Epizoda: #48 Kako se počutiti kot dovolj dobri

V osemiinštirideseti epizodi podcasta Kunapipi se Tilen Mandelj s Katjo Z. Istenič pogovarja tem, kako se počutiti dovolj dobri.

Citat

 Zelo radi se pohvalimo, da smo skromni, da smo pošteni, da smo delavni, da smo pridni, da poskrbimo za druge. Bistveno težje se pa pohvalimo za zadeve, ki se nanašajo na to, da se postrežemo, da damo sebe na prvo mesto.

Katja Z. Istenič

Uvodnik

S Katjo Z. Istenič se pogovarjava o vprašanjih kot so:

• Kaj je definicija “dovolj dobrega”?
• Kako vzljubiti samega sebe?
• Zakaj dvom ne izgine s starostjo, izkušnjami, uspehom?
• Kako najti avtentičnega sebe?

Vabljeni k poslušanju!

Imate za nas vprašanje? Pišite nam na tilen@kunapipi.si.

Gost

Transkript

Katja Istenič dobrodošla v podcastu Kunapipi. Danes bova govorila o tem, kako se počutiti dovolj dobri. Dozdeva se, da v letu 2021, ko so na sceni tehnološke platforme, kot so Tik Tok, Snapchat, Tinder in podobne, ljudje nimajo popolnoma nobenih težav s pozitivno samopodobo ali je temu res tako?

Katja: Dobro ste rekli ja, zdi se, ker ja, velikokrat imamo potem to neko idejo kako vsi so zadovoljni sami s sabo. Ogromno je teh raznih filtrov, kjer lahko svojo fotografijo zelo hitro obdelamo, da je res takšna kot si želimo, da bi bila.

In ja seveda socialna omrežja nam pomagajo lahko tudi kar se tiče samopodobe lahko nam pomagajo, da se povezujemo z drugimi, da najdemo sebi podobne, sploh, če recimo imamo kakšno specifično zanimanje za katero recimo v svojem okolju ne moremo najti dovolj ljudi, tako, da nam imajo lahko nek pozitiven vpliv na to, kako se počutimo glede sebe. Istočasno, kar se vedno več ljudi zaveda je pa, da je lahko ta vpliv včasih tudi precej negativen predvsem v tem smislu, ker socialna omrežja nam dajejo to idejo, kako so vsi okrog nas zadovoljni, kako se imajo lepo, kako imajo ogromno prijateljev, kako so si lepi, kako so vsi v nekih lepih odnosih z drugimi in tako naprej.

In pogosto pokažejo samo eno plat odnosov, eno plat življenja. In tukaj lahko dejansko zelo editiramo, kateri del sebe bomo pokazali drugim, pogosteje olepšan del nas. Na drugi strani potem imamo lahko hitro  občutek, da so vsi super, fajn, zadovoljni srečni in zaljubljeni. In tako naprej.

Samo mi smo tisti, ki se pa včasih počutimo ne okej, se počutimo, da nismo dovolj dobri, ko se počutimo včasih žalostne, ko nas je strah, nas skrbi, smo jezni in tako naprej, ko se z nekom skregamo tudi ta ne in tako naprej. Tako da, pri socialnih omrežjih malenkost manjka ta bolj človeška plat.

Ta plat, ki ima seveda tudi napake, ki ima kikse in tako naprej. Tako da, hitro imamo lahko močan občutek, da nismo dovolj, da so drugi boljši od nas, da so uspešnejši in tako naprej. In ja, to je pa tista past potem socialnih omrežij, ki vpliva na našo samopodobo.

Kaj je po vašem definicija dovolj dobrega?

Katja: Okej, lahko povem kaj je po moje, še bolj se mi pa v bistvu zdi zanimivo to, kako si vsak sam definira kaj je dovolj dobro. Recimo tipično, razni perfekcionist imajo s tem zelo velike težave, zato, ker smatrajo, da samo tisto popolno je dovolj dobro.

Vse kar je pod enim popolnim je pa že avtomatično slabo, se pravi samo, če  recimo sem zmeraj stoprocentno urejena, super oblečena, lepa in tako naprej potem je to okej ali pa samo, če  sem zmeraj zelo uspešna, če  imam vse v službi urejeno, potem je to okej, če  sem ne vem na en mail pozabila odgovoriti, to že ni v redu. In tako naprej. Se pravi perfekcionisti si radi postavljajo zelo zelo visoke standarde take, ki jih v resnici ne morejo doseči.

Tako, da je velikokrat potem recimo v terapiji tukaj kar nekaj dela, da v bistvu si postavimo drugačne standarde, da vidimo, da seveda ne moremo biti na vseh področjih perfektni in tudi nenazadnje velikokrat niti ne dosežemo s tem nič tako zelo veliko, če  se trudimo biti na vseh področjih zelo uspešni. Recimo če dam zelo praktičen primer, se spomnim ene klientke, ki je bila zelo perfekcionistična in je enkrat razlagala kako je dve uri porabila za to, da je napisala mail, nek čist tak uraden mail, nekaj za center za socialno delo, ker je rabila spremeniti svoje stalno prebivališče, se pravi čisto nič takšnega, ampak je ta mail lepšala in ga preoblikovala in neke vejice popravljala in premišljevala kako bo in tako naprej.

V bistvu zapravila je dve uri, nekaj živcev, ker se je sekiral. Istočasno pa ni bilo čisto nobenega efekta. Tudi, če  bi kakšno slovnično napako ali pa pač, če  bi bolj na hitro napisala, ne bi bilo nobenega efekta.

Tako da, pomembno ko razmišljamo o tem, kaj je dovolj dobro, da razmišljamo, katera so tista področja v našem življenju, ki so nam res pomembna, kjer je smiselno imeti višje standarde in malo tudi poriniti samega sebe v to smer, da še več damo od sebe, da še bolje lahko potem nekaj dosežemo. In katera so tista področja, kjer mogoče ni smiselno več kot toliko se matrati.

Tako, da imamo tisto kljukico, da nekaj pač naredimo je že dovolj dobro. Ne rabimo res narediti perfektno, ampak važno, da samo naredimo.

Zdaj, če  imava lestvico od ena do sto. Kje pa se po vašem mnenju začne dovolj dobro in kje se začne popolno?

Katja: Dobro vprašanje. Dovolj dobro odvisno od področja. Recimo nekje imamo samo eno ali drugo, odgovor ja ali ne. Pri takih zadevah je pač drugače. Ampak recimo dovolj dobro, bi jaz načeloma rekla recimo lahko mogoče od 50 ali 60 procentov naprej, popolno pa recimo od 85 ali pa 90 procentov naprej. Seveda pa odvisno od področja, ampak načeloma recimo nekaj takega.

Ali ste mnenja, da smo mi morda v Sloveniji že kulturno pogojeni z malce slabšo samopodobo, če prav bi nekateri rekli, da gre tu za dobro vzgojo, ker  imamo pregovore kot so: »lastna hvala se pod mizo valja, skromnost je lepa, čednost, spoštuj očeta in mater, da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji, pametnejši odneha, potrpeti je treba… Kako to sovpada z logiko dovolj dobrega?

Katja: Ja bi se kar strinjala, da smo Slovenci že iz kulturnega vidika malenkost bolj usmerjeni v neko pretirano vzdržljivost v to, da bomo večkrat sami sebe poteptali zato, da bomo drugim probali ustrežti, da bomo druge probali poskrbeti.

In torej ja, z drugimi besedami smo malenkost pogojeni že kulturološko s slabšo samopodobo. Nenazadnje, če  se spomnimo Cankarjeve znamenite skodelice kave, v resnici še od daleč gledamo »Okej pač je zavrnil tisto kavo, to ni nič takšnega«, on se je pa leta in leta glede tega obremenjeval, se počutil krivega.

To ni znak neke zdrave samopodobe, če prav ne vem kako je bilo pri ostalih, ampak recimo ko smo se mi učili o tem v šoli je bil predstavljen, kot, da Cankar je res tukaj naredil veliko napako. Mama je bila pa tista požrtvovalna, se pravi mamo se je smatralo kot tisti ideal nekega slovenskega duha v smislu skrbi za druge, skromna, nobenih svojih želja ni imela, hotela je samo za sina nekaj dobrega.

Tako, da ja, pri nas se zelo zelo radi pohvalimo, da smo skromni, da smo pošteni, da smo delavni, da smo pridni, da poskrbimo za druge. Bistveno težje se pa pohvalimo za zadeve, ki se nanašajo na to, da se postrežemo, da damo sebe na prvo mesto. Takole vidim na terapijah, ogromni ljudi se težko pohvali, da so pametni, da so lepi, da so ambiciozni, da so podjetni, da so recimo ustvarjalni in tako naprej.

Ogromno ljudem je težko samega sebe pohvaliti, kar se videza tiče. Tako, da ja, bi se zelo strinjala, da Slovenci imamo v kulturi že malenkost bolj v ospredju vrednote, ki v resnici se povezujejo s slabšo samopodobo.

Kateri dejavniki prispevajo k slabi samopodobi?

Katja: Ne glede na to ali je dobra samopodoba ali slaba samopodoba, nanjo prispeva več dejavnikov. V grobem lahko rečemo, da so glavni dejavniki štirje. Trije od teh dejavnikov se nanašajo na našo vzgojo oziroma na naše otroške izkušnje. Tukaj recimo je eden izmed pomembnih faktorjev je kakšna sporočila smo mi dobivali glede sebe, glede tega koliko smo sposobni, glede tega v čem smo dobri, v čem nismo dobri, iz strani okolja.

Okolje pomeni zdaj in starši in širše okolje v smislu šola, sovrstniki, mediji in tako naprej. Se pravi, če  so nas starši znali pohvaliti, če  so znali opaziti v, če m smo močni, če  so to znali graditi in kultivirati na nek način, potem smo tudi sami prihajali do nekih zaključkov »Aha tole mi pa res gre« ali pa »Sem pameten, dobro sem se znašel.« In ja tudi širše, kar se kulture tiče, kar sva že prej malenkost omenila, ta naša slovenska kultura pa tudi ja, se pravi mediji v smislu kaj sploh pomeni biti recimo moški in ženska, kaj pomeni biti najstnik, kaj pomeni biti Slovenec in tako naprej.

To so vsa neka sporočila, ki jih, če prav se ne zavedamo v bistvu integriramo sploh ko smo otroci neke spužve, v bistvu hranimo ta sporočila, kakšni naj bi bili. Poleg tega pa v bistvu veliko vpliva na to kakšna je naša samopodoba tudi kakšna je bila oziroma je samopodoba naših staršev oziroma skrbnikov na splošno. Se pravi ali so starši sami znali poskrbeti zase, da so sami znali se postaviti zase, ali so znali reči ne, ali so znali recimo si privoščiti počitek, ko so ga rabili, ali so znali narediti nekaj zase, so znali reči včasih tudi ne, da pač bi spet za nekoga skrbeli, pa so rajši recimo poskrbeli zase.

Se pravi, če  so nas starši samo veliko hvalili, pa istočasno niso sami zase poskrbeti, mi dobimo sporočilo, da mogoče pa vseeno ni čisto okej poskrbeti zase ali pa, da mogoče kot mama pa ne smeš poskrbeti zase oziroma do takrat lahko potem pa ne smeš več, boš pa samo za otroke in podobno. In to sta pomembna sporočila, kako so tisti naši najpomembnejši okrog nas, koliko so znali poskrbeti zase, koliko so imeli dobro samopodobo in pa kar se samega odraščanja tiče, je pomembno tudi kakšne smo svoje neke zaključke delali pri sebi.

Recimo, če  dam nek primer, recimo, če  smo, ko smo bili majhni, velikokrat igrali nogomet s prijatelji iz sosednjih hiš in smo večkrat padli ali nam ni uspelo gola zabiti ali karkoli, smo mogoče zakričali jaz sem pa bolj štorast ali pa jaz pa nisem za šport ali pa nisem atletski tip človeka.

Se pravi je to neki naš zaključek o tem, kakšni mi smo. Se pravi, to so dejavniki, ki vplivajo na to, kakšno je naše izhodišče, kar se tiče samopodobe. Istočasno, nas pa to ne definira. Mi kot odrasli še zmeraj lahko se odločimo, da bomo sami naprej razvijali svojo samopodobo, da se bomo naučili, kako se postaviti zase, da se bomo naučili, kako biti bolj prijazni do sebe, si pustiti kdaj, da naredimo napake, pa se ne preveč kregamo potem sami nase.

Se pravi, ne glede na to, kakšno je bilo tisto naše izhodišče, mi lahko spreminjamo svojo samopodobo in se počutimo boljše glede sebe.

Zanimivo je, ko ste omenila otroke, namreč pogosto je to napačno mišljenje, zdaj malce v šali, da nas otroci poslušajo in se potem na to varianto odzivajo. Ampak v bistvu nas otroci poslušajo s tem, kako mi reagiramo in se pravi, ta neverbalna komunikacija je precej bolj pomembna kot verbalna v tem kontekstu.

Katja: Ja, otroci so mojstri za to, da znajo prepoznati naša dejanja, pa včasih tudi preslišijo besede. Mi včasih mislimo, da so pomembnejše besede, ampak otroci vejo, znajo čisto  intuitivno prepoznati, kaj je zadaj.

Kako pomembno pa je vzljubiti samega sebe v kontekstu samopodobe in potem morda tudi doživljanja sveta okoli sebe?

Katja: To je zelo pomembno, ker samopodoba v bistvu vpliva na praktično vsa področja našega življenja od dela, recimo vpliva na to, kako bomo, se pravi sami sebe zaznavali v kontekstu dela ali bomo znali se recimo s šefom dogovoriti, kaj si sploh želimo delati ali bomo znali se pogajati.

Nenazadnje ali bomo znali se zmenit za boljšo plačo ali se bomo znali postaviti zase, če  nas bo hotel, recimo kakšen sodelavce izkoristiti za kaj in tako naprej. Vpliva potem na področje odnosov na splošno, od partnerskega odnosa do odnosov s sorodniki, s prijatelji, s svojimi otroki. Vplivati na to, nenazadnje v resnici tudi na zdravje.

Se pravi, če  sebe dojemamo kot vredne kot pomembne, potem imamo veliko šans, da bomo znali boljše poskrbeti zase v fizičnem smislu, da bomo bolj zdravo jedli, da bomo telovadili, ker bomo smatrali, da smo pomembni in, da je pomembno, da si vzamemo čas zase, ne, da so samo drugi na prvem mestu. Tako, da je vzljubiti samega sebe, je izredno pomembno in to je neke vrste domino efekt.

Na katerem koli področju katerem koli področju, začnemo imeti sami sebe rajši, avtomatično se začne poznati to tudi na drugih področjih.

Kako naj bi bilo danes neke vrste zdravo dojemanje svojih želja in potreb. Se pravi nekaj je dejansko ta fasada, nekaj je pa realnost. Kakšno je tisto zdravo dojemanje?

