Intervjuji
Intervju z Jasno Podreka
Spolno nasilje in nadlegovanje ne sme biti zamolčano!
Asist. dr. Jasna Podreka prihaja iz Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je leta 2014 doktorirala na temo “Nasilje nad ženskami in intimno partnerski umori žensk v Sloveniji”.
V svojem raziskovalnem delu se osredotoča zlasti na vprašanje družinskega nasilja, intimnopartnerskega nasilja, intimnopartnerskih umorov in femicida.
Je avtorica znanstvene monografije z naslovom »Bila si tisto, kar je molčalo. Intimnopartnerski umori žensk v Sloveniji«. in prostovoljka pri Društvu SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja.
OSEBNA IZKAZNICA
Osebna misel
Živi in pusti živeti.
Kdo ste?
Jasna Podreka, v prvi vrsti radovednica, ki rada raziskuje tako na področju svojega dela, kot v zasebnosti.
Kje ste zaposleni?
Na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
ZASEBNO
Začnimo z lahkim vprašanjem. Kdo ste izven vašega delovnega mesta? V 3 besedah.
Trenutno v prvi vrsti mama, ljubiteljica narave, kulture in umetnosti.
Na vašem delovnem mestu vas 4-letna deklica pocuka za rokav in vpraša, kaj počnete. Razložite jih v treh stavkih, kaj počnete.
Učim in raziskujem, kako delujejo majhne ali velike skupine ljudi, ki se med seboj povezujejo, zakaj so nekateri ljudje pridni in drugi malo manj pridni.
Učim tudi, da je zelo pomembno, da veliko beremo in se učimo, in da razumemo, da so vsi ljudje enaki in da spoštujemo čisto vse, tudi če izgledajo drugače kot mi sami. Da biti drugačen ne pomeni biti slabši ali boljši in da drugačnost v družbi je lepa stvar.
Kateri je bil tisti odločilni trenutek, ko ste si rekli:” Sociologinja bom.”
Mislim, da ja ta iskrica preskočila v tretjem letniku faksa, ko sem se pri študiju, skozi izbirne predmete poglobila v stvari, ki me zanimajo in takrat sem dejansko ugotovila, da je to tisto kar želim početi – torej raziskovati in poučevati to kar raziskujem.
Kaj je tisto, kar najbolj opredeljuje dobrega sociologa?
Širina razumevanja in sprejemanja različnih teoretskih pristopov in interdisciplinarnosti ter sposobnost prepoznavanja lastnih sivih polj oziroma teoretsko ideoloških omejitev pri raziskovanju in interpretiranju ugotovitev.
Mislim, da bi to morala biti temeljna vrlina vsakega znanstvenika in znanstvenice, ne glede na polje v katerem se nahaja.
Kako upravljate s časom, sploh v trenutkih, ko ste najbolj zasedeni?
Težko, sploh odkar imam otroke. Naše delo je prav zares stil življenja, saj ga nikoli povsem ne izklopiš. O temah, katerih raziskujem in predavam, tako rekoč razmišljam neprestano. Urniki pa se raztegnejo čez cel dan, včasih, zlasti ob kakšnih pomembnejših zadolžitvah raziskovalnega dela tudi, pozno v noč.
Tako da je usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja precejšen izziv in ključno pri tem je dobra organizacija in usklajena delitev dela v zasebnosti skupaj s partnerjem. Če si dela v zasebnem življenju s partnerjem ne bi delila enakovredno, bi bilo bistveno težje.
Kako napolnite svoje baterije?
Najpogosteje s sprehodi v naravi in kakšno dobro knjigo ali filmom. Zelo rada pa obiščem tudi kakšen dober koncert ali gledališko predstavo. To je tisto kar me bogati.
Čeprav je trenutno višek kulture v naši družini Maček Muri in Muca Copatarica, si s partnerjem poskušava vzeti čas tudi za kakšen koncert, gledališče, film, ki nama je všeč. Je pa res, da bistveno manj kot včasih, a ni kaj, tudi za to bo še čas.
Vaš najbolj ponosen trenutek?
Nedvomno zagovor doktorata. Spomnim se, da sem bila takrat res ponosna sama nase, da mi je uspelo, ker sem vmes ene dvakrat skoraj obupala. 🙂
Katera je tista stvar, ki bi jo morali delati več in katera tista, ki bi jo morali delati manj?
V tem trenutku mislim, da preveč sedim in se premalo rekreiram, predvsem pa bistveno premalo berem leposlovje, ki je od nekdaj moja strast. Žal pa imam za branje leposlovnih del premalo časa oziroma zvečer, ko bi se ta čas našel, zmanjka energije in fokusa.
Če sem včasih prebrala tudi po 2 do 3 knjige na mesec, se je sedaj ta številka zreducirala na nekaj knjig na leto, k čemur zagotovo prispeva prepoln urnik v službi in dva mala škrata, ki vzameta še tisto energije kar ostane. A ni kaj tudi to obdobje ima svoje čare in čas za knjige se zagotovo ponovno vrne.
Zdravnikova vest, ER, Talenti v belem, Mladi zdravniki,…Gorski zdravnik, Naša mala klinika?
Med naštetimi Zdravnikova vest. Sicer pa najraje gledam nanizanko Criminal Minds. Na splošno me psihološko kriminalne drame ali nanizanke nekako najbolj pritegnejo.
Katero knjigo bi mi priporočili v branje?
Pascal Mercier “Nočni vlak v Lizbono”.
STROKOVNO
Katere so za vas dobre lastnosti nekoga, ki dela v vaši stroki?
Prilagodljivost, strpnost, umirjenost, empatičnost.
Mi lahko opišete vaš delovni dan?
Zjutraj praviloma najprej pogledam elektronska sporočila in odgovorim na vsa vprašanja študentov in študentk ter vsa druga sporočila povezana z pedagoško raziskovalnim delom.
Potem se pa dnevi različno odvijajo, med predavanji na fakulteti, pripravami za predavanja in vaje, sestanki povezanimi s pedagoškim in raziskovalnim delom, obveznostmi povezane s projektnimi nalogami, govorilne ure.
Težko opišem tipičen dan, ker se mi zdi, da so dnevi pri nas zelo različni, ker razen pedagoškega dela so obveznosti lahko zelo različne. Je pa tako, da praviloma z delom začnem nekje okoli 8:30 in zaključim zelo redko pred 18 uro. Pogosto imamo tudi kakšne dogodke, ki se lahko potegnejo tudi v pozen večer.
Kaj je najtežja stvar pri vašem delu?
Usklajevanje različnih nalog – zlasti pedagoškega dela in znanstveno raziskovalnega dela. Pedagoško delo vzame večji del energije in časa, sočasno pa nam pri napredovanju ne prinaša nobenih točk. Raziskovalno delo praviloma opravljamo izven osem urnega delovnika in tako obveznosti pogosto padejo na vikend ali v večerne ure.
Če bi si lahko podali en nasvet 10 let nazaj, kateri nasvet bi si dali?
Vpiši vzporedno študij prava, ker imaš energijo za to in povezovanje različnih disciplin med seboj je zelo pomembno.
Kaj je vaš trenutni največji profesionalni dosežek?
Bi kar rekla objava moje prve samostojne znanstvene monografije.
Pred vami je strokovni izziv, za katerega ne morete na hitro najti rešitve. Kako se lotite tega izziva?
Najprej skličem skupino strokovnjakov in strokovnjakinj za katere vem, da bi mi lahko pomagali in na tak način iščem možne rešitve. Vsekakor pa si vzamem čas za razmislek in poskušam poiskati možne rešitve tudi s pomočjo raziskav ali strokovnih mnenj, ki bi mi lahko pri tem pomagale.
Povejte nam eno pomanjkljivost slovenskega zdravstvenega sistema in kako bi se jo vi lotili praktično reševati?
Kot laik bi najprej rekla to, da v osnovi se mi zdi, da naš zdravstveni sistem relativno dobro deluje, da imamo kar nekaj vrhunskih zdravnikov in dosežkov na tem področju na katere smo lahko izredno ponosni.
Je pa res, da naš zdravstveni sistem žal na nek način razjeda korupcija, ki se zdi, da je ena večjih sivih con tega področja in v nekaterih delih tudi zavira napredek in razvoj.
Težko rečem kaj bi bil najbolj ustrezen način boja proti temu – a verjetno manjkajo neki bolj jasni, politično neodvisni mehanizmi, ki bi nadzorovali delo zdravstvenega osebja, zlasti v delu, ko gre za nabavo blaga in pripomočkov ter storitev, ki niso transparentni in omogočajo okoriščanje posameznikov na račun javnega denarja.
Kje vidite razvoj vaše stroke čez 10 let? Kateri so po vašem mnenju največji izzivi vašega področja v naslednjih letih?
Težko je na to podati enoznačen odgovor, a mislim, da je sociologija veda, ki ima veliko potenciala in ki se bo spreminjala ter razvijala skladno s ključnimi družbenimi spremembami.
Delovanje družbe in človeka v njej, je namreč tako kompleksno, da bo vedno potrebno imeti kritično misleče znanstvenike in znanstvenice, ki bodo znali misliti družbo v danem času in prostoru, ter gibanje človeka v njej, saj nemogoče je človeka obravnavati izven konteksta družbenega delovanja.
Obravnava človeka ločeno id širšega družbenega konteksta, praviloma vodi v napačno razumevanje pomembnih pojavov in problemov v družbi in na ne nudi zadostne odgovore na nekatera ključna vprašanja, ki so povezana s človekovim obstojem in kakovostjo ter ustreznostjo bivanja v svetu.
Sočasno pa takšne interpretacije vodijo v iskanje neustreznih rešitev na probleme in težave s katerimi se človek sooča v svojem obstoju in v družbi.
Kateri je po vašem največji dosežek na vašem področju v zadnjih 10 letih?
Če se omejim samo na svoje področje raziskovanja in to je nasilje nad ženskami, zlasti v družini, bi nedvomno rekla, da so tukaj največji dosežki vse sistemske ureditve, ki smo jih skozi aktivistično delo in raziskovanje tega področja uspeli doseči.
Če pomislim, da še nekje 20 let nazaj, če je ženska žrtev nasilja s strani partnerja klicala na policijo, so ji ti rekli, da se žal v to ne morejo vtikati in da je to stvar, ki naj jo rešita sama s partnerjem. No danes pa so dolžni ukrepati in prav zares kršijo zakon, če tega ne storijo.
Obenem pa beležimo precej večjo senzibilnost za ta vprašanja na vseh ravneh družbenega delovanja. To se mi zdi res velik dosežek.
Nekateri problemi s katerimi se soočate danes so verjetno še vedno tabu, o katerih se nerado govori. O čem se najtežje pogovarjate s pacientkami in kako se tega lotite?
Zelo težko se je pogovarjati o spolnem nasilju in spolnem nadlegovanju, kar je področje mojega raziskovanja. O temah kot so različne oblike nasilja ali nadlegovanja s spolno vsebino se ljudje ne radi pogovarjajo, ne radi izpostavijo ta problem, ne glede na to ali so samo priča takšnim dejanjem, ali so sami žrtve.
Zato je to problem, ki v večjem delu še vedno ostaja prikrit, a obenem zelo prisoten v družbi. Tudi npr. z ženskami, ki so bile žrtve različnih oblik nasilja, npr. s strani partnerja, ko se z njimi pogovarjamo, bodo vse oblike nasilja bistveno lažje verbalizirane, medtem, ko o spolnem nasilju s strani partnerja zelo težko spregovorijo.
Kako se tega lotimo? Predvsem moramo paziti, da nismo vsiljivi, da ne postavljamo direktnih in neustreznih vprašanj na to temo, ampak da preko pogovora, poskušamo iz konteksta razbrati kaj se je dogajalo.
Predvsem pa je naša ključna naloga ta, da gradimo na takšnem vzdušju in klimi, znotraj katerega si bodo žrtve upale spregovoriti in bodo imele moč povedati vse tisto, kar jih teži. In vedno moramo spoštovati njihove meje.
NASILJE NAD ŽENSKAMI
Najbolj stereotipno vprašanje – zakaj ženska preprosto ne odide iz nasilnega razmerja?
Ja res, vprašanje, ki ga vsakič dobimo, a ga na nek način razumem, ker sem se tudi sama s tem veliko ukvarjala v začetku svojega dela in raziskovanja. Namreč vedeti moramo, da pri intimnopartnerskih nasilnih odnosih govorimo o zelo kompleksnih odnosih, ki se nikoli ne pričnejo z nasiljem.
Da se nasilni odnos razvije postopoma, skozi navidezno povsem običajne interakcije, in povzročitelj nasilja postopoma razkriva svoj pravi jaz. Praviloma goji tudi dve osebnosti – tisto dobro, lahko tudi na nek način ljubečo in pa tisto nasilno, grobo.
Žrtev je na povzročitelja tudi čustveno navezana, skupaj delita tudi premoženje, imata skupne otroke, imata tudi zgodovino lepih trenutkov. Nasilje ni skozi prisotno v odnosu, ampak se dogaja v ciklih, obdobjih, praviloma so hujši izbruhi nasilja dogodki, ki jim potem sledijo obdobja opravičevanja s strani povzročitelja in obljub, da se bo spremenil.
Vse to daje žrtvi tudi upanje, da vse skupaj ni tako hudo, da je pač samo malce vzkipljiv, da se bo vendarle spremenil. A žal se v nasilnih odnosih nasilno vedenje povzročitelja samo stopnjuje, praviloma se ne spreminjajo, njihove zahteve so vse večje, in žrtev je vse bolj ujeta v mreži zlorabe, v kateri je popolnoma podrejena, brez socialne zunanje mreže, verjetno tudi ekonomsko odvisna od povzročitelja, in strah pred tem kaj bo naredil njej in otrokom, če ga bo zapustila in ali bo sploh sposobna živeti brez njega postaja vse močnejši in hromi njene zmožnosti za ta odločilen korak.
Vse kar sem naštela so le nianse takšnih razmerij, in kaj vse se še lahko dogaja znotraj, da otežuje in onemogoča odhod nekoga iz nasilnega odnosa, ne moremo vedeti.
Tako da jaz vedno rečem, da gre za zelo kompleksne situacije in nekdo, ki tega ne doživlja nima pravice obsojati, ampak je naša naloga poskušati razumeti in nuditi vso oporo žrtvi v takšnih situacijah in jo spodbujati, da takšno razmerje prekine.
Na katere začetne opozorilne znake bi morala biti ženska še posebno zavestno pozorna, da gre za nasilje v njenem razmerju?
Na to, da se vsa pogajanja v odnosu vedno končajo v korist enega od partnerjev. Da je njena beseda, čeprav lahko tudi na nek navidezno prijazen način, vedno poteptana in postavljena na stran.
Da njeni interesi, želje, hobiji niso upoštevani, da se celo zahteva, da jih opusti. Pretirana pozornost skozi katero se krči njen socialni krog in interesi, pretirano nadzorovanje vsakodnevnih aktivnosti in druženj, vse to bi jaz rekla, da so že opozorilni znaki, ki nakazujejo, da gre za nezdrav odnos.
Zdravi odnosi se namreč gradijo na medsebojnem spoštovanju in upoštevanju mej in interesov drugega. Ko razmišljam o tem kaj je ljubezen in kaj je zdrav ljubezenski odnos si vedno prikličem v spomin besede italijanskega pisatelja Alessandra Baricca, ki pravi nekako tako, da ljubiti nekoga pomeni pustiti mu živeti, da ostane to kar je in ga ne spreminjati, da ljubezen pomeni ljubiti in ne posedovati.
Včasih pa zelo mešamo te koncepte in mislimo, da se v odnosih morajo ljudje za voljo in želje drugega spremeniti, da je to znak ljubezni. V nasilnih odnosih pa gredo ta pričakovanja v smeri vse večjih zahtev po podrejanju, opuščanju lastnih interesov in zadovoljevanju potreb izključno enega od partnerjev.
Zelo pogosto se srečamo s stereotipnimi prepričanji, da so to praviloma nenasilni posamezniki, ki so jih k takšnemu ekstremnemu dejanju pripeljale ekstremne okoliščine, alkohol, duševna bolezen ali ekstremni dogodek, ki jim je v danem trenutku zameglil um.
Ja to so res stereotipi, ker raziskave namreč kažejo, da v primeru intimnopartnerskih umorov in nasilja imamo praviloma opraviti z moškimi, ki se zelo dobro zavedajo kaj počnejo.
Pri povzročiteljih nasilja zelo redko govorimo o duševno patoloških stanjih skozi katera bi se ne zavedali kaj počnejo, ampak pogosteje govorimo o bolj kompleksnih osebnostnih strukturah, kot so motnje osebnosti. Pri tem gre za določene osebnostne poteze, ki so zelo intenzivne in vodijo do pomembnih motenj v psihičnem delovanju in odnosih z drugimi, a ne na način, da se ne bi zavedali kaj počnejo.
Zato se hkrati z njimi pojavljajo motnje v čustvovanju, doživljanju, odzivanju in vedenju ter težave v medosebnih odnosih.
Tem moškim je namreč skupno to, da sebe razumejo kot večne žrtve, da izkazuje neko infantilno, nedoraslo vedenje, so praviloma nezadovoljni sami seboj in kar je najbolj pomembno in tisto, kar po moji oceni vpliva na izvajanje nasilja v intimnih odnosih, je to da gojijo zelo močna tradicionalna prepričanja o odnosih med spoloma, in sebe kot moškega razumejo kot več vrednega, medtem ko ženske v osnovi razumejo kot manjvredne in posledično kot podrejene.
Njihova pričakovanja v odnosih so, da jim partnerka mora biti podrejena in da je v osnovi zadolžena za zadovoljevanje njihovih potreb. Sebe razumejo kot središče partnerskega oz. družinskega razmerja in svoje potrebe postavljajo v osnovi pred potrebami vseh ostalih.
Imajo tudi zelo visoko stopnjo strpnosti do nasilja in do neke mere se počutijo upravičene, da uporabijo nasilje nad partnerko, takrat ko se prepričajo, da je naredila nekaj, kar ni v skladu z njihovimi pričakovanju.
Pogosto krivdo za nasilni izbruh prevalijo na partnerko, a zelo značilno je, da bodisi sami izzovejo spor ali pa izbruhnejo že zaradi banalnosti, kot je npr. nepravilno postavljen prtiček na mizi. Tako da govorimo o vedenju, ki je na nek način premišljeno in naravnano z jasnim ciljem.
V primeru intimnoparternskih umorov, je moja raziskava pokazala, da je velika večina povzročiteljev bila ob izvedbi kaznivega dejanja prištevna in se je torej zavedala kaj počne. V nekaterih primerih, zlasti v primeru umora bivših partnerk, pa je tudi šlo za načrtovano dejanje.
V medijih slišimo pogosto tudi naslednji stavek s strani moškega:”Tako daleč me je pripeljala.” Mogoče ne tipično vprašanje v tem trenutku, toda kako naj si pomaga moški?
Ja žal si sam ne bo znal oz. zmogel pomagati, ker sam je prepričan, da ne počne nič narobe, in da je za vse skupaj kriva partnerka, ki je nekaj naredila ali ga je zapustila.
Pri nasilnih moških gre za zelo kompleksne osebnostne strukture in potrebujejo resno strokovno pomoč in obravnavo. Tega dela pa je pri nas v Sloveniji premalo, saj nimamo vzpostavljenih dovolj ustreznih programov in mehanizmov za delo s povzročitelji nasilja, zlasti tistimi, ki so najbolj nevarni a jih kot take dokler ne naredijo nekaj zelo hudega ne prepoznamo.
Enega od takšnih programov izvajajo v Društvu za nenasilno komunikacijo, ki je tudi zelo dober in uspešen, a še zdaleč ni dovolj. Okrepitev tega dela bi bila pri nas nujna.
Koliko moških se po vašem mnenju sploh lahko spremeni v današnjem času, v današnji družbi? Ali bodo po vašem mnenju lahko spremembe prinesle šele generacije, ki sledijo?
Sami povzročitelji nasilja se res težko spremenijo, a kot ste omenili je za zmanjševanje tovrstnega nasilja ključno, da se spremenijo tudi določeni, močno zakoreninjeni družbeni vzorci, ki še vedno nekako idealizirajo te tradicionalne vzorce vedenja, skozi katere se moškega razume kot dominantnega in glavo družine, žensko pa kot podrejeno, pasivno in poslušno, in znotraj katerega se tudi nasilje moških ne problematizira pretirano oziroma se ga razume celo kot nekaj kar je moškim dano po naravi.
Upam si trditi, da se takšni vzorci z mlajšimi generacijami pomembno spreminjajo, a žal opažamo, da so prisotni tudi pri mlajših generacijah. Da se srečujemo tudi z nasilnimi odnosi že med najstniškimi pari, kar je nedvomno povezano tudi s tem, da imamo premalo ali skoraj nič izobraževanj za mlade o odnosih, o ljubezni, o nasilju.
Vse to nam manjka in o vsem tem bi morali izobraževati že zelo mlade, če mene vprašate že v osnovi šoli. Samo tako bomo dosegli nek viden napredek na tem področju tudi v širšem družbenem smislu.
Kakšne strategije spoprijemanja imajo ponavadi ženske v tovrstnih odnosih?
Zelo pogosto se dolgo časa na nek način prilagajajo in poskušajo najti strategije, ki jim omogočajo, da preživijo.
To se navadno dogaja skozi zanikanje nasilja, minimalizacijo njegove resnosti, prekrivanje zlorab, pasivnost, izgubljanje interesa za življenje.
Zelo dolgo časa praviloma potrebujejo, da sploh verbalizirajo vse skupaj kot nasilje, praviloma to razumejo kot nek normalen del odnosa, da pač tako je in da morajo potrpeti za voljo družine in otrok, saj so tudi same ujete v ta tradicionalna prepričanja kaj je družina in njihova vloga v njej.
Zelo dolgo časa potrebujejo, da razumejo, da otrokom z vztrajanjem v takšnih razmerjih v osnovi škodujejo. Ko enkrat prepoznajo in verbalizirajo vse skupaj, pomeni, da so na dobri poti, da bodo takšno razmerje prekinile.
Kaj je razlika med femicidom in feminicidom?
To razlikovanje so vpeljale predvsem feministke na področju Mehike in Latinske Amerike, kjer se srečujejo z zelo visoko stopnjo nasilja nad ženskami, zlasti pa zelo visoko stopnjo posilstev in umorov. Na teh področjih beležijo ne stotine žrtev ženskega spola na dnevni ravni.
V 90% primerov pa ti umori ostanejo nerazrešeni in storilci nekaznovani. Tako da so feministke tega področja opozorile, da gre za neposredno sovražno naravnanost do žensk s ciljem njihovega sistematičnega uničenja.
Z izrazom feminicid, tako označujejo poboje žensk, katerih cilj je sistematično uničenje ženskega spola. Torej bi lahko rekli, da je ta izraz nekako soroden konceptu genocida, ker označuje to sistematično uničenje žensk kot skupine, ki jo razumejo kot manjvredno.
Izraz femicid pa se nanaša na vse umore in nasilne smrti oseb ženskega spola, ki so posledica nekega spolno specifičnega nasilja, katerega cilj ni sistematično uničenje oseb ženskega spola, je pa poudarek na nasilju, ki prizadene ženske prav zaradi njihovega spola.
Tako v svetu beležimo številne prezgodnje in nasilne smrti žensk, ki so posledica praks ali nasilja, ki ženske prizadene v nesorazmerno večjem deležu kot moške, kot npr intimnopartnerski umori ali pa izključno ženske (kot npr. smrti zaradi pohabljanja ženskih genitalij, kršenja reproduktivnih pravic, spolno selektivni splavi zarodkov ženskega spola in zanemarjanje dojenčic v določenih kulturah zaradi preferiranja moških potomcev,…).
Skratka v splošnem je v uporabi zlasti izraz femicid, saj opozarja na ta širši problem spolno zaznamovanih umorov, ki so prisotni po celem svetu in so dejanski problem.
Mislim, da ta splošna sovražna naravnanosti s ciljem sistematičnega uničenja žensk kot skupine ni toliko prisotna v sodobnem času, predstavljajo pa velik problem druge oblike nasilja nad ženskami in smrti povezane s tem. Zato v glavnem v mednarodnem, zlasti evropskem prostoru uporabljamo izraz femicid.
Zakaj je v današnjem času še vedno izziv javno priznavanje umorov žensk in ustrezna pravna klasifikacija le tega? Npr. nekatere države (npr. Irska) pravno-formalno ločujejo med zlorabo in nasiljem (ang. abuse and violence)? V enem izmed medijev ste rekli, da je zakonodaja v Sloveniji dobra, realnost pa mnogo manj.
Ja, tako je. Čeprav pri tem, ko govorim o dobri zakonodaji mislim zlasti na področje nasilja v družini. Tukaj smo naredili kar nekaj pomembnih korakov in tudi zakonodaja je relativno dobra (čeprav so izboljšave še možne). Se pa seveda v praksi tudi na tem področju srečujemo s številnimi pomanjkljivostmi in opažamo, da na nekaterih institucijah, ki so zadolžene za obravnavo teh primerov še vedno ni prave senzibilnosti in posluha.
Na osnovi spremljanja primerov in žrtev lahko rečem, da do največ težav in nerazumevanja prihaja na sodiščih, ko jim ne verjamejo, ali pa sodniki in sodnice nasilje obravnavajo kot konflikt, postopki so predolgi in žrtve velikokrat sredi postopkov tudi obupajo.
Glede drugih oblik nasilja, kot je npr. spolno nasilje pa je zakonodaja še zelo pomanjkljiva in tudi neustrezna. Tako npr. imamo zelo zastarel zakon, ki opredeljuje posilstvo, ki po kazenskopravni definiciji, temelji izključno na prisili.
To je pri obravnavi posilstva povsem zgrešeno, saj vemo, da večino posilstev povzročijo osebe, ki jih žrtve poznajo in so jim do neke mere zaupale, poleg tega je pogost obrambni mehanizem žrtev pri posilstvu, da zaradi strahu in ogroženosti zamrznejo, se ne zmorejo upirati in seveda sila tukaj ni izkazana.
Zato je tako pomembno, da zakonodajo spremenimo v smeri trenutne pobude Samo ja pomeni Ja, ki temelji izključno na izkazovanju konsenza in upošteva vse strokovne smernice tega problema. Prav tako pa je zelo veliko sivo polje področje spolnega nadlegovanja, ki je v veliki večini neregulirano.
Kaj je večji izziv – družbena toleranca (strpnost) do nasilja, nepravični zakoni, nesposobnost ali ne ukrepanje oblasti? Kakšne praktične prijeme lahko vpeljemo relativno hitro pri omenjenih izzivi, da se bo tehtnica nagnila v pravo smer?
Jaz bi rekla, da je nedvomno največji izziv še vedno relativno visoka družbena strpnost do nasilja. Namreč to se izkaže kot najpomembnejši dejavnik zakaj žrtve, zlasti vseh teh oblik nasilja tako dolgo molčijo, zakaj se v njih prepletajo občutki krivde in sramu, saj se bojijo, da jim ne bodo verjeli, in da bodo krivdo preložili nanjo.
Srečujemo se namreč z zelo pogostim prelaganjem krivde na žrtev in prerazporejanjem odgovornosti med žrtvijo in povzročiteljem. To je npr. zelo pogosto pri spolnem nasilju in posilstvih, ko se v glavnem ukvarjamo z vprašanji, kaj vse je naredila žrtev narobe, kako je bila oblečena, zakaj je šla sama nekam z njim in tako dalje, medtem, ko bi glavno in edino vprašanje moralo biti, zakaj je on to naredil, zakaj ni upošteval mejo, ki mu je bila nakazana.
S temi obtožbami se srečujemo tudi v tako skrajnih primerih kot so umori, ko ljudje na družbenih omrežjih in sicer, iščejo razlog v tem, da je zagotovo ona nekaj naredila, da ga je spravila do tako skrajnega dejanja in podobno.
Kaj lahko naredimo v tej smeri? Jaz bi rekla, da je tukaj zelo pomembno, da bi družbena omrežja in mediji postavila bolj stroga merila in standarde, skozi katera bi omejila in onemogočila takšne komentarje.
Potem pa je zelo pomembno, da je vse več javnih razprav na to temo, opozarjanje in ozaveščanje o problematiki in redna ter sistematična izobraževanja o teh temah na vseh nivojih družbe.
Zlasti pa bolj jasen in načelen pregon sovražnega, seksističnega in ponižujočega govora, do katerega smo še vedno zelo tolerantni in ga pogosto toleriramo skozi koncept svobode govora.
V vaši doktorski dizertaciji ste izpostavljali tudi naslednje:” Pomemben dejavnik tveganja in napovedovalec umora so neposredne grožnje s smrtjo.” Se pravi, ko pride do grožnje, je velika verjetnost, da bo grožnja tudi realizirana.
Tako je. Jaz opozarjam, da bi bilo potrebno vsako takšno grožnjo jemati zelo resno in tudi ustrezno ukrepati zoper povzročitelja.
Žal pa se kaže, da tako žrtve same, kot njihova okolica in tudi institucije, ki obravnavajo primer, pogosto grožnje podcenjujejo, ker nekako ne verjamejo, da je nečesa takšnega sposoben.
Bi pa opozorila, da je največji dejavnik tveganja prav neprijava povzročiteljev, saj se večina teh primerov zgodi tam, kjer žrtev in okolica povzročitelja ne prijavijo organom pregona in se zoper njega ne ukrepa.
Žal brez prijave, policija, tožilstvo, centri za socialno delo, ne morejo ukrepati in ne sprožiti nobenih postopkov. Zato je tako pomembno, da se žrtve opogumijo in povzročitelje prijavijo, saj jim to lahko reši življenje.
Kakšne bodo po vašem mnenju posledice v času koronavirusa in v času po njem?
Kaže se, da trenutna situacija zaradi ukrepov za zajezitev epidemije, ki je družine prisila v zaprtje za štiri stene, zelo negativno vpliva na družine v katerih so bili že pred epidemijo težave in nasilje.
V času od prvega lockdowna do sedaj beležimo precejšen porast nasilja v družini. Iz Generalne policijske uprave poročajo o približno 13% porastu primerov nasilja v družini za katere je bilo potrebno podati kazensko ovadbo.
To kaže na to, da beležimo precejšen porast hujših kaznivih dejanj povezanih s tem nasiljem in povečano okrutnost pri izvedbi najhujših kaznivih dejanj. V prejšnjem letu, letu 2020, smo zabeležili kar tri trojne umore in nekaj tako hudih, kot je požig partnerice.
Bojim se, da bo epidemija v tem smislu pustila hude posledice, s katerimi se bomo mogli še zelo dolgo ukvarjati. Zlasti hude se bojim, da bodo posledice na otroke, ki žal živijo v takšnih družinah in katerim je šola ali odhod od doma pomenilo edino varno zavetje in v tem času niso imeli niti tega.
Izbrskali smo nekaj pogostih vprašanj, ki jih postavljajo ženske, ki se soočajo z nasiljem v odnosu. Kako bi jim odgovorili?
Zame dom ni več varno zatočišče. Kaj lahko naredim? Kako naj odidem na varen način? (op.p. Nekatere raziskave namreč kažejo, da so ženske najbolj izpostavljene umoru v trenutku odhoda ali v trenutkih po odhodu. Ali pa, da je velik delež nasilja in zlorabe prisoten tudi, ko ženska odide.)
Svoj odhod načrtujte tako, da povzročitelj zanj ne bo vedel. Ne poskušajte se o tem z njim pogovarjati in odidite takrat, ko njega ni doma.
Če se počutite zelo ogrožene prosite na policiji za spremstvo, da lahko greste po svoje stvari. Policija je po zakonu dolžna nuditi spremstvo žrtvam nasilja, ko morajo na svoj dom po stvari, ki jih potrebujejo.
Če ste neposredno ogroženi vzemite samo najnujnejše in se zatecite na najbližji Center za socialno delo ter prosite za namestitev v krizni center, ki omogoča takojšnjo namestitev ženskam in otrokom žrtvam nasilja. Od tu dalje vam bodo pomagali poiskati namestitev v kakšni od varnih hiš, ki omogoča bivanje za daljše obdobje.
Sicer pa če ste v dilemi in bi radi konkreten nasvet glede vaše situacije lahko pokličete na brezplačno telefonsko številko Društva SOS Telefon 080 11 55, ki od 1.1.2021 deluje 24 ur na dan, kjer vam bodo strokovno usposobljene delavke svetovale kaj bi bilo najbolje narediti v vašem primeru.
Vsekakor pa ne odlašajte z odhodom, saj je oblik pomoči veliko in tudi možnosti namestitev v varne hiše so v Sloveniji dobro razvite.
Zaradi nasilja potrebujem zdravniško pomoč. Kdo mi lahko pomaga in kam naj grem?
Pri tem bi bilo najbolje, da se posvetujete z vašim osebnim zdravnikom oz zdravnico, če imate z njim/njo dober odnos in lahko zaprosite za napotitev po potrebno zdravstveno pomoč.
Če menite, da bolj kot neko specifično zdravniško obravnavo potrebovali terapevtsko pomoč, pa bi vas jaz obrnila na kakšno od društev, kot so SOS Telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo ali Ženska svetovalnica, kjer nudijo tudi terapevtsko pomoč in svetovanja žrtvam nasilja, ki so zelo koristna in pomembna na poti opolnomočenja in rehabilitacije žrtev nasilja.
Zaskrbljena sem zaradi nekoga, ki ga poznam. Kako ji lahko pomagam?
Poskušajte se pogovoriti z njo in ji pokazati, da vam lahko zaupa in da ima v vas oporo. Poskušajte ji povedati, da ni sama, da za situacijo ni kriva in da tudi ne edina, ki se ji to dogaja. Poskušajte jo opogumiti, da takšno razmerje prekine in da ji boste stala ob strani, če se odloči za ta korak. Vselej pa spoštujte njene odločitve in ne odločajte se namesto nje.
Želim ostati v odnosu in spremeniti obnašanje mojega partnerja. Kako naj to naredim?
Težko v tem smislu kaj svetujem. Namreč, če gre za nasilno osebo jo žal vi ne boste mogli spremeniti. Gre za preveč kompleksne osebnostne strukture, ki potrebujejo resno strokovno pomoč.
Nasilni partnerji svoje vedenje praviloma samo stopnjujejo, saj vas razumejo kot glavnega krivca za njihovo vedenje. Praviloma nimajo uvida v lastno nasilno vedenje in menijo, da z njimi ni nič narobe. Zelo težko je takšne osebe kakorkoli spremeniti oz. bi jaz rekla, da jih je skoraj nemogoče spremeniti.
Kako si naj začnem na novo sestavljati življenje?
Postopoma. Poskušajte priklicati nazaj vse tisto kar vas veseli, pa ste zaradi nasilnega partnerja opustili, poiščite si stvari ki vas veselijo.
Zelo koristno se je priključiti tudi kakšni skupini za samopomoč, kjer pomagajo ravno v tej smeri, kako zaživeti na novo in kjer lahko spoznate ženske s podobnimi izkušnjami, kar je lahko v veliko korist.
SPROSTITVENA RUNDA
Če bi Hollywood naredil film o vašem življenju, koga bi radi videli v vaši vlogi in zakaj?
Meryl Streep – če bi me portretirali v poznih letih, ker gre za močno žensko, vsestransko igralko, ki se dobro znajde v zelo različnih vlogah, zlasti vlogah močnih, inteligentnih in markantnih žensk.
Če pa bi me portretirali v mladih letih pa Natalie Portman – meni osebno zelo markantna mlada ženska, in igralka z zelo močnim karakterjem.
Če bi nekdo napisal biografijo o vašem življenju, kakšen bi bil naslov?
Dekle iz podeželja, ki je zaživela svoje sanje.
Če bi lahko bili kateri koli super junak, kateri bi bil?
Zamenjajva vlogi. Vprašajte me nekaj.
Koliko časa ste porabili za pripravo intervjuja? Moram reči, da je zelo dobro narejen in vsebinsko zelo bogat. 🙂
