposrednega dela s klienti se vloga psihoterapevta razteza tudi na področje izobraževanja in zagovorništva. S svojim delom prispevajo k destigmatizaciji duševnih motenj in povečanju ozaveščenosti o pomenu duševnega zdravja v družbi.

S tem ne samo izboljšujejo življenja posameznikov, ki se obrnejo nanje po pomoč, temveč imajo pomemben vpliv tudi na širše družbene spremembe v percepciji in obravnavi duševnega zdravja.

Kaj sprašujejo stranke psihoterapevte?

V tem poglavju bomo raziskali dinamiko med klienti in psihoterapevti skozi prizmo vprašanj, ki jih klienti pogosto postavljajo v terapevtskih sejah. Ta pogled nam omogoča razumeti, kako klienti doživljajo terapevtski proces, katere dileme in izzive doživljajo in kakšna pričakovanja imajo od terapije in terapevta.

Vprašanja, ki jih klienti postavljajo psihoterapevtom, kot so “Kaj storiti s ponavljajočimi se nezdravimi vzorci?”, “Kako lahko odkrijem svoj pravi jaz?” ali “Ali je mogoče travmo popolnoma premagati?”, so ključna za razumevanje njihovih potreb in strahov.

Prav tako so vprašanja o psihoterapiji, kot so “Kako določiti, kaj je ‘normalno’?”, “Ali terapija lahko ustvari odvisnost?” ali “Kje je etična meja terapevta?”, pomembna za razumevanje etičnih in filozofskih temeljev psihoterapevtskega poklica.

Vprašanja o terapevtovem delu in pristopu

  1. **”Kakšne so prednosti in omejitve vašega pristopa kot psihoterapevta?”**Klienti pogosto želijo razumeti, kaj lahko pričakujejo od terapije in kako se pristop terapevta ujema z njihovimi potrebami.
  2. “Kako bi se odzvali, če bi se v seji zlomil in potreboval tolažbo?” To vprašanje odraža potrebo po čustveni varnosti in meje profesionalnega odnosa med klientom in terapevtom.
  3. “Ali se boste osredotočili samo na družinske odnose, na primer na moj odnos z mamo?” Klienti so pogosto radovedni ali zaskrbljeni o tem, kako bo terapevt obravnaval družinske dinamike in pretekle izkušnje.

Osebna raziskovanja in samospoznavanje

  1. “Ali verjamete, da ima vsakdo svoj pravi jaz, in kako lahko odkrijem svojega?” Ta vrsta vprašanj izraža klientovo iskanje identitete in samorazumevanja.
  2. “Zakaj ponavljam iste nezdrave vzorce, čeprav se jih zavedam?” Klienti pogosto iščejo razumevanje svojega vedenja in strategije za prekinitev škodljivih vzorcev.

Terapevtski proces in napredek

  1. “Zakaj mi ne poveste samo, kaj naj storim?” To vprašanje kaže na željo po konkretnih rešitvah in razumevanju terapevtove vloge v procesu vodenja, ne narekovanja.
  2. “Ali menite, da mi te terapije pomagajo?” Klienti iščejo potrditev in razumevanje učinkovitosti terapevtskega procesa.

Globlja vprašanja in čustvene dileme

  1. “Zakaj se je ta travmatični dogodek zgodil ravno meni?” Ta vrsta vprašanj odraža globoko čustveno bolečino in iskanje smisla v težkih izkušnjah.
  2. “Ali je mogoče travmo popolnoma premagati ali postane del nas?” Klienti iščejo razumevanje in upanje v procesu okrevanja od travme.
  3. “Je normalno, da imam včasih nasilne misli, čeprav jih nikoli ne bi uresničil?” Takšna vprašanja kažejo na skrb glede lastnih misli in občutkov ter potrebo po razumevanju njihove normalnosti.
  4. “Zakaj se vsi tako trudijo, da bi me ohranili pri življenju?” To globoko vprašanje lahko odraža občutke brezupa in iskanje pomena v življenju.

Vprašanja klientov odražajo njihove strahove, upanja, negotovosti in potrebe, terapevtov odziv pa je ključen za vzpostavitev zaupanja in uspešno terapevtsko zvezo.

Vsako od teh vprašanj odpira pomembne teme v terapevtskem procesu in odraža edinstveno pot vsakega klienta skozi terapijo. Razumevanje in odzivanje na ta vprašanja je ključno za razvoj učinkovite terapevtske zveze, ki temelji na zaupanju, empatiji in strokovnosti.

Skozi ta dialog psihoterapevti ne samo naslavljajo specifične skrbi in težave klientov, temveč tudi spodbujajo njihovo samoraziskovanje, rast in osebni razvoj.

Različni pristopi v psihoterapiji

Psihoterapija je raznoliko polje, ki obsega številne teoretične pristope in tehnike, namenjene obravnavanju različnih psiholoških težav in duševnih stanj. Vsak pristop ponuja edinstven pogled na naravo človeškega uma, čustev in vedenja, prav tako pa zagotavlja različne metode za pomoč klientom.

Razumevanje teh različnih pristopov omogoča psihoterapevtom, da najdejo najbolj učinkovite metode za vsakega posameznega klienta.

Za reševanje različnih psiholoških težav in duševnih stanj so bili razviti številni psihoterapevtski pristopi in tehnike. Ridenour (2019) poudarja pomen z dokazi podprtih psihoterapij za posameznike s psihozo, vključno s kognitivno-vedenjsko terapijo, terapijo sprejemanja in predanosti, psihodinamičnimi in integrativnimi pristopi.

Martindale (2005) poudarja vlogo psiholoških obravnav pri pomoči pri psihosocialnem okrevanju in zmanjševanju stopnje ponovitve bolezni pri psihozi, s poudarkom na vzpostavljanju odnosov in prilagajanju intervencij.

Cave (1999) ponuja pregled somatskih, psihodinamičnih, vedenjskih, kognitivnih in humanističnih/eksistencialnih terapij,

Kellner (1979) pa opisuje posebne strategije za zdravljenje psihofizioloških motenj, kot so ponavljajoči se telesni pregledi in namerna sugestija. Naj omenimo nekaj pogostih pristopov v psihoterapiji:

  1. Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) KVT se osredotoča na prepoznavanje in spreminjanje negativnih miselnih vzorcev in vedenj, ki prispevajo k psihološkim težavam. Terapija se pogosto osredotoča na sedanje težave in ponuja konkretne strategije za reševanje.
  2. Psihoanalitična terapija (PA) Temelji na delu Sigmunda Freuda, ta pristop raziskuje, kako nezavedni miselni procesi in zgodnje otroške izkušnje vplivajo na trenutno vedenje. Poudarek je na dolgoročni analizi in razumevanju globoko zakoreninjenih čustvenih težav.
  3. Humanistični pristopi Humanistični pristopi, kot je Gestalt terapija ali v klienta usmerjena terapija, poudarjajo osebno rast in samouresničitev. Poudarek je na tem, da klienti razvijejo boljše razumevanje samega sebe in svojih občutkov.
  4. Sistemska družinska psihoterapija (SDP) Ta pristop se osredotoča na medosebne odnose in dinamiko znotraj družinskih sistemov. Terapija pogosto vključuje več članov družine in preučuje vzorce vedenja med družinskimi člani.
  5. Na čuječnosti temelječa psihoterapija Tehnike, kot je mindfulness, spodbujajo zavedanje trenutnega trenutka in sprejemanje misli in občutkov brez sodb. Ta pristop pomaga zmanjšati stres in izboljšati čustveno regulacijo.
  6. Integrativni pristopi Integrativna psihoterapija združuje elemente iz različnih terapevtskih šol in pristopov, prilagojenih potrebam posameznega klienta. Ta pristop omogoča fleksibilnost in ustvarjalnost v terapevtskem procesu.

Vsak od teh pristopov ponuja svoje edinstvene vpoglede in tehnike za obravnavanje duševnega zdravja in blagostanja. Psihoterapevti pogosto prepletajo elemente različnih pristopov, da ustvarijo individualiziran načrt zdravljenja, ki najbolje ustreza potrebam in okoliščinam vsakega klienta.

Razumevanje in uporaba teh različnih pristopov odraža raznolikost in kompleksnost človeške izkušnje, kar omogoča psihoterapiji, da je učinkovita in prilagodljiva v svojem prizadevanju za izboljšanje duševnega zdravja.

Tehnike, ki jih psihoterapevti uporabljajo

Psihoterapevti pri svojem delu uporabljajo različne tehnike, ki so prilagojene specifičnim potrebam in okoliščinam klientov. Te tehnike so osredotočene na pomoč klientom pri razumevanju in obvladovanju njihovih čustvenih, kognitivnih in vedenjskih težav. Spodaj so opisane nekatere osnovne tehnike, ki jih pogosto uporabljajo psihoterapevti:

  1. Empatično poslušanje. Psihoterapevti se zavestno trudijo razumeti izkušnje in občutke klientov brez obsojanja ali dajanja nasvetov. Ta tehnika pomaga klientom, da se počutijo slišane in razumljene.
  2. Refleksija in povratne informacije. Terapevti odsevajo in povzemajo klientove besede, da potrdijo njihove občutke in pomagajo pri osvetlitvi nezavednih miselnih vzorcev. Ta proces klientom pomaga bolje razumeti svoje misli in občutke.
  3. Vodenje raziskovanja čustev. Terapevti spodbujajo kliente, da raziskujejo in izražajo svoja čustva v varnem in podpornem okolju. Pomaga pri prepoznavanju in obvladovanju globoko zakoreninjenih čustvenih odzivov.
  4. Vedenjske naloge in domače naloge. Terapevti lahko dodelijo naloge, ki kliente spodbujajo k uporabi novih strategij obvladovanja v realnih situacijah. Te naloge pomagajo prenesti učenje iz terapevtskega okolja v vsakdanje življenje.
  5. Razkrivanje neskladnosti. Terapevti pomagajo klientom identificirati in raziskati neskladja med njihovimi vrednotami, mislimi in vedenji. Ta proces spodbuja samospoznavanje in osebno rast.
  6. Mindfulness in meditativne tehnike. Uporaba tehnik osredotočenosti na trenutek pomaga pri zmanjšanju stresa in čustvene reaktivnosti. Klienti se učijo biti prisotni z svojimi izkušnjami brez avtomatskega reagiranja.
  7. Tehnike reševanja problematike. Psihoterapevti klientom pomagajo razvijati in utrditi spretnosti za reševanje težav. Tehnike vključujejo identifikacijo problemov, iskanje alternativnih rešitev in ocenjevanje njihove učinkovitosti.
  8. Uporaba metafor in zgodb. Metafore in zgodbe se lahko uporabijo za ilustracijo in raziskovanje čustvenih izkušenj. Pomagajo klientom bolje razumeti in artikulirati svoje občutke in misli.

Uporaba teh tehnik v psihoterapiji omogoča klientom, da raziskujejo svoje miselne vzorce, čustva in vedenja na globlji ravni. Psihoterapevti te tehnike prilagajajo glede na specifične potrebe in cilje posameznih klientov, s čimer zagotavljajo individualiziran in celostni pristop k zdravljenju.

Pomembno je, da se te tehnike uporabljajo v kontekstu zaupanja in spoštovanja med terapevtom in klientom, kar je ključno za uspešno terapevtsko izkušnjo.

Izzivi in kompetence psihoterapevta

Psihoterapevtski poklic prinaša s seboj številne izzive in hkrati zahteva različne kompetence za uspešno in etično opravljanje dela. Psihoterapevti se morajo soočati s kompleksnimi čustvenimi in psihološkimi situacijami ter razvijati veščine, ki jim omogočajo učinkovito pomoč svojim klientom. Spodaj so navedeni nekateri ključni izzivi in potrebne kompetence v poklicu psihoterapevta.

Psihoterapevti se v svoji praksi soočajo z različnimi izzivi, vključno z uporabo substanc, vpletenostjo zdravnikov, psihološko kompleksnostjo, krizami in etičnimi dilemami (Brems, 1999; Schank, 2005; Barnett, 2008).

Ti izzivi so še bolj zapleteni v majhnih skupnostih, kjer so pogosti dvojni odnosi, meje zdravljenja in omejitve pristojnosti (Schank, 2005). Tudi psihiatri pripravniki se srečujejo z izzivi pri prizadevanjih za kompetence na področju psihoterapije, vključno z morebitnim razkorakom med pričakovanji usposabljanja in izkušnjami (Parker, 2013).

Za premagovanje teh izzivov psihoterapevti potrebujejo kompetence, kot so empatija, komunikacijske veščine, stalno izobraževanje in samozavedanje (Brems, 1999; Barnett, 2008). Naj omenimo nekaj izzivov in kompetenc psihoterapevta:

Izzivi

  1. Raznolikost klientovih potreb. Psihoterapevti se srečujejo z različnimi klienti, vsak s svojo edinstveno zgodbo, težavami in potrebami. Potrebna je sposobnost prilagajanja in prilagoditve terapevtskih tehnik za vsakega klienta posebej.
  2. Čustveno naporen poklic. Delo s klienti, ki se soočajo s težkimi čustvenimi stanji, je lahko čustveno izčrpavajoče. Terapevti morajo najti načine za upravljanje lastnih čustev in preprečevanje izgorelosti.
  3. Etične dileme. Psihoterapevti se pogosto srečujejo z etičnimi vprašanji, kot so zaupnost, profesionalne meje in pravilno ravnanje v zapletenih situacijah. Potrebna je dobra razumevanje etičnih smernic in sposobnost sprejemanja premišljenih odločitev.

Kompetence

  1. Empatija in sočutje. Psihoterapevti morajo razviti globoko razumevanje in sočutje do izkušenj svojih klientov. Te lastnosti so ključne za ustvarjanje varnega in podpornega terapevtskega okolja.
  2. Komunikacijske spretnosti. Učinkovito poslušanje, jasno izražanje in sposobnost razumevanja neverbalnih signalov so temeljne veščine. Komunikacijske spretnosti so ključne za vzpostavitev zaupanja in razumevanja med terapevtom in klientom.
  3. Profesionalna usposobljenost in izobraževanje. Nenehno izobraževanje in usposabljanje za ohranjanje strokovnosti in seznanjenost z najnovejšimi raziskavami in praksami v psihoterapiji. Razumevanje različnih terapevtskih pristopov in teorij je bistveno za prilagajanje terapije potrebam klienta.
  4. Samospoznavanje in samoregulacija. Psihoterapevti morajo biti samokritični in zavedati se svojih lastnih čustev, predsodkov in omejitev. Samoregulacija in samospoznavanje sta ključna za vzdrževanje profesionalnega in etičnega vedenja.
  5. Reševanje problematike in kreativnost. Sposobnost kreativnega reševanja problemov in prilagajanja terapevtskih tehnik za reševanje edinstvenih izzivov klientov. Fleksibilnost in inovativnost sta pomembni za iskanje učinkovitih rešitev v kompleksnih terapevtskih situacijah.

Psihoterapevti morajo biti opremljeni s širokim naborom veščin in kompetenc, da se lahko učinkovito soočajo z izzivi, ki jih prinaša njihov poklic. Razumevanje in usposobljenost na teh področjih so ključni za zagotavljanje kvalitetne in etične psihoterapevtske oskrbe.

Etični in filozofski vidiki psihoterapije

Psihoterapija je poklic, ki se ne ukvarja le s tehnikami in pristopi za obvladovanje duševnih motenj, temveč je tudi globoko ukoreninjena v etičnih in filozofskih razmislekih. V tem poglavju bomo raziskali, kako etična vprašanja in filozofski koncepti vplivajo na terapevtsko prakso in kako psihoterapevti integrirajo te vidike v svoje delo.

Etične in filozofske razsežnosti psihoterapije so kompleksne in večplastne ter na različne načine vplivajo na terapevtske prakse. Karasu (1985) poudarja pomen vrednot, ciljev in terapevtskega odnosa pri oblikovanju teh razsežnosti.

Phillips (2003) nadalje raziskuje presečišče etike in filozofije v psihoterapiji, zlasti v povezavi z zasebnostjo, duhovnostjo in znanstveno podlago prakse. Bühler (1992) se poglobi v etične vidike terapije, vključno z njenimi cilji, učinkovitostjo in morebitnimi stranskimi učinki, pri čemer poudarja vlogo antropoloških vidikov in razumevanja bolezni.

Chodoff (1996) ponuja osebni pogled na etične razsežnosti psihoterapije in razpravlja o prehodu od paternalističnega k pogodbenemu modelu odnosa med zdravnikom in pacientom, o zlorabi moči terapevta in vplivu upravljane oskrbe na etične standarde. Naj navedemo nekaj etičnih vprašanj in filozofskih vidikov psihoterapije:

Etična vprašanja v psihoterapiji

  1. Določanje etičnih meja. Razprava o tem, kako terapevti določajo in vzdržujejo etične meje znotraj terapevtskega odnosa, vključno z vprašanji zaupnosti, dualnih odnosov in profesionalne integritete.
  2. Sočutje in profesionalna objektivnost. Raziskovanje, kako terapevti uravnotežijo sočutje do klientov z nujnostjo ohranjanja profesionalne objektivnosti in nepristranskosti.
  3. Odločanje v etično zahtevnih situacijah. Kako terapevti pristopajo k odločanju v etično kompleksnih situacijah, kot so obravnava nasilja, samopoškodovanja ali zlorabe.

Filozofski vidiki v psihoterapiji

  1. Vloga osebnih vrednot in prepričanj. Razprava o tem, kako osebne vrednote in prepričanja terapevtov vplivajo na njihov pristop k terapiji in kako jih uravnotežijo s potrebami in vrednotami klientov.
  2. Koncepti pravičnosti in poštenosti. Raziskovanje, kako terapevti obravnavajo ideje pravičnosti in poštenosti znotraj terapevtskega procesa in kako se njihova prepričanja lahko razvijejo ali spremenijo skozi delo s klienti.
  3. Sprejemanje in razumevanje človeške narave. Kako filozofski pogledi na človeško naravo, kot so razumevanje svobodne volje, odgovornosti in človeškega trpljenja, vplivajo na terapevtsko prakso.
  4. Iskanje smisla in avtentičnosti. Raziskovanje, kako terapevti spodbujajo kliente pri iskanju smisla, osebne avtentičnosti in samoaktualizacije v svojem življenju.
  5. Vpliv filozofskih teorij na terapevtske pristope. Kako različne filozofske teorije in šole misli vplivajo na razvoj in uporabo specifičnih terapevtskih pristopov in tehnik.

Etični in filozofski vidiki psihoterapije nudijo globlji vpogled v to, kako terapevti razmišljajo o svojem delu in kako te teoretične osnove vplivajo na njihovo prakso. Ta razmislek je ključnega pomena za razumevanje kompleksnosti terapevtskega procesa in poudarja pomembnost kontinuiranega profesionalnega razvoja in samorefleksije med terapevti.

Vključitev teh vidikov v terapevtsko delo ne samo obogati terapevtski proces, temveč tudi pomaga pri oblikovanju bolj celostnega in globljega pristopa k obravnavanju duševnega zdravja in dobrega počutja.

Vpliv psihoterapevta na družbo

Vloga psihoterapevta v sodobni družbi sega daleč preko meja njihovih terapevtskih prostorov. Psihoterapevti imajo pomemben vpliv na družbo, saj prispevajo k mentalnemu zdravju posameznikov, izboljšanju medosebnih odnosov in širšemu razumevanju duševnih motenj. To poglavje raziskuje različne načine, kako psihoterapevti vplivajo na družbo in spodbujajo pozitivne spremembe.

Vloga psihoterapije v sodobni družbi je večplastna. Madsen (2018) poudarja njen vpliv na različne vidike družbenega življenja, vključno s popularno kulturo in institucionalnimi strukturami. Mann (1989) razpravlja o njeni vlogi v sodobni psihiatriji in obravnava vprašanja, kot sta usposabljanje in stigma.

Williams (1959) poudarja pomen razumevanja duševnih procesov v medicinski praksi, Luchins (1948) pa izpostavlja vprašanje, ali je psihoterapija, ki se pogosto osredotoča na individualno dinamiko, primerna za tiste, katerih težave so predvsem posledica zunanjih okoliščin. Naj navedemo nekaj primerov vpliva psihoterapevtov v družbi:

  1. Izboljšanje mentalnega zdravja posameznikov. Psihoterapevti neposredno vplivajo na življenja posameznikov, jim pomagajo obvladovati duševne motnje, izboljšati čustveno počutje in razvijati boljše strategije za spoprijemanje s stresom. Ta individualna izboljšanja imajo širše družbene posledice, saj se bolj zdravi posamezniki bolje vključujejo v svoje skupnosti in prispevajo k večji družbeni produktivnosti.
  2. Destigmatizacija duševnih motenj. Z ozaveščanjem in izobraževanjem psihoterapevti igrajo ključno vlogo pri zmanjševanju stigme, povezane z duševnimi boleznimi. Delo na destigmatizaciji pomaga pri spodbujanju odprtih pogovorov o duševnem zdravju in olajšuje iskanje pomoči za tiste, ki jo potrebujejo.
  3. Vpliv na medosebne odnose in družinske dinamike. Psihoterapevti pomagajo posameznikom in družinam pri izboljšanju komunikacije, reševanju konfliktov in gradnji zdravih odnosov. Izboljšanje teh dinamik lahko ima dolgoročen pozitiven vpliv na družbene strukture, vključno z boljšim vzgojnim okoljem za otroke.
  4. Spodbujanje sprememb v delovnih okoljih. Psihoterapevti sodelujejo pri razvoju programov za duševno zdravje na delovnem mestu in izobraževanjih za zaposlene in vodstvene delavce. Ta prizadevanja vodijo k boljšemu razumevanju in podpori duševnega zdravja v delovnem okolju, kar prispeva k večji produktivnosti in manjši odsotnosti zaradi bolezni.
  5. Vpliv na zdravstvene in izobraževalne politike. Psihoterapevti imajo pomembno vlogo pri oblikovanju in zagovarjanju politik, ki spodbujajo duševno zdravje in dobro počutje. S svojim strokovnim znanjem prispevajo k razvoju učinkovitih zdravstvenih programov in izobraževalnih kurikulumov.
  6. Spodbujanje skupnostnega razvoja. Sodelovanje v skupnostnih projektih in pobudah, ki se osredotočajo na izboljšanje duševnega zdravja in splošnega dobrega počutja. Psihoterapevti lahko prispevajo k oblikovanju močnejših in bolj odpornih skupnosti.

Vpliv psihoterapevtov na družbo je torej večplasten in obsežen. Njihovo delo ne samo da pomaga posameznikom pri osebnem razvoju in spoprijemanju z izzivi, temveč tudi prispeva k bolj zdravim, bolj ozaveščenim in bolj povezanim skupnostim.

S svojim delom v različnih kontekstih – od individualne terapije do sodelovanja v javnih politikah – psihoterapevti igrajo ključno vlogo pri gradnji močnejše in bolj sočutne družbe.

Pogosti zadržki do psihoterapije

Psihoterapija je ključna komponenta sodobne skrbi za duševno zdravje, vendar nekateri ljudje nanjo gledajo kot na problematično zaradi različnih razlogov. Spodaj je opisanih nekaj pogostih zadržkov ali skrbi, povezanih s psihoterapijo, in njihova razlaga zakaj je temu tako:

  1. Stigma duševnega zdravja. Duševno zdravje je še vedno obremenjeno s stigmo v mnogih kulturah. Iskanje pomoči pri psihoterapevtu lahko ljudje dojemajo kot priznanje šibkosti ali neuspeha.
  2. Zasebnost in zaupnost. Skrbi glede zaupnosti so pogoste. Ljudje se bojijo, da se informacije, deljene v terapiji, lahko razkrijejo brez njihovega privoljenja.
  3. Stroški terapije. Psihoterapija je lahko finančno breme, zlasti v državah brez ustreznega zdravstvenega zavarovanja ali kjer terapija ni krita.
  4. Dolgoročna zavezanost. Nekateri vidijo psihoterapijo kot dolgotrajen proces brez jasnega konca, kar lahko vzbuja strah pred dolgoročno zavezanostjo.
  5. Skepticizem glede učinkovitosti. Skeptiki dvomijo o učinkovitosti terapije, zlasti če ne razumejo, kako deluje, ali so prejeli napačne informacije.
  6. Strah pred čustvenim razkrivanjem. Nekateri se bojijo, da bo psihoterapija odprla čustvene rane in jih postavila v ranljiv položaj.
  7. Kulturne in družbene razlike. Ljudje iz različnih kulturnih ali družbenih okolij morda nimajo zaupanja v terapijo, ki izhaja iz drugačnih kulturnih predpostavk.
  8. Nezaupanje v terapevte. Nekateri morda dvomijo v kvalifikacije ali namere terapevtov, kar lahko izhaja iz preteklih negativnih izkušenj ali slišanih zgodb.
  9. Strah pred “biti označen”. Obiskovanje psihoterapevta lahko nekateri dojemajo kot oznako, da so “mentalno bolni”, kar lahko vpliva na njihovo samopodobo in družbeni status.
  10. Predpostavka, da terapija ni za “resne težave”. Nekateri menijo, da je psihoterapija primerna le za manjše težave in ne za resne duševne motnje, kar je napačna predpostavka.

Te skrbi in zadržki pogosto izhajajo iz pomanjkanja informacij, stigmatizacije duševnega zdravja in kulturnih predpostavk. Pomembno je, da se ti izzivi naslavljajo z izobraževanjem, destigmatizacijo in boljšim razumevanjem psihoterapije in njenih koristi.

Odprta komunikacija o teh vprašanjih lahko pomaga razširiti razumevanje in dostopnost psihoterapije za vse, ki jo potrebujejo.

Psihoterapevti odgovarjajo

Na naše sodelovanje so se velikodušno odzvali naslednji psihoterapevti: Ksenija Zor, Špela Adam, Špela Brecelj, Nataša Grof, Nataša Leban, Sabina Kračun. Njihove odgovore predstavljamo spodaj.

Ksenija Zor

Ksenija Zor je specializantka transakcijsko analitične psihoterapije (Inštitut IPSA), univ. dipl.
komunikologinja in ekonomistka, zasebno pa mama dveh najstnikov. Izobraževala, usposabljala in udejstvovala se je na področjih komunikacijskih veščin, joge in čuječnosti. Je vodja sekcije za transakcijsko analizo v društvu SINTA, članica izvršnega odbora Društva za transakcijsko analizo Slovenije SLOVENTA in članica organizacijskega odbora za spletne seminarje v Slovenski Krovni Zvezi za psihoterapijo (SKZP). Več o njej si lahko preberete tu: https://www.besede-in-misli.com/.

Špela Adam

Špela Adam je specializantka integrativne psihoterapije v okviru Inštituta za integrativno psihoterapijo in svetovanje (IPSA). Več kot 10 let je delala z osebami, ki imajo težave z zasvojenostjo, kjer je pridobila izkušnje tako na individualnem, kot tudi partnerskem in skupinskem delu. Nekaj let je delala tudi z mladostniki in njihovimi družinami, kar počne še sedaj v okviru privat prakse. Zasebno je mama trem navihanim fantom. Več o njej si lahko preberete tu: https://www.drevo-podpore.si/.

Špela Brecelj

Špela Brecelj je zdravnica in certificirana integrativna psihoterapevtka. Je tudi certificirana učiteljica joge, dipl. filozofinja in umetnostna zgodovinarka. V prvi vrsti se ukvarja z zdravljenjem motenj hranjenja in psihosomatskimi boleznimi. S sodelavci je ustanovila Inštitut za integrativno medicino, psihoterapijo in izobraževanje Mokša. Oblikuje strokovne vsebine s področja celostnega zdravja v majhnih grižljajih, ki jih lahko spremljate na @institut.moksa. Več o dejavnostih inštituta preberite na www.moksa.si.

Nataša Grof

Nataša Grof je po izobrazbi psihologinja, profesorica psihologije in certificirana psihoterapevtka. V prostem času je marsikaj – prijateljica, plesalka, ljubiteljica živali, knjig in računalniških iger, večna študentka, ker se nikoli ne naveliča pridobivanjanovih znanj, strastna popotnica, včasih samotarka, včasih neumorna žurerka in še kaj bi se našlo. Kmalu je ugotovila, da jo najbolj veseli individualno delo z ljudmi, zato sem je začela dodatno izobraževati iz psihoterapije, smer transakcijska analiza. Transakcijska analiza nam omogoča globlje razumevanje naših medosebnih odnosov in samega sebe, kar nam pomaga prepoznati in razrešiti vzorce, ki nas omejujejo in preprečujejo, da bi živeli polno in izpolnjeno življenje. Pritegnila jo je tudi terapija sprejemanja in predanosti (ACT), saj je njena učinkovitost dobro podprta z raziskavami. Zato je zaključila tečaj obravnave anksioznosti po principih ACT. Ker je odprta za različne psihoterapevtske pristope, je zaključila tudi osnovno izobraževanje iz logosinteze pri dr. Tina Bončina. Logosinteza nam bo v pomoč pri soočanju s stresom, strahovi in omejujočimi prepričanji, saj nas uči, kako s preprostimi tehnikami osvoboditi blokade in ponovno vzpostaviti notranje ravnovesje. Več o njej si lahko preberete tu: https://www.skrbzase.si/.

Nataša Leban

Mag. Nataša Leban, mag. soc. ped., je geštalt integrativna družinska psihoterapevtka. Diplomirala je na oddelku za socialno pedagogiko, kjer je zaključila tudi magistrski študij. Dodatno sem je usposabljala za delo z otroki in mladostniki ter starši. Ima zaključeno petletno psihoterapevstko izobraževanje iz Geštalt izkustvene družinske terapije, priznano s strani Evropskega združenja. NA SFU je zaključila študij Supervizije za področje dela z otroki in mladostniki. Je tudi izvedenka pedagoške stroke. Aktivno je bila dve leti vključena v skupino Častnega razsodišča in je članica SKZP. Več o njej si lahko preberete tu: https://vzlet.in/.

Sabina Kračun

Po osnovni izobrazbi je diplomirana medicinska sestra. Izobraževanje je vzporedno dopolnjevala na področju Zakonskih in družinskih študijev, kjer je leta 2018 pridobila magistrski naslov. Svoje znanje je nadgradila z zaključkom Specializacije iz zakonske in družinske terapije leta 2019, kjer je pridobila specializirano znanje za obravnavo družin, parov in posameznikov ter izkušnje za samostojno terapevtsko delo. Je aktivna članica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije in svoje delo opravlja v skladu z etičnimi standardi združenja. Njeno področje dela so poleg izvajanje individualnih, partnerskih in družinskih terapij, tudi izobraževanja za podjetja predvsem na področju preprečevanja izgorelosti, soočanje s stresom na delovnem mestu, medosebni odnosi v prof. okoljih, emocionalna inteligenca pri delu idr. Več o njej si lahko preberete tu: https://zavodbalance.si/.

Vprašanja, ki jih klient postavi psihoterapevtu

(sem prvič pri vas, nisem se še odločil ali se tudi vrnem) Naštejte mi 3 prednosti in 5 omejitev kot psihoterapevta?

Ksenija Zor

Verjamem, da je za velik del “uspešnosti psihoterapevtskega procesa” pomemben odnos med terapevtko in klientko_om, zato vas spodbujam, da namenite pozornost temu, kako se počutite pri meni in ob meni. Pomembno je, da najdete nekoga, s katerim se ujamete na čisto človeški ravni in z energijo, zato si je vredno vzeti nekaj časa za izbiro. Moji prednosti sta gotovo odprtost in izkušnje.

Omejitve, hm. Ne verjamem, da se lahko ujamem v vsemi ljudmi, ki pridejo na terapijo in da sem kompetentna za vse vrste težav. Ljudem, ki so npr. v psihiatrični obravnavi, lahko nudim ob akutnih težavah le dodatno podporo.

Špela Adam

Tri prednosti:

  • Empatija,
  • izkušnje z zelo raznovrstnimi profili (duševne motnje, delo z zasvojenimi),
  • bazično sprejemanje vsakogar.

5 omejitev:

  • težko sprejmem, če nekdo ne želi delati globinsko, pa čeprav razumem, da so pomembni klientovi cilji in ne moji
  • moj perfekcionizem in ukvarjanje s tem, kaj vse bi še morala narediti kot terapevtka, pa čeprav na drugi strani razumem, da je velikokrat ravno moja prisotnost najpomembnejša in da je manj več
  • vse ostale moje pomanjkljivosti pa so velikokrat del procesa in najine skupne dinamike, ki je pomemben tudi za klienta in se s tem ukvarjam tudi na supervizijah

Špela Brecelj

Če prav razumem, želite, da naštejem 3 prednosti in 5 omejitev mene osebno kot psihoterapevtke? Če je to vprašanje, na podlagi katerega bi se radi odločili, ali sem prava terapevtka za vas ali ne, bi vas raje povabila, da se tega pomembnega vprašanja lotite drugače.

Takole ponavadi svetujem klientom, ki so na uvodnem pogovoru pri meni in za katere menim, da sem jaz pravi naslov za njih: ko se posloviva, ko pridete domov in v naslednjih dneh bodite pozorni na to, kako se počutite. Vzemite si čas, da tole prvo srečanje, ki zna biti zelo vznemirljivo, malo odzveni v vas.

Preverite pri sebi, ali ste dobili vtis, da sem oseba, s katero se počutite dovolj varno in udobno, da bi lahko skupaj začela graditi zaupen odnos. Na razpolago imava tri začetna srečanja, preden se dokončno odločiva, ali bova sodelovala in podpisala terapevtski delovni dogovor.

Nataša Grof

Pri psihoterapevtskem delu uporabljam različne pristope, katerih učinkovitost je dokazana s kvalitetnimi raziskavami. Hkrati sem odprta tudi za kaj drugega, če je to v interesu klienta in mu ne bo škodilo. Po osnovni izobrazbi sem psihologinja, zato imam določeno širino na področju poznavanja človekove duševnega delovanja. Z veseljem sprejmem tudi stranke, ki želijo delati on-line preko video klica in imam s tem načinom psihoterapije veliko pozitivnih izkušenj.

Ne delam z otroci, družinami in mlajšimi najstniki. Na tem področju zaenkrat nimam dovolj znanja in kompetenc. Prav tako ne postavljam diagnoz in ne izvajam psihodiagnostike. Za ta namen po potrebi napotim klienta drugam.

Nataša Leban

Kaj bi želeli slišati, da bi vas prepričala? Sama prednost vidim v tem, da imam za seboj kar nekaj psihoterapevtskih delovnih let in kilometrine. Sem družinska psihoterapevtka, pri čemer skušam biti v pomoč celostno. Delujem odkrito, sem direktna, najpomembnejši del mi je odnos in zavedanje tega, kaj se dogaja.  Z empatijo pomagam pri tem, da si najdete strategijo, ki bo vam v konkretno pomoč pri majhnih korakih, s katerimi pričnete.

Omejitve: Če je za psihiatra medikamentozna terapija kot oporna palica, potem so nekatere metode in tehnike dela, ki jih bova midva izvajala, opora za vas brez kemije. Je pa ključno tudi to, da bom prva, ki – če se mi bo  zdelo potrebno, da vključiva za podporo še medikamentozno terapijo in psihiatrično obravnavo – vam bom to tudi povedala. Tu je ena omejitev, brez dodatne strokovne podpore in smernic včasih ne gre.

Dalje, včasih se lahko zgodi, da smer psihoterapije ali način dela psihoterapevta posamezniku ne ustreza. V tem primeru je potrebna preusmeritev po pomoč drugam.

Sabina Kračun

Najprej bi ovrednotila vaše zanimanje za terapijo, za odločitev, ki vsekakor ni bila enostavna in je zahtevala veliko poguma in želje po tem, da se nekaj spremeni. To je prvi korak in je v procesu terapije izjemno pomemben, pa četudi se ne vrnete več nazaj (mogoče ne k meni, mogoče pa bo to uvod v to, da je klient spoznal, da se ni počutil dobro ali pa se čez čas odprejo neka čutenja ali razmišljanja o tej prvi uri terapije, ki je namenjena bolj spoznavanju ter opredelitev stiske, zaradi katere se klient odloči za terapijo). Če pa napišem na kratko:


Prednosti:

  1. odločitev za terapijo -odločitev zase, iskanje rešitev za boljše počutje, posameznik si da priložnost za izboljšavo (razrešitev stiske, dileme, travm ipd.).
  2. četudi prvo uro doživlja, kot nelagodno, neprijetno -lahko posameznik ugotovi, da ta terapija ne ustreza njemu (mogoče ni prava modaliteta, mogoče ne ustreza terapevt/ka, mogoče še ni dozorelo v klientu, da bi razkrival svoje stiske nekomu…). Vsaj pride do tega, kaj ne želi oz. kaj mu ne ustreza.
  3. Kot terapevtka po navadi odločitev za terapevtski proces prepustim klientu, ne pritiskam nanj, čeprav mi vidimo možnost/orodja/veščine za izboljšanje njegove situacije, lahko smo del tega in ga spremljamo v procesu ozaveščanja samega sebe. Kadar se klienti prej že pozanimajo za terapijo, vedo kaj to je in kaj lahko pričakujejo -to že na prvi uri povedo in postavijo vprašanja, ki imajo že vnaprej pripravljena. Praksa pa kaže tudi na to, da se za terapijo odločajo tisti, ki že poznajo koga, ki ima pozitivne izkušnje s terapijo. To je tudi povod, da poskusijo še sami.

