Epizoda: #51 Porod na domu

V enainpetdeseti epizodi podcasta Kunapipi se Tilen Mandelj s Taro Hughes pogovarja o porodu na domu.

Citat

Porod se začne veliko prej kot na sam dan poroda.

Tara Hughes

Uvodnik

S Taro Hughes se pogovarjava o vprašanjih kot so:

• Ali je porod doma avtomatično lepa izkušnja?
• Zakaj se ženske odločajo za porod na domu?
• Kateri so predpogoji, da lahko pride do poroda na domu?
• Kateri so miti pri pripravah na porod doma?

Vabljeni k poslušanju!

Imate za nas vprašanje? Pišite nam na tilen@kunapipi.si.

Gost

Transkript

Tara Hughes, dobrodošla v podcastu Kunapipi. Danes bova govorila o pripravah na porod doma.

Tara: Živjo, lepo pozdravljen Tilen. Sem hvaležna za povabilo.

Ali je porod doma avtomatično lepa izkušnja, kako roditi lepo?

Tara: Uf, težko vprašanje. Za začetek, porod doma je seveda v večini lepa izkušnja. Se mi zdi, da ko se pogovarjam z ženskami, ki so to izkusile, pogosto poročajo o lepih izkušnjah. Ni pa iz mojega vidika to nekaj, kar bi kar posploševali. Se mi zdi kot prvo pomembno poudariti, da porod doma, o tem porodu, o katerem jaz govorim, gre za porod, ki ga spremlja za to usposobljena specializirana babica za porod na domu, tako da tukaj ne govorimo o porodih, ki se zgodijo spontano, brez nekega spremstva, ampak govorimo o porodih, ki so ob spremstvu strokovne osebe.

Ti porodi so večinoma lepi, ne pa vedno brez zapletov, tako da je težko dati neko čisto osnovno trditev, da je super, ker seveda pride dostikrat tudi do kakih transferjev v porodnišnico, ko nismo pričakovali, nismo predvidevali tega, tako da je veliko enih faktorjev, ki vplivajo na izkušnjo. Definitivno pa porod doma lahko omogoči, če gre tako, kot je treba, eno bolj intimno izkušnjo tega prehoda, z več prostora namenjenemu mamici, dojenčku, družini v nastajanju, z veliko manj motečih faktorjev, kot se jih lahko recimo na hitrico ujame že v porodnišnici, veliko več enih motečih faktorjev za sam proces.

Tako da se mi zdi, da lahko ponudi eno res lepo globljo doživljajsko raven izkušnje, v kolikor gre po planu ali pa vsaj ne skrene čisto v drugo smer.

Omenili ste strokovno osebo. V tujini imajo opredeljene pogoje, kdo in kako lahko takšne porode izvaja. Pri nas »začenjamo«, v tej smeri imamo dejansko le štiri registrirane diplomirane babice, ki lahko to dejavnost opravljajo. Kdo je za vas pravzaprav strokovna oseba, ki lahko prisostvuje pri porodu?

Tara: Zame strokovna oseba, ki lahko prisostvuje, je babica, ki ima to dovoljenje. Torej, jaz sem precej stroga glede tega, ker mislim, da gre za izjemno veliko odgovornost, ki je ni kar tako za zaupati nekomu, ki ni opravil vseh zahtevanih pogojev.

Tako da zame v tem trenutku so to samo te štiri oziroma še to v tem trenutku jaz osebno poznam dve, tako da bi bolj tistima dvema zaupala, ker se mi zdi, da je ravno to pri izkušnji poroda na domu z izbrano babico zelo pomembno, da ti veš, kdo je ob tebi, da vzpostaviš nek odnos, da ti osebnostno ustreza, ker so to točno tisti dejavniki, ki lahko zelo močno vplivajo na razplet samega dogodka in so po navadi tudi stvari, na katere zelo jasno opozarjam pri pripravi parov na porod v porodnišnici.

Da osebje ima vpliv na razplet poroda, da to ni nekaj nepomembnega in zato mislim, da je poleg tega, da ženska usposobljena, da ima praktične izkušnje poroda, tako na domu kot v porodnišnici. Da je za žensko, ki te spremlja na domu, pomembno, da ti ugaja tudi kot osebnost.

Kako za vas izgleda optimalna izkušnja poroda?

Tara: Optimalna izkušnja, tukaj imamo mogoče več možnosti za odgovor. V prvi vrsti pa bi rekla, da je ženska v stiku s seboj, s svojimi potrebami, posledično tudi s svojim dojenčkom, tako da se ne bi a priori opredelila ali je to, zdaj popolnoma fiziološka naravna izkušnja, ali je to porod doma, ali je to porod, ki ima neko medikalizacijo, neko podporo, intervencijo, ampak predvsem, da je ženska v stiku s seboj, da ima občutek, da je ona tista glavna okrog katere se osrediščijo potem vse intervencije, pogovori, da je res pomembna v tem dogodku in da ni kot nek nepomemben, včasih rečem ženskam, da imaš lahko v porodnišnici izkušnjo, da si samo nekdo, iz katerega morajo spraviti otroka ven in da skorajda ni pomembno nič drugega kot to, da je v tebi ujet ta dojenček.

In zame je to nasprotje optimalnega, medtem ko optimalno je, da je ženska res tista, ki ima moč tista, ki odloča. Seveda ne gre vedno vse po njeno, se mora seveda prilagoditi situacija, razmeram in potrebam, ampak da ima ona občutek, da sledi dogajanju. In potem drug način, na katerega lahko odgovorim – optimalna v smislu fiziologije, v smislu tega, da je seveda naravni porod, ne iz stališča nekega mojega prepričanja, ampak dejansko iz stališča, da je to za dojenčka in za mamico najbolj zdrava pot, je fiziološka izkušnja, torej naravni porod, zelo podporna, celemu razpletu in tudi kasnejšemu povezovanju.

Tako, da ko govorim o optimalni izkušnji, bi gotovo bilo nepravično, da bi spustila ta podatek. Mamice se premalo, v večini za moje pojme, zavedajo, kako drugače je lahko, ko se naravno soočimo, ko naravno rešujemo težave, namesto da jih medikaliziramo, da je psihološki učinek potem tudi drugačen in je zmožnost povezovanja z dojenčkom na višji ravni v bistvu takrat, ko so stvari fiziološko podprte, tako, da je iz tega vidika optimalnega, bi definitivno podprla tudi fiziološki porod.

Gorazd Kavšek, predstojnik ljubljanske porodnišnice, je nekje rekel, da si predvsem porodničarji prizadevajo za optimalen izid, kar pomeni po njegovem, zdrava nosečnica in zdrav otrok. Šele nato pa pride razmislek o udobju in ugodju. Kakšno je vaše mnenje o tem, kaj bi lahko še porodnišnice naredile, da se približajo ženskam? In podvprašanje, zakaj na primer projekt, kot je babiška hiša v Postojni, ne zaživi v polnosti?

Tara: Ja, tukaj se mi zdi zelo zgovoren ta podatek, ki je bil osrediščen na to, da ženska preživi oziroma, da je optimalno to, da pač smo zdravi in živi. Kar je seveda res, ampak občutek imam, da to izhaja iz stališča, da je porod sam po sebi že nekaj patološkega, ker tvegamo, da bo nekaj šlo že narobe, da ga je težko preživet. Kar seveda v določenih primerih velja, v večji večini primerov pa to ne velja.

Porod ni sam po sebi tako zelo nevaren in v bistvu se da veliko enih teh zapletov, ki se dogajajo, ki jih vidijo porodničarji, za moje pojme pogosto tudi preprečiti. S tem, da je porod malo bolj naravno voden oziroma da se ga malo bolj individualizirano spremlja. Ker mislim, da je postopek tega razpršenega spremljanja, digitaliziranega spremljanja, da je v bistvu dostikrat tudi povišal verjetnost za kakšno komplikacijo, s tem, da se preprosto spregleda ali pa zamenja pomembne stvari, ki bi jih bilo treba personalizirano, individualizirano spremljati pri ženski.

In s tem se recimo, pri porodu na domu, dostikrat lahko izognemo kakim takim neprijetnim zapletom. Ampak ja, če se vrnem, kako približati, kako čim bolj lepo izkušnjo ponuditi ženskam v porodnišnici? Jaz bi vseeno razbremenila babice, v tem smislu, da jih je več, da bi jih več zaposlila. Mislim, da je premalo babic zaposlenih v porodnišnici, da bi se lahko res kvalitetno posvetile ženski. Tako da mislim, da je že tukaj osnovni problem, da spremljajo več različnih porodov na enkrat, kar je izjemno zahtevno, če si predstavljamo, da one v bistvu kapljajo iz enega porodnega sveta, kjer je lahko eno vzdušje, lahko je trpeče, naporno, zahtevno in potem v naslednji minutki so že v drugem svetu, kjer je lahko popolnoma drugačno vzdušje, popolnoma drug par in one v bistvu se premikajo in tudi prenašajo te energije iz ene sobo v drugo.

Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje! Čaka te tudi majhna nagrada.

Tako da to je prvo zagotovo. Potem tudi na kakšen način se babice izobražujejo za porod. Veliko je poudarka na tem tehničnem znanju, teoretičnem znanju, veliko manj pa na tem osebnostnem delu, kjer sem že prej rekla, one s svojo osebnostjo zelo pripomorejo k temu, kako se porod razpleta in poznavanje nekih osnovnih pojmov v psihologiji, kako odreagirati na žensko, ki je v nekem obrambnem stanju, kako prepoznati ta stanja, kako podpreti, da se recimo to obrambno stanje sprosti, da pride nazaj v neko sproščeno stanje.

Tega po večini ženske nimajo, ki se ukvarjajo z nosečnicami in mislim, da jim to precej otežuje delo, ker jih vrača nazaj v neke osebne obrambe, v neke osebne odzive, ki potem lahko še toliko bolj našpičijo to vzdušje, ki je že tako napeto. Pa mogoče celo to, kar pa ne opažam samo pri babicah, ampak na splošno med medicinsko stroko, da včasih pogrešam malo več ponižnosti v smislu, da seveda ogromno znanja imajo in tega nikoli ne bi želela zanikati in jim zaupam pri marsičemu.

Po drugi strani je pa porod tako široko polje, na katerega vpliva toliko dejavnikov, da se ga ne da kar vedno naštudirati, pa vnaprej predvideti, »ja ja, to je tako, to bo tako, čez toliko ur bo to, če ne bo to« in malo več ponižnosti mi včasih manjka pri kakšnih hitrih diagnozah ali pa hitrih odločitvah za intervencije. In mislim, da bi to bilo lahko za žensko veliko bolj prijazna izkušnja in to tudi vidimo. So že v Sloveniji porodnišnice, ki imajo to zdravo ponižnost. Mogoče je to zdaj taka čudna izbira besed, ampak se to že opazi, da imamo porodnišnice, ki jim to uspeva. In gotovo je tudi babiška hiša ena izmed takšnih primerov, kjer dajejo ženski večjo besedo, njenemu telesu več možnosti.

