Podcast
Epizoda: #44 Žalovanje
V štiriinštirideseti epizodi podcasta Kunapipi se Tilen Mandelj z dr. Vito Poštuvan pogovarja o žalovanju.
Citat
Celo nekatere študije kažejo recimo, da je verjetnost kardiovaskularnih bolezni po smrti bližnjega družinskega člana v prvih mesecih nekajkrat povečana.
dr. Vita Poštuvan
Uvodnik
Z dr. Vito Poštuvan se pogovarjava o vprašanjih kot so:
- Kaj je žalovanje?
- Kako se je vzorec žalovanja spreminjal zadnjih nekaj generacij?
- Primerjava procesa žalovanja po samomoru in procesa žalovanja po naravni smrti
Vabljeni k poslušanju!
Imate za nas vprašanje? Pišite nam na tilen@kunapipi.si.
Gost
Izredna profesorica dr. Vita Poštuvan se intenzivno ukvarja s preučevanjem in preprečevanjem samomorilnega vedenja in promocijo duševnega zdravja z implementacijo novih preventivnih programov v Sloveniji in klinično svetovalnim delom.
Izkušnje ima z delom v zdravstvu, s terapevtskim delom, z ljudmi v stiskah in razbremenitvah v kriznih situacijah. Strokovno je delala v Avstriji, na Japonskem, Kitajskem in v Indiji.
Transkript
Dr. Vita Poštuvan, dobrodošla v podcastu Kunapipi. Danes bova govorila o žalovanju. Žalovanje kot odziv na smrt bližnje osebe razumemo kot naraven odziv posameznika, hkrati pa je to ena najbolj stresnih življenjskih dogodkov, ki je lahko sprožilec za različne težave na področju duševnega ali telesnega zdravja. Kako gledamo na umiranje in na smrt?
Vita: Dobrodošli najprej, dober dan. Zagotovo je smrt še vedno tema, o kateri se težko pogovarjamo. Četudi ne nazadnje je smrt pogosto dobro prodajana. Ne smemo mimo tega, da pravzaprav filmska industrija velikokrat temelji na tem, da v filmih nekdo umre ali pa se nekaj takega zgodi.
Sploh, če se pogovarjamo o nekih akcijskih filmih, pa tudi zelo neosebno je prikazano, če smo odkriti. Do tega, da mogoče v današnjem času vsak dan preštevamo število ljudi, ki so okuženi in umrli zaradi Covida. Se pravi, vsak dan so te teme zelo prisotne v našem življenju tudi, če nismo tisti, ki neposredno nekoga izgubljamo.
Pa vendar, ko so na ta način naslovljene, niso naslovljene za tisto bolečino, ki jo po navadi doživlja tisti, ki je nekoga izgubil, ki je izgubil ljubljeno osebo in ki je v bistvu vstopil s tem v neki proces žalovanja. Torej smrt je na nek način vseprisotna. Pa še vedno se mi zdi, da je naslovljena na en tak način, ki ni čisto najbolj pravi.
Kaj je žalovanje?
Vita: Žalovanje je odgovor na to, da smo nekoga izgubili. Vključuje na eni strani tako čustven odziv se pravi na čustva, praznine, bolečine žalosti pa tudi ne nazadnje zraven tega pride še marsikatero drugo čustvo, kot je včasih jeza, včasih obžalovanje, včasih strah.
Marsikaj se odpira ob pravzaprav čustvenem delu žalovanja, hkrati pa nosi žalovanje v sebi tudi to kognitivno miselno komponento. Se pravi razmišljanje o tem, da smo to izgubo pravkar doživeli, da osebe ni več, da se moramo navaditi na neki način, na ta svet, da pač pokojne osebe ni več žive in hkrati tudi na tem vedenjskem nivoju se spremenijo tudi neke navade, načini življenja in naše vloge.
Se pravi, naš socialni kontekst se spremeni. V slovenščini imamo samo zanimivo besedo žalovanje, medtem ko v angleščini recimo razlikujejo te nivoje. Imajo besedo bereavement, imajo besedo grieving, potem tudi mourning. Te procesi so mogoče v angleščini tudi z jezikom malo bolj opredeljeni, kot pa recimo pri nas. To je ena takšna zanimivost pri nas, da vsemu temu rečemo žalovanje ali pa proces žalovanja.
Meni se zdi, da velikokrat, ko delam z žalujočimi predvsem s tistimi, kjer je bila recimo sama smrt zelo travmatična mogoče tudi nepričakovana. Ali pa s tistimi, kjer v bistvu rečejo, da nikakor ne morejo izpustiti tega žalovanja, se dostikrat pogovarjamo pravzaprav tudi o tem, da je žalovanje izraz ljubezni. Torej, če mi ne bi imeli nekoga toliko radi, če ga ne bi toliko pogrešali v bistvu tudi ne bi tako intenzivno žalovali.
In tudi zaradi tega se včasih zgodi, da tega žalovanja nekako ne morejo ljudje izpustiti, ker se jim zdi, da bodo s tem mogoče izpustili to ljubezen do tiste preminule osebe. Potem seveda na svetovalnem delu mi velikokrat potem to naglasimo in ugotovimo, da se da ljubezen še kako drugače izražati.
Omenili ste travmo. Ali je izguba sploh lahko netravmatična?