Omejitve:

  1. Duševne bolezni (ki potrebujejo psihiatrično zdravljenje z medikamentozno terapijo). Takrat jih napotim k psihiatru, seveda pa je lahko psihoterapija, učinkovita v podporni nalogi, ko se klient sooča z boleznijo. Psihoterapevti ne predpisujemo zdravil.
  2. Motnje osebnosti, kjer gre za intenzivne osebnostne poteze, ki pomembno vplivajo na psihično delovanje takega posameznika in se kažejo tudi motnje v odnosih z drugimi ljudmi. V psihoterapevtskem procesu je potrebno upoštevati psihične kapacitete klienta in se sledi klientu. To pomeni, da ga sprejmemo v tem koliko zmore oz. tudi želi ozaveščati področja čustvovanja, doživljanja, mišljenja ipd.
  3. Ko se posameznik odloča za terapevtski proces je pomembno, da je to njegova svobodna volja, terapevti nimamo »čarobne palčke«, s katero bomo razrešili/odstranili vse stiske s katerimi pridejo na terapijo, čeprav si resnično želimo. Včasih moramo sprejeti tudi to, da klient ne želi/ ne zmore pogledati globlje v vzrok svoje stiske in to tudi spoštujemo. Zato je zelo pomembno, da klient aktivno sodeluje in je pomemben del terapevtskega odnosa, kar doprinese k razrešitvi težav/izzivov s katerimi se spopada.
  4. Ne zavlačujemo psihoterapevtskega procesa, da ne pride do odvisnosti. Odnos med terapevtom in klientom je tisti, ki zdravi in je normalno, da pride do določene čustvene navezanosti na terapevta. Ves čas terapevtskega procesa se daje poudarek k sočutju in empatiji, ki klienta opolnomoči, da najde (ozavesti notranje vire moči) poti in načine za razreševanje svojih stisk. Mi pa ga ob tem spremljamo. Zato se vsak psihoterapevtski proces tudi nekega dne zaključi (to je zelo pomemben vidik procesa).
  5. Čeprav terapevti vidimo posameznikovo notranjo moč, on pa je še ne čuti- terapevti skozi odnos ter vnašanjem določenih intervencij pomagamo pri ozaveščanju in samoprepoznavanju pacientovih želja/potreb. Na ta način se nauči zadovoljiti te potrebe, ko ugotovi katere sploh so. Mi ne postavljamo ciljev sami (kar bi se nam zdelo smiselno), ampak vedno v skladu z klientovimi željami/potrebami (tudi če so še neozaveščene). Klient je središče psihoterapevtskega procesa in na tem področju čutim, kot terapevtka neko ponižnost, da ne vemo vsega, da je vsak klient nekaj posebnega – vsak človek nosi v sebi tako strup (stiske, travme ipd.), kot tudi zdravilo za razrešitev le tega.

Kaj bi se odzvali, če bi v hudi stiski začel jokati in prosil za objem?

Ksenija Zor

Dokler se take stvari zgodijo v dogovoru in s privolitvijo obeh odraslih oseb, ob upoštevanju mej seveda, ne vidim nobenih težav v taki prošnji.

Špela Adam

Če bi čutila, da je objem v redu tudi za mene, bi vas z veseljem objela in nudila podporo. Potrebno je razumeti, da mogoče kdo lahko prosi za objem z namenom, da se izogne pravemu stiku in je navajen preko telesne bližine dobiti stik. Telesna bližina in objem sta zelo pomembna, vendar ne za vsakogar v vsakem trenutku.

Špela Brecelj

Dotik in objem sta pomembni in močni terapevtski tehniki, ki ju redno uporabljam. Ljudje smo predvsem sesalske živali. Pomemben, če ne celo bistven del našega psihološkega razvoja se zgodi, še preden začnemo uporabljati jezik.

Mi nujno potrebujemo dotik, ki je varen in prijeten in pomaga naši psihi doživljati naše telo v odnosu z drugim telesom. Na ta način se šele oblikujejo naše meje, identiteta in sposobnost regulacije vznemirjenja. Številni ljudje že od dojenčka dalje niso bili deležni dovolj dotikov in objemov in je to lahko pomemben del tistega, kar jim je v razvoju umanjkalo ter vodilo v težave v psihofizičnem zdravju.

Mnogo ljudi je tudi doživelo bližino drugega kot intruzivno, nasilno, zlorabljajočo. Torej sta varen dotik, varen, kontroliran objem, lahko izjemno močni tehniki zdravljenja, obenem pa ob nestrokovni rabi lahko povzročita retravmatizacijo.

Ker sta tako močni, ju seveda uporabljam pod natančno določenimi pogoji in izključno v okoliščinah, kjer je motiv (indikacija, namen) povsem jasen meni kot kliniku. Pogoji so:

  • Tako meni (psihoterapevtki) kot klientu je vnaprej jasno, da sta dotik (npr. dlan na ramenu ali hrbtu) in objem tehniki, ki ju načeloma uporabljam, ker je to obilno strokovno utemeljeno. Tako kot druge motorično-senzorične vaje. In morda ju bova kdaj uporabila tudi midva. Dogovor, da se v najinem odnosu lahko odločiva za dotik, nujno skleneva vnaprej, ne pa v trenutku regresije, hude vznemirjenosti. Če klient zavrne možnost dotika, to seveda absolutno upoštevam.
  • V trenutku, ko začutim, da bi bil dotik na mestu, vedno besedno in neverbalno preverim, ali si klient želi dotika. Ponavadi rečem nekaj v smislu: »Pomislila sem, da bi mi bilo zelo naravno, če bi vas zdajle objela. Kako bi vam bilo to?« Ali pa: »Kako bi vam bilo, če bi položila svojo dlan na vašo ramo?«
  • Dokler ne dobim odgovora, se ne zganem. Nič odgovora pomeni ne. Mogoče pomeni ne. Samo ja pomeni ja. (To je tudi odlična priložnost za modeliranje postavljanja in preverjanja meja ter pridobivanja privolitve.)
  • Istočasno ves čas preverjam pri sebi, ali je meni udobno s tem dotikom/bližino. Zgodi se lahko namreč, da meni to ni udobno (npr. ker čutim, da bi to kršilo moje meje ali pa da s klientom nimava dovolj časa, da bi se pogovorila o motivih, predstavah, fantazijah, občutkih, pomenih, ki spremljajo objem).
  • Vseskozi preverjam, ali dovoljenje za dotik še obstaja, ali je varen in udoben. Vedno z besedami napovem svoje gibe, zato da ni nobenih presenečenj.

Če so vsi te kriteriji izpolnjeni in me klient vpraša, če bi ga objela, to z veseljem naredim. To je namreč znak zdravega načina ko-regulacije v varnem odnosu. Za to pa je potrebno precej časa in skupnega dela.

Nataša Grof

Psihoterapevtski odnos ni prijateljski odnos in tega se zavedajo tudi klienti. Zato do takih prošenj niti ne prihaja. Jok je seveda sprejet, imam vedno pripravljene robčke. Za objem pa verjetno tudi svojega zdravnika ne prosite.

Nataša Leban

S svojo prisotnostjo bi vas skušala pomiriti in potolažiti. Potem bi skupaj z vami skušala poiskati način spopadanja s svojimi stiskami, ki bi vam ustrezal.  Jok je čisto normalen odziv našega telesa (tudi takrat, ko na terapiji predeljujemo težke stvari), za kar nam nikoli ne rabi biti nerodno.

Skušala bi vas na različne načine  naučiti/spodbuditi, da bi se s svojimi stiskami sami znali uspešno spopasti (čuječnost, meditacija, vizualizacija, samoopazovanje..)  Če bi se mi zdela stiska ekstremna bi vam tudi povedala, da sem vam na voljo 24/7 … to sem v svoji praksi (več kot 13 let) uporabila 2x. Objela bi vas in vas skušala potolažiti. Potem bi skupaj z vami poiskala trenutno rešitev/preusmeritev, morda čaj, sprehod po gozdu, risanje, karkoli in vendar nekaj kreativnega za pomiriti dušo. Skušala bi vas na različne načine  naučiti/spodbuditi, da bi se s svojimi stiskami sami znali uspešno spopasti (čuječnost, meditacija, vizualizacija, samoopazovanje..)  Če bi se mi zdela stiska ekstremna bi vam tudi povedala, da sem vam na voljo 24/7 … to sem uporabila 2x.

Sabina Kračun

To se občasno tudi zgodi, da klient izrazi željo po fizičnem objemu. Terapevti prepoznavamo stopnje pred tem in poskušamo že prej regulirati močna čustva, kot so npr. huda žalost, globoko razočaranje…in pomirjamo čustva preko besede (z uporabo sočutja in empatije). V odnosu klient -terapevt je nujno potrebno upoštevati razmejitve. Za to je odgovoren terapevt in se tega ne sme zlorabiti. V praksi se mi je zgodilo, da je ena klientka ob koncu terapevtske ure, nenadoma skočila v objem – v afektu. Temu terapevti rečemo, da klient naredi eno vedenje ali pove kakšno hudo stisko t.i. »na vratih« (ko že drži kljuko, da bo odšel). To se zgodi pri klientih, ki še nimajo razvite strategije vzdržati močno tesnobo in zato največjo stisko pove na koncu terapevtske ure. To je za terapevta silna neugodna situacija, saj bo odšel klient nepomirjen (saj odpre neko večjo zadevo, ki pa je ne moremo obravnavati, saj je konec ure). Zelo je pomembno, da vemo kaj se je zgodilo in to naslovimo na naslednji terapevtski ur (naslednji teden)i – četudi jo klient sam ne izpostavi, jo naslovimo mi, terapevti. Na takšen način je manj teh nepredvidljivih situacij, saj jih obravnavamo in klient se nauči kako zdržati s to tesnobo (terapevt mu jo pomaga prestati/regulirati in obenem iščemo globlje vzroke za ta neprijetne občutke). Torej tudi, če nas klient objame (ter nas s tem preseneti), je pomemben naš odziv na to. Vsekakor ne kažemo da smo šokirani, ali da bi ga odrinili, ali ga sramotili ipd. ampak se to zgodi kdaj in je to tematika, ki jo bomo obravnavali na naslednji terapevtski uri, da klient ozavesti, kaj je želel s tem vedenjem, zakaj in kako bi lahko na drugačen način prišel do sočutja drugih ali do tega, da bi z besedami izrazil kaj doživlja. Četudi gre za občutja hvaležnosti -pomembno je da ozavesti. Kliente učimo kako znanje, ki ga pridobi/ozavesti v kliničnem okolju (terapevtska pisarna) vnaša v vsakodnevno realno življenje zunaj terapevtskega varnega prostora.  

Ali boste za to krivili samo mojo mamo?

Ksenija Zor

V terapiji ne gre za iskanje krivcev, ampak za poskus razumevanja samega sebe, iz kje izhajamo in kakšne so (bile) naše navade in vzorci, ki nam, ko odrastemo, ne služijo več.

Špela Adam

Hmmmm. Veliko bo v ospredju mama, če ne drugače pa v najinem odnosu in v vseh nezadovoljenih potrebah. Sicer pa nikoli ne govorim in tudi ne razmišljam o krivdi. Rajši to imenujem odgovornost. Primarni odnosi so zelo pomembni za naše oblikovanje odnosa do sebe in sveta, na začetku pa najbolj odnos z mamo.

Mama nas nosi 9 mesecev v trebuhu in že v prenatalnem obdobju preko nje »dobimo« veliko informacij o nas in svetu. Ko se rodimo, smo z mamo v simbiozi, v odslikavanju. Mama nam odslikava, kdo smo in kakšni smo. Če je mama depresivna ob dojenčku, bo dojenček to na nezavednem nivoju čutil.

Mama je tudi pomembna za naš odhod v svet. Nas pusti, da gremo? Je ob tem vesela? Se boji? Kakšen odnos ima ona do sveta? Vse to se nezavedno preslika na naše druge odnose v našem nadaljnjem življenju, kar je pomembno za naše trenutno zavedanje. Seveda pa so pomembne tudi druge osebe v našem življenju.

Špela Brecelj

Hm, sploh ne vem, če razumem, na kaj se nanaša vaše vprašanje… O kateri zadevi se pogovarjava? Kaj je tisto, za kar bi krivila vašo mamo? … Kar lahko odgovorim, je, da moja naloga ni iskati krivca. Moja naloga je v varnem odnosu posamezniku dovoliti, da razišče še neozaveščene dele sebe.

Pogosto so to deli, ki so bili v drugih odnosih »prepovedani«. Velik del zorenja, integracije je ozaveščanje, validiranje ran, ki so nastale v odnosu s skrbniki/starši. Priznati sam sebi, kako hudo je bolelo, ko sem bil zgrešen, zapuščen, razočaran, zavrnjen, zanemarjen, zlorabljen; in istočasno razumeti, da to ni bilo pravično (torej, nisem si tega zaslužil) je intenziven in nujen del rasti.

Razumeti, da kot otrok ne morem biti odgovoren za dejanja svojih staršev, je ključno. Vsak odrasel je odgovoren za svoja dejanja. Šele nato pride na vrsto tudi odraslo razumevanje, da so starši naredili najbolje, kot so hoteli, znali, zmogli.

Nataša Grof

Jaz ne bom krivila nikogar. Starši običajno naredijo kakor najbolje zmorejo in znajo. Ker so v prvi vrsti samo ljudje, kdaj naredijo tudi napako. Ker smo enkrat odrasli in samostojni, smo takrat sami odgovorni zase in kriviti nekoga drugega ni funkcionalno. Sami moramo najti načine, da spremenimo svoje vedenje in mišljenje, če nam stari načini povzročajo trpljenje. Lahko poiščemo v vzgoji kakšne razloge za trenutno situacijo, kar nam prinese določeno olajšanje, vendar to še ne bo rešilo problema. Pomembno se je zavedati, da na nas niso vplivali samo starši, ampak tudi drugi pomembni odrasli in mediji.

Nataša Leban

Za vse ne more biti kriva mama. Zakaj ne bi bili razumevajoči a) do sebe in b) prav tako do svoje mame?

Sabina Kračun

Če je to vprašanje vezano na prejšnje vprašanje, bi odgovorila tako: kadar uporabljamo krivda in krivljenje -je to najbolj neučinkovito in neprijetno čustvo (pa vendar je tu -potrebno jo je pogledati kaj sporoča). Krivda nas postavi v zamrznjeno čustveno stanje (ne moremo ne naprej in ne nazaj). Zato namesto krivde uporabljamo besedo odgovornost! Lahko se zdi, da gre za premetanko besed, vendar se v praksi zgodi, da temu ni tako. Izhajamo iz dejstva, da ko sem v stiski, je moj odziv avtomatičen. Zdaj če mi to ni všeč oz. da namesto, da bi razreševal problem, se lotevam zadeve tako, da imam problem več in ne problem manj -je to neučinkovito. Ko prevzamemo odgovornost za svoje doživljanje, čustva, misli ipd., lahko začenjamo spreminjati / ozaveščati samega sebe v bolj, za nas, učinkovit način -torej v tem kontekstu ni pomembno kako so me vzgajali in kdo je bil soodgovoren zato, da se klient sooča s temi stiskami v tem trenutku. Lahko je to mogoče tematika kasneje.

Če bi mi klient postavil takšno vprašanje, bi najprej pozornost dala na to, da bi začutila klienta, da se mu dogaja krivica, da sploh doživlja to stisko. Klienta obravnavam, kot sočloveka tudi v tem, saj bi se tudi jaz počutila nemočno, kot vsi ljudje kadar bi se mi (ali se mi) dogajajo neprijetne situacije. V tistem trenutku (t.i. »tukaj in zdaj«) me zanima samo človek s svojim doživljanjem, da pove kaj več o tem, kaj čuti, kaj razmišlja, kako je s tem…terapevti moramo narediti varen prostor, da klient pove o tem trenutnem dogajanju v njem in vse naredimo, da ga začutimo kako mu je -smo tam z njim, brez obsojanja (ali je je to prav kar čuti, je to sploh smiselno ipd.), brez iskanja vzrokov za to v otroštvu ipd. To, da je posameznik v stiski je zelo kompleksna stvar in da je prišlo do stiske je vsekakor vplivalo vrsto dejavnikov (seveda je nek dejavnik tudi primarna družina). Obravnavanje primarne družine je tudi pomemben faktor, vendar šele kasneje iščemo morebiti vzrok za trenutno doživljanje -bolj zato, da najdemo pomen.

Ali verjamete, da ima vsakdo svoj pravi jaz, in če je tako, kako lahko odkrijem svojega?

Ksenija Zor

Verjamem, da se z leti in izkušnjami spreminjamo. Če sem “prava jaz” takrat, ko se dobro počutim v svoji koži, potem boste vedeli sami, ko se boste našli.

Špela Adam

Verjamem, da ima vsak svoj avtentični jaz, ki ga tekom življenja malo bolj ali manj skrije pred svetom. Še posebej, če naš avtentični jaz ni bil sprejet ali podprt od pomembnih drugih. Tekom življenja zgradimo tudi svoj lažni jaz, ki nas ščiti pred razočaranji, bolečino ipd.

Bolj ko se tekom procesa zavedamo in ozavestimo našo zgodbo, jo tudi začutimo, lažje kot odrasli poskrbimo za svoj avtentični jaz. Lažje prepoznamo naše otroške dele, ki niso mogli biti avtentični in s svojim odraslim delom poskrbimo, da smo lahko avtentični tam, kjer je varno.

Če se zavedamo, kje vse smo potlačili svoj avtentični jaz (naše potrebe), potem lažje eksperimentiramo v odraslosti in kot odrasli poskrbimo, da so naše potrebe zadovoljene in da smo lahko vse boljši približek našemu pravemu jazu.

Špela Brecelj

Integracija v smeri izgraditve avtentičnega jaza je absoluten cilj mojega strokovnega dela. Avtentičen jaz je fleksibilen, prilagodljiv, odporen, odprt, raste in se razvija, je vitalen in energičen in je zdrav.

Včasih je ta del nas zelo majhen in skrit pod debelimi plastmi oklepov; včasih pa je že večji, krepkejši, zrelejši in je lažje priti v stik z njim. Pot do njega je pravzaprav pot procesa integracije, se pravi celoten psihoterapevtski proces.

Nataša Grof

Ljudje smo socialna bitja in se seveda prilagajamo socialnim situacijam s svojim vedenjem. Naše vedenje pa nam bo prinašalo večje zadovoljstvo, če bo povezano z našimi vrednotami. Zato bi za začetek predlaganje odkrivanje svojih vrednot.

Nataša Leban

Verjamem. Menim, da ga lahko odkrijete s poglobljenim delom na sebi, z opazovanjem svojih reakcij, ravnanj, čustvenih odzivov ter z ustvarjanjem distance do tega, kar z drugimi besedami pomeni, da ste se sposobni samouravnavati. Svoj pravi jaz lahko odkrijete z nekom, ki je do vas prijazen, vas podpira in spodbuja. Seveda pa je tu potreben še vaš vložek- vaš trud.

Sabina Kračun

V terapevtskem prostoru imamo terapevti ta blagoslov, da smo temu res priča – da je vsak človek edinstven in ima svojo identiteto. Pogosto kdo na terapiji pove: »Vse delam prav, zakaj nisem srečen?« Zanimivo vprašanje in nosi veliko nemoči in razočaranja. Torej je ključno vprašanje: »Za koga delate PRAV?« Pogosto za druge in ne za sebe! To jih prizemlji in kaj hitro ugotovijo, da je nekaj na tem. Torej obrnemo strategijo dojemanja – kako počasi razviti sočutje do sebe, da lahko lupimo svoj pravi jaz, ki je samo prekrit z nekimi prepričanji, vzorci, nefunkcionalnimi vedenji ipd. V terapevtski praksi za to uporabljamo vse intervencije z namenom – se bolj povezati s sabo, s svojim telesom, s svojim dojemanjem, čustvovanjem. Ko pride klient na terapijo s tem, da danes ne ve o čem bi govoril (v smislu: »nimam teme..«) je to že tema, kaj se dogaja z njim, ko ni pripravljen, kaj čuti, kaj razmišlja, katere situacije mu padejo na misli, ko se je počutil nelagodno, ko ni vedel kaj narediti…tu je ogromno tematik: mogoče ima visoko stopnjo odgovornosti za druge, mogoče se prebuja tesnoba, ki je vedno večja, ipd. Težko je pisati o tem, kar postavlja to vprašanje, saj je izkustvo tisto, ki odgovori na to vprašanje.

Zakaj ponavljam iste nezdrave vzorce, čeprav se jih zavedam?

Ksenija Zor

Ker včasih ne znamo drugače in ker je navadno lažje izbrati tisto počutje in vedenje, ki ga že poznamo, kot se spustiti v nekaj novega, neznanega.

Špela Adam

Ravno zato, ker reagiramo iz naših otroških delov, kjer smo bili ranjeni, ponižani, razočarani, kjer nas je bilo strah na smrt. In te deli so za nas realni, ko nas enkrat preplavijo. Ko ozavestimo te dele, ko se jih zavedamo in tudi občutimo, lažje poskrbimo za naše realne potrebe tukaj in zdaj. Je stvar procesa.

Špela Brecelj

Ker tisti del možganov, ki se zaveda, ni isti del, ki je »izumil« vedenja, ki jih zdaj ocenjujete kot nezdrava. Torej zavedanje ni dovolj, vendar pa lahko zelo veliko pomaga. Tisto, kar nam šele omogoči opustiti stare vzorce, je možnost, da te iste potrebe (katere koli že so) zadovoljimo na nov, drugačen, bolj koristen način.

Bom dala primer: Recimo, da je moj vzorec, da grem vsak dan po službi na pivo. S časom opazim, da mi je s tem zelo težko prenehati, čeprav se zavedam, da to vodi v zasvojenost, raka jeter itd. Najprej bom morala razumeti, kaj vse to pivo pomeni v mojem življenju. Morda pomeni način sproščanja, eno uro v dnevu, ki jo imam samo za sebe, morda je to način, kako najdem stik z ljudmi, ker sem sicer osamljena.

Dokler bo pivo moj edini način, kako se pomirim, povežem z drugimi itd., se mu ne bom mogla odpovedati. Mir in povezanost sta nujno potrebna za človeka. Pivo po službi je bil pravzaprav izjemno domiseln, učinkovit način, kako sem poskrbela za svoje zelo osnovne človeške potrebe.

Zdaj pa si želim najti še veliko drugih možnosti, kako za to poskrbeti (in hkrati moram odpraviti ovire, ki mi do sedaj niso dovoljevale, da to naredim).

Nataša Grof

Ker ne poznate alternative ali pa je niste dovolj utrdili. Na primer: Če je moj način teka tak, da mi bo dolgoročno škodoval, ne bo dovolj, da se jaz tega samo zavedam. Moram iti k strokovnjaku na tem področju, da mi bo pokazal, kako lahko bolj funkcionalno tečem in to moram potem dolgo in dosledno vaditi. Nekaj desetletij sem delala to aktivnost na en način in moje telo in možgani so si to dobro zapomnili in utrdili. Zato se sprememba ne bo zgodila v roku nekaj tednov, še posebej bomo pa dovzetni za stare vzorce v visoko stresni situaciji.

Nataša Leban

Pri vsakem posamezniku je lahko drugačen vzrok za ponavljanje nezdravih vzorcev, zato  je težko podati splošen odgovor. Pogosto tiči razlog v tem, da se oseba ne zna spodbujati na dovolj prijazen način ter je sama sebi pretiran kritik. Pozornost je lahko preveč usmerjena v preteklost ali v prihodnost, premalo pa na poglobljeno poznavanje sebe in sprejemanje sedanjega trenutka.

Sabina Kračun

Ključno vprašanje iz katerega bi izhajala je: »Kako ravnam s sabo, ko sem v stiski?« Običajno je pri spreminjanju vedenja oz. vzorca vedenja, pomembno kaj več, kot samo zavedanje kaj delam narobe. Seveda je prvi in ogromen korak, da ozavestim, kaj delam narobe (v smislu, da delam nekaj, kar mi ne prinese zadovoljstva in miru), nato pa se lotiti obravnavanja vedenja, ki mi ni všeč. To pomeni, da se ustavimo in razmišljamo o tem, obravnavamo svoje čutenja ipd. Včasih je že to veliko, da ko spet naredimo en nezdrav vzorec, si rečemo: »Spet se je to zgodilo…« O.k., kaj lahko naredim naslednjič, da bi prej prepoznal vzorec, ki privede do tega? Tu je pomembno, da se ne obtožujemo, da nas ne prevzame krivda, da ne obsojamo druge, da »so nam nekaj storili«, ampak, da smo potrpežljivi s sabo in vzamemo to spreminjanje nezdravih vzorcev, kot proces. Do sebe se vedemo tako, kot do svojih otrok, ko jim kaj ne uspe -smo sočutni do njih, jim kaj nežnega prigovarjamo, jih bodrimo ipd. Tako ravnajmo tudi s samim sabo.

Zakaj mi ne poveste samo, kaj naj storim?

Ksenija Zor

Ker ne vem zares, kaj je za vas najbolje. Lahko pa skupaj raziščeva možnosti. Če bi delovali univerzalni nasveti, ne bi bilo nezadovoljnih in nesrečnih ljudi?

Špela Adam

Zato, ker to ne bi spremenilo ničesar. Naša zgodba je pomembna in vsak simptom ali duševno stanje ima smisel in je tam z namenom. Bom povedala praktičen in zelo skrajen primer: Če sem bila kot otrok v zelo nevarnem okolju, pretepena na dnevni bazi, kjer so mi moji bližnji govorili, da sem neumna in ničvredna, mi ne bo pomagalo, da mi bo strokovnjak rekel, da to ni res in da sem vredna oseba, ki si zasluži lepo življenje.

Najprej moram ozavestiti svojo preteklost, se zavedati ranjenega otroka v sebi, ki je sprejel resnico, ki ni njegova in se postopoma, kot odrasli, oddaljiti od te resnice. In preko novih izkušenj v življenju lahko začenjam verjeti, da je lahko resnica tudi drugačna. Naši zaščitni (obrambni) mehanizmi so pomembni, ker so nas zaščitili in potrebujejo čas, da se spremenijo in spustijo.

Špela Brecelj

Včasih bom ponudila kak nasvet ali pa delila kakšno svojo izkušnjo, ki utegne biti za vas koristna. Vsekakor pa ste vi avtoriteta zase in nujno je, da ste vi avtor svojega življenja. Ta odgovornost zase je tudi edini garant svobode.