Občutek imam pa, da je spet babiška hiša, porod na domu, vse te variacije malo bolj alternativnih variant poroda, da so kulturno pogojene v vsaki državi. Ne moremo tega gledat, samo kot to je dobro, to je slabo, ampak moramo pogledati kulturo, kaj je normalno v tej kulturi, kaj je varno, s čim povezujemo občutek varnosti in pri nas v večini v Sloveniji povezujemo varnost z institucijo, zdravnikom, ki je to študiral, z nekom, ki nam bo dal zagotovilo, ki bo mogoče prevzel odgovornost.

Mislim, da se je marsikomu težko soočati s tem, da je odgovoren za izid tega dogodka, sploh za en porod, ko ženska nima občutka, da ve, kaj se dogaja, kaj narediti in da je preprosto lažje na tak način odložiti breme. Čeprav verjamem, da bo to nekoga zmotilo, da na tak način govorim o tem, ampak dejansko verjamem v to.

Kar se tiče ponižnosti, tu se absolutno strinjam. Našel sem seveda zelo odmeven stavek, ki ga je izrazil pokojni primarij Vasilij Cerar, ki je nekoč dejal, da ni plačan za prijaznost. S tem je seveda mislil, da ni treba biti prijazen, ampak je treba biti v prvi vrsti strokoven. In da je včasih naloga zdravnika tudi ta, da pač »bolniku« zelo jasno pove, da se bo stvar lahko zelo slabo končala, če bo vztrajal pri svojih željah.

Tara: Se strinjam, da je ena jasna komunikacija nujna in to je tisto, k čemur res strmim. Na svojih pripravah poskušam pare čimbolj opolnomočiti z znanjem, kako sploh ustvarjati debato s strokovnjakom, kaj je recimo tisto, na kar bi moral vsak pacient računati, da mu strokovnjak razloži in ni njegova naloga, da on doštudira ginekologijo, v tem kratkem času nosečnosti, ampak je njegova naloga, da pride do neke informirane razlage in potem na podlagi te razlage odloča, soodloča o svojem življenju.

In tukaj smo precej šibki. Imamo eno tako, pa zdaj generaliziram seveda, ampak imamo zelo pogosto eno tako podrejeno držo, ko pridemo v odnos s strokovnjaki, zdravniki, kjer si sploh ne upamo dialog, kjer sploh ne upamo vprašati stvari, kljub temu, da jih ne razumemo, kljub temu, da nas je strah. In potem dobi ta zdravnik še toliko večjo avtoriteto, večjo moč, da odloča o stvareh, kljub temu, da mogoče niti ne bi šlo tako.

Če bi samo malo bolj sodelovali v tem procesu zdravljenja oziroma v procesu, v poteku poroda. In zato imam jaz tukaj ogromen poudarek pri svojih pripravah. Dajte vprašati, razložite, da ne razumete, kaj je pomembno, katere podatke je pomembno dobiti, preden se odločimo za neko stvar in pri porodu, za moje pojme dostikrat je dovolj časa, ker dostikrat imamo kot argument na drugi strani »ja, pa ni dovolj časa«. Res je, ko se pogovarjamo o hitrih intervencijah, kjer je stvar parih sekund, res ni vedno časa, da se takole na počasi pogovarjam, ampak v resnici pri porodu redko kdaj je, seveda so primeri, ampak velikokrat pa tudi čisto dovolj časa, da bi se ženska lahko pomirila ali pa vsaj malo bolj prišla v stik s tem kaj se dogaja in s temi informacijami.

Zakaj se ženske odločajo za porod na domu?

Tara: Jaz mislim, da se ženske odločajo iz več razlogov, ampak da jih mogoče po večini motivira želja ali pa iskanje neke večje intimnosti, da so manj izpostavljene faktorjem v porodnišnici v smislu nekim standardiziranimi intervencijam, da imajo lahko stalno spremstvo osebe, ki jo vnaprej izberejo in tudi, da so lahko v domačem okolju, torej da ni te osnovne intervencije prenosa iz enega okolja v drugega.

Potem pa imamo tukaj lahko še bolj personalizirane razloge, kot so recimo, da jim ne ugaja sistem, da so že tako ali tako malo bolj alternativno naravnani, da jim ne ugaja, sploh način, kako se poraja v porodnišnici ali pa kakšni malo bolj osebni razlogi. Ampak po večini bi rekla, da je stremenje k neki večji intimi, ki jo težko zagotoviš v nekem tujem okolju.

Glede na medijske predstave o porodu v porodnišnici ali doma. Ali mislite, da se ženske odločajo za porod na domu iz pravih razlogov? Oziroma, če postavim podvprašanje ali katero porodnico prepričate v nasprotno, ko pride do vas. Namreč, ali bi rodila doma ali bi rodila v porodnišnici po tem, ko jim predstavite dejansko realno sliko stanja?

Tara: Ne, jaz še nikogar nisem prepričala v obratno, tudi nisem imela želje, ampak mislim, da ženska sama najbolje ve, kje je zanjo najboljše roditi. V smislu, da ona izhaja iz lastnih predstav, kaj je zanjo varno in dobro in spreminjati to predstavo, mislim, da bi bilo nevarno, sploh takole na hitrico, tik pred porodom, ker to so neke globlje baze v njej, ki zagotavljajo nek občutek varnosti.

In iz tukaj tudi pride potem želja oziroma odločitev za porod na domu. Mislim, da po večini se ženske odločajo iz pravih razlogov. Kaj mislim s tem odgovorom? Da do zdaj, recimo do predkoronskega obdobja, si imel res vse možnosti roditi v porodnišnici, če si želel in si se moral dejansko precej potruditi, če si želel roditi doma in je bilo konec koncev povezano s financami, s tem, da je bilo malo babic sploh na voljo za to, tako da si moral biti predvsem motiviran. In mislim, da taki ljudje so se prej poglobili v porod in so se iz precej trdnih razlogov odločali tudi za to izkušnjo.

Medtem ko zdaj, odkar je pa nastopil ta koronski čas, pa vseeno lahko slišimo za več zanimanja, ki pa za moje pojme ne temelji vedno na pravih razlogih, predvsem zato, ker temelji na tem, da bi se radi izognili postopkom, ki so vezani na virus, postopkom, ki so mogoče kakorkoli spremenili ta proces izkušnje. Torej recimo to, da partnerji niso prisotni na porodu in včasih menim, da je nevarno iti samo zato rojevati na domu, ker vzamemo stran oziroma nikoli ni bilo potem v ozadju teh temeljev te varnosti, o katerih sem prej govorila, ampak je v bistvu samo neka predstava, da bo pa tako ženska dobila tisto, kar si želi, da ne bo treba se testirati, da bo partner zraven, ampak pozabi pa na nek občutek, bazičen občutek varnosti, pa s tem še zmeraj ni, če ostane v okolju, ki si ga ni primarno predstavljala.

Tako da ja, mislim, da je pomembna in globoka odločitev, kje boš rodila kot ženska in da ni za vsako žensko primerno, da rodi doma. Nisem tak strog zagovornik poroda na domu.

Katere ženske se po navadi odločajo za porod na domu?

Tara: Na to vprašanje mi je zahtevno odgovarjati, ker se mi zdi, da gre v neko stereotipizacijo. Ampak vseeno, ko sem dlje časa razmišljala o tem vprašanju sem ugotovila, da po večini mislim, da so to precej izobraženi ljudje. Mogoče ne vedno v tem klasičnem smislu, da imajo visoko stopnjo izobrazbe, ampak se pa ukvarjajo s tem, da vejo veliko, da veliko berejo, skratka, da so nekako informirani bolj kot mogoče povprečen človek.

Jih pa osebno dostikrat, vsaj pri meni vidim, da jih povezuje ena želja po nekem alternativnem reševanju stvari. Da niso to neki slepi zagovorniki medicinske stroke, ampak dostikrat iščejo neke rešitve v bolj naravnih vodah in da je to lahko dostikrat ena povezovalna rdeča nit med pari, ki se odločajo za take vrste porodov. In  pa to, da je konec koncev to zaenkrat povezano s financami, da so pripravljeni podpreti tiste stvari v katere verjamejo tudi finančno, da jim dostikrat cena ne predstavlja težav, ne glede na to, kakšen je njihov finančni status.

Gre za neka prepričanja, za neke vrednote in so pripravljeni, tako kot so ne vem nekateri ljudje pripravljeni za bio hrano plačati kolikor pač stane, gre po moje za podobno, so pač pripravljeni plačati za to izkušnjo poroda na domu, kolikor pač stane. Več pa skoraj ne bi upala posploševati, ker mislim, da je vseeno ogromno razlik med ženskami, ki se odločajo za porod na domu. Da to vendarle ni samo ena skupina hipijev, ampak da je to lahko vseeno zelo različen profil ženske in moških, ki podpirajo to izkušnjo. Konec koncev, tudi sama se res nimam za neko alternativko, niti vegetarijanka nisem, če tako pogledam, pa me je porod na domu prepričal in mi je bila zanimiva izkušnja.

Težko bi pa rekla, kdo vpraša, če bi še enkrat, bi pa težko odgovorila, lahke bolje, da ja. Je vsakič znova to velika odločitev, velika odgovornost, ki jo je treba res premisliti.

Jaz bi rodila doma, če… Katere so največje ovire za tiste ženske za katero vrsto poroda bi se odločile?

Tara: Jaz bi rodila doma, če bi vedela, da bo vse v redu, po navadi rečejo. Če bi vedela, da ne bo šlo nič narobe, če bi vedela, da ni treba v porodnišnico. In ta potreba po nekem občutku varnosti je potem navadno tista, ki te pripelje do porodnišnice. In je res, neko določeno tveganje pride s tem, da se odločiš za porod na domu, ker ne morejo reševati vseh situacij enako kot v porodnišnici.

To je dejstvo in to je nekaj, kar podpišeš preden rodiš na domu, da se zavedaš tega tveganja. Tako da večino ja, kaj bi tukaj lahko odgovorila. Večina žensk bi rodila doma, če bi lahko videle v prihodnosti. To je en tak moj odgovor. Če bi lahko vedele, da bo vse v redu. In tukaj lahko vidimo, da je ogromno enih dvomov, tudi neresnic, ki jih ženske mislijo, da veljajo o porodu in povezujejo recimo to, da imajo CTG ves čas pripet na trebušček, ali pa to, da je v sosednji sobi nek porodničar, ginekolog. povezujejo z občutkom varnosti.

Kljub temu ali pa recimo s tem, da imajo klistir. Ali pa kakorkoli povezujejo s tem, da so bolj zaščitene pred tem, da bi nekontrolirano kaj bilo izpostavljeno, česar ne želijo, da imajo več kontrole. In mislim, da je tukaj tudi veliko enih mitov, ki jim dajejo občutek varnosti. Čeprav, če bi se dejansko poglobile, pa malo bolj raziskale situacijo, bi videle, da je marsikakšen od teh podatkov lahko skorajda nasproten. Da ravno ne podpirajo njihovih prepričanj, ampak ja, v glavnini pa jih je strah razpleta.

O nekih študijah je manj posegov, prerezov, presredka, zastojev poroda doma. Po drugi strani pa se moramo zavedati to mentaliteto, da je pri prvorodnicah se pravi ženskah, ki rodijo prvič in rojevajo doma, kar 50 odstotkov premestitev v porodnišnico in to povsod po vseh statistikah. Razlog za to je lajšanje bolečine.

Tara: Pri prvorodnicah je vedno izziv, da se v izkušnjo podaja nekdo, ki nima predstave o tem, kaj ga čaka. In zato mislim, da je toliko bolj pomembna priprava na porod, kot marsikdo verjame, ker nepripravljenost na izkušnjo, ki te čaka, lahko bistveno poslabša verjetnost, da ti jo bo uspelo takrat tudi psihološko obvladovati. Pa nočem reči, da je obvladovanje bolečine vedno samo psihološka.

Pri nekaterih je preprosto bolečina prevelika in nujno potrebujejo neko pomoč in podpiram to in verjamem, da je edino prav, da se ženski to omogoči. Po drugi strani pa vem, kako močen vpliv ima recimo osebje ali pa partner, ki ni dovolj podporno, ki ni dovolj v tej zgodbi ženske, koliko to poveča občutek bolečine. Koliko poveča občutek bolečine, če je žensko strah, če ima zakrčene mišice, tukaj ne govorimo samo o psihologiji, ampak govorim o fiziologiji telesa, ki potem poveča izkušnjo bolečine.

Jaz tudi osebno na pripravah na porod razložim, zakaj recimo živali lažje prestanejo popadke kot ženske, tudi zato, ker normalno dihajo med porodom, ker jih ni strah in potem mišice niso zakrčene imajo več kisika in mišica, ki je sproščena, ki je bolj predihana tudi manj boli takrat, ko se krči. Tako da tukaj gre za veliko enih faktorje, ki povečujejo občutek bolečine in bi gotovo rekla, da ženska, ki se prvič odloča za porod na domu, ne ve, v kaj se podaja. Tudi partner ne in je lahko ta strah potem tisti, ki na koncu poveča bolečino do stopnje, da preprosto ne gre več naprej.

Ali je priprava na porod kompliciranje okoli poroda?

Tara: Jaz bi definitivno rekla, da priprava na porod ni kompliciranje. In imamo te najbolj preproste argumente, ki temu služijo, da za velike stvari v življenju je zelo normalno in družbeno sprejeto, da se pripravljamo. In tako je, ko govorimo o poroki, izbiri fakultete, gradnji hiše, nakupu parcele, je zelo logično, da ljudje raziskujejo, da premlevajo tisočkrat eno in isto stvar ali je to prav zame ali mi ustreza ali ne.

Pri pripravi na porod pa ne vem, ali zato, ker je to nekaj, kar se dogaja v telesu, ker gre za nek naravni pojav, da se zdi, da je to kompliciranje, ampak gre dejansko za enako. In tudi občutek imam, da ljudje predpostavljajo, da je v porodnišnici kamor koli boš šel, da boš enako obravnavan, da pač porodnišnica kot institucija je vedno enaka. In to ni res. Različne so si porodnišnice med seboj in definitivno je pomembno, za katero porodnišnico se ženska odloči, kam gre roditi.

In brez neke priprave, brez nekega zdravega kompliciranja se nič od tega ne more zgoditi. Po drugi strani pa zame je to samo en delček priprave na porod, da se odločiš za porodnišnico. Vse drugo je pa spoznavanje samega sebe, da vzpostaviš nek zdrav stik s tisto verzijo sebe, ki včasih je drugačna od prejšnje, torej, ko nisi noseč ali pa ko si noseč, imaš lahko druga prepričanja, druge potrebe, drugačne želje in to so pomembne stvari, da jih imamo, ko gremo rodit, da se jih zavedamo.

To je osnova zato, da ima ženska nek stik sama s sabo in nočem reči, da je treba vedno na enak način. Ženske imamo različne načine, smo si različne, ene morajo bolj čutiti te potrebe, druge jih morajo bolj poznat, vedeti, razumeti. In nič hudega, če ima različen način pristopanja k pripravi na porod, ampak v vsakem primeru nujno mora vzpostaviti nek stik s sabo, če želi potem tudi dobro roditi, če se mene vpraša. In temu je namenjena priprava na porod, da se ne izgubiš v tem procesu, da te ne preplavi.

Delno ste že odgovorila na moje naslednje vprašanje, namreč kateri so še lahko nameni priprave na porod in mogoče podvprašanje, kaj menite o trenutni inštituciji šole za starše?

Tara: V prvi vrsti je za mene priprava na porod v bistvu namenjena zaščiti para oziroma zaščiti te družine v nastajanju. Ker se mi zdi, da bolj kot ženska ve, kaj potrebuje, kaj želi, večja je verjetnost, da bo sledila temu. In to ne pomeni, da bo slepo vztrajala pri nečemu, kar ona verjame za vsako ceno, ampak mogoče, če ponazorim na lastnem primeru, ker je lažje razumeti. Jaz sem se zelo veliko ukvarjala s pripravo na porod, zdaj v tretje sploh.

In imela sem neko vizijo za svoj porod, kako želim, da izgleda, kaj bi bilo zame optimalno. Potem sem imela pa konkretno izkušnjo, ki je šla pa malo drugače zato, ker se je moj dojenček malo ovil v svojo popkovnico, pulzi niso bili idealni in seveda si soočen z neko realnostjo, ki pa ni niti blizu tiste tvoje optimalne slike in za sabo potegne tudi občutke in intervencije. Ampak to, da sem jaz bila prej pomirjena, da sem imela vzpostavljene načine, kako se umirjati, kako iti čez stvari, da sem imela jasno vizijo, kaj je meni glavno na porodu in to je bilo, da sem jasna s svojo namero, da podpiram dogodek in da sprejmem tisto, kar mi prihaja naproti.

Torej da ne grem v neko paničarjenje ali pa da ne grem v neko užaljenost zato, ker ni po moje, ampak da sem pristno s tem, kar je in da maksimalno dam sebe v tisto.

In ko sem dobila predlog »Tara, popadki so okej, dojenčkov utrip pa ne. Kaj želiš, a gremo v porodnišnico zdaj ali bomo tole pa tole pa tole intervencijo naredil, pa potem se na podlagi tega odločili, če gremo v porodnišnico?« In meni je bilo najbolj bistveno, da sem lahko ostala mirna v tisti situaciji, kar ni samoumevno.

To je bil rezultat mojega trdega dela mesecev prej, da sem lahko v bistvu ohranila takrat mirno kri in ne šla v neko totalno paranojo. In to je tudi babica opazila in je rekla, ti si bila ves čas tako mirna in v stiku z neko močjo, da si me res presenetila vsakič znova. Kako jasen fokus si imela. Tako da tukaj se mi zdi res pomembna priprava na porod. In tega se ne da, kar od nekje potem potegniti. In velikokrat moškim, ki so na moji pripravah, tudi razložim skozi šport.

Na velike dogodke se pripravljamo, treniramo veliko, veliko vlagamo zato, da bomo takrat lahko zdržali in tudi vizualiziramo, kako bomo uspešno prestali tudi tiste dele, ki so naporni in ki so izzivi. Ni treba vedno vizualizirati samo uspeha, ampak tudi, kako bom prišel čez tiste dele, ki niso najboljši. Tako da v prvi vrsti bi rekla, da je namenjena zaščiti in temu, da ženska ve, čemu slediti, zato, da bo ona preprečila neko travmatično izkušnjo.

Kaj menite o trenutni inštituciji šole za starše?

Tara: Trenutno institucija šola za starše je zame nehvaležno vprašanje, ker sem zelo nezadovoljna. Mislim, da se sicer v zadnjih letih vedno bolj pojavljajo neke bolj razdelane ponudbe, kjer vključujejo vedno več aspektov, ki so pomembne pri porodu.

Še vedno pa pogrešam, da bi malo bolj, malo manj v smislu nekih predavanj pristopali, da je to bolj pogovorna delavnica, da je več stika s temi nosečnicami, da imajo možnost dialog ustvarjati, ki bi pomirjal, občutek nekega kontakta z ljudmi, ki podajajo te snovi. Še zmeraj se mi zdi tako klasično podajanje nekega znanja. Jaz, ki vem, tebi, ki nimaš pojma. In to se mi zdi narobe, ker ženske imajo veliko pojma, če imajo stik s sabo, kako roditi. To ni nekaj, kar se je treba naučiti, je pa nekaj, za kar moraš biti dovolj mirna in samozavestna, da lahko nekako prikličeš to znanje iz svojih globin. In tukaj mislim, da je še veliko prostora v klasičnih šolah za starše.

Kako se priprave na porod razlikujejo za prvorodnice in mnoge porodnice?

Tara: Ja pri prvorodnicah priprava na porod poteka tudi v veliki meri v smislu, da jo pripravljamo na to, kako sploh izgleda porod, kaj sploh porod je, da to ni nekaj podobnega temu, kar so po navadi vidite v filmih, ampak da ima lahko popolnoma drugačen potek, čisto v vizualnem smislu, v časovnem smislu, dolžine, v glasovnem smislu. Velikokrat imamo zelo take Hollywoodske predstave o tem, kako izgleda porod.

Tako da že tukaj recimo je veliko osveščanja žensk, kako sploh oblikovati neko mentalno predstavo in potem, kako jim razložiti to bolečino, ki si je ne morejo predstavljati. Po navadi je veliko enega fokusa na temu in zelo jih zanima,  »joj pa ne vem ali bom jaz to zmožna. Pa saj sem imela veliko glavobolov, pa veliko menstrualnih krčev« in skušajo na vsak način dobiti neko primerljivo bolečino, ki so jo že doživele, da bi se lahko pripravile na to.

Tako da pri meni je to potem večino fokusa usmerjenega v to, da jih podprem z nekimi tehnikami. Kako zdaj iti v to bolečino, ko jo bodo enkrat čutile. In po drugi strani, da ne idealizirajo, da morajo biti popolnoma brez strahu ali pa popolnoma zen na porodu. To je tak nek mit, ki mislim, da veliko žensk preveč pričakuje od sebe, da bodo čisto pomirjene ali pa da bodo stoprocentno pozitivno naravnane. Jaz zelo proti temu delujem v svojih pripravah.

Pri mnogorodnicah pa v bistvu dostikrat imam opravka s tem, da imajo že postavljen ta osnovni okvir, kako porod izgleda. In zdaj je vprašanje tega, kakšna je bila izkušnja. Če je bila dobra, imam manj dela, ker v bistvu samo gradimo naprej.

Kako zdaj izboljšati, podpreti tisti del, ki je mogoče na prvem porodu zasijal, da bi še mogoče potreboval. Če je pa okvir slabo postavljen, v smislu, da ima slabo izkušnjo, potem pa v bistvu popravljamo poškodbe, ki so nastajale v prvi izkušnji, polagamo nove temelje v smislu, da iščemo priložnosti, kje bi lahko zdaj na novo zgradila eno zaupanje in s partnerjem, ker dostikrat se tu kje zalomi, če partnerji niso dobro vključeni v zgodbo, so zdaj popolnoma nekje drugje.

In pa ja, kako zdaj ta porod boljše zastaviti in so lahko zelo problematične te predhodne izkušnje. Lahko veliko enih občutkov na ta račun prihaja ven v novi nosečnosti, ki nima v bistvu veze več, ampak se ta stara izkušnja zelo zapiše. Najbolj ključno za prvo izkušnjo je, da jo ženska doživi dobro in vse kasnejše so potem lažje, če je prva res dobra.

Kateri so predpogoji, da lahko pride do poroda na domu?

Tara: Pri nas v Sloveniji so že zelo tehnični pogoji. Torej ženska mora imeti BP nosečnost, ne sme imeti nobenih večjih odstopanj. Torej visok tlak ali pa vse te razne težave, ki jih lahko imajo nosečnice, sladkorna, dvojčki, vse to že odpade za porod na domu. Mora biti res nosečnost brez težav. Po drugi strani potem mora tudi najti babico, ki jo lahko spremlja.

Babice so omejene s svojim časom, tako da se moraš v bistvu nekako tudi z njenim urnikom primerno zliti, da imaš sploh opcijo z njo roditi doma, ker jih je toliko malo. Tako da zaenkrat čisto v tem tehničnem smislu so to tisti glavni pogoji za roditi doma.

Na katere mite pa vi najpogosteje naletite na pripravah na porod?

Tara: Ja, mitov je kar veliko. Recimo glede poroda doma je en mit, da imajo občutek, da so to neodgovorni ljudje. Jaz bi definitivno rekla, da je to mit. Da to zagotovo ne drži. Drugače pa, če malo bolj posplošim na porod na splošno, velikokrat ženske mislijo, da je bolečina nekaj, na kar se ne da vplivati, da one nimajo nobenega znanja o porodu. To je recimo en od mitov, ki je ta glavni, ki ga razbijamo.

Da v bistvu znanje o porodu dobiš samo s študijem. Potem da je to le dihanje, da se moraš kot pri matematiki usesti pa naučiti po grafu. Veliko veliko enega strahu je okrog tega dihanja na porodu in kljub temu, da je zelo pomembno, se mi zdi, da je še zmeraj veliko enih mitov povezanih s tem dihanjem, ker dejansko ženske verjamejo, da ne znajo roditi, da ne znajo dihati na porodu.

In pa recimo mit, zakaj bi partner hodil na priprave, saj itak rojevam jaz. To je tudi eden izmed takih prepričanj. In tudi recimo to, da se bom pozitivno zavila v neke pozitivne informacije in verjela v to, da pač mi bo šlo dobro. Želela si bom orgazmičnega poroda in ne bom razmišljala o slabih stvareh, zato da bom povečala verjetnost za lep porod. Glavne šole za priprave na porod v tujini temeljijo na pogovoru o strahu, torej na popolnoma nasprotnem prepričanju, kot pa recimo ta laični pristop, ki se pa izogiba in beži od tega, da bi se poglabljali v strahove.

Tako da to je en od res močnih mitov, ki jih res že od začetka skušam kar se da razbiti. Dajmo se pogovarjati o temu, česar vas je strah. Ne zato, da bi povečali verjetnost, ampak zato, da vidimo, iz kje prihaja, kaj se zadaj skriva. To so taki najbolj klasični miti, s katerimi imam opravka.

Kakšne so vaše izkušnje pri porodih v obdobju koronavirusa?

Tara: Izkušnje so, da je ženske veliko bolj strah oziroma se ukvarjajo s tem, kaj bom naredila, če partner ne bo ob meni, kako bom to preživela, kako bom sploh šla čez to. Tako da ogromno enih vprašanj je vezanih na to skrb, da si ženske ne predstavljajo roditi brez svojega partnerja in mi je res težko in nehvaležno pripravljati ženske, ki jih je to tako zelo prizadelo in jih lahko zelo zelo razumem, da želijo imeti na tem velikem dogodku partnerja ob sebi.

Tako da ogromno energije gre v to smer. Praktično nič energije ne gre v to smer okrog testiranja. Ne vem, če smo se sploh s kom pogovarjali o tem, da bi bilo vredno omembe. Veliko jih je omenjalo tudi to hladnost izkušnje zaradi vseh oblek in vmesnih slojev, ki spremenijo izkušnjo tudi na vizualni ravni, da so oblečeni v ne vem obleke za korono v primeru, da je ženska okužena, da je to sploh izjemno izjemno zahtevno.

Če bi lahko zavihtela s čarobno palčko, kako bi za vas izgledal optimalen sistem porodov? Na katera področja bi na primer vlagala več časa, energije, finančnih sredstev?

Tara: Tukaj bi imela veliko dela, mi ne bi zmanjkalo idej. V prvi vrsti bi se lotila porodnih šol, torej priprave na porod. Mislim, da se porod začne veliko prej kot na sam dan poroda, tako da bi gotovo vložila veliko, veliko časa v pripravo žensk v ta čas, ki ga namenijo pripravi, ko pridejo tja.

To se mi zdi zelo pomembno. Potem bi prav zagotovo šla v prestrukturiranje načina, kako porodnišnice pristopajo k ženskam, v smislu, da je ena babica na eno žensko, da ni osemurni delovnik, ampak da je delovnik prilagojen, da lahko ostaneš z eno žensko do konca njenega poroda. Torej, da ni toliko fokusirano na tistih osem ur.

Definitivno bi ponudila babicam tudi neko psihoterapevtsko oziroma neko spremstvo za kanaliziranje oziroma za odpravo vsega stresa, ki se nabere v tej službi, ker sem prepričana, da ga je veliko. Spremenila bi tudi prostore v smislu izgleda, da bi bili bolj prijazni, bolj naklonjeni ženskam, tudi vizualno. Mogoče bi razmišljala tudi o temu, na kakšen način optimizirati, kako so oblečene.

Vem, da to ni za vsako žensko tako pomembno, ampak jaz sem pri sebi opazila takoj, ko sem na prvem porodu oblekla tisti plašč, ki sem ga dobila v porodnišnici, sem se poistovetila s pacientko in je šlo pri meni to skupaj z občutkom podrejenosti in nemoči, kar prej nisem imela, ko sem bila v svojih oblekah in potem sem na drugem porodu ravno iz tega razloga ostala v svojih oblekah in dejansko nisem čutila tega prenosa, da bi se jaz počutila drugače. To se mi zdijo take majhne stvari, na katere mogoče marsikdo ni pozoren, ampak ko jih seštevamo skupaj, jih je pa veliko.

Tako da optimizacija bi definitivno potekala na večjih ravneh in tudi seveda kar se tiče bivanja po porodu, to da imajo partnerji možnost biti zraven. Malo je kulturno pogojeno, ampak v Slovenji imamo to navado, da grejo moški pit po porodu in ne vem, če je to splošno znano, ampak to povzroča za glavnino žensk izjemno visok nivo stresa in jim je zelo neprijetno, da se to takrat zgodi v smislu, da imajo kake težave z zaupanjem ali pa da jim preprosto ta predstava ne gre skupaj.

In mislim, da bi bilo veliko bolj pomembno, da se takrat podpre družino, ki je ravnokar nastala, da te trenutke preživlja skupaj, da je ženska podprta, da ima maksimalno podporo nekoga, ki je ob njej. Tako da definitivno tudi čas po porodu bi moral biti bolj izpostavljen kot pomemben čas.

Imate izkušnje s tujino in pripravami parov iz drugih okolij? Kako se Slovenci tu razlikujemo?

Tara: Slovenci se razlikujemo v tem, da veliko manj povemo naglas, veliko manj vprašamo. Občutek imam, da z ljudmi v tujini veliko lažje delam priprave, ker so veliko bolj pogovorni. Ni jih toliko strah, nimajo toliko tega kompleksa, da oni niso nihče, ker niso študirali medicine in si zelo upajo izpostavljati svoje mnenje, spraševati stvari in je to toliko lažje.

Tudi v samem procesu priprave. Dialogi so veliko bolj bogati, plodni s tujci. Je zelo zanimivo, da na pripravah na porod v Sloveniji se lahko zgodi, da jaz kljub temu, da imam res interaktivne delavnice, da jaz v dveh urah ne dobim niti enega vprašanja, ni niti enega ne vem, da bi me kdo malo požokal, »kaj pa to, jaz pa tako gledam«. Res nimamo tega, medtem ko v tujini pa je veliko pogosteje, pridejo kakšne takšne opazke in je za moje pojme to zelo dobrodošlo, da ljudje razmišljajo kritično oziroma kakorkoli že razmišljajo, da pač upajo to povedati naglas.

Tara Hughes, najlepša hvala za pogovor. Imate za naše poslušalce še zadnjo misel?

Tara: Dajte si vzeti čas v nosečnosti, da se posvetite sebi in svojim občutkom in pojdite tja, kamor vas vodi ta občutek po tistem, kar potrebujete.

---

Vaše mnenje nam je pomembno:

Pustite komentar spodaj (lahko je popolnoma anonimen!) in nam povejte ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!

---

Ne spreglejte tudi:

• Fetalni distres
• Vrnitev menstruacije po porodu
• Kakšna je razlika med menstrualnima skodelicama Ziggy Cup in Lily Cup?
• Epizoda: #41 Strah pred spremembami
• Epizoda: #36 Mišice medeničnega dna

---