Epizoda #6: Poporodna depresija

V epizodi Poporodna depresija se Monika Šetinc pogovarja z dr. Anjo Plemenitaš, dr. med. na temo poporodne depresije.

Kot študentka se je izobraževala v tujini (München, Huston) in raziskovala poporodno depresijo. Opravila je doktorat znanosti na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Je asistentka za predmet psihiatrija na Medicinski fakulteti in predavateljica na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru. Je tudi del ekipe Kunapipi.

Drage mamice, naj vam za začetek povem tole – vse bo v redu. Tudi sama sem šla čez nosečnost in porod in mi je skakanje hormonov gor in dol popolnoma jasen proces. Ko ženska zanosi, se od nje pričakuje, da bo srečna, češ to je najlepše obdobje v njenem življenju, in če se tako ne počuti, se pritisk družbe nanjo veča. Tudi sama sem bila po porodu otožna. In nič ni narobe s tem. Če vam orišem nekaj podatkov – med poporodne stiske uvrščamo tri različna stanja:

  • poporodno otožnost,
  • poporodno depresijo in
  • poporodno psihozo.

Poporodna otožnost doleti kar petdeset od stotih mamic, s poporodno depresijo se sreča med pet in dvajset od stotih mamic, poporodna psihoza pa doleti eno od tisoč žensk (to je v Sloveniji približno 18-36 žensk na leto). Poporodna depresija se razvije postopoma. Največkrat se pojavi v štirih do šestih tednih po porodu, lahko pa tudi kasneje. Vseh vzrokov, ki privedejo do razvoja poporodnih duševnih motenj, ne poznamo. Večina strokovnjakov se strinja, da gre za kombinacijo telesnih, duševnih in socialnih dejavnikov. Lahko gre za slabo porodno izkušnjo, pogosteje se pojavi pri mamicah, ki so že v preteklosti imele izkušnjo z depresijo.

Nekaj očitnih znakov, da gre za porodno depresijo:

  • Ste popolnoma brezvoljni in otopeli.
  • Včasih do dojenčka občutite celo sovražnost ali ste nanj jezni. Razjezi vas, če joče.
  • Tišči vas v prsih.
  • Vaše razpoloženje zelo niha.
  • Izogibate se socialnemu okolju.

Drage mamice, po rojstvu vašega otroka ne skušajte vsega narediti sami. Zaprosite za pomoč in počivajte, kadarkoli vam skrb za otroka to dovoli. Vsak dan si izborite nekaj trenutkov zase, da se boste lahko sprostili in razbremenili. Spregovorite o svoji stiski z ljudmi, ki vas ne obsojajo in ki so se sposobni vživeti v vašo situacijo: npr. ženske, ki so same doživele poporodno depresijo, svetovalke/svetovalci na telefonih za pomoč v duševni stiski, pogovori v skupinah za samopomoč ipd. Drage mamice, vse bo dobro – radi vas imamo!

Poporodna depresija

V podcastu se z dr. Anjo Plemenitaš, dr. med. pogovarjamo na temo poporodne depresije.

Dr. Anja Plemenitaš, dr. med. se je izobraževala v tujini (München, Huston) in raziskovala poporodno depresijo. Opravila je doktorat znanosti na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Je asistentka za predmet psihiatrija na Medicinski fakulteti in predavateljica na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru.

Citat

Poporodna depresija ocena lahko prizadene vsako 6. žensko v nosečnosti.

Imate predlog za nov podcast?

Bi nam radi sporočili komentar, pripombo ali pohvalo?

Pišite nam na monika@kunapipi.si!

Monika: Lepo pozdravljeni dobrodošle v podcastu Kunapipi. Ta teden bomo odgovarjali na vprašanja o poporodni depresiji.Na vprašanja bo odgovarjala dr. Anja Plemenitaš, dr. Med. Kot študentka se je izobraževala v tujini (München, Huston) in raziskovala poporodno depresijo. Opravila je doktorat znanosti na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Je asistentka za predmet psihiatrija na Medicinski fakulteti in predavateljica na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru. Lep pozdrav, dr. Plemenitaš.

Monika: Zakaj pride do poporodne depresije in kakšni znaki. In pa – ali in kako lahko nastanek poporodnih duševnih motenj preprečujemo.

dr. Plemenitaš: Nosečnost ter tudi porod je eno najtežjih obdobij v ženskem življenju in zaradi tega povezano s kompleksno problematiko, ki jo lahko spremlja, v kolikor se karkoli zaplete. Poporodna depresija pa se po klinični sliki bistveno ne razlikuje od depresije izven tega obdobja, so pa nekatere posebnosti, ki so značilne za to.

O samih vzrokih je težko govoriti o enem, ker gre ponavadi za kombinacijo, tako telesnih sprememb, duševnih sprememb in teh socialnih dejavnikov, ki poporodno obdobje s seboj prinese. Nosečnost in porod predstavljata za mater velik napor in stres – psihičen, fizičen, potem so tu hormonske spremembe, ki dodatno prisnesejo, da lahko razpoloženje / počutje zaniha in so ženske bolj dovzetne za te spremembe, ki so prisotne.

Pogosto je prisotna ena takšna negotovost, strah, ali bo znala mama, zmogla skrbeti za otroka. Poleg tega pride fizična izčrpanost. Pomembna pa je tudi genetska obremenjenost in to ali je bila že ženska v preteklosti tudi izven tega poporodnega obdobja bolj ranljiva za depresijo, to pomeni, da ima večje tveganje za depresijo, to pomeni, da odreagira v tej smeri tudi v tem obdobju.Poznamo sicer poporodne motnje razpoloženja in depresija tudi izven tega obdobja, ki naj bi trajal vsaj 14 dni.

To pomeni, ne če imamo par dni, še ne pomeni, da imamo to diagnozo. Poleg teh dveh jedrnih znakov je pa izguba energije, sprememba apetita, spanja, tesnoba, zmanjšana zmožnost koncentracije, takšni občutki krivde, nemoči, manjvrednosti. Ali pa tudi najhujše vsiljene misli, o smrti / samomoru.

Pri poporodni depresiji pa so poleg tega še lahko dodatno dodatni eni takšni specifični simptomi, kot ambivalenstnost, lahko tudi negativna čustva do otroka, katerega se ponavadi mame prestrašijo, lahko tudi pretirana skrb z otrokovim zdravjem, ki lahko meji že na neko obsesivnost, občutki krivde, nesposobnosti, ki bi lahko bili pač vezan na to obdobje, ko smo negotovi, v rodnem obdobju.

Koliko se pa pojavlja, je pa ocena, da lahko prizadene vsako 6. žensko v nosečnosti, tako da, ocene so nekje do maksimalno do 20%, kar je kar velik procent potencialnih, tistih, ki lahko zbolijo. Najboljša preventiva pa, da se zavedamo, da do tega lahko pride. In ko spoznamo tiste že začetne znake, da se o tem pogovarjamo in poskušamo čim bolj najti načine, da preprečimo poslabšanje vsega tega.

Zelo pomembno, da mati ima podporo partnerja, svojcev, prijateljev in da ima možnost o svojih občutkih spregovoriti, ker so lahko tudi del normalnega določene v poporodnem obdobju, v kolikor se pa stopnjujejo, je pa že potem naprej vključitev strokovnih služb.

Monika: Se pravi to, da ima podporo, je na nek način, preprečimo nastanek duševnih motenj, oz. jih omilimo.

dr. Plemenitaš: Tako, podpora je tista glavna, ki lahko zamegli tiste začetno zamajanje razpoloženja, v kolikor je pa mama sama s temi občutki, je pa pogosto lahko prevladajo in se potem stopnjujejo do klinično izražene depresije.

Monika: Katere so še druge duševne stiske, ki se lahko pojavijo med nosečnostjo in po porodu, ter kako pogoste so duševne stiske po porodu.

dr. Plemenitaš: Poporodne duševne motnje se delijo na tiste blažje motnje razpoloženja, kamor prištevamo tudi poporodno otožnost, oziroma baby blues, potem pa tista najgloblja, katera pa pogosto zahteva hospitalizacijo, je pa poporodna psihoza.

Za poporodno otožnost je značilno, da se pojavi v prvih nekaj dneh po porodu in je v veliki meri vezana na nihanja hormonskih sprememb z izločitvijo posteljice in se lahko kaže kot ena taka čustvena razdražljivost, ki pogosto sama od sebe izzveni in ni pomembno nekega vključevanje strokovnih služb. Mogoče samo suportivni pogovor v porodnišnici je lahko dovolj.

Tisto, kar je pa pomembno, je pa poporodna psihoza, ki se lahko pojavlja nekaj dni do nekaj tednov po porodu. Za njo je pa odločilno tisto najhujše, skrenitev realitete, ko doživlja stvari izkrivljeno in neresnično in jo spremlja pomembne čustvene stiske, ki pa zahtevajo medikamentozno zdravljenje in pa pogosto hospitalizacijo.

Monika: Monika: Na koga se lahko mlada mama obrne v tem primeru?

dr. Plemenitaš: V sami porodnišnici so pogosto v porodnišnicah prisotni klinični psihologi, ki so vešči tudi podpornih pogovorov, da razjasnijo, razbremenijo mamo in pogosto je to dovolj. V kolikor pa temu ni tako, je pa potem, ko so odpuščene iz porodnišnice, so patronažne sestre, ki imajo redne obiske na domu in je tam prostor, da se to pove.

Tudi patronažne sestre, po mojem znanju, se precej izobražujejo na tem področju in so vešče te problematike. In vejo v koliko se stvari zapletajo, kam se obrniti naprej po strokovno pomoč. Potem je vsaka porodnica, ima prvi ginekološki pregled, tudi ginekologi zdaj o tem več vejo, jih zanima in so ozaveščeni. Družinski zdravnik je tudi tisti, ki je lahko sogovornik, da stvari malo razbremeni, razjasni.

V kolikor se pa zapleta, pa potem psihologi v zdravstvenih domovih ali pa tudi v bolnišnicah, ali pa ambulantni psihiatrični pregled. Kjer tudi pogosto je nekakšna stigma. Mi smo na koncu, ampak so lahko tudi v kolikor so blago / zmerno izražene skrbi, pa se zdi da drugi mogoče nimajo pravega razumevanja, ali pa ni prave verbalne komunikacije, pride samo na pogovor pa se vidi, na kak način lahko pomagamo. Ali je tu pomembna kakšna psihoterapevstka obravnava, ali je potrebno tudi z zdravili poseči vmes?

Glede pogostosti duševnih stisk po porodu, je poporodna otožnost tista, ki je najpogostejša, se pravi, lahko tudi 60 % porodnic, kar je velik odstotek. Porodna depresija je nekje na sredini, tako da letno lahko zboli 20% porodnic, in to predstavlja do 600 žensk v nosečnosti, ki uspešno naredi porod. Poporodna psihoza je izmed vseh duševnih motenj, ki se pojavlja po porodu, je zelo redka in se lahko pojavi pri 0,1%, tako da v Sloveniji, zboli med 20 in 30 žensk.

Monika: Monika: Kako premagati stigmo?

dr. Plemenitaš: Jaz mislim, da je pomembna ozaveščenost, da poporodna depresija je relativno pogosta. V blažjih oblikah se lahko dotakne mnogih mamic in da se tega ne ustrašimo in da se v kolikor se tega zavedamo, začnemo že ob prvih znakih se pravi vsaj svojce ali pa z drugimi strokovnimi službami o odgovarjati. Da to ni nič takega sramotnega. In v kolikor gremo čim prej, pomeni da imamo večjo možnost, da tiste blage znake probamo obrniti v pozitivno smer in se ne stopnjuje. V kolikor pa gre tudi za stopnjevano izraženo depresijo, imamo učinkovite pristope, ki pomagajo in lahko dosežemo popolno ozdravitev in s tem omogočil kvalitetno zdravje in porodnice in seveda otroka, ker sta tudi v diadi.

Monika: Monika: In potem, koliko časa traja poporodna depresija?

dr. Plemenitaš: V kolikor imamo poporodno depresijo in je ta zdravljena, lahko traja od tri do šest mesecev, v kolikor pa gre za eno tudi lahko bolj kompleksno, pa govorimo tudi o kakšnem letu dni, kar je pomembno dolgo obdobje.

Monika: Monika: Na koga se lahko mlada mama obrne v tem primeru?

dr. Plemenitaš: Poporodna depresija se značilno pojavi v 4 do 6 tednih po porodu. Tako, da to je tisto najbolj rizično obdobje. In tu je razlika, poporodna otožnost je nekaj dni, poporodna psihoza pa od nekaj dni pa do dva tedna. Tako, da je poporodna depresija se tu najkasneje pojavi od teh treh duševnih motenj.

Monika: Kako si lahko ženska pomaga sama in kako lahko ženski pri soočanju pomaga partner. Nekaj smo se prej govorile…

dr. Plemenitaš: V prvi stiski so tu najbližji tisti, ki so najbolj pomembni. Da probajo porodnico nekako razbremeniti, to je mišljeno fizično, da poskušajo razumeti te neke psihične dileme, ki jih ima in jo podpreti na obeh področjih. Partner je pogosto tisti, ki je v prvi vrsti. Kot sem rekla, pomembno je, da jo posluša, jo pomiri, se poskuša posvetiti tudi njej, kot partnerki, ker se pogosto zaradi konstantne skrbi za otroka, lahko počuti zapostavljeno. Zdaj pa psihična in fizična razbremenitev, pa pogosto omogoči hitro izboljšanje akutne stiske materam.

Monika: Ali prihaja do poporodne depresije tudi pri moških?

dr. Plemenitaš: Ja, zadnje čase je tega vedno več tudi v literaturi, sicer do nas, kot psihiatrov taki očetje ne pridejo. Ampak je značilno, da za poporodno depresijo trpijo tudi očetje. Imajo vse enake dejavnike tveganja, kot smo prej povedali pri ženskah, s tem da tega hormonskega nihanja ni.In ocene so, da nekje 10% moških lahko občuti depresijo, v tem poporodnem obdobju. In je največji delež v obdobju 3 – 6 mesecih po porodu in je v visokem deležu povezan z depresijo pri materi. Kot sem rekla, so pa podobni vzvodi pri vseh, zgolj tega hormonskega nihanja ni prisotnega. Govorimo tudi sicer v nekoliko manjšem deležu, kot pri ženskah, ampak ne moremo govoriti o zanemarljivem deležu.

Monika: Jaz se vam še enkrat zahvaljujem za vaš čas, mi je bilo res v veselje.

dr. Plemenitaš: Hvala, tudi meni, enako.

Bonus za vas!

V kolikor se vam je zdel podcast zanimiv in bi radi, da jih naredimo še več, vas prosimo za vašo pomoč:

1. Pustite komentar spodaj ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!

2. Delite podcast na Facebooku med svoje prijateljice – tu.

3. Preverite našo novo ponudbo kvalitetnih intimnih izdelkov – morda pa najdete kaj zase! (p.s. Imamo tudi brezplačno dostavo.)

Ne spreglejte tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja