Intervju z Aljo Fabjan

Alja Fabjan je integrativna psihoterapevtka s certifikatom Mednarodne zveze za integrativno psihoterapijo, doktorandka Zakonske in družinske terapije in supervizorka v procesu. Trenutno zaključuje doktorski študij Zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti, v svoji doktorski disertaciji raziskuje problematiko rizičnega vedenja mladostnikov in spolne promiskuitete.

OSEBNA IZKAZNICA

Kdo ste?
Sem Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka in doktorandka zakonske in družinske terapije. Ta stavek se pove že kar sam od sebe, saj tako začenjam svojo predstavitev na raznih delavnicah ali predavanjih. Sicer sem optimistka, ki ima zelo rada življenje in sem precej dobre volje, vsaj v 95 % časa… V tistih preostalih 5 % pa znam biti tudi precej sitna, ponavadi gre za posledice utrujenosti. Medtem, ko druge opozarjam na pomembnost prostega časa, sama namreč prevečkrat pozabim nanj.

Kje ste zaposleni?
Sem psihoterapevtka s privatno prakso, sodelujem pa tudi z zasebno psihiatrično ambulanto Temza.

Kako vas lahko nekdo kontaktira?
Kakor mu je to najlažje, lahko preko maila (aljafabjan@t-2.net) ali telefona (041880933), podrobnejše informacije o meni in mojem delu pa si lahko preberete tudi na moji spletni strani www.terapija.si.

ZASEBNO

Začnimo z lahkim vprašanjem. Kdo ste izven vašega delovnega mesta?
Ker sem pred kratkim prvič postala mama, čez približno pol leta pa bom to postala še drugič, je to beseda, katera mi prva pride na misel. Takoj zatem še partnerka in prijateljica. Potem seveda še kaj, tri besede res niso veliko…

V nekem intervjuju sem zasledil, da ste se potem, ko ste postala mama, začela poglabljati v tematiko psiholoških sprememb v obdobju nosečnosti in materinstva in nastal je program “Super mama.” Nam lahko poveste kaj več o programu in komu ga pravzaprav priporočate?
Da, res je. Že v obdobju nosečnosti sem opazila, da je na voljo zelo malo strokovne psihološke namenjene obdobju nosečnosti in poporodnemu obdobju (medtem, ko je npr. različnih fizičnih vadb na voljo precej), pa bi bila ravno ta, po mojem mnenju, najpomembnejša, saj gre pri večini žensk za psihološko izredno naporno obdobje.

To je namreč obdobje ogromnih sprememb na vseh področjih, zaradi pritiska družbe v smeri “popolne mame”, pa so mame še bolj razdvojene in negotove v svoji vlogi. Zato sva s trenerjem Miho Primožičem oblikovala program “Super mama”, ki je namenjen nosečnicam in mladim mamicam in se osredotoča na fizično in psihično zdravje in oporo.

Osnovna ideja programa je zdrav egoizem mladih mamic; da si vzamejo čas za to, da dobro poskrbijo zase, kajti to je osnova za to, da bodo lahko dobro poskrbele tudi za otroke, pa tudi zgled mu dajejo s tem. Meni se zdi, da današnja družbe postaja vse preveč otrokocentrična, mame pa se velikokrat postavijo v vlogo žrtev, ki pozabijo nase in služijo drugim. Posledično izgubi pomen tudi partnerstvo, kar škodljivo vpliva tako na par, kot tudi na otroka, kateremu sta starša prvi in najmočnejši zgled za odnose.

Kateri je bil tisti odločilni trenutek, ko ste si rekli: “Psihoterapevtka bom.”?
Človeška psiha in odnosi so me zanimali, odkar pomnim. Že kot zelo majhna punčka sem razmišljala o tem, zakaj se nekdo obnaša tako, kot se, kako se počuti v določeni situaciji… Ker sem v gimnazijskih časih precej več časa preživela povsod drugje, kot za knjigami, se mi zaradi visoke omejitve ni uspelo vpisati na študij psihologije, zato sem se odločila za študij politologije.