Nataša Grof

Včasih povem, včasih pa je dobro, da klient sam pride do rešitve, jaz ga pa pri tem spodbujam. Vsak je strokovnjak za lastno življenje in nisem jaz tista ta pametna, ki vedno ve, kaj je za druge najboljše. Kdaj vseeno predlagam določene vedenjske eksperimente, ki jih klient dela nekaj tednov in opazuje, do kakšnih sprememb pride. Učimo se tudi določenih spretnosti, ki nam omogočajo bolj funkcionalno spoprijemanje s težkimi mislimi, čustvi, situacijami. Uporabljam pristop, ki je praktično naravnan in spodbuja spremembe v vedenju, ki jih klient preizkuša in vadi. Če mu odgovarjajo, jih obdrži, če ne, pa iščemo druge opcije.

Nataša Leban

Pri svojem delu spodbujam, da oseba postane raziskovalec svoje lastne prakse. Pomembno je, da človek najde svoj lasten način spoprijemanja s svojo stisko, ki mu bo ustrezala ter h kateremu se bo vedno lahko vračal. 

Sabina Kračun

Ker bi bilo to svetovanje in nikakor terapija. Ker ne bi si drznila določiti kaj bi bilo dobro za vas. Izhajam iz dejstva, da vsak človek nosi v sebi zdravilo za svojo stisko, jaz sem kot terapevtka tam, da vam ga pomagam najti. V kolikor bi me klient vprašal točno to vprašanje, bi naslovila njegovo doživljanje: nemoč, obup, morebiti jeza –»Naj mi nekdo pove, kaj naj naredim, saj jaz ne vem več kaj naj, saj sem že vse poskusil/a!« Iščemo kaj je to vse, kar so preskusili, kaj je delovalo, kaj ni…Preko tega klient pride do uvida, kaj lahko še stori. Če nekaj delamo pa ni učinka, spremenimo način, do tega načina pa pridemo v terapiji s pomočjo terapevtskega odnosa in dinamike med klientom in terapevtom.

Ali menite, da mi te terapije pomagajo?

Ksenija Zor

Če ne bi verjela v svoje delo, si ne bi izbrala takega poklica. Verjamem, da se boste (odvisno od težav) čez nekaj časa počutili bolje.

Špela Adam

Če se vaše življenje počasi spreminja, ali imate občutek, da ste bolje, potem da. Je pa velikokrat potreben res proces, da začenjate videti spremembe.

Špela Brecelj

Varen odnos, v katerem imate dovoljenje odkrivati to, kar ste, še nikomur ni škodil 😊 Je pa seveda vprašanje na mestu in super je, da si vzameva čas, pogledava nazaj skozi čas in reflektirava, kaj so bili vaši terapevtski cilji, ko ste prišli k meni, in kaj vse si morda še želite narediti.

Nataša Grof

Večini pomagajo. Imam tudi lastno izkušnjo. Ni pa garancije, da bo pomagalo vsakemu. Zato vsakih nekaj srečanj delamo tudi evalvacijo, da vidimo, ali se premikamo v želeno smer.

Nataša Leban

To ali vam terapija pomaga, boste po nekaj srečanjih začutili sami. Glede na izkušnje, ki jih imam, lahko predvidevam, da vam bodo terapije v pomoč.

Sabina Kračun

Vsak posameznik odreagira na terapijo na svojstven način. Če bi klient vprašal to vprašanje, bi naredila s klientom neko mini analizo – običajno to naredimo ob zaključku enega ciklusa (12 terapevtskih srečanj). Kaj je tisto kar mu je pomagalo k boljšemu počutju ali vsaj razbremenitvi. Vsaj razbremenitev pa se že pokaže po parih srečanjih. Redki ne čutijo sprememb (najpogosteje so vzrok ovire, ki so opisane pod vprašanjem Omejitve v psihoterapiji).

Zakaj se je ta travmatični dogodek zgodil ravno meni?

Ksenija Zor

Stvar okoliščin in pomembnih ljudi okrog nas, ki se morda niso znali odzvati tako, da dogodek (ali več njih) ne bi bil travmatičen.

Špela Adam

Dobro vprašanje. Ne vem, zakaj so nekateri ljudje bolj ranjeni kot ostali. Ne vem, zakaj, se nekateri ljudje rodijo v razmerah, ki so veliko bolj tragične. Odgovorov na ta vprašanja nimam. Se pa zavedam, da iz vsake travme, pride tudi zavedanje in da so ljudje, ki so travmatizirani in če se s tem soočijo, lahko dobri vodniki naprej ostalim ljudem.

Tako kot jim je travma prinesla trpljenje, jim je na drugi strani sigurno prinesla tudi druge stvari, kot je recimo boljše zavedanje sebe, večjo empatijo ali celo globlje razumevanje drugih.

Špela Brecelj

Zelo pomembno vprašanje. Verjetno ste si na to vprašanje na neki ravni že odgovorili sami. Rada bi vas povabila, da sva radovedna, kakšno pojasnilo so ponudili vaši možgani.

Nataša Grof

Ne vem. Verjetno nesrečni splet okoliščin. Na to ne bomo našli dokončnega odgovora, lahko pa energijo preusmerimo v to, kako bomo živeli s tem.

Nataša Leban

Počutite se tako, kot bi se zgodil le vam. Morda vam lahko povem, da se je nekaj podobnega zgodilo meni, prav identično kot vam pa mojemu kolegu. Vas zanima kaj je storil, kako se je izšlo? Ključno je, da se zavedate, da so nekatere zadeve zunaj vašega dosega moči, da bi se zadeva postavila drugače. Narediti pa morate vse, da sebi pomagate, da ste do sebe potrpežljivi in nežni. Vedeti pa je potrebno, da ima veliko vlogo tudi čas, ki celi rane.

Sabina Kračun

Nimamo odgovora na to vprašanje. Krivica se zgodi nekaterim posameznikom, saj niso imeli varnega zavetja ko so odraščali, pa bi jim to vsekakor pripadalo. Bili so sami v tem spletu okoliščin in vse kar se jim je dogajalo, je presegalo enega človeka, zato se telo zaščiti tako, da potlači neprijetne dogodke. Pogosto pa se odprejo v odrasli dobi (ko imamo učinkovite resurse soočanja s travmami).

Ali je mogoče travmo popolnoma premagati ali pa je to nekaj, kar postane trajen del nas?

Ksenija Zor

Travma je trajen del nas, vendar se da njene posledice omiliti in jih spremeniti v nekaj, kar nam ne greni življenja.

Špela Adam

Kot že napisano zgoraj, je to nekaj, kar je del nas, tako v slabem kot v dobrem. Pri psihoterapiji nikoli ne gre za to, da bi želeli nekaj odrezati. Gre za to, da se razumemo in s tem naprej živimo. Da se zavedamo, ko pride naš travmatiziran del, ga sprejmemo s sočutjem in poskrbimo z našim odraslim delom, da ne vpliva na naše delovanje.

Špela Brecelj

Travma je strokoven izraz za stanje psihično-živčnega-hormonskega sistema. Reakcijo travme izzove hud, katastrofičen dogodek ali pa dolgotrajen zanemarjajoč/zlorabljajoč odnos. Travma je tako pogosta v človeški družbi, da lahko z veliko gotovostjo trdimo, da smo vsi doživeli kar nekaj situacij, ki so v nas pustile reakcijo travme.

Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo psihično-živčno-hormonski odziv nanjo. Ob pomoči varnega, strokovnega psihoterapevtskega procesa bo travma vedno bolj postajala le spomin, ki ne bo več vzbudil iste psihofizične reakcije.

Obenem pa lahko pričakujemo, da bomo (kot vsi ljudje) imeli svoje »boleče točke«. Pomembno je, da se jih zavedamo in smo nanje še posebej ljubeče pozorni.

Nataša Grof

Obstajajo travme in Travme. Male travme se dogajajo vsem in nas lahko sooblikujejo. Velike Travme (skorajšnja smrt ali prisotnost ob smrti drugega, hudo nasilje, zlorabe) pa na srečo ne. Za nazaj ne moremo spremeniti ničesar. Vsaka izkušnja, prijetna ali neprijetna, se nam je zgodila, ne moremo je izbrisati iz spomina. Ne glede na to se lahko naučimo veščin, ki nam bodo omogočale dobro življenje.

Nataša Leban

Vesela bi bila, če bi vam lahko to zagotovila, vendar sama žal nimam te izkušnje. Travmo si predstavljam bolj na način črnega psa, ki se ga od zmeraj bojite, a pride mimo vas pogosto, pri čemer ni druge možnosti, kot da se soočite z njim. Skozi čas bo vpliv črnega psa na vas vedno manjši, vi pa boste čedalje močnejši. Omenila bi tudi pomen tega, da sistematično spremenite določene vzorce ravnanja za katere skupaj s terapevtom ugotovita, da morda niso preveč funkcionalni.

Sabina Kračun

Travma je vedno del nas, zato smo takšni kot smo. Sčasoma se najdejo tudi pozitivne stvari iz travmatičnega dogodka. Zato potrebujemo čas in je to proces. Ko predelamo travmo, temu rečemo, da smo »osebnostno zrasli«, kar pomeni, da se prevrednoti naše dojemanje sebe, sveta, odnosov, vrednost kaj nam je pomembno idr. Nikakor tega procesa ne moremo preskočiti. Pravijo, da moramo ljudje tolikokrat govoriti o bolečih stvareh (ponavljati), dokler se ta proces ne umirja -ali je vsaj znosno, da se naučimo s tem živeti.

Ali je normalno, da imam včasih nasilne misli, čeprav jih nikoli ne bi uresničil?

Ksenija Zor

Normalno je, da imamo kdaj nasilne misli in da vemo, da jih ne bi in ne bomo uresničili.

Špela Adam

Seveda. Agresija je del vsakega in agresivne, nasilne misli so nekaj, kar je včasih potrebno izreči in predvsem dati prostor temu, da vidimo, od kod izhajajo. Kaj mi želijo sporočiti? Jeza je meja. Če meje ne postavljam, lahko čutim agresijo, ki bi uničevala, prizadela.

Ampak jeza je v odnosu. Jeza ni uničevalna, razdiralna. Je samo moja meja, ki sporoča drugemu, do kam lahko gre.

Špela Brecelj

Nasilne misli ali slike so zelo pogoste. Vprašanje je, kaj v nas vzbudijo, kakšen odnos imamo do njih in kakšen pomen jim pripisujemo. Njihovo poreklo je različno  – za njimi so lahko bes, strah, jeza, žalost. Za njimi s pomembne zgodbe, ki jih je dragoceno raziskati, ozavestiti. Z ozaveščanjem se intruzivne misli tudi poležejo, umirijo.

Nataša Grof

Absolutno, vsi jih imamo. Tega ne moremo nadzorovati, lahko pa nazorujemo svoje vedenje in ne uresničimo vsake misli.

Nataša Leban

Vaša izkušnja  se mi zdi v mejah normale. Razlikujemo se pa po tem, da se navkljub takim mislim »hitro ozavestimo« in prikličemo racionalni um, ki nam je v pomoč, da poskrbite zase. Seveda ste lahko jezni, prav je, da to izrazite, date ven iz sebe, na nekem varnem mestu. Prav je, da si poiščete podporo in pomoč.

Sabina Kračun

Misli so posledice čustev in glede na to kakšne misli imamo -nastanejo vedenja. Če nekaterih misli ne želimo imeti, se jim moramo posvetiti -kaj nam govorijo te misli. Gremo še korak nazaj -kaj je privedlo do teh misli? So bili pred temi misli, neka neprijetna čutenja? Razlikovati moramo med agresijo in nasiljem. Agresija je lahko energija, ki nam pomaga da naredimo neko spremembo (npr. bolj odločno nekaj povemo, saj nam je nekaj zelo pomembno in ob tem spoštujemo drugega). Nasilje pa sledi iz potlačene/neizražene agresije, pri čemur se poniža, razvrednoti nekoga drugega, gre za nadvlado ipd. Pri tem vedenju nima nihče nobene koristi. V terapevtskem prostoru je dobro, da se te nasilne misli izrazijo in jih tako lahko ujamemo, da vidimo kakšno sporočilo nosijo. To je tudi največja preventiva, da se res nekega dne nasilje ne uresniči v odnosih do drugih ljudi ali živali/sveta.

Zakaj se vsi tako trudijo, da bi me ohranili pri življenju?

Ksenija Zor

Ker izgube bolijo in bi se jih najraje izognili.

Špela Adam

Zato ker vas imajo radi. Ker drugi čutijo, da si zaslužite živeti, kljub temu, da vi mogoče ne čutite tako.

Špela Brecelj

Še eno izjemno pomembno vprašanje. Vaš odgovor nanj je mnogo bolj pomemben od mojega. Če pa me sprašujete, kaj si načeloma mislim o samomoru, evtanaziji ali samomorilnih fantazijah, lahko rečem takole: moje izkušnje kažejo, da je na dnu vsake želje po smrti pravzaprav neke sorte želja po samozaščiti, po rešitvi iz brezupne situacije.

V tem smislu je samomorilni vzgib pravzaprav poskus sam sebi ljubeče pomagati v stiski (čeprav je sredstvo neprimerno, otroško-fantazijsko ali pa »okuženo« s ponotranjenim sadizmom tistega, ki nas je v preteklosti zlorabil). Zato sem jaz tako zakonsko kot moralno obvezana pomagati ohranjati vaše življenje, saj se s časom vendarle izkaže, da mir, veselje, počitek in svobodo lahko človek izkusi tudi brez smrti (oz. edinole brez nje).

Nataša Grof

Ker jim je vaše življenje pomembno. Ker ste jim vi pomembni. Ljudje se trudimo obdržati tisto, kar nam je pomembno.

Nataša Leban

Ker ste dragoceni in vas odlikuje ogromno pozitivnih lastnosti. Skoraj nič vas ne poznam, pa vam jih lahko nekaj takoj naštejem. Jih želite slišati? Jih povem.. vprašajte svoje najbližje, vsak naj jih vam pove še nekaj (3-5). à Skušajva graditi iz tega, kaj vam je (bilo/je) v življenju pomembno? Vsak ima za kaj živeti, verjemite tudi vi. Morda skupaj lahko raziščeva, kje lahko najdeva kanček veselja, kako?

Sabina Kračun

Zato, ker ste pomembni! Ker nam je mar za vas! Ker ste mogoče izgubili moč, saj ste že vse življenje garali in mogoče ga niste imeli takega, kot bi vam pripadal. Želela bi prispevati k temu, da bi našli nekaj kar bi vam pomagalo prestati vse to kar preživljate, da bi prišli do življenja, ki vam v resnici pripada.

Vprašanja o psihoterapiji

Kako določite, kaj je v človekovem vedenju “normalno” in kaj ne?

Ksenija Zor

Ne obstaja definicija normalnosti, zato je “normalno” lahko vse, kar ima za nas smisel, hkrati pa ne “poškoduje” drugih.

Špela Adam

Gre za nenehen kontinuum. Vsi imamo poteze različnih duševnih motenj, ampak dokler ohranjamo stik z realnostjo, lahko funkcioniramo. Težava je v tem, ko naše čustvovanje, naše pretekle predstave preplavijo našo realnost in takrat se izgubimo.

Določene situacije v življenju, kot je na primer smrt otroka ali drugih bližnjih, ločitev, selitev ali karkoli drugega, lahko vpliva na to, da se v določenem trenutku izgubimo in delujemo »nenormalno«, pretirano čustvujemo in nismo funkcionalni (ne zmoremo biti v službi, v odnosu z drugimi), kar imenujemo kot epizode.

Vendar se po določenem času poberemo, odžalujemo in gremo naprej. Če tega ne zmoremo in ostanemo znotraj doživljanja, ki nima več veze z zunanjo realnostjo, potem nam to škoduje.

Špela Brecelj

Kot psihiatrinja sem se morala s tem vprašanjem ukvarjati veliko bolj kot zdaj, ko sem psihoterapevtka. Namreč, kot psihiatrinja je bila moja naloga preudariti, kaj je tisto, kar bom označila za bolezensko, kaj bom zdravila, na podlagi katerih simptomov bom postavila diagnozo in kako bom usmerjala obravnavo.

Resnica je ta, da je v nekem smislu prav vse povsem normalno in človeško. Moja naloga kot terapevtka ali psihiatrinja tudi ni, delati iz »nenormalnih« ljudi »normalne«. Moja naloga je lajšati trpljenje.

V tem smislu tudi ni cilj zdravljenja npr. psihoze to, da človeka naredimo »normalnega«, temveč je cilj to, da mu pomagamo olajšati hud strah, da mu pomagamo, da najde spet trdna tla pod nogami, tako da bo lahko čim bolje skrbel zase (si skuhal obrok, skrbel za higieno, vzdrževal pomembne odnose, morda tudi opravljal pridobitno delo in se preživljal, živel čim bolj strukturirano, dostojanstveno življenje v skladu s svojimi možnostmi in željami).

Nataša Grof

Tega ne določam jaz. V psihoterapiji raziskujemo, kaj je za klienta in njegove cilje funkcionalno in kaj ne.

Nataša Leban

Med tem, kaj je normalno ne vidim pravega mejnika. Usmerjam se v odnos, v spoštovanje dogovorov, v to, ali oseba zmore spoštovati sebe in druge, ne reagiram na prvo žogo, znam počakati, skušati prepoznati stisko, usmeriti po pomoč na poti k rešitvi. Če vidim, da sem naredila že vse in da terapevtski prostor postaja »debatno ali drugačno prizorišče« potem pričenjam razmišljati o tem, da si najprej sama poiščem pomoč- SV- in preverim še pri kolegih kako vidijo »normalno« oni.

Sabina Kračun

Normalno ali nenormalno -to so naslavljali že mnogi filozofi pred nami. In nekako ni točne ločnice. Ljudje smo si naredili neke mejnike, kaj bi naj bilo normalno, vendar če se obravnava posameznika je treba gledati kontekst. Npr. normalno (zdravo) je, da občutiš jezo kadar te nekdo poniža, razvrednoti – pa bi normalno bilo, da bi oni drugi vedel, da je prestopil mejo. Včasih tudi oseba, ki je razvrednotena, ponižana -ne čuti jeze, pa bi ji pomagala ustaviti nasilje. Vendar vsak doživlja na svojstven način in vsak je odgovoren zase in posledično tudi za druge, da spoštuje druge ljudi. V psihoterapiji imamo strokovni priročnik, kjer so opredeljeni kriteriji za duševne motnje. Razen, če ne gre za bolezensko duševno stanje, se s tem ne ukvarjamo dosti -četudi bi ugotovili, da nekaj ni »normalno« -kaj bi s tem? Dodali bi še eno stisko, nič pa ne bi razrešili. Bolj nam je pomembno, če to vprašanje postavi klient, kaj je v ozadju tega: sram, ker se v svojih doživljanjih počuti tako osamljen, doživljanje da ga bodo drugi ljudje obsojali, če bi vedeli kaj čuti, ali pa »da je z njim pa res nekaj narobe«, ipd. Temeljno vprašanje je, kako na stvar gleda klient in kako je s tem.

Ali obstaja točka, pri kateri lahko samoraziskovanje v terapiji postane kontraproduktivno?

Ksenija Zor

Predvidevam da lahko, če postanemo s tem zasvojeni in nehamo zdravo funkcionirati.

Špela Adam

Ne vem zares. Mislim, da vsak terapevt ve, kdaj je nekdo dovolj v stiku z realnostjo, da se lahko samoraziskuje. Pri akutnih dušenih motnjah po navadi ne gre za samoraziskovanje, ampak bolj za koregulacijo in prizemljitev.

Če je nekdo preplavljen s čustvi iz preteklosti, potem bomo to osebo vabili v sedanjost, v sedanji odnos in ne v preteklost. Vabili ga bomo v tukaj in zdaj, v občutenje telesa v tem trenutku. Da se vzpostavi odrasel odnos.

Špela Brecelj

Ne predstavljam si, kako bi lahko bilo avtentično samoraziskovanje kadarkoli kontraproduktivno. To je nekaj, kar bo klient tudi po zaljučenem psihoterapevtskem procesu, upam, počel vsak dan, vse življenje. Samoraziskovanje je stik s sabo, je odnos s sabo.

Predstavljam pa si, da se lahko nepozornemu terapevtu zgodi, da se terapevt in klient zapleteta v »psihološko igro«, kjer se navidez dogaja samoraziskovanje, v resnici pa se dogaja nekaj drugega. Terapevtova naloga je, da je na to pozoren in da se teh iger ne igra.

Zato je tako zelo nujno, nujno potrebno, da je terapevt sam opravil zadostno količino lastnega, osebnega psihoterapevtskega procesa. Terapevt mora biti dovolj zrela, dovolj integrirana, dovolj zdrava osebnost, da ne zlorablja procesa v svojo neozaveščeno korist.

Nataša Grof

Samoraziskovanje je lahko neskončna zgodba. Samoraziskovanje samo po sebi ne prinaša sprememb. Zato se osredotočam na konkretne, vedenjske cilje. Kaj bi želeli početi drugače ali kaj boste počeli drugače, ko se boste boljše počutili. Kako bo vaš vsakdan drugačen, ko boste samega sebe raziskali.

Nataša Leban

Da, pri specifičnih motnjah in težavah, npr. OKM, psihotična stanja, izhajam iz osebnih izkušenj iz prakse. Ko vidim, da se človekovo vedenje izključno fokusira na avtodestruktivno ravnanje in raziskovanje v smeri popolnega zanikanja sebe ter nalaganja občutkov krivde in ko vidim, da in da v njem ni niti kančka skrbi zase.

Sabina Kračun

Da bi bilo samoraziskovanje kontraproduktivno? Mogoče v primeru, ko ne bi sledili klientu in bi mi želeli narediti spremembe, na katere še on ni pripravljen. Da bi bila neka točka/meja -je še nisem zasledila. In pri duševnih motnjah – brez psihiatrične obravnave.

Kako psihoterapevti razlikujejo med resničnimi težavami z duševnim zdravjem in običajnimi odzivi na življenjske izzive?

Ksenija Zor

Običajno se z učenjem tovrstnega razlikovanja ukvarjamo ves čas študija, poleg tega nas ima večina redne supervizije.

Špela Adam

Odgovor na to vprašanje je pri odgovoru številka 1. Normalni odzivi niso tako dolgotrajni kot pri duševnih motnjah. Normalni odzivi so reakcije na situacije, ki so realno težke in je popolnoma normalno, da se takrat odzovemo pretirano in se zaščitimo.

Ko pa ni zunanje realne nevarnosti in oseba še vedno čuti nevarnost, takrat pa gre lahko za resnične težave v duševnem zdravju ali celo motnje.

Špela Brecelj

Idealno na podlagi izkušenj, ki ustvarijo intuicijo glede teh stvari. Kot rečeno je meja med zdravim in nezdravim zelo zabrisana. Glavni (morda edini) smisel razlikovanja med zdravim in nezdravim je v tem, kako ukrepamo. Ali bo klient kaj pridobil, če mu uvedemo antidepresiv?

Če ja, potem je to smiselno narediti. Morebitna patološkost njegove žalosti pravzaprav sploh ni pomembna. Zagotovo ima zelo dobre razloge, da se počuti točno tako, kot se počuti. Zagotovo je v njegovih okoliščinah, z njegovo zgodbo, njegova reakcija povsem razumljiva, legitimna in normalna. Beseda »bolezensko« je uporabna le toliko, da nas napoti v različne oblike pomoči.

To pa ne pomeni, da ni pomembno opaziti, ko nekdo potrebuje zdravila ali bolnišnično zdravljenje. Zato mora biti terapevt ustrezno izobražen (zdravnik, psiholog, izpit iz propedevtike) in mora obenem zelo jasno vedeti, kje so meje njegovih kompetenc. Kadar je to potrebno, mora terapevt v obravnavo vključiti druge strokovnjake (npr. psihiatra).

Nataša Grof

O tem se enostavno izobrazimo. Tesnoba je lahko čisto normalno in ustrezno čustvo v novi in neznani situaciji, ko se na primer preselimo v nepoznan kraj. Tesnoba kar naprej brez razloga ali pa v situacijah, ko so bolj ustrezna druga čustva, pa je moteča in zaradi tega trpimo. Zato vedno upoštevamo klientovo zgodovino in okoliščine ter določene težke misli, čustva in situacije tudi normaliziramo in tega ne spreminjamo.

Nataša Leban

Po kriterijih iz DSM4, po trajanju, po izraženih simptomih, socialnih kontaktih, spanju, prehranjevanju, spopadanju ali begu pred težavami…

Sabina Kračun

Vsakodnevni izzivi presegajo običajno delovanje (uravnoteženost) posameznika -pride do neravnovesja. Npr. napredovanje v službi, rojstvo otroka – so primeri izzivov v življenju, ki prinesejo spremembe. Kako se s temi soočamo pa določajo razliko od enega do drugega posameznika. Če spremembe povzročajo več neprijetnih občutkov, ki so vedno hujši in se stanje ne umiri, tudi ko je od spremmeb nekaj časa –  in se z njimi ne zmoremo učinkovito soočati (beri:

ih ne moremo preiti (spremembe vedno prinesejo nekaj izzivov in trajajo nekaj časa, dokler se stanje v človeku uravnovesi)

Ali dolgotrajna terapija pri strankah nehote ustvarja odvisnost, namesto da bi spodbujala neodvisnost?

Ksenija Zor

Lahko je za nekaj časa tako videti, na dolgi rok pa ni konstruktivno, zato navadno terapevti spodbujamo “odraščanje” in osamosvajanje, če zaznamo kaj takega.