Vita: Izguba je navadno težka, ampak to ne pomeni, da je nujno travmatična. Jaz bi pravzaprav obrnila, da je to, da nekoga izgubimo verjetno normalen normativen dogodek v našem življenju. Se pravi slej, ko prej nekoga bližnjega, žal, v življenju izgubimo. Edina možnost, da se nam to ne zgodi, je to, da mi prej umremo, kar tudi ni najboljša možnost in si tudi tega ne želimo.
Na nek način je to, da nekoga izgubimo torej, del našega življenja, življenjskih zgodb. Ni pa nujno torej, da vsaka taka izguba pomeni neko hudo travmo. Načeloma govorimo o tem, da se lahko prebrodi tudi take travmatične in težke izkušnje. Predvsem tudi zgodovinsko gledano so vedno s pomočjo neke okolice, skupnosti, ljudje take izgube seveda predelovali in tudi psihologi razumemo smrt kot enega izmed težkih življenjskih dogodkov, torej ne kot travmatičen dogodek.
Je pa res, da če nimamo dobre podpore, če smo imeli recimo s pokojno osebo en tak problematični odnos, mi mu rečemo v psihologiji velikokrat ambivalenten odnos. Se pravi na eni strani smo imeli vse zelo radi, na drugi strani pa je bilo veliko recimo konfliktov z osebo. To so pa recimo situacije, ali pa imamo veliko nerazrešenih takih odnosnih zadev. Se pravi nismo nekako uspeli z osebo komunicirati, zapreti nekih čustvenih vsebin.
Tam pa se lahko zgodi, da seveda taka smrt postane neka travma. Velikokrat lahko smrt postane travmatična tudi takrat, kadar je bila res nepričakovana. Recimo nesreče so lahko tak primer, tudi samomori, kjer sam način smrti bistveno dodatno potre, se pravi samomor recimo. Tako da je gotovo to, kako človek živi, kakšen odnos ima pred smrtjo, kaj se zgodi ob smrti, zelo povezano s tem ali bo v bistvu ta izguba potem na koncu travmatična ali pa bo nekako, kot sem prej temu rekla, normativno normalna in bo tudi žalovanje potekalo v nekem procesu, ki je značilen za našo kulturo.
Se pravi ni najbolj idealnega načina žalovanja, to zelo težko rečemo, ampak nekako vedno govorimo o žalovanju v nekem kontekstu kulture, z nekim načinom soočanja, ki je pričakovan (ga okolje določa) in se nekako potem tudi počasi zapre. Tako kot se ta proces začne, se potem tudi na neki točki počasi zaključuje.
Vi ste delovali kot strokovnjakinja tudi v drugih državah, v drugih družbah, na primer v Veliki Britaniji, azijskih državah, na primer na Japonskem. Ali nam lahko poveste kakšno specifično lastnost, ki se pri procesu žalovanja morda razlikuje v teh državah v primerjavi s Slovenijo.
Vita: Zelo zanimivo vprašanje. Ko preučujemo te rituale ob smrti, je zanimivo, da je res že znotraj Evrope, ki si je kulturno vseeno kar podobna, najdemo velike razlike tudi v tem kako v bistvu izpeljejo te prakse ob smrti. Se pravi, kakšni so ti pogrebi, koliko dni se družijo, kako to izgleda.
Tudi ne nazadnje, če že znotraj naše male Slovenije pogledamo, so vse te razlike lahko včasih med mestnim pa med podeželskim okoljem, kar zelo velike. Seveda so razlike še večje, ko greste na drug konec sveta. Recimo Japonska me je presenetila v tem smislu, da je tehnološko tako razvita država, pa so predstave o duhovih, ki krožijo okoli žalujočih v prvih dneh po smrti, še tako zelo vseprisotne.
Ravno v tistem času, ko sem bila na tem velikem znanstvenem centru psihiatrije in nevrologije v Tokiu, je eni od mojih sodelavk umrl eden od družinskih članov. Razlagali so mi, kako morajo na pravilen način dati nekaj denarja v kuverto zato, da ti duhovi nekako blagoslovijo ta denar, da ga ne vzamejo, da ne gre na napačen način ven iz kuverte. Zdelo se mi je zelo zanimivo, saj so bili to znanstveniki, mogoče strokovnjaki svetovnega merila pa hkrati tako prežeti za tem duhovnim svetom.
Zdi se mi zdi, da šele ko vstopiš v neko drugo kulturo opaziš te stvari. V lastni kulturi pravzaprav mogoče teh praks sploh ne opaziš, ker živimo v njih in se nam zdijo samoumevne in kako niti ne zaznamo, kje pa mi v bistvu iste prakse mogoče gojimo. Morda, kar se je meni ves čas pri proučevanju smrti zdelo zanimivo, je to, da so rituali ob smrti zelo različni v različnih koncih sveta, ampak kar pa je nekako univerzalno po svetu, je pa to, da ti rituali ob smrti obstajajo.
Tukaj so še bolj domači antropologi kot mi psihologi, ampak se mi zdi, da ravno to, pravzaprav, stičišče obeh strok, zna dobro pojasniti. Verjetno ta strah na eni strani, ki ga imamo pred truplom, in ta želja, da pač truplo nekako ohranimo oziroma, da nekaj ob teh prehodih kot je recimo smrt, da nekaj ob tem naredimo. Se pravi, da ni to kar tako nek vsakdanjik in gremo naprej, ampak da se tukaj naš vsakdanjik ustavi in da je to tudi priložnost.
Pravzaprav ritual predstavlja priložnost ne samo za tistega žalujočega, da v bistvu sprocesira, kar se mu je zgodilo in da se v bistvu na nek način on poslovi od preminulega, in da okolica da podporo in temu žalujočemu tudi pokaže neko spoštovanje do tistega, ki je umrl. To pa je recimo nekako res univerzalno. Kjerkoli v svetu pogledamo, imamo nek drugačen srečen protokol vsakdanjika v primerjavi s tem, ko pač ni smrti. Rituali prehoda so res pomembni.
Ko sem pripravljal vprašanja za današnji podcast, sem naletel na prvi pogled, očitno vprašanje, pa vendar se o tem premalo pogovarjamo – kako ogrožena in ranljiva je pravzaprav skupina žalujočih?
Vita: Žalujoči so zelo ranljivi. Zelo ranljivi zato, ker na eni strani, je ta čas, ko nekoga izgubimo psihično zelo naporen. Kot sem uvodoma povedala, se nam poruši svet, po navadi sploh, če gre za najbližjega družinskega člana. Navaditi se moramo na neke nove vloge, velikokrat prevzemamo tudi neke odgovornosti, ki mogoče jih prej nismo imeli, recimo, če smo jih delili v gospodinjstvu.
Se pravi, na eni strani so žalujoči zelo ogroženi za razvoj različnih, za duševno zdravje, povezanimi težavami. Se pravi izguba je velikokrat tisti dejavnik, ki vodi do razvoja depresije. Velikokrat lahko ob izgubi ljudje doživljajo strahove, tesnobe, do tega, da se lahko razvije kakšna druga recimo posttravmatska stresna motnja kot odgovor ravno na tako težavo.
Da smo pri najbolj takih pogostih, da tako rečem težavah. Velikokrat recimo se ljudje ob smrti soočijo s tem, da ne morejo zaspati, da ne morejo jesti, da je telo v šoku, sploh ne vemo, kaj se je dogajalo. In prve dni ob novici o smrti je taka reakcija popolnoma normalna. Mi včasih temu rečemo (to je mogoče bolj iz področja civilne zaščite), in ker tudi delamo po nesrečah, velikokrat rečemo, da so vse te nenormalne reakcije v takih prvih dneh po taki novici, normalne reakcije.
So težke, težko jih procesiramo včasih, ampak so normalne. Ampak, če pa dlje časa vztrajajo, pa seveda to več ni dobro. Če recimo en mesec po smrti še vedno intenzivno ne moremo jesti, ne moremo spati in se nam je spremenilo to biološko delovanje našega telesa, potem je zagotovo to znak, da žalovanje ne gre po pričakovani poti. Hkrati pa so žalujoči velikokrat zaradi vsega tega tudi bolj ogroženi za različne telesne bolezni.
Celo nekatere študije kažejo recimo, da je verjetnost kardiovaskularnih bolezni po smrti bližnjega družinskega člana v prvih mesecih nekajkrat povečana. Že zaradi vsega tega kar se nam dogaja, dejansko obremenimo naš telesni sistem do te mere, da verjetno težje funkcionira. Hkrati pa, če nismo dobro jedli, če nismo dobro spali, če se nismo mogli sprostiti na noben način, je to verjetno eden izmed vzrokov, ki tudi potegnejo za sabo posledice.
Nekatere študije so ugotavljale, da recimo otroci, ki izgubijo v otroštvu katerega od staršev, da so dolgoročno to recimo skupine otrok, ki so lahko tudi bolj dovzetne v življenju za raznolike duševne bolezni. Čeprav hkrati moram tu opozoriti ravno zato, ker se tolikokrat recimo mogoče celo malo stereotipno o tem govori, da ni nujno tako.
Ja, nekatere študije res poročajo o tem povečanem ali pa predvsem študije, ki so delale na tej ključni populaciji, se pravi, da so pogledale, kdo so tisti, ki večkrat obolevajo za depresijo. Ampak niso pa gledale zdrave populacije. Se pravi iz te klinične populacije je bilo razvidno, da je neka taka travma mogoče obstajala v otroštvu ali pa mladostništvu.
Če bi pa pogledali celotno populacijo pa mogoče včasih niti ni temu tako. Tako da tu mogoče tudi znanost še nima nekih čisto jasnih zaključkov. Tudi včasih je težko pač, resnici na ljubo, take študije izvajate zato, ker mogoče pri kakih drugih težavah ali pa si lahko lažje privoščimo, da rečem take prave znanstvene študije, eksperimentalne študije.
Ko pa gre za to, da je nekdo nedavno izgubil nekoga in žaluje, pa je to področje še toliko bolj etično občutljivo in zato naše intervence toliko težje podkrepljene s takimi zelo natančnimi znanstvenimi študijami.
Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje! Čaka te tudi majhna nagrada.
Omenili ste pričakujočo pot žalovanja. Kakšen naj bi bil zdrav proces žalovanja?
Vita: Ja, v naši kulturi bi rekli, da tradicionalno tisti proces žalovanja traja nekje v enem letu. Tudi tradicionalno se je črnina recimo pri nas nosila eno leto po izgubi družinskega člana. Je pa res, da to ni edini indikator.
Eno leto je mogoče tisto leto, v katerem doživite vse tiste pomembne datume, vse dogodke, vse letne čase. Na novo na nek način začnejo ljudje pisati zgodbo brez tistega preminulega. Mi nekako delimo, kolikor se pač deliti da, žalovanje v tri faze.
To so tri faze, ki so empirično podprte. Veliko je nekih teorij žalovanja, faznih teorij. Mogoče poznate Kübler-Rossove, kjer govorimo o petih fazah, ampak ti recimo niso bili nikoli empirično toliko podprti. 3 faze pa govorijo o tej prvi fazi šoka, o kateri sem že prej nekaj povedala, ter drugi fazi akutnega žalovanja – to je tista faza, kjer je zelo veliko bolečine, ker je oseba umrla in veliko izpraševanja, zakaj se je to zgodilo, pa hkrati to ni samo faza, kjer smo samo žalostni.
Tu bi opozorila, da boleči občutki izgube pridejo kot eni valovi. Se pravi pridejo mogoče včasih čisto nepričakovano in smo zelo žalostni, nas preplavijo, potem pa smo lahko mogoče nekaj dni čisto v redu, se dobro počutimo, se lahko tudi nasmejemo in tako ta faza traja kar nekaj mesecev. Včasih ima recimo nekdo, sploh okolica, približno po pol leta po smrti, že občutek, “aha zdaj pa je že to vse za osebo” ali pa celo včasih rečemo “saj sedaj se pa že moraš počasi pobrati iz tega.”
In to so recimo izjave, ki velikokrat tudi zelo bolijo žalujoče zato, ker pravzaprav ta proces še traja. Nekako se to integrirano žalovanje oz. ta proces zaključuje, kot sem prej rekla, okoli enega leta po smrti v naši družbi. Zdaj seveda pri nekaterih oblikah smrti ali pa ko nam recimo umrejo otroci, je ta čas normalno, včasih daljši.
Včasih nekateri zato, ker so smrt zelo pričakovali, ker so mogoče bili tudi v procesu umiranja z osebo pa včasih, govorimo tudi o tem, da so že začeli žalovati, ko se je mogoče oseba že poslavljala, lahko rečem, da je časovno krajši. Nekateri se sprašujejo seveda, tudi če kdaj kadarkoli nehamo žalovat? Tudi to je mogoče eno izmed tistih vprašanj, ki ostajajo res v znanosti odprta.
Zato ker tudi, ko govorim o tem, kdaj je kdo mogoče nehal žalovati ali pa je obžaloval, so recimo tudi kazalniki taki, da mogoče zdaj ob tem, ko spregovorijo o tisti umrli osebi, ni več manifestacij žalovanja, ni več joka, ne trese se glas, ne zapre se oseba vase. Torej zmore telesno o tem govoriti. Mogoče najde tudi neke nove vloge.
Tako da, če bi rekli, kaj je žalovanje, kdaj se konča, to mejo zelo težko čisto jasno postavimo. Meni je blizu ta razumevanje, da torej lahko zapremo to zgodbo v tem smislu, da lahko o tem govorimo. Se mi zdi, da to je en pomemben indikator. Hkrati se mi zdi, da neko vez s pokojno osebo hkrati velikokrat tudi ohranjamo in se spominjamo osebe v nekih ključnih trenutkih.
In če je Sigmund Freud pred 100 leti rekel, da je to patološko, danes popolnoma drugače vidimo žalovanje, vidimo to kot mogoče tudi zdrav način ohranjanja vezi. Se pravi vez ni več takšna, kot je bila, seveda pred smrtjo se je spremenila, ampak s tem, ko gremo na grob, se ga spominjamo ali pa včasih kdo reče, da se v molitvi spominja, ko prižge svečko. Verjetno je to tisto, kar vsak od nas najde na neki način, kako se z izgubo soočati.
Kateri dejavniki pa lahko vplivajo na sam proces žalovanja?
Vita: Zelo pomemben dejavnik je naša okolica. Se pravi, koga imamo mi kot podporno skupino. Zdaj tukaj, ko govorimo o ljudeh okoli sebe, se pravi socialni mreži, govorimo najprej v tej najožji socialni mreži najožje družine prijateljev potem v drugem krogu okoli sebe kar se tiče sosedov, znancev, sodelavcev, s katerimi mogoče si nismo tako blizu jih pa vseeno, kar redno srečujemo.
In pa mogoče v tem najširšem smislu tudi sistemi v naši družbi, ki obstajajo. Se pravi vrnemo se v službo. Sistemi so zdravstvo, sistemi so policija, upravne enote, kamor moramo priti in prinesti oziroma urediti mrliški list o pokojni osebi. In to so vse sistemi, kamor ljudje vstopajo, potem ko so nekoga izgubili. Vsi ti sistemi so lahko podpora in lahko pomagajo tistemu žalujočemu, lahko pa seveda nevede po navadi otežujejo to pot žalovanja.
Omenjam predvsem ta vidik kot enega izmed dejavnikov, zato ker se mi zdi, da lahko nanj res zelo pomembno vplivamo. Eni izmed zelo pomembnih dejavnikov, ki vpliva na žalovanje so torej, ostali ljudje v vaši družini. Velikokrat se zgodi, da težava nastane, če različni družinski člani na različen način žalujejo. Imamo žalujoče, ki dokaj hitro po smrti najdejo razlog v temu dogodku smrti.
Nekako osmislijo to, kar se je zgodilo. Rečejo, da se vse zgodi z nekim razlogom in na ta način vidijo to situacijo. Potem imamo pa v družini lahko tudi nekoga, ki nikakor ne more na ta način videti in se mogoče dalj časa izprašuje, zakaj se je ta smrt zgodila in če bi lahko kaj preprečili. In kadar se zgodi ali pa recimo tudi, kar zaključijo, da v tem ni bilo ničesar dobrega in nikoli ne bo mogel videti kakšnega razloga zakaj se je to zgodilo.
In kadar se družini zgodi, da recimo dva na tako različen način delujeta za isto osebo, je težava, ker si velikokrat niso ljudje v podporo ali pa se zdi celo enemu nespoštljivo, kako drugi žalujejo in tako dalje. To je tisti zelo pomemben dejavnik, da se ljudje mogoče včasih v takih situacijah ne slišijo. Velikokrat recimo, ko pridejo k meni starši, ki so izgubili otroka.
To je zelo težka situacija, zato je tukaj najbolj pomembno, da se starša in zakonca, partnerja podpirata. To je največja vrednost v taki težki situaciji. In velikokrat recimo, ko pridejo k meni in jim jaz to pojasnim, takrat šele en drugega slišita in se pričneta razumevati, kar je v veliko olajšanje, ko potem najdeta recimo pravo pot, kako si v tem žalovanju lahko en drugemu pomagata. Isto mogoče lahko pravzaprav počnejo tisti ljudje v naši širši okolici in sistemih.
Lahko so tisti dejavniki, bom rekla, ki pomagajo, dajo neki support. Kot je bila včasih navada, so na primer sosedje prenesli kaj za pojest, so skrbeli za to, da je imela oseba dovolj hrane za nekaj dni v hladilniku in je bil to en način, kako so, je izkazovala podpora, ki je bila ne samo podpora, zato da je človek imel za jesti, ampak seveda je pomenila veliko več iz psihološkega vidika.
Drugi dejavniki, ki sem jih malce že vmes omenila, vse od tega, zakaj nekdo umre, kako umre, kakšno smo imeli podporo prej. Mogoče en pomemben dejavnik, ki pa ga še nisem omenila, je pa tudi ta vidik, kako oseba čuti, da dobiva v bistvu to avtentično skrb s strani drugih. Velikokrat o žalujočih rečem, da karkoli narediš je težko, da bo prav, kajne?
Zato ker žalujoči je v tistem trenutku res v eni takšni hudi stiski in bodo res mogoče tudi najbolj pravilne besede včasih naletele na Ahilovo peto, neko težko situacijo, pri nečem, kar je oseba razmišljala, pa bo mogoče vzeto to narobe. Mi smo tisti v okolici, ki smo mogoče v dobri koži in naj bi bili tisti, ki pač večkrat vzpostavljamo stik.
Najhujše je takrat, kadar v bistvu tudi zaradi tega, ker je mogoče žalujoči toliko v stiski in zna dobro komunicirati, da se od njega vsi odmaknejo in bistvo nevede se ustvarja en tak tabu okoli te teme. Nihče si ne upa več žalujoče osebe vprašati kako je kaj. Ker nekako se izogibamo tej temi, da nekdo umre. Sploh je to težava, kadar recimo staršem umrejo otroci, nikoli ne vedo, ali naj vprašam, ali naj se obnašam tako kot sem se obnašal prej, in naj kaj rečemo ali ne. In če sem odkrita, ko govorite z žalujočimi, bodo nekateri rekli da jih zmoti, če so čisto isti ali pa jih zmoti, če so čisto drugačni. Verjetno je treba upoštevati tudi tiste dane okoliščine in pa situacijo, v kateri je žalujoči, če ga najdete.
Rdeča nit podcasta je žalovanje in seveda proces žalovanja. Kaj, če izguba ni žalovana? Skratka prej sva omenila eno leto na primer, kaj, če se ne zaključi ta celotni proces žalovanja?
Vita: Če se ne zaključi, potem govorimo o komplikacijah žalovanja in največkrat o tem govorimo ravno o tem podaljšanem žalovanju. Lahko gre tudi za odloženo žalovanje. Se pravi, da mogoče takrat, ko je smrt nastopila, nekdo enostavno ni imel niti psihološkega prostora za to, da bi lahko svoje potrebe žalovanja naslovil. Recimo tak primer so zelo tipično mogoče recimo starši otrok, ki so izgubili recimo svojega partnerja in je otrok zelo majhen in potrebuje celo starševsko podporo.
V tistem trenutku recimo dostikrat starši rečejo, da se ne zmorejo zdaj z žalostjo ukvarjati in to nekako odložijo na neko kasnejše obdobje. Največkrat pa prihaja prav do tega podaljšanega žalovanja se pravi, da se to ne zaključi v nekem pričakovanem obdobju. In tukaj se recimo ameriški statistični priročnik, ki opredeljuje duševne bolezni v tej zadnji ediciji, oz. izdaji, prvič zdaj vključuje tudi to podaljšano žalovanje kot eno izmed novih kategorij duševnih bolezni.
Tukaj smo se kar veliko tudi strokovnjaki s tega področja ne nujno vsi strinjali s tem, zaradi tega ker na neki način patologiziramo nekaj, kar je vseeno normalno. Je pa res, da so opredeljeni kriteriji tam in kaže na to, da je to žalovanje zares zelo, zelo intenzivno. Oni so sicer tam pol leta po smrti dali to dobo. In ravno to je problematično. Recimo v naši družbi bi zagotovo dali to obdobje daljše.