Katja: To je super vprašanje ja, ker dandanes smo zelo na neki način zmedeni, kar se tiče tega, kaj si sploh želimo. Iz strani medijev in socialnih medijev in nasploh, kaj naj bi si želel. Ogromno je nekih reklam in dejstvo je, da pač reklame tudi delujejo na nas, v podzavestnem smislu in pogosto se tega ne zavedamo, ampak vseeno pa vplivajo na naše nakupovalne in ostale odločitve.

Velikokrat se ne zavedamo, kaj so tiste naše resnične želje. Zavedamo se samo, kaj so tiste neke trenutne želje, neke instant potešitve, neke bolečine v ozadju. Recimo verjamemo, da si moramo nekaj kupiti zato, da nam bo boljše, pa, da moramo neko zadevo narediti. Pa, da moramo hitro malo na Facebook, zato, da se odklopimo ali kaj takega. In v bistvu pa ne znamo prepoznati kaj v bistvu se zadaj skriva.

Se pravi kaj pa tista mičkeno bolj globlja želja, ne samo, kaj je tisto, recimo kar ali si želimo ali pa mogoče rabimo. Se pravi, da je še malenkost bolj poglobljena. Tako, da ja, se pogosto premalokrat ustavimo, da bi si sam vprašal, da bi znali prepoznati še malo bolj naprej in ne samo tisto instant zadevo. Ampak, kaj je tista neka širša slika, ki mi bo tudi na dolgi rok pomagala.

Kakšne pa so po vašem mnenju razlike v tem zdravem dojemanju med spoloma?

Katja: Na splošno se mi zdi, da bi v originalu bile zelo močne razlike dojemanja, v izražanju svojih želja pa potreb med spoloma, niso tako zelo velike te razlike. Vendar pa kultura naredi svoje in imamo ogromno nekih idej, kakšna bi morala biti ženska, kaj bi si morala želeti, kaj naj bi potrebovala in na drugi strani kaj naj bi si želel moški in kaj naj bi potreboval moški?

Tako, da ta sporočila, kakšen naj bi bil moški, kakšna naj bi bila ženska, pa so precej velika. Pogosto je pri ženskah vidik videza, se pravi, da neka ženska naj bi si želela biti prerojena in lepa in kupovala razne zadeve v ta namen. Na drugi strani, pri moških mogoče ta vidik malenkost manj, če prav je pa recimo pri moških večji poudarek, da naj ne bi izražal neke svoje ranljivosti, medtem ko je ženskam na drugi strani to malo bolj dovoljeno.

Je pa ženskam po navadi dovoljeno izražati neko podjetnost, neko skrb zase, torej tudi neko drugačnost na nek način, tako, da so te razlike, ne bi pa rekla, da so to originalne razlike. Se mi zdi, da oba spola, če  zelo posplošimo, si po navadi želimo biti sprejeti, biti v nekem okolju, kjer smo z ljudmi, ki nas imajo radi, bili povezani z drugimi, delati zadeve, ki nas veselijo.

V tem si nismo v resnici tako zelo bistveno drugačni. Je pa ta kulturni vidik, kaj naj bi posamezen spol oziroma posamezna neka skupina ljudi si želela ta vidik, pa pač potem svoje naredi.

Kako pomembno pa je spoprijemanje z lastnimi čustvi?

Katja: Izredno pomembno. Pogosto se niti ne zavedamo, koliko velik pomen imajo čustva na naše življenje. In delujemo čisto po avtopilotu. Recimo spomnim se enega klienta, ki je v bistvu bil čisto odrezan od svojih čustev. Deloval je, kot pač naj bi deloval. Navidezno je bil čisto zadovoljen, navidezno mu ni nič manjkalo, ampak vseeno je bil nek razlog, zakaj je prišel na terapijo.

In to je bilo, da je imel občutek, da ima prazno življenje, če prav od daleč gledano imel v redu službo in je imel dva otroka, bil poročen. Se pravi, tako na papirju je bilo čisto vse v redu, nič takega, nobenih nekih večjih pretresljivih, travmatičnih zadev. Ampak vseeno je rekel, da se mu zdi, da bi moralo biti nekaj več od življenja, da ima včasih občutek, da je malo depresiven, da nima neke tiste življenjske energije in tako naprej.

V resnici, to se rado zgodi, kadar mi nismo v stiku s svojimi čustvi oziroma kadar mi neka čustva potlačujemo. Včasih mislimo, da se lahko izognemo doživljanju določenih čustev. Recimo, si mislimo, seveda to je vse podzavestno, mislimo si recimo, da poskusimo recimo ne doživljati jeze ali pa ne doživljati strahu, ampak ljudje nismo narejeni na ta način, da bi lahko kar zbirali, da bi rekli, jaz pa se ne bom nikoli več jezila, bom presrečna, pa zadovoljna, če želimo imeti prijetna čustva, potem moramo imeti občasno tudi neprijetna čustva.

To gre z roko v roki. Tako, da je to, da znamo biti v stiku s svojimi čustvi, da jih znamo na primeren način tudi izražati, to v resnici zelo pomembno. Ravno to je tisto, kar daje neko živost našemu življenju, tisto, kar v bistvu osmišlja naše življenje. In, če  si dovolimo doživljati tista neprijetna čustva, potem imamo večji potenciali, da doživljamo prijetna čustva. Veliko ljudi ima s tem težave, včasih niti se tega ne zavedajo ali pa mislijo, da izražajo čustva pa v bistvu vse, kar delajo je, da čustvo odložijo v bistvu na nekoga.

Recimo so v službi in so zafrustrirani, ampak se jim zdi, da ni primerno pač izražati svoja čustva. In potem pridejo domov in ta svoja čustva, frustracije, jezo recimo preložijo na partnerja ali pa na otroka ali pa na kužka in tako naprej. In to ni zdravo spoprijemanje čustev. Niti niso v stiku s svojimi čustvi in to slabo vpliva na njih in na njihove odnose.

Tako, da ja, to je izredno pomembno, kako pravzaprav si pustiti tudi doživljati neka čustva, kaj z njimi bolj narediti in kako jih izraziti na neki način, da odnosom ne škodimo, ampak, da v bistvu preko čustev lahko odnose z bližnjimi celo gradimo.

Kdaj dvom vase nekako ne izgine s starostjo, izkušnjami, uspehom?

Katja: Dvom s starostjo oziroma izkušnjami in tudi uspehom, definitivno ne izgine kar sam od sebe. Tukaj imam veliko dokazov v smislu klientov, recimo imam tudi v terapiji, recimo gospe in gospode pri 70 plus letih, ki dvomijo še vedno v sebe ali pa recimo kakšne ljudi, ki so izredno uspešni, pa vseeno dvomijo vase.

Kot prvo je pomembno povedati, da dvom vase v resnici ni slaba zadeva kot se sliši, seveda je neprijetno dvomiti vase, istočasno pa je čisto zdravo in koristno, da včasih podvomimo v to recimo, aha ali sem tole okej izpeljala ali sem v redu tole zdajle rekel, ali bi lahko kako drugače, ali bi bilo kako boljše, ali se svojima otrokoma dovolj posvečam in tako naprej.

Se pravi, je koristno, tudi imeti nek dvom, neko zdravo samokritičnost. Istočasno je pa pomembno, da ko imamo kakšen dvom vase, da se še vedno zavedamo, da smo mi okej. Se pravi, tudi, če  se recimo svojim otrokom premalo posvečamo, smo še zmeraj okej. Lahko si pa ta vidik malenkost popravimo, da si recimo načrtno vzamemo več časa za otroka. Torej, pomembno je, da svoje vrednosti ne pogojujemo z nekimi stvarmi.

Recimo včasih ljudje pogojujejo svojo vrednost, recimo z uspehom, pa verjamejo v to »vreden sem samo, če  sem uspešen« in ljudje velikokrat potem lahko pridejo do te točke, ko rečejo, zdaj sem pa res uspešen, pa se še zmeraj ne počutijo vrednega. Najdejo že novo zadevo, nov pogoj, ki ga morajo izpolniti, da bodo navidezno, zdaj pa končno vredni. In tako kot ste rekli, dvom včasih ne izgine z izkušnjami.

To hitro opazijo tisti ljudje, ki mogoče ugotavljajo, da se jim neki vzorci kar ponavljajo. Recimo, da kljub temu, da si močno želijo partnerja, imajo zdaj že recimo že, če trto ali peto zvezo za sabo, ki so si bile od daleč gledane precej podobne, pa ne znajo iz tega vzorca ven priti. Recimo neka ženska, ki se stalno zaljublja v partnerje, moške, ki so zelo taki nedostopni, ki so mogoče celo vezani ali pa kaj takega, ima vedno ta občutek, da ni dovolj dobra zanj, da si ne vzame čas zanjo, da ga mora prositi, prepričevati, da bi bil z njo in tako naprej.

Se pravi ne glede na to kolikokrat bo to izkušnjo ponavljala, če  ne bo istočasno delala na sebi, če  se ne bo istočasno poglobila v to, kaj se pravzaprav dogaja, kakšen ima ona odnos sama do sebe, potem se ne bo kar sama od sebe spremenil. In zato ja, če  mi v bistvu ne delamo na sebi, starost, izkušnje oziroma uspeh ne bojo prinesli tistega, kar si želimo v tem smislu, da potem ne bi več dvomili vase oziroma ne bei več dvomili v svojo vrednost. Ne bojo nam te stvari kar magično prinesle zdrave samopodobe.

Pogovarjala sva se precej o logiki, kako se počutiti kot dovolj dobri na čustvenem področju. Kako pa mislite, da je primerjava na morda poslovnem oziroma akademskem? Namreč obstaja en zelo lep izraz v slovenskem jeziku sindrom vsiljivca oziroma to je prevedeno iz angleškega jezika ‘imposter syndrome’, katerega sem, pač priznam, tudi sam dostikrat deležen. Ali gre tukaj za zelo identično področje ali se razlikuje?

Katja: Gre dejansko za precej podobno področje. Sindromom vsiljivca je velikokrat zelo, zelo prisoten čisto na začetku kariere, se pravi takrat recimo ko zaključimo neko izobrazbo, nek študij, karkoli že. In kar naenkrat smo potem v resničnem svetu na pravem delovnem mestu in okoli nas so pravi ljudje, ki imajo že ogromno izkušenj, ogromno let dela za seboj in velikokrat imamo takrat lahko sindromom vsiljivca, v smislu ojoj, zdaj se moram pa tudi jaz delati, da sem res odrastel, da res vem o čem govorim, če prav sem se še malo nazaj to vse učil. Toda sindrom vsiljivca je zelo pogost v teh začetnih fazah.

Velikokrat pa se lahko pojavi kasneje, se pravi v bistvu takrat, ko imamo za seboj že kar precej izkušenj, precej nekih zadev, ki smo jih uspešno rešili, ki smo jih uspešno speljali. Precej nekih takih objektivnih dokazov, da sej vem o, če m govorimo, da saj znam ene stvari, da smo sposobni, imamo neke veščine vezane na neko področje. Pa kljub temu imamo še ta občutek, joj, sej jaz samo delam, da vem o čem govorim ali pa recimo joj, če bi drugi vedeli, če bi me res poznali, potem bi si čisto drugače mislili o meni in tako naprej.

Se pravi ja, lahko včasih ta sindrom vsiljivca še kar vztraja. In kot sva že prej omenila, je povezan tudi s samopodobo. Se pravi, če  verjamemo, jaz nisem dovolj pameten, jaz nisem dovolj sposobna, drugi so bolj sposobni in pametni kot jaz, se pravi drugim jaz nisem dovolj, potem velikokrat, kar sami pri sebi podpišemo te dosežke, dokaze, da saj gre, saj znamo, saj smo sposobni, kar malo minimaliziramo.

Istočasno pa napihnemo kakšne situacije, ko pa naredimo kakšno napako, ko pa mogoče, se znajdemo v neki situaciji, ko ne vemo točno, kako iz nekega delovnega področja odreagirati. Tako, da lahko je sindrom vsiljivca tudi kasneje prisoten in včasih, ko ga tudi preseneti, ko izve, da ima nekdo drug, recimo sindrom vsiljivca, zato, ker velikokrat od daleč pogledamo to osebo, se nam zdi, saj je uspešna, saj gre tej osebi zelo dobro.

V bistvu pa oseba, kljub temu, da ima pač vse zunanje pokazatelje, da ji gre, lahko dvomi vase in ima občutek, da ni dovolj dobra, da ni dovolj uspešna.

Če spregovoriva malce o telesni samopodobi. Ali lahko na tem področju tudi rečeva, da imam nekdo dovolj dobro telesno samopodobo, ali gre tukaj dejansko samo ali imaš zdravo telesno samopodobo ali je nimaš?

Katja: Dobro vprašanje. Samopodoba ni v dihotomnem smislu ja ali ne, samo dobra ali slaba. Velikokrat je to nek tak kontinuum in potem se včasih znajdemo malenkost bolj v smeri dobre samopodobe, včasih malenkost bolj v smeri slabe samopodobe. Seveda, globalno gledano pa je to kolikor toliko stabilno. Ampak ja, od trenutka do trenutka pa se lahko spreminja.

Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje! Čaka te tudi majhna nagrada.

Tako, da tudi, kar se tega tiče, seveda je naravno, da nam ni vse všeč na našem telesu. Istočasno je pa spet pomembna ta povezava s svojo vrednostjo, se pravi ali to, da nam mogoče neki vidik ni všeč. Ali to pomeni, da potem mi nismo okej, ali pa, da smo kaj manj vredni ljubezni ali pa pozornosti ali pa časa ali, česarkoli že. Se pravi ta povezava je tista, ki je pomembna.

Tako da, dovolj dobra telesna samopodoba torej pomeni, da imamo radi svoje telo, da ga vidimo na nek realen način. Torej, da se zavedamo tudi kaj naše telo vse zmore, kaj v bistvu na nek tipičen dan vse naše telo počne za nas, ker dejansko počne ogromno stvari, ne, da bi mi temu potrebovali  posebne pozornosti posvečati.

Poleg tega pa to pomeni tudi, da se zavedamo, da te neki lepotni standardi, ki nam jih tudi mediji nastavljajo, da v veliki meri niso realni in da niso nikakršen pokazatelj v smislu, koliko smo mi okej, koliko smo mi lahko privlačni v očeh drugih ljudi in tako naprej. Torej, da imamo neko to zdravo distanco do vseh teh idej, kakšni naj bi bili in kaj naj bi vse mi počel za svoj videz in tako naprej.

To pomeni, da imamo radi svoje telo. Seveda pa, tako kot sva že prej rekla, tudi tukaj je recimo neka zdrava samokritičnosti lahko čisto na mestu. Še posebej kar se tiče zdravja. Se pravi, če vidimo, da mogoče, smo svoje telo v nekem pogledu zanemarili, da to vpliva ali pa verjetno bo nekega dne vplivalo na naše zdravje, potem je koristno, da znamo tudi tukaj sami sebe na tak ljubeč način malo kregati in si reči »Okej zdaj pa res, zdaj pa ne telovadiš že dva tedna čisto nič in je skrajni čas, da začnem malo migati.«

To je zdrava samopodoba. Istočasno pa še zmeraj vemo, da smo okej, da smo okej, da tudi, če  imamo veliko kil preveč, smo okej. Tudi, če  nam kakšen vidik svojega telesa ni všeč, smo še zmeraj okej in smo kljub temu lahko drugi osebi recimo zelo privlačni, smo kljub temu dobro. In to je recimo ravno tisto, kar nam po navadi mediji skušajo sporočiti, da ni res.

Se pravi, da nismo okej oziroma, da rabimo nek njihov izdelek ali neko idejo ponotranjiti, da potem ko pa bomo taki in taki, ko bomo tako jedli in tako zgledali, potem pa bomo v redu in potem bomo šele drugim ljudem všeč in šele potem bomo lahko recimo našli partnerja in tako naprej. To pač ne drži.

In tukaj je pač povezava zadaj, seveda z denarjem, ker načeloma verjamemo, da nam nekaj manjka, da v nekem pogledu nismo v redu, potem je več možnosti, da bomo pripravljeni, dati denar, zato to, da nekaj »popravimo«.

Zdrava telesna samopodoba pomeni ravno to, da vemo, da smo v redu, da je naše telo v redu, da ga imamo radi in, da za njega tudi dober skrbimo. Samopodoba v resnici ni kaj dosti odvisna od tega, kako nas drugi dojemajo oziroma ni odvisna od tega, da bi se mi primerjali z drugimi.

Samopodoba pomeni, da imamo mi nek svoj notranji regulacijski sistem v smislu kako vidimo sami sebe, če  je naša samopodoba v veliki meri odvisna od tega, kako nas drugi ljudje dojemajo, kakšne povratne informacije dobimo s strani drugih, ali pa mogoče niti ne take direktne povratne informacije, ampak že to o smislu, da nas nekdo pogleda ali nas ne ali nas grdo pogleda in tako naprej.

To ni zares potem zdrava samopodoba. Seveda vplivajo včasih drugi, če  nas bo nekdo zelo prizadel, če  nam bo rekel kaj zelo grdega, seveda nam ne bo prijetno. Istočasno pa, če  je naša samopodoba zdrava, potem se bomo dokaj hitro pobrali od tega in bomo vedeli, da pač okej to je pač mnenje od nekoga, mogoče je na mestu mogoče ni, v vsakem primeru mi smo še zmeraj okej.

Tako, da včasih recimo oziroma pogosto se srečujem s kakšnimi ljudmi v terapiji, ki imajo prekomerno težo in si želijo shujšati in je njihov glavni cilj, da bodo shujšali, ker se bodo pa potem počutili okej glede sebe, pa v bistvu ne deluje čisto tako, mislim navidezno lahko, na dolgi rok pa ne. Pomembno je, da imamo najprej sebe radi, kakor zlajnajo se to včasih sliši, je pomembno, da najprej smo mi okej, sami s sabo in potem lahko shujšamo oziroma ko se bomo odločili.

Se pravi, če mi svojo vrednost vežemo direktno na kilograme, potem je to zelo nevarno. Ja lahko shujšamo, seveda je možno, ampak istočasno je pa to zelo težko vzdrževati, ker potem bomo imeli vseeno neko tako močno čustveno povezavo s hrano in se nam hitro potem lahko zgodi, da v nekem momentu, ko bomo pod stresom, bomo šli jest ali pa ko bomo žalostni, bomo šli spet jest in tako naprej.

In velikokrat, če  se recimo spremembo svojih kilogramov oziroma svoje teže lotimo čisto iz praktičnega vidika, torej samo iz vidika hrane ali telovadbe, se pravi samo iz vidika hujšanja, velikokrat na dolgi rok to ne deluje. Zato, kar je tukaj še en zelo pomemben čustveni vidik zraven. Se pravi, kako mi čustvo povezujemo s hrano, s telovadbo, koliko sami sebe dojemamo kot okej ali pa pač ne okej. Tako, da pomembno je tudi ta vidik vključiti.

V idealnem scenariju je v bistvu najbolje ta vidik najprej vključiti, pa potem šele hujšati. Ampak kakorkoli, tudi, če  to vzporedno delamo, je to bistveno boljše, kot, če  pa čustveni vidik povsem zanemarimo, ker , kot sem rekla na dolgi rok po navadi je to zelo težko potem vzdrževati, če  se ne poglobimo tudi sami vase oziroma v svoj odnos do sebe, ne samo pač nujno do telesa.

Ali mi sploh lahko govorimo o slabi samopodobi, če  ni nikogar zraven?

Katja: Okej to je zelo zanimivo vprašanje. Se pravi, če  bi bili recimo čisto sami na svetu, pa recimo, da smo nekak odrasli, da nismo več otrok, ali bi lahko govorili o slabi ali dobri samopodobi. Verjetno zelo težko, ker bi težko sploh sami sebe ocenili, ker ne bi imeli izkušenj, kakšne so sploh možnosti v smislu naših lastnosti, kje sploh smo nekje na spektru?

V čem smo bolj močni, v, če m manj močni? Tako, da v čisto nekem osnovnem pojmovanju, kaj so tiste naše močne točke, kaj je tisto, kar lahko, pri sebi še bolj razvijamo in tako naprej. Tukaj smo odvisni od tega, od nekega družbenega konteksta oziroma nam družba pokaže, kam se umestiti. Kasneje, se pravi, ko pa imamo tisto neko osnovno umestitev, pa ne rabimo več nujno te družbene odslikave zato, da bi se počutili okej glede sebe.

Koliko pa smo za svojo samopodobo odgovorni sami in koliko drugi?

Katja: Ja, se pravi naš temelj samopodobe, tisti temelj, na katerem potem gradimo, ko smo enkrat odrasli, tukaj so tudi odgovorni deloma drugi. Kot sem že omenila, je več dejavnikov. Ko pa smo enkrat odrasli, seveda nam včasih ‘zapaše’, s prstom pokazati, na nekoga.

Včasih kakšni klienti, sploh na začetku, pridejo na terapijo, pa ko malo tudi raziskujemo ozadje, mogoče ugotovijo, malo v narekovajih, da so za vse krivi njihovi starši. Pa seveda temu ni tako. Starši po navadi dajejo otrokom pač najboljše, tisto, kar lahko, tudi sami so bili od svojih staršev deležni tistega, kar so pač njihovi starši lahko dali in to potegne za sabo in pluse in minuse.

Tako da, koliko je kdo odgovoren, koliko je kdo doprinesel, koliko so znali naši bližnji odreagirati na pravi način v nekem momentu. Tukaj seveda ima vsak neke izkušnje, kjer so starši oziroma ostali znali najboljše odreagirati pa, kjer so najslabše. Vsak ima neke izkušnje, ki nas malo bolj zaznamujejo in neke, ki mogoče so šle mimo nas, pa nas niso zaznamovale, ne glede na to, da so bile mogoče malenkost večje izkušnje. Tako da, to je tista neka osnova, na kateri gradimo.

Ko pa smo enkrat odrasli, pa je odgovornost za našo samopodobo na nas. Mi smo tisti, ki jo lahko spreminjamo in na tisti točki, tudi, če  bi v bistvu vsi okrog nas, delali v smeri, da bi se mi dobro počutili, pa, da mi ne bi nič sami naredil, ne bi nam to kar magično izboljšalo našo samopodobo.

Tudi hitro lahko opazimo, recimo, če  imamo kakšnega prijatelja ali prijateljico, ki ima zelo slabo mnenje o sebi ali pa recimo mogoče ta prijatelj ali prijateljica krivi sebe za neko zadevo. Velikokrat recimo, če  je ta oseba trdno vkopana v to, da ona je slaba, da je za nič, velikokrat tudi, če  mi damo še veliko komplimentov, še toliko se trudimo, če  je oseba res vkopana v to, da ne jaz sem za nič, jaz nisem dobra in bom vsem dokazala, da sem za nič. Potem ne moremo nič takega narediti, da bi to osebo premaknili.

Šele ko je oseba toliko pripravljena in odprta, da začne raziskovati, kaj so pa še drugi vidiki. Mogoče pa je v redu, mogoče pa ni tako slaba, kot si je včasih mislila, da je. Šele takrat lahko kaj se spremeni. Začne se pri nas. Sploh ko smo enkrat odrasli. In mi smo tisti, ki smo odgovorni za svojo samopodobo.

Kako pa se soočimo s tistim na kar nimamo vpliva?

Katja: Ja včasih težko. Sploh recimo v teh časih, kot smo zdajle, ko je v bistvu iz dneva v dan kakšna sprememba iz vidika Covida. Tukaj se mi zdi, da v zadnjem letu in pol je ogromno ljudi dobilo tako tudi na nek način pomembno lekcijo.

Se pravi, kako živeti s tem, da neke zadeve, na katere mi nimamo direktnega vpliva, imajo pa tako velik vpliv nazaj na nas. In včasih imamo oziroma imajo ljudje neke momente frustracije zaradi tega, ker nimamo vpliv vpliva na neke stvari in bi si želeli, da bi bilo drugače, da bi imeli vpliv in včasih verjamemo, da bi včasih kakšne stvari sami boljše izpeljali.

Kar je naravno, ti občutki so pač naravni v nekih takih situacijah. Ampak istočasno pa še namenjamo ogromno neke svoje energije in časa in nekih čustev, neki situaciji, glede katere v resnici nimamo vpliva, zdaj a je to recimo se vlada odloča ali je to kakšno bo vreme jutri ali karkoli. Se pravi neke stvari, ki v bistvu niso pod našim nadzorom.

Potem ja, nam bo šlo samo ogromno časa in energije. Spremembe pa v resnici ne bo, ker , če  zadeva ni pod našim vplivom, potem pač ne moremo nič spremeniti. Po drugi strani pa so ne glede na to, kakšna je situacija, zmeraj neke stvari, ki pa so pod našim vplivom. Te zadeve so po navadi navidezno manjše, bolj vezane direktno na nas. In tukaj pa je nek učinek.

Se pravi, če usmerjamo svoj čas in svojo energijo v te zadeve, ki pa so pod našim vplivom, tukaj si pa lahko potem izboljšujemo in svoje življenje, izboljšujemo življenje drugih in tako naprej.

Tako, da takrat, ko smo soočeni z neko situacijo, ki je zunaj našega nadzora, ki nam je zelo stresna, ko imamo občutek, da je prevelika za nas, takrat je zelo koristno razmisliti, kaj je dejansko pod mojim vplivom in kaj ni.

In potem pozornost usmerimo na tisto, na kar dejansko lahko vplivamo, ker tako si bomo daleč najbolj olajšali situacijo in jo naredili najlepšo, kakor se da. Medtem ko, če  se osredotočamo na stvari na katere nimamo vpliva, bomo pa samo čutili ogromno neke frustracije, vrteli se bomo tudi v krogu, efekta pa v resnici ne bo.

Kako mi najdemo avtentičnega sebe?

Katja: Ja, super vprašanje. Zdaj maske oziroma razne vloge, ki jih imamo v življenju, velikokrat zahtevajo neko določeno vedenje od nas. In maske, psihološke maske, ne tiste dejanske, so velikokrat na mestu, zato, ker dejansko nas zaščitijo v nekih situacijah.

Recimo, če smo mi v recimo situaciji, ko smo v službi in je nek zelo pomemben sestanek in moramo dobro recimo neko stranko čimbolj očarati, da bo nekaj kupila ali karkoli že. In istočasno se mi počutimo zelo nesigurno in nas skrbi zadeva in mogoče res nujno rabimo to stranko dobiti zaradi takih in drugačnih razlogov.

Ne bi bilo v resnici toliko primerno, niti ne bi nam bilo v korist, da bi mi takrat čisto odložili svojo masko in stranki pokazali koliko nam je grozno in smo živčni, koliko nas skrbi kako bomo položnice plačali in tako naprej. To bi lahko b bistvu stranko odbilo. Pa ne samo to. Lahko bi mogoče, stranka nam na nek način škodila v tem smislu, mogoče ne bi znala pokazati tega sočutja, mogoče bi nam kaj grdega rekla in tako naprej in bi bili mi takrat v nekem zelo takem ranljivem položaju in bi bila zadeva lahko precej težka za nas.

Tako da, recimo v neki taki situaciji je zelo na mestu, da imamo mogoče masko gor, se pravi, da pokažemo nek del sebe, ki je še zmeraj lahko tudi del nas, ampak istočasno je prilagojen glede na situacijo, se pravi, da izberemo pogum, čim bolj samozavestno, opravimo, zrihtamo, se probamo kaj zmeniti. In torej, ne pokažemo takrat sebe čisto v celoti.

Se pravi maske nam služijo kot neke vrste samozaščite. In imajo nek svoj namen. Seveda pa, ko gre pa za neke osebne odnose, se pravi neke odnose, kjer smo povezani z drugimi, kjer v bistvu hočemo, da nas drugi vidijo take kot res smo. Tam pa je pomembno, da znamo masko odložiti, ker  ravno to je tisto, kar nas povezuje. Se pravi, da znamo v bistvu pokazati svojo ranljivost in ranljivost ni isto kot šibkost, ranljivost pomeni, se pravi, da znamo pokazati tiste zadeve, ki so res zelo naše in v bistvu zmeraj, ko pokažemo te stvari, ki so res zelo naše, na nek način tudi tvegamo.

Je to lahko včasih zelo strašljivo pokazati zato, ker ne vemo čisto točno, kako se bo oseba na drugi strani odzvala, če  so zadeve res zelo naše, potem, če  bi se oseba slučajno negativno odzvala, če  bi nas na nek način zavrnila, bi bilo to bolj boleče za nas, kot, če  pač pokažemo neko zadevo, ki nam ni tako zelo pomembna. Ampak istočasno, ravno te zadeve so tiste, ki nas povezujejo.

In ko rečem, da pokažemo svojo ranljivost, ni nujno, da pokažemo neke neprijetne zadeve, seveda tudi to paše pod ranljivost, tudi pokazati neke strahove, neke nesigurnosti. To vse paše pod ranljivost, Istočasno pa paše pod ranljivost, recimo, če  pokažemo kakšne svoje neke prijetne vidike, neka prijetna čustva. Recimo, če  pokažemo to, da smo zelo navdušeni nad neko zadevo in navduši kot nek majhen otrok, pa nam je istočasno malo nerodno, ker smo tako navdušeni in je to res tisto neko pristno, ker imam včasih otroško veselje glede neke zadeve.

Tukaj v bistvu tudi lahko ranljivost pokažemo, ker nam je tako pomembna tista zadeva, da, če  bi se oseba na drugi strani odzvala kot »Ah, kaj se s tem ukvarjaš, to je kar nekaj.« Bi nas to zelo prizadelo in zato izberemo nekoga, za katerega res upamo, da bo znal dobro sprejet, da bo znal prepoznati, da nam je to pomembno. In v bistvu izrazimo neko zaupanje drugi osebi s tem.