Špela Adam

Cilj vsake terapije je neodvisnost. Je pa res, da mogoče oseba najprej potrebuje postati odvisna, da gre lahko v neodvisnost. Primer: Če nekdo nikoli ni bil navezan, se boji odnosov, bo cilj terapije, da gre v odnos s terapevtom, se naveže nanj.

Vendar pa ga bo terapevt usmerjal v to, da začne vzpostavljati odnose tudi izven terapije in postopoma zaključi s terapijo.

Špela Brecelj

Strokovno izvajana psihoterapija bo naredila ravno obratno: klient bo postajal vedno bolj krepek, samostojen, avtentičen, svoboden in avtonomen odrasli. Včasih je za to potrebnih mnogo let globinskega procesa, ki je pač »maraton«, ne pa »šprint«.

In začetno obdobje regresije (otroškosti) in s tem čustvene odvisnosti od terapevta je pri klientu ne samo pričakovano, ampak tudi zaželeno – to je obdobje navezovanja in možnosti za reparativno (zdravilno) odnosno izkušnjo.

Osebnostna zrelost, modrost in integriteta psihoterapevta so zato absolutno nujne, saj so edino varovalo, da terapevt te ranljivosti, odvisnosti ne bo zlorabil, temveč bo klienta varno »pospremil na drugi breg«, kjer se bo srečal s svojo avtonomijo.

Nataša Grof

Če se je lotimo z namenom, da bodo stranke enkrat zaključile s psihoterapevtskim procesom, do tega ne bi smelo prihajati. Sama spodbujam stranke, da sproti evalviramo, ali smo dosegli cilje in kako pogosto še potrebujejo srečanja z mano. Navadno se potem, ko dosežejo določene cilje in ko sami opazijo, kako je njihovo življenje drugačno, dogovorimo za vse redkejša in krajša srečanja, dokler se enkrat ne poslovimo. Seveda lahko pride do kakšne stiske, zaradi katere se klient ponovno obrne na nas, ampak to običajno ni spet dolgotrajen proces, le nekaj srečanj.

Nataša Leban

Lahko, ni pa nujno. Sama sem nagnjena k terapiji, da se klient čim prej opolnomoči in lahko gre samostojno v svet in sam rešuje težave. Je pa čas trajanja terapij zelo različen od klienta do klienta, temperamenta, okolja v katerem živi, podpornih mehanizmov idr… dobro je, da znaš ustvariti upanje/zaupanje.

Sabina Kračun

Odgovor je podan v 1. vprašanju: »Ne zavlačujemo psihoterapevtskega procesa, da ne pride do odvisnosti. Odnos med terapevtom in klientom je tisti, ki zdravi in je normalno, da pride do določene čustvene navezanosti na terapevta.  Ves čas terapevtskega procesa se daje poudarek k sočutju in empatiji, ki klienta opolnomoči, da najde (ozavesti notranje vire moči) poti in načine za razreševanje svojih stisk. Mi pa ga ob tem spremljamo. Zato se vsak psihoterapevtski proces tudi nekega dne zaključi (to je zelo pomemben vidik procesa).«

Kako se spopasti s tesnobo ob vprašanjih, na katera ni odgovorov?

Ksenija Zor

Enako kot s tesnobo ob vprašanjih z odgovori. Se naučimo načinov za umirjanje in spopadanje s tesnobo, tako da je znosna in morda tudi mine.

Špela Adam

Strah je realen. Če divja proti meni tiger, bom občutila strah in odreagirala. Strah je čustvo, ki mi sporoča, kje je nevarnost. Težava je v tem, če je strah nerealen in ni v skladu z realnostjo oziroma je postavljen na mojih starih bazičnih prepričanjih.

Tesnoba je sklop strahov, ki jih tlačim in tlačim in niti ne vem več, česa me je zares strah. Vendar tudi tesnoba ima svoj razlog, zakaj je tam. Da me obvaruje pred čim? To so prva vprašanja, ki jih postavim klientom. Kaj mi sporoča tesnoba?

Če pa govorimo o vprašanjih smrti, minljivosti, staranja, je to stvar razvojne faze, kjer se vsak sreča s temi vprašanji, na katere ni odgovora. Je pa vseeno lažje, če to na glas izrazimo, se na glas sprašujemo.

Špela Brecelj

Z ljubečo radovednostjo, z domišljijo, z igrivostjo. Po filozofsko – čudenje življenju in postavljanje vprašanj je bolj pomembno (in prinese več užitka) kot odgovori (ki se itak skozi življenje spreminjajo).

Nataša Grof

Proti temu se ne borimo, ampak to sprejmemo. Obstajajo veščine, ki se jih lahko naučimo, da znamo sprejemati neprijetnosti. Takšno je pač življenje in dovolj smo močni, da lahko s tem dobro živimo. Garancijo dobiš le ob nakupu izdelkov, v življenju je ni.

Nataša Leban

Če zavzeto iščemo le težave in si nadevamo etiketo nerešljivih situacij potem bo stiska še večja. Če pa se le ozrete naokrog z raziskovalnim očesom, se usmerite na majhne drobne stvari potem se vam bo slika mozaika kmalu spremenila.  Imeli boste tudi občutek, da imate več nadzora nad življenjem, če se boste usmerili v ključ: »Tukaj in zdaj« (kaj razmišljate, kako čutite) ; ne v analiziranje preteklosti in ne v predvidevanje in pričakovanj nerešljivosti težav v prihodnosti.  Treba je iskati rešitve. Terapevt je v podporo pri tem, da si v okolju najdemo izzive ob katerih »rastemo«.

Sabina Kračun

To se naučimo preko izkušnje v terapevtskem varnem odnosu. Terapevt z empatijo zmore uravnavati klientova neprijetna občutja in mu kaže način kako zdržati ob takšnih vprašanjih. Zato lahko to izkušnjo nato ponese v druge medosebne odnose. Tesnobo je mogoče zmanjšati z raznimi tehnikami, kot so stik s telesom, čuječnost, tehnike preusmerjanje misli ipd.

Kje je postavljena etična meja? (Kako se odločate, če se soočite z etičnimi dilemami?)

Ksenija Zor

Uradno imamo etične kodekse društev in krovne zveze, pa evropskih združenj, ki se jih držimo, da se klienti lahko počutijo varno. V praksi pa še dodatno s pomočjo supervizije in lastne terapije.

Špela Adam

Etična meja je zelo jasna. V dogovoru imam napisano, da moram odreagirati, v primeru, da bi v terapevtskem procesu ugotovila, da je bilo izvršeno ali bo izvršeno kriminalno dejanje, da je ogrožen otrok ali da obstaja dejanska nevarnost, da je klient sebi ali komu drugemu (življenjsko) nevaren.

Načeloma se o tem predhodno s klientom tudi pogovorim, če je le možnost. Druga pomembna etična meja pa je moj osebni odnos s klientom. Izven mojega terapevtskega prostora, nimava stika, saj se zavedam, da je vse del terapevtskega prostora. Pomembna meja je tudi meja moči.

Jaz kot terapevt sem v drugačnem odnosu s klientom, kot bi bila izven terapevtskega prostora, tako da kakršnokoli romantično ali celo seksualno razmerje je zame osebno največje možno prestopanje profesionalnih mej. Odnos ni enakovreden in gre po mojem mnenju velikokrat za zlorabo.

Špela Brecelj

Zakoni, predpisi, etične smernice psihoterapevtskega poklica. Predvsem pa supervizija, supervizija, supervizija. In intervizija in moje osebne izkušnje (kot terapevtka in kot klientka). In nenehno izobraževanje, ki mi pomaga zadeve še malo bolje razumeti, postaviti v kontekst.

Nataša Grof

S klienti se o tem že takoj na prvem srečanju dogovorim. Zaupnost kršim v primeru namere umora ali samomora ali večje premoženjske škode. Če se pa pojavi sproti kaj drugega spornega, se pogovorim s klientom in supervizorjem. Ampak nisem jaz tam, da sodim klientovo življenje, ampak da mu pomagam do bolj funkcionalnih miselnih in vedenjskih vzorcev.

Nataša Leban

Imam svoje standarde, ki jim želim slediti in se ravnam v skladu s svojimi etičnimi vrednotami. Zaradi omenjenega se včasih celo znajdem v vlogi žrtve ali pa vlogi pretiranega kritika. Naučila pa sem se, da dam svoje mnenje, če me vprašajo, drugače pa raje ne, razen, ko sem bila v skupini za etična vprašanja pri Častnem razsodišču SKZP in sem bila del tima.

Sabina Kračun

Terapevti imamo etični kodeks terapevtov, ki vsebuje neka osnovna določila. Kadar gre za etično dilemo s tem vsekakor nismo sami, ampak imamo zato supervizorja s katerim take zahtevnejše situacije obravnavamo. Supervizor ima nad sabo še metasupervizorja. Poleg tega pa je znotraj združenja našega modela psihoterapevtov (katerega član sem), možnost da se obrnemo še na strokovno mnenje.

Ali se prepričanja psihoterapevta o pravičnosti, poštenosti ali usodi včasih spremenijo zaradi določene stranke?

Ksenija Zor

Ti dve zadnji vprašanji sta zelo odprti. Ne predstavljam si čisto kaj mislite? Ne vem, kdaj najbrž vsi spreminjamo mnenja, kadar dobimo relevantne in smiselne argumente, ki naša prejšnja prepričanja zamajejo …

Špela Adam

Zanimivo vprašanje. Jaz imam svoja osnovna prepričanja, vrednote, kar še vedno ne pomeni, da ne morem sprejeti drugačna prepričanja, drugačne vrednote, ki se zgodijo znotraj odnosov. Ljudje smo si različni in vsak je drugačen.

Prav v terapevtskem odnosu je pomembno sprejemanje različnosti, sprejemanje drugačnosti, kar ni nujno, da vpliva na mojo osebno integriteto. Sem ločena oseba od ostalih s svojo življenjsko zgodbo.

Špela Brecelj

Od svojih klientov se terapevti marsikaj dragocenega naučimo, ne le kar se tiče poklica, ampak tudi življenja. Istočasno so vprašanja pravičnosti, poštenosti in usode vprašanja, ki spadajo v domeno duhovnosti. Za duhovno življenje terapevta pa je pomembno, da ima mnogo energetsko bogatih virov napajanja izven svoje službe in neodvisno od zgodb svojih klientov.

Nataša Grof

Pri meni se zaenkrat to ni zgodilo. Življenje sprejemam tako kot je in ga skušam ne idealizirati. Sem pa samo človek in seveda skozi izkušnje spreminjam svoja prepričanja kot vsi ostali.

Nataša Leban

Ko gre za usodo stranke in kjer so soudeleženi otroci včasih da.

Sabina Kračun

Psihoterapevt raste s klientom oz. z vsemi s katerimi smo do sedaj sodelovali. Delo z posamezniki, pari in družinami, nam dajo veliko drugačnega uvida v njihova življenja, kot tudi v našega lastnega. Zato je zelo pomembno, da poskrbi zase, je usmerjen v ravnovesje svojega življenja.

Zaključek

Psihoterapija, kot bistven element sodobne skrbi za duševno zdravje, ima širok in pomemben vpliv tako na posameznike kot na družbo kot celoto. V članku smo se dotaknili raznolikih vidikov njihovega dela – od različnih terapevtskih pristopov in tehnik do etičnih dilem in družbenih vplivov, ki jih ima njihovo delo.

Ta raznolikost in kompleksnost poklicne vloge psihoterapevta poudarjata njihovo ključno vlogo pri spodbujanju mentalnega zdravja in dobrega počutja.

V sodobnem svetu, ki se nenehno sooča s hitrimi spremembami in novimi izzivi, psihoterapevti nudijo nepogrešljivo podporo, ki pomaga posameznikom pri osebnem razvoju in premagovanju težav.

Njihovo delo ni le odziv na težave, ampak je aktivno sodelovanje v procesu izboljšanja kakovosti življenja, krepitev medosebnih vezi in spodbujanje zdravih skupnosti.

Psihoterapija prav tako igra ključno vlogo pri destigmatizaciji duševnih motenj in spodbujanju odprte komunikacije o duševnem zdravju. Ta proces ne samo izboljšuje dobro počutje posameznikov, ampak tudi prispeva k bolj informirani in sočutni družbi.

S tem ko psihoterapevti delijo svoje znanje in izkušnje, pomagajo oblikovati javno mnenje in politiko, kar vodi k boljšemu razumevanju in podpori duševnega zdravja na vseh ravneh družbe.

V zaključku lahko rečemo, da je delo psihoterapevta več kot le poklic; gre za poslanstvo, ki prispeva k bolj zdravi, močni in sočutni družbi.

Njihova prizadevanja in predanost izboljšanju duševnega zdravja imajo odmevne učinke, ki segajo daleč preko sten terapevtskih prostorov, in prispevajo k splošnemu napredku in blaginji naše družbe.

Literatura in viri

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja