Epizoda #7: Strah pred porodom

V sedmi epizodi se Monika Šetinc pogovarja z mag. Stankom Pušenjakom, dr. med. na temo strahu pred porodom.

Citat

Primeren odmerek strahu je lahko zelo koristen, saj po telesu požene snovi, ki izostrijo vse čute. Povečajo občutljivost za vse mogoče signale iz okolja in posameznika pripravijo na učinkovito borbo.

Mag. Stanko Pušenjak, dr.med.

Uvodnik

V kolikor ste tik pred porodom, je velika verjetnost, da ste že slišale kaj podobnega:

Itak ni nič takega, pač moraš tistih par ur zdržati bolečino.

Ali pa:

Če sem zmogla jaz, boš tudi ti.

Pripovedi o rojevanju se med seboj zelo razlikujejo. Nekatere izpostavijo preklensko bolečino. Druge vse skupaj opisujejo kot “mala malica”.

Komu torej verjeti? Moj odgovor je: “Prisluhnite, toda vzemite vse z veliko rezerve.” Ne zato, ker ne bi vaša prijateljica, mama, anonimna na forumu ali katera tretja, lagala.

Ne, gre se zato, ker vi niste ona! Njihov porod je bil njihov porod. Velika verjetnost je, da tudi če bi ponovile vse korake, bi bila vaša izkušnja s porodom drugačna. Vi ste edinstvena.

Na žalost se mlade ženske pogosto nimajo na koga obrniti zato iščejo odgovore na vprašanja v medijih. Le ti pa še dandanes predstavljajo porod, kot izkušnjo nepopisne bolečine, kričanja in neverjetne izgube krvi.

Kaj je strah pred porodom, kako se odzvati nanj, najpogostejše oblike strahu pred porodom. To so nekatere stvari, na katere smo v tem podcastu odgovarjali.

Poznamo več vrst strahov:

  • strah pred strahom,
  • strah pred bolečino ,
  • strah pred zapleti (npr. strah pred raztrganjem),
  • strah pred starševstvom,
  • strah pred izgubo kontrole,
  • strah pred neznanim itn.

Obstaja tudi drugačna delitev vrste strahu: primarna tokofobija, ki se pojavlja pred dejansko nosečnostjo in sekundarna tokofobija, ki se pojavi zaradi slabih izkušenj z nosečnostjo, porodi ali poporodno depresijo v preteklosti.

Ja, strah pred porodom je tako pogost pojav, da obstaja strokovni termin zanj – lokiofobija oz. tokofobija.

Za začetek pa dvoje dejstev:

  • Če te je strah poroda, potem vedi, da nisi edinstvena. Veliko žensk čuti eno ali drugo obliko strahu pred porodom.
  • Porod je danes bolj varen kot kdajkoli v zgodovini človeštva. Daleč smo od časov, ko so ženske enačile porod s smrtjo.

Glede na globino strahu in vrsto ženske, rešuje vsaka svoje stiske drugače, zato tudi v primeru poroda, univerzalnega recepta ni. Vendar pa obstajajo tehnike, kako si lahko pomagate, da zmanjšate količino strahu ali ga celo popolnoma odpravite:

  • Nehajte poslušati vašim prijateljic in znankam, ki rade pripovedujejo o svojih ‘neverjetnih zgodbah’ pri porodu.
  • Ne brskajte po spletu in po raznih forumih.
  • Izobrazite se o porodu s kvalitetnimi informacijami (npr. poljudne knjige o nosečnosti in porodu).
  • Obiščite predporodno šolo za starše, ki jih večinoma zdravstveni domovi in lokalne porodnišnice, vodijo pa izkušene babice.
  • Imejte ob sebi nekoga za oporo.
  • Trenirajte dihanje in se pripravite tudi fizično na porod.
  • Psihično se pripravite z načini, ki vam najbolj ustrezajo (npr. meditacije, vizualizacije ipd.).

