Epizoda #9: Anksioznost med nosečnostjo

V deveti epizodi se pogovarjamo z dr. Anjo Plemenitaš, dr. med. na temo poporodne depresije.

Citat

Uvodnik

Se tudi ve prepoznate v opisu? Pričakujem otročka, sem v 24. tednu. Neznansko sem si želela doživeti to blaženo stanje, a se trenutno počutim zelo daleč od tega občutka. Izjemno je težko in vsako jutro, ko se zbudim, z vsem srcem upam, da bom preživela še en dan.

Zdi se mi, kot da doživljam najhujšo nočno moro in da mi nihče na tem svetu ne more pomagati. Skoraj vsak dan se počutim slabo, predvsem telesno in psihično, doživljam vrtoglavice, glavobol, razbijanje srca, splošna šibkost, slabo spim, občutim žalost, včasih obup. in resnično ne vem več, kako naj si pomagam. Ukvarjam se z jogo, hodim na sprehode. Počnem stvari, ki jih imam rada, imam super moža in družino, ki me podpirajo.

Kljub temu, da velja anksioznost danes za najpogostejšo duševno motnjo, je anksioznost med nosečnostjo v Sloveniji še precej neraziskano področje. Ta pa ima lahko tako za mater, kot za otroka negativne posledice. Npr. prezgodnje rojstvo, nizka porodna teža.

Gost

Dr. Anja Plemenitaš, dr. med. se je kot študentka izobraževala v tujini (München, Huston) in raziskovala poporodno depresijo. Opravila je doktorat znanosti na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Je asistentka za predmet psihiatrija na Medicinski fakulteti in predavateljica na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru.

Transkript podcasta

Dr. Plemenitaš, lep pozdrav. Če greva kar od začetka, kaj je torej anksioznost in ali gre za bolezen telesa ali duha?

Anja: Anksioznost je psihični simptom, eno tako neprijetno stanje vznemirjenosti in napetosti zaradi občutka ogroženosti. Večinoma to nekega brez jasnega vzroka, brez zavedanja nekih tistih povodov, ki nas do tega pripeljejo. Zelo pomemben je tudi občutek strahu, kjer pa naj bi bil vzrok poznan. Je zgodovinsko gledano starejši, kot anksioznost. Anksioznost generira sam um, občuti jo pa telo.

Vzdraži simpatični sistem, ki pospeši dihanje, srce hitreje bije, mišice so take napete, tako da je anksioznost, kot simptom prisoten pri skoraj vseh duševnih motnjah v psihiatriji, lahko je pa glaven simptom pri anksioznih motnjah. Tako, da je to en simptom iz različnega spektra duševnih bolezni.

Katerih pojavov duševnih motenj je največ? Pri katerih si lahko sami pomagamo in pri katerih je bolje, če poiščemo zunanjo pomoč?

Anja: Največje je generalizirane anksiozne motnje, za katero je značilna ena taka zaskrbljena z skoraj vsemi vsebinami, ki se nas dotikajo v življenju. Pogosti so posamezni panični napadi, ki se lahko stopnjujejo, v kolikor se ponavljajo v panično motnjo. Potem je pogosto tu socialna fobija, ali pa specifične fobije, ko nas je strah v nekih objektih, v nekih situacijah, letenje, kri…

Značilno pa je, da so motnje v povprečju dvakrat pogostejše pri ženskah v primerjavi z moškim, ki so tu na boljšem.

Mogoče so poznani razlogi, zakaj je temu tako?

Anja: Jaz mislim, da je tu vseeno ta zgodovinski razvoj, da so moški tisti, ki so bolj bojevniki, ženske smo tiste, ki skrbimo, planiramo in je nekako zgodovina to položila v zibko.

Da smo bolj zaskrbljene za potek dogodkov in moramo imeti plane in jih nadzorovati in v kolikor ni po planu je seveda stiska, tesnoba je tista, ki k temu privede.

Torej, kaj povzroča anksiozne motnje in kako jih zdravimo?

Anja: Zgodovinsko gledano je bil strah odgovor – ta beg in boj, zelo pomemben, ker nas je ubranil in omogočil preživetje pred plenilcem podobnimi nevarnostmi. Strah, kot sem že prej povedala, gre za neko konkretno vsebino in grožnjo in ob konkretni nevarnosti se aktivira nevrotransmiterski sistem, ki požene kri po žilah, pospeši dihanje, s tem tudi poveča dovod energije v mišice, da bi lahko pobegnili.

Pridobitev novejše dobe je pa to predvidevanje nevarnosti, katero pa spremlja podobno občutje, kot strah, ampak je manj teh telesnih simptomov.

Tesnoba je pa vseeno sam po sebi kar močen simptom. V kolikor je tega predvidevanja nevarnosti preveč, v določeni meri je normalno, se nam pa to ukorenini že od otroštva in lahko postane trajni miselni vzorec, ki se prevesi v trajno duševno motnjo. Lahko je pa samo en izoliran simptom, ki malo zagreni vsakdan.

Na kakšen način razmišljamo, je odvisno od naše biologije, oz. kakšen genetski potencial smo dobili od naših prednikov. Pomemben del pa ima okolje, v katerem odraščamo. Kakšnim preizkušnjam življenjskim smo izpostavljeni in kako se z njimi soočamo, kakšen vzor vidimo v naši okolici. V kolikor kot otrok ne doživimo nobene frustracije oziroma, da bi se sam lahko razrešil, pomiril, se tudi kasneje ob malenkostih lahko odzove tesnobno ali pa tudi z agresijo, ki je tudi patološka.

V koliko so anksiozne motnje samo blage, je pri zdravljenju uspešen psihoterapevtski pristop. Pa to ne pomeni, da moraš vsakič na psihoterapijo, lahko pomaga že podporna – poslušanje, usmerjanje k bolj zdravim načinom razmišljanja.

V tem primeru izražene anksiozne motnje, ki že dosegajo te diagnostične kriterije, na primer panične motnje, se priporoča vedenjsko kognitivno terapijo z desentezacijo, z relaksacijskimi tehnikami z tehniko dihanja. Ko pa govorimo o resno izraženih motnjah, pa so učinkoviti antidepresivi, prehodno tudi benzodiazepini. Tako da pridejo v poštev zdravila.

Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje in oceno na Apple podcastih. Uporabljaš kaj drugega? Potem mi piši na tilen@kunapipi.si in povej, kaj ti je na podcastu Kunapipi najbolj všeč.

Nekatere raziskave kažejo na to, da so današnje nosečnice precej bolj anksiozne in obremenjene, kot so bile v prejšnjih generacijah. Kaj pa je po vašem mnenju prispevalo k tem?

Anja: Celotna populacija, se mi zdi da pri preseku zgodovine, ugotavljamo da je bolj anksiozna. Seveda pa se tudi ugotavlja, da pri nosečnicah in mladih mamicah, ki pa so tudi dodatno občutljive ob eno najbolj zahtevnih obdobjih vsake ženske. S tem ko smo narejene, da mora biti bolj “poštimano”, urejeno, da smo vedno bolj zahtevne, tako do sebe, do otrok, ki pridejo.

Smo vedno bolj protektivni in s tem izražamo, kaj vse bi se lahko zapletlo in na ta način vzgajamo tudi otroke, kot bolj anksiozne. Nekoč je to bilo bolj preprosto, po principu zdrava kmečko pamet v dobrem pomenu te besedne zveze.

S tem, da smo bolj informirani, bolj poučeni, bolj zavzeti za neke simptome, lahko se zavedamo bolj teh morebitnih varnosti, bolj nekih črnih scenarijev na podlagi katerih bolj kompliciramo in smo bolj anksiozni.

Več informacij, kot imamo, a ne, bolj želimo biti pripravljeni na vse možne situacije in da bi se že preventivno obvarovali vseh teh stvari, za katere vemo, da so možne.

Anja: Tako, imamo tudi več možnosti izbire, in izbira, vemo da človeku lahko povzroči stisko, ker ne ve, ali se je odločil pravilno in potem tehta, ali je bilo pravilno in je tu simptom anksioznosti takoj zraven. Nekoč ni bilo toliko izbire.

Pri nas natančnih podatkov nimamo. V Evropi naj bi zaradi anksioznosti trpelo okrog 50 milijonov ljudi. V ZDA, kjer je ta motnja pogostejša, kot depresije pa približno 40 milijonov. Anksioznost je tam najpogostejši vzrok za bolniško, pogostejši od prehlada. Zakaj nimamo neke večje raziskave o tem, glede na to, da je tako velik problem.

Anja: Tudi v kliničnem smislu pogosto govorimo o depresiji prej, anksiozne motnje pa malo pozabljamo. Zagotovo potekajo z blažjimi funkcionalnimi ukorenitvami. Zdaj za slovenski prostor bi jaz rekla, da ne zahtevajo toliko bolniške, ne zahteva toliko zdravil oz. medikamentoznih terapij, zato pogosto pridejo bolniki samo do osebnih zdravnikov, ali pa do kakšnega psihologa, do psihiatra pa redkeje.

Govorimo o manj izraženih težavah. Tako da mislim, da populacija ima res velik odstotek kličnično izražen, ob takih težavah, da pridejo do psihiatra pa manj. Psihoterapija pri nas na napotnico ni funkcionalna. Antidepresivno terapijo, pa za samo to terapijo mnogi ne dosegajo praga, oz je ne želijo.

Benzodiazepinov se poskušamo izogibati, oz. jih malo predpisujemo, zaradi pojava tolerantnosti, posledično odvisnosti od njih. Kar bi pa vseeno rekla, anksioznost je ena najpomembnejših simptomov pri depresiji, tako ko delam raziskavo o depresiji, ta simptom zagotovo imamo tudi tam ovrednoteno in je samo zdravljenje precej podobno, kot pri depresiji. Izolirane anksiozne motnje pa so res malo raziskane, ampak to pa ne pomeni, da niso poznane.

V nosečnosti so vsa zdravila škodljiva in jih prepisujete le, če je to nujno. Kar pomeni, da je pričakovana korist od jemanja zdravil večja od možne škode, ki jih lahko povzroči plodu. Zaradi tega je potrebna dobra ocena med tveganjem, ki ga tako zdravljenje prinese in koristjo – kako se konkretno naredi ta ocena?

Anja: Nekih izdelanih opornih točk nimamo izdelanih, katere bi lahko navedla. Zagotovo poslušamo bolnico in glede na izraženost posameznih simptomov, glede na to, kako je to kako je okrnjeno njeno funkcioniranje, vse to skupaj kaže na to da, kdaj se začne tehtnica prevešati v smer odločitve, da zdravilo ponudimo.

V kolikor imamo neko srednjo, resno izražene simptome in bolnico, ki ob tem trpi, ne funkcionira, ne v službi, ne v domačem okolju, je zagotovo kandidatka za zdravila. Samo moramo vedeti, da anksiozne motnje lahko povzroči več škode plodu, kot predpisana zdravila. V kolikor imamo izraženo blago motnjo, je zagotovo podporni pristop tisti, ki lahko pomaga. Ali pa da svojce usmerimo k tej smeri.

Tako, da vedno sproti preverjamo kako se zdravilo spreminja tudi ocena tveganja. V kolikor se odločamo tako med nosečnosti ali med dojenjem in če se odločimo za zdravila, izbiramo med tistimi, ki so bolj starejša, to pomeni, da so bolj preverjena na tržišču in da so relativno varna. Tako, da odločitev zagotovo ni vedno lahka.

Raziskave kažejo, da se materam, ki imajo v času nosečnosti anksiozne motnje, rodijo anksiozni otroci. Ali je to res?

Anja: S to trditvijo se moram strinjat. Določen del prenese biologija z genetiko, ki jo otroci podedujejo, se v veliki meri nadaljuje iz generacije v generacijo. Drugi del je pa ta čustvena navezava.

Prvo novorojenčkov, kjer imajo velik pomen ta neverbalna sporočila. Tekom odraščanja je tudi pomemben način kako izrečemo besede, ali kažemo strah, tesnobo ob določenih dogodkih in to lahko razvijajočem otroku pomeni ali je varno ali nevarno raziskovati svet, se spuščati v odnose, posledično pa, ko odraščajo prevzemajo odgovornost za svoje odločitve, kar je zelo pomembno za neko zdravo odraslo osebo.

Ali je pri nosečnicah lahko anksioznost kot samostojna motnja, ali je vedno kot del večjega problema, na primer kombinacija z depresijo, za katero je dokazano, da se pridružuje motnjam anksioznosti tudi do 60 procentov primerov.

Anja: Anksioznost je lahko samo prevladujoči simptom, lahko samo en simptom, ki ga posameznik navaja in je do tega praga za anksiozno motnjo samo del neke osebne naravnanosti posameznika ali je to iz nevrotičnehga spektra, ali po že iz sklopa neke osebnostne motnje. V kolikor je pa anksioznost neka na novo nastala in je prevladujoči simptomi, takrat moramo diagnosticirati za katero anksiozno motnjo gre. Lahko pa je samo anksioznost pridruženo nekemu stresnemu reagiranju, depresiji, psihozi, odvisnosti in mnogim drugim duševnim motnjam. Praktično ne vem, katero bi vzela, da pri tej duševni motnji anksioznosti ni. Vedno je skoraj prisotna, samo ali je v ospredju ali v ozadju, zagotovo pa ni jedrni simptom.

Še zadnje vprašanje, kako bi se vi lotili sistematičnega pristopa k izzivu reševanju anksioznosti pri nosečnicah. Na primer, kako priti do boljše zaznave duševne motnje pri ginekologih.

Anja: Pomembno je, da pomislimo na anksioznost bolnic in da bi jih potem vprašali. To lahko rešimo na način, da v čakalnico damo kakšno kratko samoocenjevalno lestvico. Katera bolnica je motivirana, bo to rešila in če bo videla, da ima več tistih točk, jo bo spodbudilo, da kasneje, ko bo prišla do pregleda potem tudi spregovorila. To je en način. Eno je, da mi na to posmilismo, v koliko pa vidimo, da imamo anksiozno bolnico, pa rabimo praviloma malo več časa, da ji razložimo morebitne zaplete ali poudarimo, da ni zapletov in jo na ta način poskušamo pomiriti. V kolikor so zraven svojci, probamo tudi njim razložiti, da lahko oni delujejo podporno in pomirjujoče. Tako, da zahteva več časa anksiozna bolnica, v primerjavi z nekom, ki je bolj suveren in sprejme vse morebitne zaplete, ali pa tudi sam naravni potek nosečnosti pa tudi kasneje po porodu.

Ali je možno, da recimo ginekolog sam opazi neke znake in opozori pacientko na to, da se je razvila anksiozna motnja ali da se bo, ali je sploh primerno, da ginekolog začne s to temo.

Anja: V kolikor pri pacientki mi prepoznamo, da je to prisotno, jo zagotovo, ne grobo, ampak nekako jo na to opomnimo, da vidimo – gospa, vidim, da ste danes bolj napeta, a je to nekaj kar se vam ponavlja, a je to nekaj kar je dalj časa prisotno in spodbudimo, da spregovori. V kolikor pa o tem ne želi govoriti, je pa zagotovo, to ni taka bolezen, ko bi bolj na silo nekaj lahko dobili od bolnika. Moramo imeti pripravljenega sogovornika.