Intervju z Ljudmilo Brezigar

Ljudmila Brezigar
Plesno-gibalna psihoterapija, psihoterapija in spremljanje v obporodnem obdobju. Trojstvo poti intervjujane Ljudmile Brezigar, ki deluje kot psihoterapevtka, supervizorka pod supervizijo, ženska, ki spremlja ljudi (moške, ženske) pri ”rojstvu” njihove identitete (odnos do sebe) in alteritete (odnos do višjega).

Je tudi spremljevalka žensk, parov, družin v obporodnem obdobju.

Po izobrazbi je Ljudmila univ. dipl. socialna delovka, certificirana psihodinamska psihoterapevtka z Evropsko diplomo iz psihoterapije (EDP) in registrirana plesno-gibalna psihoterapevtka. Pridobila je certifikat Evropske zveze psihoanalitičnih psihoterapij (ECPP). Je tudi učna terapevtka za študente in specializante psihodinamskega pristopa in supervizorka pod supervizijo in članica Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov v Sloveniji (EZPPS).

p.s. Intervju je sestavljen iz naslednjih delov: osebna izkaznica, zasebni del, strokovni del, terapija, sprostitvena runda in zaključek.

OSEBNA IZKAZNICA

Kdo ste?
Plesalka skozi različne vloge. Vsakodnevne in arhetipske. V prvi vrsti človek, nato ženska, Ljudmila, mati, plesalka, terapevtka, ustvarjalka, taksistka, gospodinja, učiteljica, itd…

Kje ste zaposleni?
Delujem v okviru svoje zasebne prakse pod imenom “Trojstvo poti“, kjer delujem s pomočjo 3 dejavnosti:

  1. izvajam psihoterapevtske storitve,
  2. plesno-gibalno psihoterapijo in
  3. spremljanje v ob-porodnem obdobju.

Delujem v Ljubljani in Žalcu-Celju.

Kako vas lahko nekdo kontaktira?
Preko spletne strani https://trojstvo-poti.si/. Po gsm 041-388-682, največkrat pa gre “glas v deveto vas”, do mene ;-).

ZASEBNO

Začnimo z lahkim vprašanjem. Kdo ste izven vašega delovnega mesta? V 3 besedah.
“Plesalka skozi Življenje”.

Kateri je bil tisti odločilni trenutek, ko ste si rekli: “Plesno-gibalna psihoterapevtka bom.”
Odločilni trenutek, (nekakšna “iniciacija”) se je zgodila v Berlinu, ko sem se pri 20 letih udeležila uvodne predstavitvene delavnice plesno-gibalne psihoterapije. Nisem obvladala nemškega jezika, govorila sem kar v angleščini in veliko se je zgodilo skozi neverbalno govorico telesa. Na koncu delavnice je terapevtka vprašala: “kaj vzameš s seboj?” In odgovor iz srca je bil močen, glasen in jasen. “To želim postati. To je moj klic in moja pot.”

In tu sem danes. Danes srečna, da delam poklic, ki me osrečuje, poklic, ki sem ga začutila tisti večer. Bilo je res tako budno, da tega nikakor ni bilo mogoče spregledati. In pot je bila vijugasta, bogata in hvaležna sem za vsa znanja, preizkušnje in trenutke osebnega razvoja.

Kako upravljate s časom, sploh v trenutkih, ko ste najbolj zasedeni?
Veliko diham, se zavestno ustavljam. Ko pride v moje življenje veliko opravkov, se aktiviram v staccato ritem ali v “ples skozi kaos”. To pomeni, da vem, kam sem namenjena, vidim jasen cilj, vendar se znotraj dneva sproti prepuščam dogodkom, ki mi pridejo nasproti. Če je potrebno spremenim vrstni red opravkov glede na dogajanje in pomembnost.

Spuščanje mi pomaga, kadar dogajanje ne gre v smer kot sem si želela. Skozi leta plesanja “plesa brez predpisane forme” in študija plesno-gibalne psihoterapije sem začela čutit svoje telo, svoj ritem in ga zavestno uporabljam skozi svoje dneve.

Kako napolnite svoje baterije?
Vsakodnevno si vzamem čas zase-tišino, včasih meditacijo. Lahko minimalno 5 minut ali več. Napolnim baterije s sproščujočim bivanjem v naravi, ljubim sprehode ob vodi, jezerih, morju, na soncu in redno uporabim dnevni ples za sprostitev fizičnih in psihičnih napetosti, ki se naberejo skozi dan, kar tako ob kuhanju, zjutraj ali kadar potrebujem premik. Telo ve.

Občasno se z otroci sprostim ob gledanju razvedrilnih oddaj kot so Zvezde plešejo in Znan obraz ima svoj glas. Se pa zgodi na vsake toliko, da začutim klic po globjem potapljanju vase in se zapeljem na delavnico “plesa brez predpisane forme” v Prago ali Dunaj ipd.in se tam naplešem in pridem nazaj v stik s tem kar je tisti trenutek pomembno za moj korak, moje Bitje. Tedensko plešem Zouk.

Vaš najbolj ponosen trenutek?
Rojstvo otrok, selitev, prehojena pot ustvarjanja svoje prakse “Trojstvo poti“. Vsakič pa me ganejo trenutki, ko mi hči ali sin izrazita hvaležnost in ljubezen za trenutke, ki jih preživljamo skupaj. In seveda ob trenutkih, ko mi uspe obdržati mirnost, osredotočenost in jasnost, ko sin ali hči izražata svojo burno jezo, trmo, voljo. Ko vzdržim prostor za izraz težjih čustev otrok.

Če bi morali izbrati – čuječnost ali samozavedanje? Zakaj?
Med tem ne izbiram. Oboje ima svoj pomen. Tega ne ločujem. Čuječnost nas vabi v razširjeno zavest. Samozavedanje pa vidim kot spoznavanje sebe, svojih vedenj, čustev in korakov v globino.

STROKOVNO

Katere so za vas dobre lastnosti nekoga, ki dela v vaši stroki?
Dobre lastnosti plesno-gibalnega psihoterapevta / psihoterapevta, ki jih vidim so: sposobnost “nošenja klientov” in odpiranje, ohranjanje prostora za kliente (strokovna termina) ter fleksibilnost, rednost, organiziranost, samoiniciativnost, sposobnost osredotočanja in razširjenega pogleda na klientovo zgodbo, smisel za simboliko, globino, teoretična izobraženost in sposobnost kontinuiranega vzdrževanja samorefleksije s kontinuirano supervizijo.

Nam lahko zaupate 3 najbolj pogosta vprašanja, ki ste jih deležni?

  1. Koliko časa bi bilo potrebno hoditi na psihoterapijo?
  2. Kaj dela plesno-gibalni/a psihoterapevt/ka?
  3. Kako naj se umirim?

Mi lahko opišete vaš delovni dan?
Zjutraj, ko se prebujam se pokličem po Imenu. Potem počasi vstajam, da se mi telo prebudi. (To ni bilo mogoče v času, ko sta bila otroka dojenčka). Običajno prebudim otroka z jutranjo glasbo in se uredimo za šolo, zajtrkujemo, vmes med oblačenjem tudi zaplešemo. Potem odpeljem otroka v šolo in sama odidem v prakso, kjer delam s klienti. Vmes imam kosilo in tudi čas za kakšno pavzo, kratko meditacijo ali opravek. Odidem po otroka v šolo in se prelevim v taksistko po otroških dejavnostih. Izkoristim koristen čas za druženje z otrokom, ki nima dejavnosti.
Zvečer ostane kakšno učenje, naloga in večerja. Ko otroka odideta spat se posvetim sebi v večernem miru, službi, če je kaj nujnega. Pišem ali berem ali kreiram kakšen projekt. Sem večerna ptica. Vzamem si tudi čas za druženje in pogovore s prijatelji.

Kaj je najtežja stvar pri vašem delu?
Najtežja stvar je pomembno dejstvo, da “nosim” klienta ves čas, ne le 1h / teden. In zahtevno pri psihoterapevtskem delu je “delo z odpori” (sicer, ko nama s klientom uspe preiti odpor in predelati odpor, se na drugi strani pokaže krasen zaklad, ki se ga skupaj s klientom veseliva), delo s konflikti in nujno potrebno strokovno vzdrževanje psiho-fizične kondicije.

Če bi si lahko podali en nasvet 10 let nazaj, kateri nasvet bi si dali?
“Še bolj poslušaj Sebe oz. deluj v skladu s seboj”.

Kaj je vaš trenutni največji profesionalni dosežek?
Vodim prakso že 10 leto. Avtentično rojstvo sem pokazala svetu v začetku februarja 2019 z objavo prenovljene spletne strani “Trojstvo poti“. Konec leta 2019 sem izvedla predavanje o plesno-gibalni psihoterapiji za študente psihoterapije. Najlepše dušno poslanstvo pa opravljam z vodenjem Ženske skupine, ki jo vodim že 4 leto neprestano…

Pred vami je strokovni izziv, za katerega ne morete na hitro najti rešitve. Kako se lotite tega izziva?
Za rešitev običajno potrebujem in si vzamem čas. Vsaj po novem. Rešitev zori. Hodim v naravo po odgovor in čakam na jasnost odgovora od znotraj. Če naj bi delovala hitro, običajno rečem in priznam tako kot je: da še nimam odgovora in zato počakam. Življenje mi je pokazalo, da če sem z odločitvijo prehitro prišla na plan, kljub moji nepripravljenosti oz. neodločnosti, se je zgodilo, da sem nosila velike posledice kasneje v življenju.

Kje vidite razvoj vaše stroke čez 10 let?
Ob tem vprašanju me začnejo prežemati misli, kako bo človek komuniciral osebno drug z drugim (iz oči v oči), ne preko računalnikov? Kako bodo partnerji sposobni medsebojne bližine, dotikov in objemov? In tu vidim velik potencial dela psihoterapevtov z ljudmi. Kako biti pristen, čuteč človek in najti svoje poslanstvo v tem “novem/drugačnem” svetu.

Kateri je po vašem največji dosežek na vašem področju v zadnjih 10 letih?
Da smo s kolegicami plesno-gibalne psihoterapije ustanovile Združenje za plesno-gibalno psihoterapijo Slovenije (ZPGTS) dne 18.5.2018 in da smo bili z ZPGTS sprejeti v Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo (SKZP). Tu se želim javno zahvaliti kolegicam, ki so v večji meri to speljale. Sama sem bila v tistem času dejavna na drugih področjih svojega življenja.

Nekateri problemi s katerimi se soočate danes so verjetno še vedno tabu, o katerih se nerado govori. O čem se najtežje pogovarjate in kako se tega lotite?
Sama lahko odprto govorim o veliko temah, če je človek na drugi strani tudi odprt in globok v temah. Klienti pa najtežje govorijo o seksualnih temah, morda o čustvu sramu, do katerega se moramo najprej dokopati in t.i. ‘negativnih čustvih’. ‘Negativna čustva’ zame ne obstajajo. So samo čustva, ki nam nekaj spregovorijo. Slednje ozaveščamo na terapevtskih srečanjih.

Kateri so po vašem mnenju največji izzivi zdravstva in še posebej vašega področja v naslednjih letih?
Največji izziv na psihoterapevtskem področju je vsekakor sprejetje Psihoterapevtskega zakona, ki je na Ministrstvu za zdravje in čaka na sprejetje. Kot drugo pa prepoznavanje Plesno-gibalne psihoterapije v slovenskem prostoru.

TERAPIJA

Komu lahko koristi terapija?
Terapija koristi vsakemu človeku, ki želi okrepiti samozavedanje ali ima kakršno koli težavo, travmo zgodnjega otroštva v duševnem, psihičnem zdravju. Prav tako delujem s plesalci, ki bi svoje zavedanje telesa skozi gibanje radi izkusili na drugačen način kot so ga vajeni s plesom s strukturo. Delujem tudi s populacijo nosečnic in žensk, ki bi rade našle stik s svojim telesom, da lažje porodijo otroka ter populacijo žensk s poporodno depresijo.

Za koga terapija ni primerna oz. veste po prvi seansi, da je manjša verjetnost, da bo uspešna?
Manj uspešne so terapije, ko klient pride na srečanje zaradi nekoga, ki ga je poslal k meni in ni prišel k meni zaradi sebe oz.svoje želje.

Kako vaše potencialne stranke vedo, ali bosta dober tim?
Za prvi stik, spoznavanje je namenjen uvodni razgovor in srečanja do 5 prvih terapij, kjer klient lahko dobi vpogled v moje delo in se potem odloči ali sva kompatibilna za nadaljne psihoterapevtsko delo.

Kakšne cilje ponavadi postavite skupaj s strankami?
Cilji so različni in zahtevajo stalno evalvacijo. Se spreminjajo in dodelujejo skozi kontinuiran terapevtski proces.

Kako pogosta srečanja so zaželena?
Delujem s kontinuiranimi srečanji 1x tedensko po 1h.

Kaj odgovorite, ko vas stranka/klient vpraša: “Kako vem, da je vaš nasvet dovolj dober, da ga upoštevam?”
Gre za to, da sama ne svetujem. Moje delo gre v smer, da uporabljam svoje znanje in intuicijo, da delujem tako ustvarjalno, da klient pride sam do svojih odgovorov znotraj terapevtskega prostora. Vestno in redno vabim kliente, da pri sebi preverjajo kaj je zanje ok. Vabim jih v stalno preverjanje in raziskovanje. S tem doseže klient, da odide od mene in postane samostojen.

Če vas vaša stranka sreča v trgovini, kako se odzovete?
Pozdravim jo. Glede na najin stik se razvije kratek pogovor ali pa le pozdrav. Odvisno od tega kaj klient čuti in si dovoli vzeti tisti trenutek ter v kakšni naglici ali ne-naglici sem tisti trenutek jaz.

Kakšne so možnosti uspeha terapije?
Velike.

Kaj odgovorite, ko vas stranka vpraša, kdaj se bom začel počutiti bolje?
Vsekakor jih opozorim, da je za spremembo pomembno redno srečevanje in nekaj časa. Klientov napredek je odvisen tudi od klientove pripravljenosti na delo doma (čez teden). Eni so zelo zagreti in hitreje napredujejo do željene spremembe, drugi so počasnejši. Hitrost napredka je odvisna tudi od dinamike travme in od dejstva ali je travma nastala v zgodnjem otroštvu, ali v poznejših letih klientovega življenja.

Kaj vam v terapiji predstavlja največji izziv?
Kot sem že zgoraj omenila: “delo s klientovimi odpori” in “delo s konflikti v skupinah”.

Imate izkušnjo iz druge strani terapije?
Seveda. Sama imam izkušnje z druge strani (šteto v letih). Sem mnenja, da (psiho)terapevt s svojo lastno osebno izkušnjo terapije lažje doseže globoko sočustvovanje, razumevanje klientovega doživljanja, prepoznavanje svojih lastnih kontratransferjev in klientovih transferjev. Kot udeleženka, učenka sem bila tako na individualni psihoterapiji, kot v skupini. Brez te izkušnje bivanja na individualni psihoterapiji in udeležbe v skupini, si težko predstavljam spretno vodenje, ki ga sedaj izvajam pri vodenju skupin in delu s klienti.

Nam lahko poveste primer vprašanja, ki ne sodi v terapijo?
Pravim, da ni neumnega vprašanja. Lahko vprašate in bom odgovorila, kar bo v danem trenutku pomembno zame in za vas.

SPROSTITVENA RUNDA

Če bi nekdo napisal biografijo o vašem življenju, kakšen bi bil naslov?
Naslov še zori. 🙂

Zamenjajva vlogi. Vprašajte me nekaj.
Kako bi se predstavil skozi gib?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.