Zakaj je strah pred porodom lahko večja nevšečnost, kot si marsikdo predstavlja? Naj navedem vsaj 2 razloga:

  1. Strah pred porodom poveča tveganje za razvoj poporodne depresije.
  2. Zaradi strahu lahko porod poteka nepravilno. Pri prestrašenih ženkah postanejo popadki zaradi velikega izločanja adrenalina nekoordinirani in neučinkoviti. Zaradi tega se maternični vrat odpira počasneje in veča se bolečina.

Za čim boljšo porodno izkušnjo se je potrebno že med nosečnostjo pripraviti nanjo tako telesno kot psihično.

Reklo:”Strah je votel, okoli ga pa nič ni.” v tem primeru ni najbolj pravilen. Nihče nam namreč ne more zagotoviti, da bo vse preprosto in brez komplikacij.

Lahko pa vam zagotovimo, da boste na koncu v svojih rokah držale nekaj vam najlepšega.

Gost

Stanko Pušenjak

Mag. Stanko Pušenjak, dr.med. je vodilni strokovnjak za perinatalno medicino v Sloveniji, moderator foruma ABC Ginekologije in porodništva na portalu med.over.net

Transkript podcasta

Monika: Dr. Pušenjak, lep pozdrav. V vaši dolgoletni karieri porodničarja, se vam je pripetilo marsikaj. Imate tudi uvid iz prve roke. Kaj pomeni strah pred porodom? Nam lahko navedete nekaj primerov strahu, ki se nenehno pojavljajo?

Stanko: Dober dan. Danes bo tekla beseda o strahu in vlogi strahu pri porodu. Mogoče bi najprej povedal nekaj uvodnih misli v zvezi s strahom. Kaj to sploh je in čemu to služi.

V svojem globokem bistvu se mogoče zdi, da je strah popolnoma brez pomena, pa ni. Primeren odmerek strahu je lahko zelo koristen, saj po telesu požene snovi, ki izostrijo vse čute. Povečajo občutljivost za vse mogoče signale iz okolja in posameznika pripravijo na učinkovito borbo.

Zmerno se poveča tonus mišicam, pospeši se krvožilje, izboljšajo se refleksi, zviša se prag za bolečino – skratka, nimamo časa zanjo. Zmanjša se ranljivost posameznika za presenečenja. Recimo, da je pri akutnem strahu osebe v takšnem stanju, kot so dirkalni avtomobili tik pred štartom.

Maksimalno pripravljeni, da dajo od sebe vse moči ob primernem trenutku oziroma skozi relativno kratek čas, ki je potreben za neko pomembno aktivnost. Tak in tolikšen strah je torej zelo koristno čustvo in rešuje življenja ter omogoča neverjetne dosežke.

V sodobnem času v razvitih družbah pa se pojavlja druga vrsta strahu, ki ga bolj kot ne poznamo pod pojmom stres. To je neko kronično stanje v katerem nas je neprestano po malem strah vsega možnega. Tak strah je nesmisel in ne konstruktiven v najširšem smislu te besede.

Ker organizem počasi, ampak zanesljivo izčrpava, utruja, mu jemlje rezerve za akutni potrebi po odzivu, zniža prag za bolečino in zato hromi organizem v vsem njegovih pomembnih funkcijah.

Od povsem fizičnih zmogljivosti, imunskih, psihičnih, tudi intelektualnih. Lahko privede do popolne blokade naših zmožnosti in v novejšem času se srečujemo s tem povezane izraze, kot so izgorelost, kronična utrujenost, apatija, celo depresivnost.

Ta uvod je zelo groba, zelo približna umestitev pojma strah v temo o kateri se bova pogovarjala. Vključuje pa tudi elemente akutnega strahu s pozitivnim prizvokom, kot kronični drobni, stalno prisotni in slabo opredeljiv strah, s slabšalnim vplivom na počutje, zdravje in sposobnosti prilagajanja na spremembe v okolju.

Če greva na nosečnost, oziroma porod. Strah pred porodom je lahko neusmerjen, nedoločen, kot je značilno za strah pred neznanim in negotovostjo, predvsem pri ženskah, ki še niso rodile.

Znak pred smrtjo ali na splošno poškodbo pri porodu. Lahko pa je usmerjen v določenem možne zaplete, ki so bodisi neki konkretni nosečnici že se zgodili v preteklosti ali pa recimo njeni bližnji sorodniki prijateljici znanki in ne vem sodelavki ja ali pa se o tem pogovarjala s kom. Ali pa sem našla neke informacije po spletu.

Najpogostejši usmerjeni strahovi okrog poroda, je strah, da bo z otrokom kaj narobe. Bi med porodom recimo umrl ali pa bil poškodovan ali pa ne bi bil pravilno razvit.

Da bi bilo kaj narobe, česar nismo opazili v nosečnosti. Da bo prišlo do zastoja pri porodu in bo treba uporabiti kakšno izmed porodniških operacij za pomoč pri tistih recimo v vakuumski porod ali pa nekoč se je bolj uporablja, porodne klešče. O teh dveh načinih poroda krožijo zelo različne grozljivke.

Večinoma pa iz časov, ko so se omenjene operacije uporabljale čisto drugače, na drugačen način in iz drugih razlogov, kot danes. Reševanje otroka ni bilo v ospredju, ko se je šlo za reševanja zapletov pri porodu, tako kot je to danes. Danes rešujemo vedno oba.

Nekoč ko so se pa te domnevne stvari dogajale, so pa reševali predvsem ženske, na otroka niso tako gledali. In to so druge zgodbe, kot danes. Takrat je bilo carskega reza 1%, zdaj pa 20%.

Žensko je tudi strah, da bo iznakažena, da bo zaradi tega izgubila samopodobo ali pa celo priljubljenost pri partnerju (npr. prerez presredka). Strah, da bo porod zelo bolel, da bi pri porodu zelo trpela in da ne bo zmogla, da ne bodo na voljo instrumenti za lajšanje bolečine. Ti strahovi so lahko prisotni celo nosečnost, jo morijo in ji ne dajo spat, z njimi je okupirana in zaposlujejo misli in težko živijo.

Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje in oceno na Apple podcastih. Uporabljaš kaj drugega? Potem mi piši na monika@kunapipi.si in povej, kaj ti je na podcastu Kunapipi najbolj všeč. ?

Monika: Najbrž je zelo malo nosečnic, ki jih nikoli ne bi postalo strah, ko pomisli, kaj se bo dogajalo pri porodu. Tako kot ste že prej omenili, da se bojijo neznanega ali pa so imele slabe izkušnje, so kje kaj prebrale. Kateri so koraki da porod, kot zelo nepredvidljiv dogodek, naredimo bolj predvidljiv?

Stanko: Ja najpomembnejši del razbijanje strahu pred porodom in s porodom povezanimi dogodki, je razvijanje neke samozavesti, samozavedanja in pa občutka, da zmoreš. Dopoveduješ si veš čas, da če so zmogle moja mama, babica, sorodnica, bom pa tudi jaz.

Nenazadnje vsi, ki hodimo po tem planetu, smo se na ta način rodili. Že čisto statistično gledano v tem razvitem svetu, je zelo majhna verjetnost, da bo šlo kaj narobe. Pri tem zelo pomaga pozitivna izkušnja in spodbujanje starejših sorodnic, kot so babice, matere, starejše sestre, sestrične, sodelavke ali pa tiste prave prijateljice.

Tiste, ki so res naravnane na spodbujanje, ne v poveličevanje svojega domnevno poznavanja poroda. Da ne poveličuje trpljenje in svoje žrtvovanje pri porodu.

Tudi take imamo, ki pripovedujejo vse sorte zgodb, svoje, dodane ali pa iz čisto izmišljene in te strašijo, ne pa pomagajo. Žal je pretirano dramatiziranje svoje izkušnje med porodom kar pogosta preokupacija žensk, kar strah pred porodom pri ženski, ki še ni rodila strah le povečuje.

Pripovedovalki grozljivk pa daje lažen občutek pomembnosti. Kot protistrup takim zgodbam, priporočam uporabo samo-prepričevalne vaje v slogu: “To se dogaja drugim ne meni. Ali pa jaz imam močne gene. Moja babica, moja mama sta rodili normalno in ni vrag, da ne bom tudi jaz.” Sploh danes, ker porodništvo na najvarnejši stopnji, odkar se v rojevanju vmešava medicina.

Monika: Kaj pa na primer za ženske, ki pa so doživele tako rekoč neprijetno izkušnjo?

Stanko: Za take imamo pogovore z porodničarji, analizo primera, kaj je šlo tam narobe in kaj se da narediti, da se to ne bi ponovilo. Oz. kaj se bo naredilo, da se ta stvar ne bo ponovila. Kakšna je na splošno verjetnost, da se stvar ponovi, kar je odvisno, kakšen zaplet je bil. Okoliščine analizirati, skratka pojasniti kaj je vodilo do tega in zakaj se tega ni dalo preprečiti.

Če bo ženska razumela, potem bo verjela v to, da je tako bilo pa nesrečnem naključju, ki je do tega pripeljalo in obstajajo načini, da se bo to vnaprej dalo preprečiti. Ali pa močno zmanjša verjetnost, da se bo ponovilo. Celo huda krvavitev pri prvem porodu, in je dobila transfuzijo in pri tem doživela transfuzijsko reakcijo.

Ne da se tega 100% preprečiti, ampak obstaja marsikakšen preventivni ukrep, da se močno zmanjša verjetnost, da se bo ponovilo. Če pa se že zgodi, pa ni potrebne improvizacije, kot pri prvem porodu, imamo že pripravljeno kri in se takoj urgira.

Monika: Mogoče se katera toliko boli zaradi prejšnje neprijetne izkušnje, da si sploh ne upa zanositi. Na koga naj se obrne v tem primeru?

Stanko: Tukaj bi bolj priporočal kakšnega psihologa. In tudi to ne bo verjetno v enem pogovoru rešila, ampak to je proces. Traja mogoče par mesecev, včasih tudi let. Je pa tako s temi zapleti po porodu še otrok sicer zdrav in se potem primerno razvija in postane igriv in ko začne pri enih treh, štirih letih: “Mami, mami jaz bi imel bratca, sestrco.”

Te slabe izkušnje, pri večini žensk kar nekako zavrejo ali pa gre v ozadje. Nekako je tista želja po materinstvu, jo premaga in reče – bo kar bo, ali pa saj ni tako hudo.

Monika: Dajva poslušalkam čim več dodane vrednosti pri poslušanju tega podcasta. Mi lahko poveste 3 nasvete za prepoznavanje, obvladovanje in preprečevanje strahu v vsakem tromesečju nosečnosti.

Stanko: Mogoče bi najprej poskusila najti strahove, ki se sploh pojavijo tekom značilnih obdobij v nosečnosti. V prvem trimesečju so ženske praviloma obremenjene s težavami zgodnje nosečnosti. Strahovi, da ne bi škodovala plodu. Skoraj vsem je malo slabo, zlasti zjutraj. Mnoge bruhajo, nekatere bruhajo tako močno in obilno, da lahko pride do dehidracije, elektrolitskega neravnovesja in to samo situacijo še poslabša.

Temu se da relativno elegantno postreči s pravočasno in fuzijsko terapijo in rehidracija, zato se žensko sprejme v bolnico. Pri nekaterih je to v prvem trimesečju treba tudi večkrat ponoviti. Skratka strah pred tem, da bo to škodilo plodu, ni potreben.

Je pa ko začutiš, da je nečesa preveč, greš pač k zdravniku. In jaz upam, vsaj verjamem v to, da večina zdravnikov tega ne bo banalizirala. Pričakujemo pa od pacienta, da nam realno pove, kaj se mu dogaja.

Približno polovica nosečnic zanosi nepričakovano in nekoliko zakasnitvijo ugotovijo, da so noseče. Tik pred tem pa so mogoče počele kakšne reči ali pa uživale neke snovi, ki jih sicer nosečnicam odsvetujemo. Punce žurajo, pijejo alkohol, uporabljajo kakšne rekreacijske droge, kadijo travo, potem pa ugotovi, da je noseča.

In potem je strah, da je otroku s tem škodovala oz. v skrajnem primeru ga morda celo ubila. No zdaj tukaj sicer vsaki nosečnici posebej in za vsako situacijo posebej, priporočamo posvet z ginekologom. V izjemnih primerih lahko tudi z genetikom, če je kakšna zdravila jedla v neslutenih količinah, pa če je res zelo kasno ugotovila, da je noseča pa je to že dva tri mesece trajalo v tistem najobčutljivejšem obdobju, je treba malo analizirati, kdaj se je kaj dogajalo.

Ker te organi ploda se razvijajo, različni organski sistemi v različnem času in to se da relativno dobro napovedati. Za določene stvari tudi vemo, da so škodljive, so pa zelo redke, vsa zdravila niso škodljiva. Nekatera odsvetujemo, zato ker ne poznamo točno vsega. Ampak, če ga je pojedla, popila, večina teh stvari na koncu nima posledic, tako da vsekakor zelo hud strah ni potreben.

Je primerno, da se stvari preverijo pa analizirajo. In če je kakšen dvom, se potem tudi preverja naprej. Predvsem z ultrazvočnimi preiskavami razvoja ploda smo potem na določene stvari pozorni bolj, kot sicer. V zvezi s temu, je veliko nekih strahov. Potem na tretjem mestu je recimo strah pred splavom, ki ga žal tudi kolegi ginekologi pogosto še potencirajo z malo zastarelimi, restriktivnimi navodili glede gibanja, finančnih obremenitev, dvigovanja na splošno, aktivnosti nosečnicam, ki imajo kakršnekoli težave.

Pa naj bo to krvavitev v nosečnosti (o krvavitvah med nosečnostjo si lahko prebereš ali poslušaš v 3. podcastu), slabosti, neke izcedke, kakršne koli bolečine v trebuhu in tako naprej, takoj dobijo taka splošna navodila. Pri miru ležati, pokriti se z deko pa počaka da nosečnost mine, v tem stilu, malo pretiravam. To je nepotrebno, ker s tem nič ne spremenimo, nič ne vplivamo na na nosečnost.

Monika: Se pravi, ne glede na to, kakšna je situacija, ženska nič ne spremeni s tem, ko počiva?

Stanko: Ne. Na žalost ne. Pač od začetka nosečnosti ne. Vedno povem to primerjavo, ki se mogoče zdi brutalna ali pa groba.  Če uporabimo preprost razum pa si v situaciji zamislimo ravno nasprotno, od tega kar bi mi radi, na primer, če bi ženska želela, da bo splavila, mora obiskati zdravnika, zato ker na drug način preprosto ne gre.

Torej ni dovolj, če naseka 3 tone drv, ali pa teči na Triglav pa nazaj, da bo splavila. Ne bo. Torej, če to znanje obrnemo, dobimo točno to, kar sem zdaj povedal. Moramo uporabiti zelo specifična zdravila in zelo grobe metode, da se lahko nosečnosti znebimo. Ker nosečnost je idealni parazit. Prisvoji si žensko telo, če gre za zdravo nosečnost, si ga prisvojil v popolnosti in se ga ne da znebiti, zlepa ne.

Stanko: V drugem trimesečju je v bistvu najmanj strahov. Takrat je nosečnica že izven obdobja slabosti, trebuh pa je pri običajnih opravilih še ne ovira, viden pa je ravno toliko, da daje vsem okrog sebe jasno vedeti, da je noseča in so ji kot takšni večinoma ljudje naklonjeni, prijazni uvidevni, dostopni. Če se že pojavi kakšen strahec, se tiče pravilnega razvoja ploda in tako imenovane morfologije ploda.

To je tj. ultrazvočna preiskava, ki jo delamo sredi drugega trimesečja, okoli 20. tedna nosečnosti. Takrat seveda lahko odkrijemo kakšne nepravilnosti v plodovem razvoju, ki nam pred tem ni bila dostopna po ogledu. Tega je nekatere nosečnice lahko strah. Spremeniti prav veliko ne moremo, ne ginekologi, ne nosečnica. Spet smo pri tem, da so stvari take kot so, samo jih ugotovimo.

Zato je tak strah neproduktiven, nesmiseln. Edino, kar lahko storimo, je čim natančneje preveriti plod in v kolikor odkrijemo, da je res kaj pomembnega narobe, razširimo to diagnostiko in poskušamo ugotoviti, kaj je do tega privedlo in kakšne bi lahko bile posledice za otroka pri.

Pri tem seveda pomagamo do optimalnega ukrepanja. Če je res kaj hudo, hudo narobe, seveda večinoma naredimo neke genetske preiskave še enkrat preverimo, če le za kakšno genetsko obolenje, genetsko odstopanje v genetski sestavi.

Tudi če ne, če ima nepravilnost, slabo prognozo, potem pač ženski omogočimo prekinitev nosečnosti. Ampak na to je res nebi mislil, kot nosečnica, to je pač posledica redkega dogodka. Na srečo se zgodi mogoče pri 1%.

Nekatere nosečnice, ki so že bile nosečnice v preteklosti in so imele smolo in so splavile ali pa ekstremno prezgodaj rodile. Je lahko v tem obdobju še vedno strah, da se utegne zgodba iz prejšnje nosečnosti ponoviti. Tudi tem stroka zna pomagat. Na primer, znamo z ultrazvokom izmeriti dolžino in ustvari videz materničnega vratu.

Če je vse ok, jo spodbujamo k normalni aktivnosti. Če drugega ne, zato da zaposli misli in da ne misli skoz na nosečnost pa na zaplete v nosečnosti. Če nosečnica normalno živi, če dela, kot sva že prej ugotovila itak ni nobene škode na nosečnosti, drugič pa zaposli misli z normalnimi rečmi. Če ženska leži doma in nima nobene družbe, se nima o čem drugem pogovarjat kot o nosečnosti.

Potem ne bo mislila o svoji nosečnosti in  je to ne bo motilo. Če pa se zacikla v teh negativnih misli, pa v strahu, potem bo pa zmeraj globje padala. In to moramo preprečiti. To je neke vrste prevencija tudi pred strahom.

Monika: Se pravi socializacija.

Stanko: Tako, socializacija, komunikacija in normalno življenje. Če je v službi, naj dela. Razen, če dela res kaj zelo ekstremnega. Če je pilot, pač verjetno ne bo letela. Ali pa kaj drugega ekstremnega, npr. če si kaskader. Tega ne počneš takrat. Že zaradi tega ne, če se ti karkoli zgodi, so zapleti v nosečnosti hujši.

Monika: V tretjem trimesečju se spet postavijo pogoji za razvoj strahov. Zlasti ker se trebuh že močno poveča in se zaradi rastoče maternice, ki odriva trebušne organe na vse strani (navzgor, nazaj), se pojavljajo najrazličnejše težave. Take, ki lahko oponašajo resna stanja.

Stanko: Recimo prihaja do težav z dihanjem, bolečine v prsnem košu, ker prsne mišice začenjajo prevzemati funkcijo dihanja. Normalni bi rekel, manj aktivni ljudje iz zahodnega sveta, zelo malo dihamo s prsnimi mišicami, ampak dihamo s prepono. Aktivni športniki dihajo z vsemi razpoložljivi mišicami. Ampak če nisi prav zelo športno aktiven, potem predvsem dihaš s prepono.

Zaradi pritiska maternice na prepono, neha delovati, moraš začeti delati z ostalimi dihalnimi mišicami in ta prehod je včasih lahko zelo boleč. Tako boleč, da je vaš občutek, da so se ti rebra vnela. To lahko povzroča strahove, kaj pa je narobe, ker bolečine nismo vajeni.

Monika: To so vnete mišice, verjetno.

Stanko: Ja, seveda. “Muscle fiber”. To pa spet povzroča neke misli, še posebej, ker gre danes vsak na internet preveriti, dr. Googla vprašati. Če bi šel k zdravniku, bi mu takoj povedal za kaj gre, ne bi ga pomiri. Veliko hitrejše najdeš napačno informacijo, dezinformacije in strahove imamo tukaj.

Potem se spet zaciklaš in traja, preden strah razgradiš. Je veliko bolje dobiti takoj pravo informacijo. Pojavljajo se spet težave s prebavili, predvsem zgornjimi zgodnjimi, spet iz istega razloga, ker maternica pritiska na vse te organe.

V tem primeru gre za težave z zgornjim delom prebavil, želodcem, požiralnika, ker maternica pritiska na želodec in se pojavlja refluksna bolezen, zgaga. Če vse to poznaš in veš, kaj se dogaja, potem nisi obremenjen in s tem razgrajuješ strah. Pri tem je pomembno, da se to počne sproti, ker se ves čas nekaj dogaja. In vsaka od takih malenkosti je lahko sprožitev za skrb, strah.

Potem se pa tudi začnejo strahovi o porodu, kot smo se prej pogovarjali. Nekatere ženske imajo genetsko predispozicije. Na primer za žolčne kamne, so bolj močne. Kakšne imajo predispozicijo za ledvične kamne, potem pa noseči pozabi piti, in je spet razlog za strah, bolečino.

Jaz propagiram, da naj skrbijo za zdrav življenjski slog, pravočasno, čimprej. Že od začetka nosečnosti, je treba misliti tudi naprej, na kasneje. Na obdobje, ko ne bo prostora, da se preveč ne zgradijo od začetka nosečnosti, ker potem je vsaka odvečna kilca proti koncu lahko težava.

Monika: Če osmislimo strah in pomisleke pred komplikacije mi je kdaj imel v okvir. Nam lahko poveste recimo 5 redkih zapletov in kakšna je možnost, da pride do njih. Katera vrsta strahu se najbolj manifestira pri porodu v fizični obliki.

Stanko: Nosečnic nismo intervjuvali, tako da bom jaz tukaj malo improviziral, oz. bom probal cenit te strahove v zvezi z zapleti ob porodu po občutku. Strah pred tem, da bi otrok med porodom umrl ali utrpel resne poškodbe ter imel trajne posledice. Plod med porodom dejansko umre izjemno, izjemno redko.

Najmanj kot 1x na 10.000 porodov. To je vsaj 100x redkeje, kot umre v maternici nepričakovano pred porodom. In ta verjetnost je mogoče 1%. Za definicijo resnih poškodb med porodom, pa je že težje operirat, kajti te so lahko zelo pestrega izvora, od pomanjkanje kisika, zaradi specifike poroda, prek mehaničnih poškodb, zaradi lastnosti ženskega telesa in plodovih lastnosti, položajev maternice med porodom, do seveda ustreznih in neoptimalnih ukrepov zdravstvenega osebja med porodom, uporabe zdravil, in drugih tehtnih pomoči pri porodu, z namenom reševanja življenja.

Pri tem lahko pride do drugih manjših in večjih poškodb s začasnimi in trajnimi poškodbami. Ko rešuješ življenje, včasih moraš tvegati poškodbo, če ne ti ne uspe rešiti življenja.

Je nekaj redkih, redkih situacij v porodništvu, ko te postavijo pred dejstvo, ali mu boš rešil življenje, pa mu boš zlomil ključnico, ali pa mu ne boš rešil življenja. Ti dogodki so, ponavljam, zelo redki in dosegajo manj, kot pol odstotka porodov. Potem recimo strah, da bi nosečnica sama utrpela resne poškodbe med porodom, ki bi ji onemogočalo normalno življenje, zadrževanje urina, blata, ne bi mogla imeti več zadovoljive spolnosti.

Takšni dogodki so možni med 1-3 % porodov. Tukaj lahko štejemo tudi prerez presredka, s kombinacijo z raznimi drugimi zapleti. Pretrganja mehke porodne poti, dela kože spolovila, nožnice, presredka materničnega vratu, ali pa celo maternice. Potem je strah, da bi imela neznosne bolečine med porodom, to je danes že skoraj neutemeljeno, saj med porodom, je epiduralna anestezija že skoraj univerzalno prisotna, oz. omogočena.

Tam kjer pa ni, ali ni mogoča, ali je kontra indicirana, ali ni zaželjena. Kakšne ženske si ne želijo tega, jih skomina, da bi jim kdo po hrbtenjači, po hrbtenici z iglo. Pa imamo še tj. Ultivo, ki je zasnovana na ultra hitro razpadajočem remifentanil.

To je izjemno močan morfinski analgetik, ki pa razpade v manj kot eni minuti. Tako, da se z njim praktično ne moreš predozirati, sploh pa ne v tistih odmerkih, ki so ti dovoljeni, da si jih sam daš. To je tako narejeno, da si ženska med popadkom, ko jo boli, to sama odmerja, ampak do ene meje, potem pa se črpalka vstavi.

Potem je strah pred nezmožnostjo skrbeti za otroka, zelo zanimiv strah. Ta strah je med najbolj banalnimi in je v bistvu neutemeljen popolnoma. Ker do tega tako rekoč ne pride. Da bi ženska ne zmogla skrbeti za svojega otroka.

Mogoče če gre za žensko, ki je popolnoma hroma, danes rojevajo tudi ženske, ki so hudo bolne. tetraplegiki, npr. popolnoma hroma. Potem jo skrbi ali bodo drugi poskrbeli za njenega otroka. Ampak to so izjemno redke situacije.

Drugače je ženska v porodnišnici 2-3 dni, v tem času jo sestre inštruirajo in ji pokažejo vse te prijeme in postopke, kako se neguje otroka, tako da se tega ne rabi bati. Tudi doma, jo na koncu obišče 2-3 x patronažna sestra ali pa babica, to so čisto nepotrebni strahovi, ampak nekatere ženske se tega ne zavedajo, pozabi, da je v porodnišnici tri dni, pozabi, ali pa celo ne ve, da jo bo obiskala sestra na dom. Je še več drugih tem, je še več drugih strahov.

To so takšni, ki sem jih jaz večkrat srečal, da so jih ženske izrazile ali pa me po teh skrbeh spraševale. Fizična oblika strahu, to je pa težko reči, kaj to je. Lahko jo zagrabi panika in popolnoma izgubi glavo (razsodnost), je nevodljiva. Karkoli ji rečeš, ne razume ali pa se neprimerno odziva. To so redke situacije.

Večinoma srečujemo take reakcije pri tujkah, ki tudi jezik ne razumejo dobro in prvič dobi neko navodilo, ki ga vsebinsko ne razume, potem se pa še počuti zapuščena ali pa jo še boli, po vrhu se ne zna izražati ali pa je mi ne razumemo, neposredno in seveda se počutiš izgubljenega. Samo danes so večinoma zraven že partnerji, možje, ali pa nekoga se dobi, ki pozna jezik in ji potem prevaja, ampak tudi to je izjemno redko.

Res mora biti neka ekstremna doza strahu, da se popolnoma izgubiš in mogoče še vpliv zdravil. To je najpogostejši način, ki sem ga kdaj srečal. Da si videl, da je strah tako prevladal, da enostavno ni bilo prave komunikacije.

Monika: Torej za konec, zelo veliko je smeti in dezinformacij po spletu okoli poroda.

Stanko: S tem bi se pa strinjal ja.

Monika: Nam lahko mogoče priporočate kakšno knjigo v branje na to temo?

Stanko: Teh knjig je zagotovo veliko na trgu, ampak jaz bi mogoče ponudil svoj lasten izdelek, ki je že vsaj 15 let v slovenskem knjižnem prostoru. Neke vrste nosečniški koledarček, ki opisuje nosečnost od tedna do tedna, od začetka nosečnosti do začetka poroda in nekaj o porodu in poporodnem obdobju.

Obsega 42 tednov, vsaka strah je posvečena enemu tednu in tam notri je marsikaj od teh informacij, ki in razblinjajo strah pred porodom v nosečnosti in preusmerjajo pozornost na pozitivne stvari v nosečnosti, malo je tudi hudomušnosti zraven. Tako da, to drobno knjižico priporočam res vsaki nosečnici, da si jo prebere, ker bo videla, da je to v bistvu osnovni, življenjski dogodek je nosečnost in porod, da je to nekaj najbolj naravnega, kar obstaja.

Monika: Jaz se vam iskreno zahvaljujem za vas čas, za pripravljenost.

Stanko: Hvala tudi vam.

Dodatna literatura


Vaše mnenje nam je pomembno:

Pustite komentar spodaj (lahko je popolnoma anonimen!) in nam povejte ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!


Ne spreglejte tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja