Intervju z Jano Makuc

Dr. Jana Makuc je zdravnica in biologinja, trenutno zaposlena v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec.

Kljub temu, da ne mara biti etiketirana, nosi veliko etiket. Kljub temu, da zanjo lik uspešne ženske ne pomeni mnogo, je ravno to.

Z njo smo se pogovarjali med drugim tudi o tem, kaj pomeni biti strokovna direktorica bolnišnice.

OSEBNA IZKAZNICA

Osebna misel

Vsaka situacija je priložnost za učenje, za rast in izboljšave – in vedno je priložnost, da si še boljši. Tudi če je težko, se ne predaj – na neki točki je težko vsem in šele tam se vidi, iz kakšnega testa si.

Kdo ste?

Jana Makuc, prava hči svojega očeta. V odnosih družinski človek, mama in partnerka, hči in sestra, teta, prijateljica, kolegica… Po duhu analitična raziskovalka in ekstremistka, po duši samotarka. Navdušena športnica, navdušena bralka, vrtnarica, ustvarjalka, filmoljubka in “wannabe” pisateljica. Po poklicu zdravnica in biologinja.

Kje ste zaposleni?

Trenutno v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, vendar ves čas prepoznavam zanimive priložnosti in izzive.

ZASEBNO

Začnimo z lahkim vprašanjem. Kdo ste izven vašega delovnega mesta? V 3 besedah.

Mama, partnerka, lastnica norega psa.

Na vašem delovnem mestu vas 4-letna deklica pocuka za rokav in vpraša, kaj počnete. Razložite jih v treh stavkih, kaj počnete.

Skrbim za to, da v bolnišnici stvari potekajo kot je treba. Kot vzgojiteljica v vrtcu skrbi za otroke, jaz skrbim za zdravnike: da delajo (dobro), da se ne prepirajo in da niso preveč utrujeni. Vse to pa zato, da lahko vsak otrok (ali odrasel) pride v bolnišnico brez skrbi in da lahko zanj lepo poskrbimo.

Kateri je bil tisti odločilni trenutek, ko ste si rekli:” Zdravnica bom.”

Ljudje in njihovo delovanje so zelo zanimivi in zapleteni v vseh pogledih – delo zdravnika je v resnici neke vrste detektivsko delo, ko poskušaš ugotoviti, kaj nekomu v resnici manjka oz. kaj je z njim narobe. Prvi odločilni trenutek je bil takrat, ko mi je mama rekla, da to ni zame. Drugič pa takrat, ko sem ugotovila, da biologija ni točno tisto, kar bi rada počela.

Kaj je tisto, kar najbolj opredeljuje dobro strokovno direktorico?

Osebno menim, da strokovna in moralna integriteta ter občutek za ljudi. Pomembna je pristnost. Iz osebnih izkušenj menim, da nič ni bolj odbijajoče kot vodja, ki dela in se obnaša po priročniku –  ko lahko takoj prepoznaš naučeno tehniko “sendviča”, ko ni resničnega razumevanja, ko v komunikaciji ni prave iskrenosti… pač ko enostavno ni vzpostavljena neka prava povezava.

Seveda pa so tu mnenja različna – ali je nekdo dober vodja, v resnici lahko ocenijo samo njegovi podrejeni (v mojem primeru zdravniki – predstojniki), občutijo pa uporabniki (v mojem primeru bolniki).

Kako upravljate s časom, sploh v trenutkih, ko ste najbolj zasedeni?

Maksimalno organizirano. Razbremenjujem se s športom (takrat v glavi velikokrat predelujem aktualne probleme), žal pa sem nagnjena k temu, da si ne vzamem dovolj fizičnega počitka. Osebnostno sem zelo storilnostno naravnana – težko lenarim in hitro si priščipnem kako uro spanja, kar ni dobro.

Kako napolnite svoje baterije?

Absolutno s športom, dolgimi pohodi, gibanjem v naravi; zelo pogosto sama ali s psom. Občasno potrebujem popoln odklop na drugi lokaciji v ožjem družinskem krogu.

Vaš najbolj ponosen trenutek?

V resnici jih je več: 1) Ko sem rodila prvega otroka. 2) Ko sem prispela v cilj 100-kilometrske preizkušnje K24, kjer so me pričakali družinski člani s transparenti v rokah in glasnim vzklikanjem. 3) Ko sem javno odstopila z mesta strokovne direktorice iz načelnih razlogov in so mi vsi družinski člani povedali, kako ponosni so name.

Katera je tista stvar, ki bi jo morali delati več in katera tista, ki bi jo morali delati manj?

Zagotovo bi morala več počivati, se igrati z otroci in se več pogovarjati z njimi o vsakdanjih stvareh. Manj pa bi morala razglabljati v svoji glavi, predvidevati, do potankosti načrtovati, iskati rešitve za probleme drugih.

Zdravnikova vest, ER, Talenti v belem, Mladi zdravniki,…Gorski zdravnik, Naša mala klinika?

Brez dvoma Zdravnikova vest – Gregory House me navdušuje z genialnimi diagnostičnimi domislicami in rešitvami. Nekoliko manj sem sicer navdušena nad njegovim obnašanjem, ampak verjetno to spada zraven. 

Katero knjigo bi mi priporočili v branje? Strokovno in poljudno? Katero knjigo bi mi priporočili za namene vodenja?

Strokovnih knjig za področje medicine praktično ne berem več, saj se aktualne informacije spreminjajo tako hitro, da jih spremljam izključno preko strokovnih člankov.

Od poljudnih knjig priporočam delo Osvobojena (avtorica Tara Westover). Koncepti vodenja se mi zdijo tako različni in v prvi vrsti odvisni od karakteristik posameznika, da mi večina knjig na to temo deluje bolj kot kak priročnik za osebno rast – ti pa me a priori odbijajo.

STROKOVNO

Mi lahko opišete vaš delovni dan?

Vstanem okrog 6h, ko na spletu preberem najnovejše novice in sproti postorim najnujnejša hišna opravila. Do 7h sem že v službi – dan tam je precej odvisen od tekoče vsebine dela.

Pri delu se osredotočam na strokovne vsebine, analiziram tekoče delo v bolnišnici, pripravljam razna poročila, sodelujem na sestankih. Občasno si vmes naročim kakšne ambulantne preglede pacientov. Praktično vedno službeno delo še malo potegnem.

Do 16h sem običajno doma, kjer se popoldne potrudim uskladiti družinske obveznosti, še posebej razne aktivnosti otrok, ki morajo biti istočasno na različnih mestih. Vmes stlačim še rekreacijo. Imam tudi grdo navado, da popoldne in zvečer odgovarjam na službene klice in pogosto tudi na elektronsko pošto.

Pomanjkanje časa za vsakega pacienta je ena rak ran našega zdravstva. Kako najdete dovolj časa za vse?

Tu se lahko zgolj potrudim po najboljših močeh. Držim se ambulantnega urnika, ne zamujam, pacientov ne puščam čakati.

Kaj je najtežja stvar pri vašem delu?

Usklajevanje različnih interesov, še posebej, če so vsi dobro argumentirani. Izjemno težko mi je tudi, kadar moram med samimi slabimi odločitvami izbrati najmanj slabo – saj je v vsakem primeru nekdo prizadet. Tudi sama težko prenašam “nepravičnost” in hudo mi je, kadar moram sprejeti odločitev, ki jo nekdo doživi kot tako.

Če bi si lahko podali en nasvet 10 let nazaj, kateri nasvet bi si dali?

Manj dela! Oz. želim si, da bi bila manj storilnostno naravnana. Sprejemanje več dobro premišljenih odločitev – pogosto se odločam intuitivo, kar je lahko odlično, še pogosteje pa te spravi v težak položaj.

Kaj je vaš trenutni največji profesionalni dosežek?

Da bolnišnica še vedno krmari skozi epidemijo COVID-a, čeprav smo že ves čas na robu zmogljivosti. Zelo sem ponosna na to, da smo s predstojniki dosegli konsenz, da se v delo s temi bolniki vključujejo praktično vse stroke.

Pred vami je strokovni izziv, za katerega ne morete na hitro najti rešitve. Kako se lotite tega izziva?

Premišljeno in analitično. Najprej naredim analizo stanja. Sledi pogovor z vsemi vpletenimi, kako vidijo možne rešitve oz. kaj se jim zdi najbolj problematično. Pogovore opravim ločeno, nato vse skupaj dobro premislim.

Ko predvidim nekaj rešitev, jih poskusim še enkrat predebatirati, pri čemer je zelo pomembno, da nekdo igra “hudičevega odvetnika” – tako lahko poiščeš luknje svojega koncepta rešitve. Pomembna so vsa vprašanja, ki bi jih lahko zastavil “nasprotnik” – na vse je potrebno imeti odgovor oz. vsaj prepoznati tveganja, če že nimaš odgovora.

Povejte nam eno pomanjkljivost slovenskega zdravstvenega sistema in kako bi se jo vi lotili praktično reševati?

Največji problem vidim v pogostih menjavah vodstva na MZ, saj tako ni nekega koncepta, ki bi mu sledili. Ideje rešitev in usmeritve za izvajalce se zato hitro spreminjajo, pogosto se sploh ne ugotovi, kako obsežne so posledice določenih odločitev.

Tako so naloge, ki so naložene izvajalcem, pogosto povsem stihijske in podobne gašenju požara. Če pa se osredotočim na čisto konkretno pomanjkljivost – nesprejemljivo se mi zdi, da v sedanjem času nimamo poenotenega in učinkovitega informacijskega sistema, iz katerega bi odločevalci lahko pridobivali vse potrebne podatke, na osnovi katerih bi lahko sprejemali odločitve.

O rešitvi ne morem razpredati, saj mi manjka osnova (ne poznam ozadja) – samo predvidevam, da za to obstaja razlog, ki ga ne poznam.

Kje vidite razvoj vaše stroke čez 10 let? Kateri so po vašem mnenju največji izzivi vašega področja v naslednjih letih?

Predvidevam veliko sprememb in pomoči informacijske tehnologije – nekaj tega v smislu opolnomočenja bolnikov (pot temu tlakujejo telemedicinske storitve), predvsem pa pomoč zdravstvenim delavcem pri diagnostiki (npr. avtomatizirani diagnostični algoritmi, inteligentna avtomatizirana radiološka diagnostika ipd.).

Resnično pa upam, da bomo ob vsem tem uspeli ohraniti tisto, česar IT ne omogoča – pristen človeški stik, ki je za bolnega človeka v stiski najbolj pomemben.  Med nujnimi izzivi vidim potrebo po razvoju geriatrije in paliativne medicine.

Trenutno smo zdravniki izjemno osredotočeni in usmerjeni v aktivno zdravljenje oz. ozdravitev, sledimo strokovnim smernicam; zelo težko pa sprejemamo, da pacienti niso enaki in da en pristop ni nujno primeren ali dober za vse. 

Kateri je po vašem največji dosežek na vašem področju v zadnjih 10 letih?

Če pogledam široko sliko, me je fascinirala hitrost razvoja cepiva proti COVID-19, ki kaže razpon možnosti ob sinhroniziranem trudu predkliničnih in kliničnih strok.

Če pogledam področje diabetologije, pa razvoj novih zdravil (GLP-1 agonistov in še bolj SGLT2 inhibitorjev), ki so korenito spremenila koncept  zdravljenja sladkorne bolezni. Zelo bodo na delo vplival tudi razvoj zelo dolgo delujočih inzulinov.

Nekateri problemi s katerimi se soočate danes so verjetno še vedno tabu, o katerih se nerado govori. O čem se najtežje pogovarjate s pacientkami in kako se tega lotite?

Na mojem področju čutim več tabu tem s pacienti kot s pacientkami; področje se namreč dotika spolnosti – pomanjkanju testosterona in vpliva na spolnost.

Pacienti o tem težje pripovedujejo zdravnici, sploh če je mlajša. Pri pogovoru skušam biti čim bolj odkrita, opozorim jih, da bodo nekatera vprašanja morda doživeli kot neprijetna, vendar so odgovori pomembni za to, da ugotovimo bistvo problema.

Če so to pacienti, ki jih poznam iz domačega okolja, jih opomnim tudi, da sem zavezana molčečnosti in tega se tudi strogo držim. Ne silim vanje. Veliki večini ob takem pristopu nekako odleže in povedo, kar jih teži.

BITI VODILEN KADER

Katere kazalce uspešnosti (ang. key performance indicator oz. KPI) uporabljate kot strokovna direktorica? Kaj vse pravzaprav merite – kvantitativno in kvalitativno? 

Pri delu stroke uporabljamo t.i. kazalnike kakovosti, ki so jasno definirani. Nekaj je obveznih, te predpisuje Ministrstvo za zdravje in jih v grobem delimo v dve skupini: tisti, ki opredeljujejo učinkovitost zdravstvene oskrbe (npr. čakalne dobe, učinkovitost dela v operacijskih dvoranah, poraba krvnih komponent, poraba antibiotikov…), in tisti, ki opredeljujejo varnost pacientov in osebja (npr. poškodbe z ostrimi predmeti, padci pacientov, okužbe z odpornim bakterijami…).

Neodvisno od tega na posameznih oddelkih vodimo dodatne kazalnike kakovosti za posamezna ozka področja. Z vsakoletnimi anketami merimo tudi zadovoljstvo zaposlenih in zadovoljstvo pacientov, v lanskem letu pa smo dodali še ankete o varnosti.  Vsi ti podatki so javno dostopni.

Imate prvi sestanek s svojimi podrejenimi po zasedbi delovnega mesta strokovnega direktorja, ki mora zaradi spleta okoliščin trajati le nekaj minut. Kaj jim poveste?

Po pozdravu se predstavim in zelo na kratko pojasnim situacijo. Ker se mi zdi ključno, da vzpostavimo dober kontakt, jih prosim, da se mi tudi sami predstavijo.

Po predstavitvi jim zagotovim, da bom v najkrajšem času obiskala vsakega od njih, da mi bodo lahko podrobno predstavili svoje delo in bomo skupaj ugotovili, kje jim lahko pri delu pomagam. Določim tudi nekoga, ki z njimi uskladi termine teh obiskov.

Katera znanja ali izkušnje vas lahko bolje pripravijo na zasedbo mesta strokovnega direktorja?

Zagotovo predhodno vodenje oddelka; sama tega nisem imela. Osebno pa menim, da k temu veliko pripomore tudi razvita zdrava socialna mreža, pa tudi družina – oboje zahteva dobro organizacijo in sposobnost komunikacije.

Kaj ste se do sedaj naučili o sprejemanju odločitev, ko je “v zraku” toliko negotovosti?

Da nikoli niso vsi zadovoljni in da to nikoli ne sme biti cilj. Slediti je potrebno svoji strategiji in prepričanju. Tako se lahko tudi bistveno bolje soočiš s kritikami.

Ali je vsaka odločitev (dobra ali slaba) boljša kot nobena odločitev?

V veliki večini primerov da. Odločitev je tudi to, da ne boš ukrepal. To ne pomeni, da se nisi odločil. Po drugi strani je res tudi, da si pogosto sami naložimo odločitve, ki v resnici sploh niso naše.

Ali uporabljate kakšen specifičen seznam prioritet (npr. Eisenhoverjevo matriko)? 

Zgolj mojo notranjo triažo – če se počutim preobremenjeno, se zgolj vprašam, kaj je v nekem trenutku res pomembno. Pridejo trenutki, ko potrebujem popoln notranji “reset”.

Verjamemo, da imate vsak dan nešteto premikajočih se delcev, ki potrebujejo pozornost. Kako se lotite delegacije nalog? 

Na enak način – najprej nujne stvari, nato po prioritetah (od najbolj do najmanj pomembne).

V ZDA so v zadnjem letu na račun epidemije ogromno povečali uporabo telemedicine. Kako je s tem pri nas?

Telemedicina se seveda uporablja, želeli pa bi si je še več. Veseli me, da jo je ZZZS v tem obdobju priznal kot plačljivo storitev, saj smo prej veliko delali pro bono. Kar nekaj storitev se je v tem času izkazalo kot zelo uporabnih in upam, da jih bomo znali vključiti v delo tudi vnaprej.

V ZDA (ZDA pogosto omenjamo predvsem zaradi tega, da je veliko informacij dostopnih čez lužo o tej tematiki, sploh na račun dejstva, da imajo veliko zasebnih bolnišnic, kjer so stili vodenja izraziti) kot eno večjih sprememb v času epidemije omenjajo še večje napore v načine komuniciranja preko vseh kanalov. Do podrejenih pa npr. v kontekstu:”Lejte, vsi moramo vedeti naslednje…” in v obratni smeri, da vam podrejeni lahko takoj rečejo “Stvari na terenu so takšne..in s tem morate biti kot vodja seznanjeni..” Ali se je pri vas spremenil (način komuniciranja pred in med epidemijo?

Zagotovo. Komunikacija je bila zelo pomembna. Med prvim in drugim valom smo šli osebno po posameznih oddelkih in se z ljudmi pogovorili o tem, kaj bi želeli, da bi bilo v drugem valu drugače. Skoraj vsi so želeli boljšo informiranost.

Po drugi strani pa smo jim omogočiti redna, fiksna tedenska srečanja, na katera bi lahko prišel po informacije kdorkoli – pa skoraj nikogar ni bilo. Žal se je tu zagotovo zrcalilo tudi slabo predajanje informacij vodstvu bolnišnice s strani pristojnega ministrstva – o marsičem smo bili tudi sami najprej obveščeni iz medijev, šele čez nekaj dni pa smo dobili uradna navodila. Težko pravilno predajaš informacije, če jih tudi sam nimaš.

Kako se lahko lotevate pripadnosti zaposlenih bolnišnici?

Pripadnosti se ne da “vsiliti” – ali jo čutiš, ali pa ne. Regijska bolnišnica ima za večino zaposlenih že v osnovi poseben pomen – veliko je v njej zaposlenih pripadnikov različnih generacij ene družine, veliko nas je v sorodu, veliko je znancev iz domačega okolja.

V okolju bolnišnico poznajo kot “naš špital”. Trenutne razmere “pripadnosti” ne delajo ravno usluge – vidim, da so ljudje v stiski in da se jih je mnogo samih “zreduciralo” na “delavce, ki prihajajo v službo od 7h-15h”.

Uhajajo nam na “lažja” delovišča, medicinske sestre npr. v referenčne ambulante v zdravstvene domove, kjer jim ni potrebno dežurati in je delovni čas družinam prijaznejši.

V medijih smo zasledili (sploh čez lužo) velik poudarek na mentorstvu v kontekstu:” Imejte in bodite mentor.” V smislu da potrebujete nekoga, ki vam lahko brez zadržkov pove, kje so vaši mrtvi zorni koti, vas spodbuja in prisluhne težkim odločitvam, ki jih morate sprejeti. 

Mentorstvo je izjemno pomembno – vsak potrebuje nekoga, na katerega se lahko obrne po nasvet, morda z njim zgolj predebatira svoje potencialne odločitve.

Na enem od naših oddelkov mi je kolega povedal, da so malo v hecu razmišljali, da bi na steno v operacijski dvorani obesili sliko enega od upokojenih predstojnikov, saj je nanje izjemno pomirjujoče deloval…

Dobro mentorstvo ustvarja kontinuiteto dela, brez pretresov, brez hudih notranjih stisk, ohranja jasne usmeritve. Pri tem je strokovno mentorstvo zgolj ena od oblik. Pogosto zadostuje že občutek, da več, na koga se lahko obrneš.

Obstaja prepričanje, da moraš biti kot vodja predvsem ekstrovertiran, tako rekoč motivacijski govorec. Vendar temu ni tako. Veliko introvertiranih vodij multikorporacij je. Kakšno je vaše mnenje o tem in kje se vidite na tej tehtnici?

Predvsem je potrebno biti zvest sam sebi. Zelo čudno deluje, če poskuša introvertiranec po vsej sili delovati kot motivacijski govorec – in obratno.

Osebno se vidim kot mešanica obojega; zagotovo prevladuje introvertiranost, v določenih situacijah pa morda delujem drugače – mi pa tovrstni nastopi poberejo ogromno energije. 

Vsi na neki točki doživljamo t.i. sleparski sindrom (ang. Impostor syndrom), psihološki vzorec, v katerem dvomimo v svoje dosežke in imamo vztrajno ponotranjen strah pred izpostavljenostjo kot “goljufijo”. Na kakšen način je “zagrabil” vas, ko ste zasedli to strateško pozicijo?

Delo strokovnega direktorja vidim prvenstveno v tem, da sproti prepoznava in odstranjuje ovire za dobro opravljanje vsakdanjega dela vseh drugih. Zato menim, da sem zadevo ocenila dokaj realno – z zavedanjem, da gre za izjemno odgovorno pozicijo, o kateri ne vem dovolj in da bom vsaj od začetka potrebovala ogromno pomoči.

Tako sem si svoje delo tudi zastavila – za pomoč na posameznih področjih sem prosila vse, katerih mnenje cenim – in večinoma so mi radi pomagali. Iz predlogov sem potem pobrala vse tisto, kar je najbolj ustrezalo mojim prepričanjem o tem, kako naj bi stvari delovale.

Kaj menite o sledečem? Postavitev pravih ljudi s primerno izobrazbo in izkušnjami (in vizijo) na prave položaje je verjetno najpomembnejši korak, ki ga lahko naredi direktor. Pogosto zasledimo tudi to reklo: “Dobro usposobite svoje osebje, da lahko odidejo. Dobro ravnajte z njimi, da ostanejo.” (v originalu “Train your staff well, so that they can leave. Treat them well, so that they stay.”)

Ne bi se mogla bolj strinjati. Škoda je, da smo v “javnem sektorju” pri tem na preštevilne načine omejeni. Ljudi lahko izjemno dobro izobrazimo, vendar jim ne moremo dati dovolj drugega, da bi tudi ostali.

SPROSTITVENA RUNDA

Če bi Hollywood naredil film o vašem življenju, koga bi radi videli v vaši vlogi in zakaj?

Daleč najtežje vprašanje doslej! Mogoče Julia Roberts v malo mlajših letih. Neizumetničena, vseeno zelo ženska, močna, veliko komu gre na živce, prekrasen nasmeh. Odlična igralka.

Če bi nekdo napisal biografijo o vašem življenju, kakšen bi bil naslov?

Niti sanja se mi ne, tako predrzno nisem o sebi še nikoli razmišljala! 

Če bi lahko bili kateri koli super junak, kateri bi bil?

Zlohotnica. Ranjena dobra duša.

Zamenjajva vlogi. Vprašajte me nekaj.

Ste zadovoljni? Kje oz. kako ste me našli?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.