Nekako sem se sprijaznila s tem, da se pač ne bom ukvarjala s psihologijo. Sploh nisem vedela, da je pri nas možen študij psihoterapije, dokler me ni o tem obvestila prijateljica, kateri sem za to še danes zelo hvaležna. Vzporedno sem nato vpisala še na študij integrativne psihoterapije in že na prvih predavanjih ugotovila, da me prvič v življenju verjetno nekaj zares zanima. In to v tolikšni meri, da mi učenje in pisanje seminarskih nista odveč, sem pa tja me je celo kaj zelo veselilo.

Ko že ravno omenjate knjige – dvoje vprašanj. Kaj ste nazadnje prebrali v kontekstu doktorske disertacije? Katero knjigo bi mi kot laiku ki ga zanima področje priporočali iz vašega nabora literature in virov?
Zadnja, kateri sem se bolj temeljito posvetila, je bila “Daniel Siegel; Vihar v glavi: moč najstniških možganov” in jo priporočam vsem, ki bi želeli bolje razumeti dogajanje v najstniških glavah. Na to temo, čeprav ni del literature moje doktorske disertacije bi priporočala tudi knjigo “Nihilizem – grozljivi gost med mladimi”, Umberta Galimbertija.

Kar se tiče partnerskih odnosov in različnih obrazov ljubezni, jih lepo opiše Zoran Milivojević v svojih “Formulah ljubezni”, malce drugačen pogled na partnerstvo, skozi oči terapije, pa nam ponudi Christian Gostečnik v eni od svojih knjig na to temo, “Relacijska zakonska terapija”.

Kako upravljate s časom, sploh v trenutkih, ko ste najbolj zasedeni?
To je težko. Stanje prezasedenosti, v katero se seveda spravim sama, mi prinaša stres. Zase mislim, da se znam precej dobro organizirati, zato se mi zdi, da si lahko privoščim dodati še kakšen opravek več na urnik, kar pa ni vedno res. in potem – hitenje in slaba volja. V izogib vsemu temu se skušam čim večkrat spomniti, da ima dan le 24 ur ter se v skladu s tem sproti omejevati pri polnjenju urnika. Ko sem sredi prezasedenosti pa se poskušam osredotočiti le na trenutno opravilo. Ponavadi se stvari speljejo hitreje in z manj napakami, kot če si stalno z mislimi že pri naslednjemu opravilu.

Kako napolnite svoje baterije?
Tek je moj najbolj zanesljiv polnilec baterij, čeprav vedno bolj skušam upoštevati to, da psihične utrujenosti ne smemo reševati s fizično obremenitvijo – to gre le na kratki rok, na dolgi pa zanesljivo vodi v izgorelost. Poleg prostega časa je zelo (ali še bolj) pomemben je prazen čas – čas, ko dejansko ne delamo nič. Večini je to zelo težko, tudi meni. Čim bolj pogosto poskusim iti sama na kavo, obvezno brez telefona – preprosto sedeti in delati nič. Tudi berem rada, zadnje čase sploh. Pred kratkim sem namreč oddala doktorat in prej sem bila precej časovno obremenjena s tistim, kar sem morala prebrati. Zdaj pa je končno čas za vse tisto, kar želim brati.

V svoji doktorski disertaciji raziskujete problematiko rizičnega vedenja mladostnikov in spolne promiskuitete Najprej preprostejše vprašanje – ali mislite, da je beseda “promiskuiteta” družbeno naravnava oz. v kakšnem kontekstu jo v doktorski dizertaciji sama omenjate? In drugo vprašanje – nam lahko za okus izpostavite kakšno hipotezo in vaše rezultate le te?
“Spolna promiskuiteta” oziroma prakticiranje pogostih spolnih odnosov z različnimi partnerji ima v družbi pogosto negativen prizvok, saj do takšnega vedenja radi zavzamemo nekakšno “moralno držo” in ga ovrednotimo kot sporno.

V svojem delu se seveda distanciram od moralnih sodb in raziskujem, v kolikšni meri je promiskuiteta pri mladih povezana z določenimi okoliščinami in psihološkimi dejavniki – s kvaliteto mladostnikovega odnosa s starši, z njegovimi stili navezanosti ter z njegovo regulacijo afektov. Z drugimi besedami: rezultati raziskav naj bi ponudili odgovor na vprašanje, kako regulirajo afekte, kako se navezujejo na druge ter kakšen odnos s starši imajo mladostniki, ki so bolj spolno promiskuitetni.

Vaš najbolj ponosen trenutek?
Res bi težko izbrala le enega. Ponosna sem na to, da sem v življenju do sedaj večinoma sprejemala dobre odločitve. S kakšno slabo vmes za ravnotežje seveda, vendar nobene ne obžalujem. Predvsem zato, ker so bile to moje odločitve.

Če bi morali izbrati – čuječnost ali samozavedanje? Zakaj?
Sicer eno brez drugega ne gre, če pa moram izbrati, izberem samozavedanje, ker se večina receptov za ozdravitev in boljše življenje skriva v nas. Šele ko spoznamo lastno zgodbo, nam je precej bolj jasno, zakaj delujemo, kot delujemo in od tam naprej lahko tudi spreminjamo stvari.

STROKOVNO

Katere so za vas dobre lastnosti nekoga, ki dela v vaši stroki?
Predvsem zavedanje, da v terapevtskem odnosu terapevt ni tisti, ki ve, kaj je dobro za klienta in kako naj bi rešil določeno težavo, da predstavlja le pripomoček, preko katerega to klient lažje odkriva sam. Seveda mora tudi znati držati meje med sabo ter klientom ter dobro poskrbeti zase. Preko nas se klienti lahko učijo tudi postavljanja meja in zdravega egoizma.

Nam lahko zaupate 3 najbolj pogosta vprašanja, ki ste jih deležni? Nam lahko tudi odgovorite na ta vprašanja v najkrajši možni obliki?

“Koliko časa bo trajala terapija?”
“Na kakšen način terapija deluje?”
“Je moj problem primeren za terapijo, mi boste lahko pomagali?”

Psihoterapija, integrativna psihoterapija pa še posebno, pokriva res širok spekter izzivov, katerih se lahko lotite. Kateri so tisti izzivi, za katere vseeno menite, da jih bo nekdo drug bolje razrešil?
Specializirana sem le za odrasle, torej mlajše od 18 let napotim drugam. Ne delam z odvisniki od trdih drog, z odvisniki od alkohola pa le v primeru, če so zmožni na srečanja prihajati trezni, v nasprotnem primeru je seveda nujno, da se najprej pozdravijo fizične odvisnosti v okviru kakšnega od programov, ki so na voljo. Prav tako predlagam, da klient razmisli o drugem terapevtu v primeru, če terapevtski proces, kljub trudu iz obeh strani nekako “ne steče”.

Mi lahko opišete vaš delovni dan?
Nimam tipičnega delovnega dne, ker si urnik oblikujem sproti in ga prilagajam klientom in sebi. Tako kakšen dan delam večino dneva, kakšen dan le dopoldan, kakšen dan le popoldan. Izjeme so srede, ko imam, poleg vikenda, prost dan. Pravzaprav se počutim, kot da je moj teden sestavljen iz štirih vikendov, dva sta delovna in dva ne. 🙂 Moj delovnik res ni tipičen, sem pa končno uspela oblikovati takšnega, ki mi trenutno zelo ustreza.

Kaj je najtežja stvar pri vašem delu?
Zagotovo je težko obdobje, ko terapija nekako stoji na mestu, ko bi tako klient, kot tudi terapevt zelo rada, da se stvari premaknejo naprej proti izboljšanju in iščeta načine za to. Potrebno se je zavedati, da je to tudi del procesa, da je že iz nekega razloga prav tako. Kot v življenju, se tudi v terapiji stvari zgodijo, ko je čas za to.

Hudo je tudi, ko kakšen klient izstopi iz terapije nenapovedano, tudi to se dogaja. A za protiutež je pri mojem delu neprimerljivo več krasnih trenutkov, spremljati nekoga, kako napreduje, je neprecenljivo. Iskreno občudujem svoje kliente in se še danes včasih začudim ogromni človekovi sposobnosti spreminjanja in napredovanja.

Če bi si lahko podali en nasvet 10 let nazaj, kateri nasvet bi si dali?
“Manj se sekiraj! Večina stvari v resnici ni tako pomembnih.”

Kaj je vaš trenutni največji profesionalni dosežek?
Napisan doktorat, ki čaka na oceno in zagovor.

S kom, ki ga navajate v virih vaše doktorske disertacije, bi najrajši spisali znanstveni članek in zakaj?
Uf, težko vprašanje. Morda bi bilo z Mary Ainsworth zanimivo nadgraditi eksperiment “Tuje situacije” (gre za eksperiment iz katerega se glede na odzive otrok, ki jih na kratko ločijo od mater, sklepa o njihovem stilu navezanosti). Je pa žal že pokojna. Od bolj “dosegljivih” me včasih s svojimi idejami in neposrednostjo zelo navduši Milivojević.

Pred vami je strokovni izziv, za katerega ne morete na hitro najti rešitve. Kako se lotite tega izziva?
Če se le da, počakam, prespim. Večina stvari ni tako nujnih, to se nam le zdi. Če uspemo malo odložiti iskanje najboljše rešitve, se ponavadi sama od sebe najde res najboljša, oziroma se stvari rešijo kdaj tudi same od sebe.

Kje vidite razvoj vaše stroke čez 10 let?
Sploh glede na zadnje dogodke, predvsem v online smeri. To lahko obžalujemo oziroma nam ni všeč, ampak je pač tako, da se večina stvari seli tja. Sama še vedno mislim, da je osebni stik nezamenljiv in ključen za nas ter, da naj vsaj psihoterapija bazira na osebnem kontaktu, kolikor dolgo bo to možno, hkrati pa se mi zdi online terapija čisto dober približek osebni in že kar nekaj let delam tudi na daljavo.

Kateri je po vašem največji dosežek na vašem področju v zadnjih 10 letih?
To, da psihoterapija postaja vedno bolj sprejemljiva za vedno večji krog ljudi. Da se dogajajo hitri premiki v drugačnem odnosu do nje. Rada poudarim, da psihoterapija ni namenjena le pomoči pri reševanju in lajšanju psihičnih težav in bolezni, ampak je namenjena tudi vsem tistim, ki nimajo večjih težav, ampak bi želeli, da bi bilo njihovo življenje še bolj kakovostno in lepše. Torej ni namenjena le popravljanju tistega, kar je porušeno, ampak nadgrajevanju tistega, kar je že zgrajeno.

Nekateri problemi, s katerimi se soočate danes, so verjetno še vedno tabu, o katerih se nerado govori. O čem se najtežje pogovarjate in kako se tega lotite?
Ni posebne teme, ki bi bila zame težka ali npr. diagnoze, katere bi se izogibala. Težko mi je delati s kom, ki na kakršenkoli način škoduje drugim, sploh otrokom. Pri tem nimam v mislih le staršev, ki npr. tepejo svoje otroke, ampak recimo tudi učitelje ali vzgojitelje, ki zaradi svojih nerazrešenih psiholoških vsebin lahko precej slabše opravljajo svoj poklic, pa se tega niti ne zavedajo.

Kateri so po vašem mnenju največji izzivi zdravstva in še posebej vašega področja v naslednjih letih?
V letošnjem letu se je svet žal spremenil v tolikšni meri, da bodo naslednja leta v zdravstvu verjetno namenjena okrevanju sistema. Kar se tiče področja duševnega zdravja in psihoterapevtske pomoči, so se že začele kazati posledice prvega vala protikoronskih ukrepov, katere so precej hude (gre za mojo subjektivno oceno na podlagi lastnih izkušenj in izkušenj kolegov psihiatrov in psihoterapevtov, s katerimi smo trenutno v stiku, za statistike je že prezgodaj), tako da sama kar s strahom pričakujem posledice jesensko-zimskih ukrepov.

Ukvarjamo se in se še bomo z bolečo izolacijo, razraščanjem družbene paranoidnosti, splošnim poslabšanjem medosebnih odnosov, povečanjem depresije in anksioznosti in seveda s posledicami ekonomskih stisk. Za večino je tole obdobje zaznamovano z odpovedovanjem določenim ugodnostim, katere so uživali prej, s spremembo življenjskega stila v smeri, katere si ne želijo in katere si niso izbrali sami. Neprijetne posledice so neizogibne.

TERAPIJA

Komu lahko koristi terapija?
Mislim, da vsakomur. Kot sem omenila že prej, ni namenjena le tistim, ki imajo določene psihične težave, temveč tudi vsem tistim, ki bi želeli še izboljšati že sicer kvalitetno življenje.

Precej strokovnega in praktičnega raziskovanja ste posvetila problematiki motenj hranjenja, predvsem prenajedanja in čustvenega prehranjevanja ter psihološkim vzrokom povišane telesne teže. Nastal je inovativen program pomoči za odpravo tovrstnih težav, imenovan “Psihodieta“. Zakaj program imenujete inovativni in ali imate že kakšne rezultate delovanja?
Mislim, da gre za prvi tovrsten program pri nas, ki v največji meri poudarja psihološke vzroke za težave z povišano telesno težo in je namenjen njihovemu razreševanju. V praksi se pokaže, da je pri veliki večini ljudi s prekomerno telesno težo, res psihološka dinamika tista, ki je ključna pri prehranjevalnih in gibalnih navadah, torej tudi pri vzdrževanju primerne telesne teže.

V kolikor ne gre za fizične bolezni, se je program “Psihodieta” v praksi izkazal kot zelo učinkovit program za razreševanje te, vedno bolj razširjene, problematike. Tako skupinske, kot tudi individualne obravnave, katerih je v zadnjem času, glede na okoliščine, precej več, so pripomogle k spremembi življenjskega sloga posameznika, posledično pa tudi k padcu telesne teže.

Je pa to proces, ki ne prinaša hitrih, čudežnih rezultatov ter v katerem je ključno sodelovanje in vsakodnevno delo tistega, ki se odloči za sodelovanje v programu. Le dolgoročna sprememba življenjskih navad torej prinaša rezultate, ta pa sloni na spremembi prepričanj, načinov reguliranja čustev, preoblikovanju omejujočih miselnih vorcev ter končno vedenja.

Za koga terapija ni primerna oz. veste po prvi seansi, da je manjša verjetnost, da bo uspešna?
Po prvi seansi ne bi bilo dobro sklepati o čemerkoli, vsekakor ne o tem, da se z nekom npr. ne bo dalo delati ali, da terapija zanj ne more biti uspešna. Sama optimistično pravim, da se določene spremembe na bolje, dajo doseči prav v vsakem primeru. Pomisleke imam v primerih, ko nekdo pride na terapijo zaradi želje ali ultimata nekoga drugega, npr. partnerja, starša. V takšnih primerih je bolj verjetno, da klient ne bo vztrajal, da se bo terapija kmalu zaključila.

Kako vaše potencialne stranke vedo, ali bosta dober tim?
Po par urah navadno tako klient, kot tudi terapevt nekako začutita, ali se terapija odvija v smeri vzpostavitve dobrega odnosa, oziroma, če sta kompatibilna za nadaljnje sodelovanje. Nekdo ima lahko še tako dobre reference, pa seveda to ne pomeni, da bo ustrezal vsakemu klientu.

Kako aktivna ste kot psihoterapevt v terapiji? Ali ponavadi pričakujete klienta, da vodi ali vodite vi?
Gre za “partnerski odnos”. Klient odloča, kaj želi spremeniti, kakšni so njegovi cilji, pot do tja pa izbirava sproti, skupaj. Terapevti nismo gps, gps je vgrajen v vsakemu od nas. Terapevti smo tam za primer, ko gps odpove, za vzpodbudo, ko se nekdo odpravi na novo pot ali za opozorilo, ko nekdo desetič zavije v slepo ulico ali se zaletava v zid.

Kakšne cilje ponavadi postavite skupaj s strankami?
Zelo različne. Med najbolj pogostimi cilji so zmanjšanje strahov in anksioznosti, iskanje izhoda iz depresije, delo na večji samozavesti, odločnosti, izboljšanje odnosov, pa seveda razčistiti s preteklostjo in predelati določene travmatske izkušnje.

Vedno me je zanimalo, kaj praktično pomeni, da je nekdo predelal določeno travmatsko izkušnjo. Predvsem beseda “predelal”. Kako to sovpada s terapevtskim procesom, ki v bistvu nikoli ni zaključen?
Zanimivo vprašanje, na katerega res ni preprosto odgovoriti. Pomen besede “predelati” velikokrat klientom pojasnim z verzom iz ene od pesmi od Alanis Morissette: “The only way out is through, the only way we’ll feel better…” (Edina pot je skozi, to je edina pot, da se bomo počutili bolje). V kolikor si v preteklosti doživel bolečo, travmatično izkušnjo, ki ti je pustila posledice, je torej edini način, da ti bo bolje, da boš do nje razvil drugačen odnos, da greš še enkrat skozi njo – jo v terapij obnoviš v mislih in besedah, greš še enkrat skozi čustva, katera si doživljal takrat ali pa dogodek čustveno doživiš prvič, oziroma na nek nov način.

Ko do dogodka iz preteklosti čutimo drugače, ga ugledamo v drugačni luči, se njegove posledice zmanjšajo ali odpravijo, pravimo, da je dogodek predelan. Življenje pa seveda vedno prinaša nove izzive, okoliščine se spreminjajo. In nove okoliščine prinašajo nove težave, s katerimi se moramo spoprijeti, morda se s tem odprejo “nove stare travme”. Na ta način lahko psihoterapijo vidimo kot večno nedokončan proces. Naše nezavedno je pač široko polje, naša preteklost pa polna dogodkov, ki so lahko ali pa ne, v njej pustili določen pečat.

Kako pogosta srečanja so zaželena?
Najbolje je, da srečanja potekajo enkrat tedensko, možni so seveda tudi drugačni dogovori, a tedenski termini se v praksi vedno znova izkažejo kot najboljša možna opcija.

Kaj odgovorite, ko vas stranka vpraša: “Kako vem, da je vaš nasvet dovolj dober, da ga upoštevam?”
Tega načeloma nihče ne vpraša, saj psihoterapevti ne dajemo nasvetov, temveč pomagamo pri tem, da klient pride do spoznanj, odgovorov in novih odločitev sam ter tako postane sam svoj najboljši “svetovalec”.

Ste integrativna psihoterapevtka. Ali se vedno poslužujete integrativnih metod, ali se v kakšnih primerih poslužujete posebne “šole psihoterapije” ali preprosto napotite nekoga k specialno usmerjeni šoli psihoterapije?
Integrativna psihoterapija združuje različne psihoterapevtske pristope, vsak pa lahko vanjo integrira tudi kakšno metodo iz kakšne druge smeri, katero dobro pozna, oziroma izbere kombinacijo metod, ki se mu zdi najprimernejša za določenega klienta oziroma težavo.

Če vas vaša stranka sreča v trgovini, kako se odzovete?
Počakam, da klient pozdravi prvi, če pač tako želi. Vsi klienti namreč ne povedo bližnjim, da obiskujejo terapevta, tako, da lahko v primeru, da koga pozdravimo v trgovini, pride do neprijetnih situacij.

Kakšne so možnosti uspeha terapije?
To je odvisno od mnogih dejavnikov – kvalitete terapevtskega odnosa, klientovih osebnostnih lastnosti, njegovih trenutnih življenjskih okoliščin in sprememb, ki se dogajajo, njegovo sposobnost in odprtost za nove uvide itd. Načeloma pa je v praksi tako, da se potrpežljivost splača. Tudi, če imamo nekaj časa občutek, da stvari stojijo na mestu, lahko v naslednjem trenutku nepričakovano stečejo deset korakov naprej.

Koliko je možnost uspeha odvisna od vas kot terapevta in kaj lahko to možnost uspeha izboljša ali poslabša?
Uspešnost terapije je odvisna tudi od terapevta in njegovega načina dela, še bolj pa od tega, kakšen odnos uspe oblikovati s svojim klientom. Vedno bolj se v praksi opaža težava terapevtov, ki se za to proglasijo sami, nimajo ustrezne izobrazbe, premalo ali sploh nobenih izkušenj z lastno terapijo in nobenega zunanjega nadzora nad delom. Žal ostaja naloga posameznika, da se pozanima glede izobrazbe in kompetenc izbranega terapevta.

Kaj odgovorite, ko vas stranka vpraša, kdaj se bom začel počutiti bolje?
Iskreno – da tega ne morem vedeti. To namreč ni odvisno le od dogajanja v terapiji, temveč še od številnih drugih dejavnikov.

Kaj vam v terapiji predstavlja največji izziv?
Obdržati na terapiji nekoga, ki izraža precejšen dvom v to, da mu lahko terapija pomaga.

Sam imam izkušnje s terapijo, čeprav sem imel dvome v terapevta, ne v proces terapije. V kolikor opazite, da ima nekdo dvom v vas ali v proces, kaj storite? Ali mislite, da zadošča logika, v kolikor se bo res odločil za pot terapije, jo bo sprejel, ne glede na vse neznanke v procesu terapije? Npr. mogoče banalna primera – ko peljem avto k mehaniku, vem da bo avto popravljen. Ko grem do zobozdravnika, vem da bo zob popravljen. Na katere elemente moram biti pozoren in jih moram sprejeti, ko si rečem:”Ok, grem do psihoterapevta in nekje, nekoč..bo nekaj..bolje?
No, tako kot tudi glede dela in rezultatov mehanika ali zobozdravnika ne moremo biti popolnoma prepričani, tudi glede terapevta seveda ne moremo biti. Ljudje glede na svoja prepričanja in izkušnje z drugimi različno zaupamo, nekateri so skrajno nezaupljivi in prestrašeni, na drugem skrajnem koncu so naivni. Jaz zagovarjam zdrav skepticizem – ni človeka, ki nam bo prinesel čudežno odrešitev ali v nekaj urah poskrbel, da bo naše življenje bistveno drugačno, pomembno pa je, da smo pozorni na lastne dvome, ki se nam v terapiji pojavljajo ter o njih tudi spregovorimo s terapevtom.

Terapevt, ki npr. ni pripravljen s svojim klientom govoriti o tem, da dvomi vanj ali v smisel terapije, o tem, kaj mu ni všeč ali kaj bi želel, da bi bilo drugače, po mojem mnenju ni ravno najbolj primeren, dvom je v takšnem primeru upravičen. Pomembno je, da terapevt klienta spodbuja tako k postavljanju lastnih ciljev, kot tudi k temu, da skupaj preverjata, kje na poti do njih trenutno sta in, kje se stvari morda zatikajo. Kajti stvari se pač zatikajo – tako v življenju, kot v terapiji.

Če klient in terapevt oblikujeta odnos, v katerem se oba počutita varno spregovoriti tudi o manj prijetnih plateh in ovirah tega procesa, je velika možnost, da jih bosta tudi premagala.

Imate izkušnjo z druge strani terapije?
Če je tukaj mišljeno, to, če sem jaz kdaj obiskovala terapevta, potem seveda. Za pridobitev evropskega certifikata za psihoterapijo, katerega imam, je namreč obvezno opraviti vsaj 150 ur lastne terapije. Mislim, da je to najbolj pomemben del šolanja, saj se mora terapevt čim bolje zavedati svojih notranjih vsebin in omejitev, ki bi utegnile vplivati tudi na njegovo delo.

Prav tako zagovarjam vsaj občasno obiskovanje terapevta za vse terapevte, tudi tiste z dolgoletnimi izkušnjami. Sam namreč marsičesa niti ne vidiš in tudi ne moreš razrešiti, pri tem vsak potrebuje strokovno oporo, ne glede na to, koliko teoretičnega znanja ima. Tudi kirurg ne more operirati samega sebe.

Ali priporočate supervizijo iz popolnoma odmaknjenega okolja (npr. da si poiščete supervizorja iz Kanade)?
Mislim, da je pomembno, da ima terapevt supervizorja iz svojega okolja, saj tako v večji meri govorita “isti jezik”, znana jima je tudi problematika, ki je povezana z okoljem (trenutne gospodarske razmere, kulturološki, socialni okvir ipd.), pomembno pa je tudi, da se, če se mu to zdi smiselno, obrne na dodatnega supervizorja, oziroma, da nima izkušnje le z enim supervizorjem v celotnem obdobju svoje prakse.

Nam lahko poveste primer vprašanja, ki ne sodi v terapijo?
“Bi šli z mano na kavo?” Terapevtski odnos mora biti namreč nujno ločen od prijateljskega.

SPROSTITVENA RUNDA

Če bi Hollywood naredil film o vašem življenju, koga bi radi videli v vaši vlogi in zakaj?
Kate Winslet. Ker zelo prepričljivo odigra zelo različne karakterje, jaz pa imam občutek, da se skozi leta močno spreminjam.

Če bi nekdo napisal biografijo o vašem življenju, kakšen bi bil naslov?
Po moje!

Če bi lahko bili katerikoli super junak, kateri bi bili?
Kdorkoli, samo da leti. Ko sanjam, da letim, je občutek res neopisljivo dober.

Zamenjajva vlogi. Vprašajte me nekaj.
Kako ste? Klasično terapevtsko vprašanje, na splošno pa, vsaj po mojem mnenju, premalokrat izrečeno s pristnim zanimanjem.