Tako da, kako najti avtentičnega sebe. Kot prvo je pomembno, da raziskujemo, kdo smo, da znamo poleg teh vseh blok, ki nam jih življenje nalaga, da znamo, tudi najti neko igrivost v sebi, se pravi tisto neko neobremenjenost, da znamo tudi se poveseliti. V bistvu na začetku tudi, če  s samim sabo. Potem pa seveda, da znamo biti avtentični tudi v odnosih z bližnjimi. In to je pač postopek in je čisto naravno, da recimo masko malo odlagamo, malo jo imamo spet gor in tako naprej, da pač to postopoma delamo.

In tudi čisto naravno je, včasih tudi v odnosu, kjer smo si zelo blizu z osebo, recimo, smo mogoče 20 let že poročeni, so momenti, ko damo mogoče masko malo nazaj. Recimo, če  smo se ravnokar skregali s partnerjem in je neka zadeva, ki nam je zelo ta zelo pomembna, zelo ranljiva in bi prej mogoče delili s partnerjem, zdaj ko smo pa ravno skregani pa ne želimo ta moment.

In je lahko to čisto okej, imamo masko rahlo gor. Počakamo, da malo rajši rešimo konflikt in bomo potem tisto zadevo, ki nam je zelo blizu delili, zato, ker vemo, da bomo v nekem drugem stanju, da bo partner takrat znal bolj slišati, bolj prepoznati, da nam je tisto pomembno. Tako, da to je ena taka umetnost.

Se pravi, kako dati masko dol, kdaj in na kakšen način, kako presoditi, ob kom je mogoče primerno dati masko gor in ob kom mogoče ni. So tudi ljudje, so tudi odnosi, kjer je boljša odločitev, da imamo masko gor, da se zaščitimo, smo v tisti vlogi, v kateri takrat naj bi bili in je to čisto zdravo in čisto na mestu.

Tako, da ja, razvijati svojega avtentičnega sebe pomeni, da smo čimbolj v stiku sami s sabo, da znamo prepoznati svoj otroški duh in, da se zavedamo, da je pomembno tudi spuščati svojo masko in se na ta način povezovati z drugimi.

Mi vemo, da je pomembno naučiti se reči ne, da je pomembno postaviti se zase, postaviti mejo, biti morda manj ustrežljiv. Toda kje je tu povezava s tem, da se mi na podlagi tega potem dobro počutimo. Ali je to vzrok, posledica?

Katja: Zelo zanimivo vprašanje. Dejansko čisto na začetku, ko se učimo postaviti zase, se pravi recimo, če  dam kar en konkreten primer, se spomnim ene klientke, v resnici se jih spomnim veliko, ker to je zadeva, kot sva že prej ugotovila, sploh med nami Slovenci je zelo razširjeno, da smo pretirano ustrežljivi drugim.

Se pravi, spomnim se klientke, ki je bila preveč ustrežljiva do drugih. Bila študentka in vsi so zmeraj  računali nanjo, da bo ona zrihtala. In kar se tiče faksa in kar se tiče doma in tako naprej in se počutila že kar malo, kot, da je na vseh koncih, vsi neki hočejo od nje in je imela občutek, da jo drugi že malo izkoriščajo.

In ko je ona začela, se postopoma postavljati zase, ko je rekla drugim tudi ne, se na začetku ni dobro počutila, je imela ogromno nekih dvomov vase. Ali je to okej ali ji bodo drugi ljudje zamerili, ali zdaj že pretirava ali je postala že preveč taka hladna. Imela je ogromno nekih občutkov krivde, da to ni v redu, da se ne razvija v pravo smer in tako naprej. Tako, da čisto na začetku, ko se učimo reči ne, ko se učimo postaviti mejo, je naravno imeti take mešane občutke.

Po eni strani smo lahko ponosni nase, da pač to zdaj počnemo, da se učimo in tudi direktno se to pozna tudi na temu, da imamo več časa, malo več energije zato, da lahko potem počnemo zadeve, ki nas dejansko veselijo, ko so nam pomembne. Na drugi strani je pa velikokrat ta dvom, ali je to okej, ker vseeno delujemo kontra temu, kar smo bili naučeni oziroma kar smo toliko dolgo časa počeli in za kar smo verjeli, da je prav.

In ja, včasih so ljudje potem zmedeni. Kaj je zdaj pravi odgovor? Ali je okej postaviti mejo ali ne? In, če  s tem vztrajamo, če  s tem postavljamo mejo, seveda še zmeraj na prijazen, na spoštljiv način, to ne pomeni, da smo nesramni.

To ne pomeni, da eksplodiramo ali karkoli, če  vztrajamo na temu, da postavljamo mejo, potem bomo videli, da ti dvomi, ti občutki krivde počasi izzvenijo. Takrat se pa bomo potem počutili v redu v tem smislu, da bomo znali biti ponosni nase in, da bomo tudi bolj cenili svoj čas in svojo energijo. Je pa pač po naravi to, da moramo nekoga zavrniti, je to neprijetno, že pač po naravi.

A to je neka konfrontacija, v bistvu vemo, da druga oseba ne bo tako zelo navdušena nad tem, da se mogoče druga oseba bo malo slabše počutila. Tako da, sama situacija po naravi je tudi neprijetna. Ampak ko imamo potem dosti izkušenj že s tem vemo, da ta neprijetnost traja, potem ko smo to že natrenirali, da ta neprijetnost traja malo časa in, da potem to neprijetnost nadomesti nek večji tak občutek, da smo zvesti sebi, da smo zvesti svojim vrednotami, tudi svojim prioritetam.

Kako pomembna je asertivnost?

Katja: Zelo pomembna je asertivnost. Različni strokovnjaki jo malenkost mešano opredeljujejo. Jaz jo kategoriziram kot v bistvu del zdrave samopodobe. Se pravi, če  je naša samopodoba zdrava, če  se zavedamo svoje vrednosti, potem je velika šansa, da bomo znali biti tudi asertivni.

Seveda pa ni vsem asertivnost, kar položena v zibko oziroma nimajo vsi ljudje te možnosti, da se od staršev naučijo, kako biti asertivni. Tako da, asertivnost je tako kot ogromno drugih stvari v življenju tudi veščina, se pravi, da se lahko naučimo, kako biti asertivni, kako se postaviti zase, kako reči ne, kako vse to skupaj izpeljati na tak, okej način, da ne škodimo odnosu, da mogoče lahko celo odnosu pomagamo, zato, ker v odnosu postavimo neke meje. Tako, da ja, to je tudi trening, v katerega se definitivno splača investirati v smislu našega časa in naše energije.

Kateri so tisti akcijski koraki, ki jih lahko naredimo danes, da se počutimo bolje v lastni koži?

Katja: Recimo čisto tak preprost, če prav v resnici ni čisto tako preprost kot se sliši, korak je, da se pohvalimo. Velikokrat, na prvi pogled bi rekli, da to ni nič takega, ampak recimo, ko vprašam svoje kliente, glede česa se lahko danes pohvalijo ali pa glede česa se lahko na splošno pohvalijo, ne samo danes, ampak mogoče za neke svoje osebnostne lastnosti, se velikokrat na drugi strani kar malo črički slišijo, je neka tišina in zmedeni pogledi.

Velikokrat, sploh, če  naša samopodoba ni tako zelo dobra, imamo lahko kar težave se spomniti, kaj je tisto, v, če mer smo dobri, kaj je tisto kar smo danes dobro naredili. In to je recimo ena izmed takih zadev, ki jo je dobro, kar uvesti v dnevno prakso, da malenkost pogledamo od daleč nase in nase na splošno in na svoj dan in ocenimo kaj pa je tisto, kar sem danes dobro naredil, kaj sem dobro speljala ali pa v čem sem na splošno dober? Kaj so moje dobre lastnosti?

In se pohvalimo. Ljudem priporočam, da si kar najprej zapišejo pohvale, zato, ker, če  delamo to samo v mislih, hitro radi malo sami sebe pogoljufamo, pa misli sploh ne izpeljemo do konca, če  pa napišemo, pa se malo bolj prisilimo, da res razmislimo, kako oblikovati neko pohvalo.

Plus še ta dodaten bonus je, da imamo potem na neki točki, ko več dni mine, že kar nekaj teh svojih pohval in v nekem momentu, ko mogoče imamo slabši občutek glede sebe lahko gremo prebrati pohvale, pa se spomnimo kaj v bistvu smo vse dobro naredili.

Koristno je tudi, da sami sebe, malenkost, ko imamo nek seznam pohval, malenkost tudi sami sebe izzvati, v smislu, da pogledamo, ali so kakšne pohvale, glede katerih se lažje pohvalimo? Recimo, kot sem že na začetku omenila, velikokrat se ljudje, recimo lažje pohvalimo, da smo pridni, pa delavni.

Slovenci sploh, kot sva že rekla. Lahko rečemo, ali se lahko pohvalimo še glede kakšnih drugih stvari in glede kakšnih zadev, glede katerih smo mogoče malo manj prepričani vase. Recimo, ali se lahko pohvalimo, da smo dobri kuharji, recimo, če  je mogoče to področje, glede katerih smo malo manj sigurni vase, ali pa recimo, da lepo plešemo, ali kakšno zadevo, ki nam je mogoče malenkost taka, da nismo čisto prepričani vase, ampak se vseeno lahko mogoče pohvalimo, ker v enih pogledih pa mogoče smo dobri kuharji, mogoče ne sto procentno ampak kdaj pa že in tako naprej.

Se pravi recimo, to je ena zadeva, ki je zelo konkreten akcijski korak. Poleg tega bi pa priporočila akcijski korak, da danes nekaj naredimo, da je res samo za nas, se pravi nekaj, kar je takega, da je za dušo. To ne rabi biti neka  zadeve, ki bo ure in ure trajala nekaj, to je lahko tudi nekaj, ki bo mogoče trajalo samo pet minut ali pa še to ne. Se pravi, da pomislimo, kaj pa jaz danes rabim? Ali pa kaj pa si jaz danes želim?

In naredimo neko zadevo in si takrat zavestno rečemo okej, tole pa je zame, to je pa zdaj zato, da se malo pocrkljam, da se spravim v boljšo voljo ali, da se potolažim, da si odpočijem ali karkoli že. Se pravi imamo nek čas v dnevu, ki je rezerviran za nas zato, ker mi to rabimo. Ne zato, ker bi to morala, ali pa zato, da bodo to drugi videli ali karkoli že. Ampak to je čisto zame. To sta recimo dva taka praktična tudi dokaj preprosta akcijska koraka, ki ju lahko naredimo že danes.

Kdaj pa je po vašem mnenju potrebno iti na terapijo?

Katja: Iz mojih izkušenj ljudje po navadi, v splošnem pridejo na terapijo na neki način prepozno. Recimo, če  gledamo partnersko terapijo, velikokrat pari pridejo na terapijo takrat, ko so že zelo, zelo, zelo v slabih odnosih, ko v bistvu težko pridejo, če z pogovor, ne, da bi se skregali, ko zelo resno že razmišljajo o temu, da bi se razšli.

Velikokrat je škoda, no saj se, da tudi v takem primeru zelo veliko narediti in velikokrat se potem odnos popravi, odvisno tudi od situacije. Bistveno lažje in hitreje in z manj truda in z manj denarja bi pa vse skupaj lahko izboljšali, če  bi par prišel že prej. Meni se v resnici zdi dobra ideja, da bi vsi imeli terapijo čisto tako. Ne stalno, ampak recimo, da bi vsi imeli mesec, dva ali pa pač po potrebi, terapijo čisto v tem smislu, da malenkost raziščemo, kaj pa so neki naši vzorci? Jih mogoče imamo?

Kaj pa so neka prepričanja o sebi? Ali pa mogoče bi imeli terapijo na začetku partnerskega odnosa, ko še vzpostavljamo neke temelje za to, da bi ti temelji bili res dobri, res trdni in da, ko pridemo recimo znotraj partnerstva, mogoče do kakšnega težjega obdobja ali pa do nekega večjega izziva, da imamo neke dobre, postavljene temelje?

Da, v bistvu se nam ne poruši takrat kot neka hiška iz kart, ampak, da v bistvu imamo se na nekaj nasloniti. Dejstvo je, da pač vsak ima neko svojo prtljago sabo. Pri kakšnih je bolj izrazita, pri kakršnih je manj, eni ljudje se bolj zavedajo, kakšni pač manj. In je v bistvu koristno neke take stvari raziskati. Ampak ja, se pravi, kdaj bi bilo potrebno iti na terapijo, takrat, ko vidimo, da se nam recimo na nekem področju ali pa v življenju na splošno, da se nam nekje zatakne, da ne vemo, če z točno kako bi, da mogoče pretirano dvomimo vase ali pa, da vidimo, da mogoče sami sebe na neki način oviramo, da ne znamo iti naprej v smeri tega, kar si želimo.

Zdaj pa, kaj to je, je odvisno od posameznika. Definitivno pa imamo Slovenci zmotno miselnost, da bi morali neke zadeve sami zrihtat ali pa, da neke zadeve v bistvu ni okej, da bi z drugimi reševal. In posledično se včasih zaradi tega ljudje matrajo leta in leta za neke zadeve, ki v resnici, če  bi imeli malo pomoči nekoga še, bi jih dokaj hitro zrihtali, brez tega mučenja samega sebe, ker  pač vsi ljudje imamo neke slepe pege, kar se sebe tiče, kakšnih stvari včasih pri sebi ne vidimo.

In velikokrat ne rabi biti to neka velika zadeva, da pač to popravimo. Tako, da absolutno sem, kako bi rekla, velika navijačica terapije in se mi zdi, da je to definitivno investicija, ki je in iz vidika časa, denarja, energije zelo zelo vredna.

Katja, najlepša hvala za pogovor. Imate za naše poslušalce še zadnjo misel?

Katja: Moja misel za poslušalce je, da bodite prijazni sami do sebe. Tako kot recimo bi odreagirali na neko prijateljico, na nekega prijatelja, ki bi mogoče bil kdaj v kakšni zoprni ali težki situaciji, ko bi znali biti sočutni, prijazni, spodbudni. Dajte biti čim bolj, kakor se da, tudi taki do sebe. Se pravi bodite tisti, ki najbolj navijate sami zase, se znate dvigniti in znate v bistvu sami sebi pokazati neko sočutje in neko ljubeznivost.

---

Vaše mnenje nam je pomembno:

Pustite komentar spodaj (lahko je popolnoma anonimen!) in nam povejte ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!

---

Ne spreglejte tudi:

• Epizoda: #44 Žalovanje
• Epizoda #31: Spregovorimo o samomoru
• O nas
• Epizoda: #32 Zdrava telesna drža
• Epizoda: #50 Spolne zlorabe