V takem primeru se seveda lahko zgodi to, da nekateri ljudje pravzaprav tako smrt vzamejo kot neko novo prelomno točko in živijo popolnoma drugače. Poznamo take primere, kjer se recimo ljudje osamijo, se zaprejo vase. Mogoče partnerja po izgubi otroka recimo ne hodita več na zabave, živita v nekem svojem izoliranem svetu.
In seveda bi rekli, da je verjetno vprašanje, ali živite tako kvalitetno, kot sta lahko recimo živela pred to izgubo in ali je mogoče res samo tisto, da vse svoje potenciale vse svoje možnosti za življenje nekako uresničujeta, kar bi bil en del definicije duševnega zdravja. Velikokrat, ko gledamo na zunaj, se nam zdi, da so nekako ujeti v to izgubo in da je to škoda, da je tako. Ko pa delate z žalujočimi pa je seveda zelo težko včasih, da oni naredijo ta korak.
To, da bo nekdo odžaloval pomeni, da boste dregnili v to bolečino, da ju bo verjetno treba velikokrat nasloviti. In mi temu rečemo, da je potrebno o njemu govoriti toliko časa oziroma se soočati s to bolečino toliko časa, da bistvo ni več samo kot čustvo čutena v našem telesu, ampak da ga lahko s simboličnimi izrazi predvsem z jezikom verbaliziramo in na ta način damo iz sebe.
Mogoče zveni to malo zapleteno pa pravzaprav niti ni toliko. Dostikrat to pomeni, da mora oseba dovoljkrat pripovedovati o tej svoji zgodbi. V nekaterih recimo terapevtskih smereh, ki se ukvarjajo ravno s takim načinom žalovanja (podaljšanim recimo) imajo celo pristope, kjer se človek s tako svojo zgodbo posname in se velikokrat posluša zato, da v bistvu s tem, ko se posluša izgubi ta zgodba moč.
Ker drugače, ko je vedno znova pripovedovana, je tako čustvena in nabita, da ne more izgubiti tega naboja in jo nosi človek potem v vsakdanjiku. Ko pa jo velikokrat preposlušamo, se pa toliko izpostavimo, da nam postane bolj domača in potem tudi sčasoma lahko o njej lažje spregovorimo in potem pride do te predelave. Ko sem prej govorila, da lahko tudi mi potem to zgodbo povemo na tak normalen način, da se lahko spominjamo ljudi tudi s pozitivne plati, kar je pomemben vidik potem tudi zaključevanja žalovanja.
Omenili ste Sigmunda Freuda in patološko žalovanje. Kaj je patološko žalovanje? Kako se je takrat gledalo na to obliko žalovanja in kako na to gledamo danes?
Vita: Freud je v svojih delih žalovanja res razumel kot en intrapsihični, zelo notranji proces, v katerem on pravi, da naj bi vsak od nas pregledal vse spomine, ki jih imamo na tisto ljubljeno osebo. In potem nekako, ko te spomine zloži, prekini odnos s pokojnikom.
Freud je razumel, da če ta odnos ohranjamo, da je to patološko. Tudi sam je spremenil svoje videnje žalovanja po izgubi hčerke. Pri njem najdemo že mogoče razumevanje, ki je bližje današnjemu, se pravi, da se ta odnos spremeni. Ampak danes namesto o patološkem delovanju rajši govorimo o simptomih podaljšanega žalovanja ali pa odloženega žalovanja, torej kar nazivamo kot komplikacije v žalovanju.
Zdaj mogoče bi tu izpostavila še to, da približno 90 % odstotkov ljudi obžaluje v skladu z družbeno pričakovanimi procesi. Večina ljudi morda ne žaluje patološko, če sva se o tem že prej pogovarjala. Mogoče je pri otrocih ta odstotek malo večji, in sicer, 20 proti, ampak še vedno je večina otrok tistih, ki gre tudi skozi proces žalovanja pričakovano ali pa to ne pusti tako velikih posledic zanje.
Prej sva se dotaknila že oblik žalovanja v različnih družbah. Kako pa se je ta vzorec žalovanja spreminjal zadnjih nekaj generacij? Zakaj so v sodobnem življenju še vedno prisotni ti tradicionalni vzorci žalovanja in v kaj se ti vzorci po vaše spreminjajo? Meni na primer je zanimivo to, da še 200 ali 100 let nazaj na primer, so se v dnevnem časopisju predvsem pojavljala obvestila o rojstvu otrok, ne toliko osmrtnice. Ali se danes bolj pogovarjamo o smrti?
Vita: Smrt je vse prisotna, to sva ugotovila danes že na začetku pa hkrati je mogoče res neosebna. Rekla bi, da rituali ob smrti se zagotovo spreminjajo, tako kot se spreminjajo družbe. Zdi se mi, da na eni strani moramo priznati, da ljudje danes o procesu žalovanja mislim, da vedo več, kot so vedeli pred 100 ali 50 leti, ko mogoče te informacije niso bile dostopne, pa mogoče tudi podpornih skupin ni bilo mogoče pri nas.
V slovenskem prostoru jih je še vedno relativno malo, v tujini pa je teh podpornih skupin relativno veliko, tako da se mi zdi, da je to ena takšna oblika, kako družba odreagira na to, da smrt obstaja, da nudi neko podporo. V preteklosti je bilo tega zagotovo manj in meni so zanimivi načini ohranjanja spomina na mrtve, ki se spreminjajo tudi s tehnologijo.
Danes imate recimo žalne knjige, ki so na spletu in gre za eno konkurenčno bitko različnih tehnologij v ozadju (na kateri platformi boste takšno žalno knjigo postavili recimo). Že to nakazuje na to da je v ozadju neko spreminjanje vzorcev – kako, kaj se dogaja po smrti. Tudi že to, kaj lahko človek torej posameznik naredi pred smrtjo, zato da bo mogoče recimo neki socialni medij tudi po smrti objavljal še neke objave, tudi to je nekaj, česar si seveda v stoletjih pred tem časom nismo mogli zamisliti, da pravzaprav po smrti lahko tako nekako vplivamo tudi na neko dogajanje po smrti.
Seveda je bilo možno, da si pustil kakšno pismo ali protokole, ampak se mi zdi, da do te mere, da je bilo to možno pravzaprav za vsakega od nas narediti. To so zagotovo stvari, ki se spreminjajo. Gotovo se nekatere te nove prakse pojavljajo, hkrati pa mislim, da se velikokrat, ko se zgodi smrt še vedno, zanašamo na neke zelo tradicionalne vzorce, recimo pogrebne prakse tega ne pripravljaš vsak teden, ampak pripravljaš mogoče dvakrat trikrat v življenju, če si organizator takšnega dogodka.
Potem se pravzaprav zanašaš na tisto, kar je najbolj domače v nekem okolju, kar je največja tradicija, kakor pač tudi vidimo, da je drugje narejeno. Zaradi tega se tudi nekatere tradicionalne prakse ohranjajo in imajo neko stalnico. Pa mislim, da je pravzaprav ta kombinacija nekih novih in starih stvari čisto dobro, saj dajo občutek pravzaprav tudi varnosti velikokrat ljudem in prepričanje, da se bodo morda tudi po naši smrti takšne prakse tudi odvile.
Ali se oblika žalovanja spreminja glede na preminulega? Na primer, če gre za nerojenega otroka, novorojenčka, otroka, starše, sorodnike, sodelavce?
Vita: Načeloma so razlike. Se pravi smrt sama, način smrti gotovo vpliva na žalovanje. Velikokrat je ravno tistim, kjer je tudi teh praks ob smrti manj, veliko težje. Recimo pri nerojenem otroku je včasih tako, da niti okolica ni vedela, da je bila mogoče ženska noseča, pa je otrok umrl. In v bistvu dobi veliko manj podpore. Tudi veliko težje je komunicirati o tem, kaj se je zgodilo, ker je treba vsakemu razlagati zgodbo nekako od začetka.
Drugače je tudi seveda, če mi pričakujemo smrt, če vemo, da nekdo odhaja in se pravzaprav k temu pripravljamo in psihološko in v smislu neke družinske opore. Drugače je tudi glede na to, kakšen socialni status je imela oseba v družbi. Načeloma ljudje bolj žalujejo za tistimi, ki so bili v tem socialnem statusu višje. En tak primer iskrene žalosti je v naši bivši državi, ko je v Jugoslaviji umrl tovariš Tito, jaz se sicer tega ne spomnim, ker še nisem bila niti rojena, ampak po pripovedovanju mojih družinskih članov naj bi bila takrat žalost velike večine ljudi iskrena.
Ljudje so zares iskreno jokali in žalovali za Titom. Torej to lahko vidimo marsikje tudi danes, ko umre neka slavna oseba, znana oseba, neka oseba, ki so jo ljudje zelo spoštovali. Tudi to je način žalovanja. Seveda je drugače kot, če nam umre bližji družinski član. Kakorkoli pa ima to neki vpliv. Tudi tu je razlika med tem, ko govorimo o tem, koliko ljudi sploh žaluje, ker mogoče včasih v takih primerih obžalujejo cele nacije.
Drugače pa je seveda, če je nekdo imel zelo majhen socialni krog in žaluje samo nekaj ljudi ne. Tudi to lahko v bistvu na tistega žalujočega zelo vpliva, ker je spet zelo osamljen v tem svojem žalovanju, ker nima nikogar drugega, kamor bi se lahko zatekel v podporo.
Ali je žalovanje drugačno glede na to, ali je nekdo veren ali ne?
Vita: Že verski običaji velikokrat ljudem pomagajo, ampak tudi vera na splošno daje upanje, ne glede na to, kateri veri pripadamo. Vera sama po sebi daje tudi en način, po navadi pogovora, z umrlim ali pa razlaga smrt in je velikokrat vernim ljudem nekoliko lažje, ampak hkrati ne pomeni to, da jim je lahko ali pa da oni ne žalujejo mogoče z isto intenziteto.
Morda imajo samo enega izmed tistih varovalnih dejavnikov več, ki jih ohranja in jim osmišlja situacijo. Je pa res, da mogoče tudi razlika med tem, koliko nekdo pripada neki veri oz. religiji ali pa koliko je dejansko v stiku s tistim izročilom ali pa koliko on dejansko verjame v to, je to mogoče bolj pomemben vidik kot to, da ste vi samo pripadnik neke vere.
Nam lahko poveste primerjavo procesa žalovanja po samomoru in pa procesa žalovanja po naravni smrti oziroma kako se lahko razlikujejo procesi glede na obliko naravne smrti, če gre za prometno nesrečo, hudo bolezen in tako naprej?
Vita: Zdaj, ko se je začelo preučevati žalovanje po samomoru v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je najprej domnevalo, da je zelo veliko razlik med temi ljudmi, ki žalujejo po samomoru v primerjavi z drugimi nepričakovanimi smrtmi. Mi govorimo predvsem o tej primerjavi, ker če že vse te smrti, ki so nepričakovane, so pravzaprav tiste, ki so težje.
Sčasoma se je ugotovilo, da če bi gledali v tem procesu žalovanja, kako dolgo ljudje žalujejo, kako intenzivno je doživljanje žalovanja, lahko rečemo, da ni tako velikih razlik med tistimi, ki žalujejo po samomoru v primerjavi s tistimi, ki žalujejo po nesrečah, predvsem avtomobilskih in drugih nesrečah. Se pa je pokazalo, da obstajajo razlike v kakovosti in včasih v vsebinah žalovanja.
Predvsem zato, ker v primeru nesreč, oseba načeloma ni tega naredila sama. Ni si zadala smrtne obsodbe samo, medtem ko pri samomoru je seveda temu tako. In to je eno tako velikokrat za žalujoče boleče sporočilo zanje. Se pravi niso zmogli neke tiste svoje stiske do te mere obvladovati ali pa prenašati, da bi jim bila vseeno tista ljubezen do svojcev močnejša, da bi premagala.
To je eno sporočilo, ki dostikrat vpliva tudi na vrednotenje samega sebe v slabše. Ja, tu je mogoče največja ta razlika v tem izpraševanju, torej zakaj je tisti, ki je umrl, to naredil v občutkih krivde, tudi sramu, ki pač mogoče v primeru nekih drugih smrti, nesreč niso tako intenzivne. Čeprav moram reči, da recimo o krivdi pa o sramu velikokrat govorimo tudi pri drugih nesrečah zato, ker mogoče nekdo bi bil kriv za neko avtomobilsko nesrečo ali pa se tudi sprašujejo, zakaj pa je se takrat usedel v avto in zakaj se je takrat peljal in ali bi lahko to preprečil.
Ampak kot rečeno največja razlika je ravno v tem izpraševanju, zakaj je oseba umrla, ali bi lahko to preprečili? In tu je zanimivo, če pogledamo študije na drugi strani, ki govorijo bolj o samomoru, ima pa recimo oseba v tistem trenutku (torej oseba, ki razmišlja o samomoru) občutek, da bo s svojo smrtjo ravno rešila te svojce. Mogoče ima ona toliko težav, da bo v bistvu s tem, ko bo naredil ali pa umrl zaradi samomora v bistvu dal možnost, da svojci drugače, boljše živijo.
To je po navadi tisto razmišljanje samomorilno ogrožene osebe v tistem trenutku, ko pač ne vidi druge rešitve kot pa samo samomora za njihove težave. Tako da je ravno nasprotno, zatem kako pa potem v bistvu svojci doživljajo to žalovanje, kako v bistvu oni vidijo, da se je ta bolečina preminulega pravzaprav sedaj prelila na njih. Oni pa imajo sedaj eno drugo težo, s katero se ukvarjajo ali pa eno drugo bolečino, ki jo morajo zdaj oni predelati in ne ta pokojna oseba.
O predvidljivosti smrti ste že nekaj povedali. Kako se proces žalovanja razlikuje, če je prisotna paliativna oskrba?
Vita: Načeloma je paliativna oskrba nekaj, kar verjetno veča kakovost umiranja. Mogoče o tem še sploh nismo spregovorili. Ko govorimo pravzaprav o žalovanju, je zelo pomembno to videnje o tem, kakšna je bila torej smrt. In tukaj v teoriji obstajajo koncepti dobre in slabe smrti.
Slaba smrt je tista smrt, ki se zgodi seveda prezgodaj, nepričakovano, ker se nismo morali posloviti, velikokrat smrt ki je v osami, ker nismo morali sprejemati nekih odločitev o našem telesu na koncu. Dobra smrt pa je velikokrat tista, če vprašate ljudi, tam kjer nekdo v miru zaspi brez bolečin, na hitro. Tu je predvsem poudarek, da je bila brez bolečin, brez da se muči, brez da je to dolgotrajno.
Paliativna oskrba zagotovo ima to vrednost, da lahko tukaj pomaga s tem, da je pač proces umiranja bolj kakovosten in seveda tudi, da je potem smrt videna bolj kot dobra smrt v primerjavi s tem konceptom slabe smrti. Lažje je svojcem, lažje se jim je pomiriti, če vedo, da je nekdo umrl brez bolečin, da jim je bilo olajšano, da so se lahko tudi v zadnjih trenutkih poslovili in sprejemali neke dobre odločitve.
Seveda smo tukaj potem na tanki meji s tem konceptom evtanazije, ki je v nekaterih državah res lepo tudi pravno urejena. Predvsem nizozemski koncept, se mi zdi, da je tako dobro zastavljen, ker ne govorijo samo o tej aktivni evtanaziji, ampak tudi o pasivni, se pravi o tem, da pač se ne podaljšuje pri nekem umetnem zdravljenju oziroma na aparatih in da se ima možnost o tem tudi odločiti. In tukaj paliativna oskrba zagotovo vedno prinaša vsaj po mojem mnenju, neko dobro dimenzijo umiranja in potem tudi žalovanja.
Kaj je čuječe žalovanje?
Vita: Čuječe žalovanje je koncept, kjer poskušamo na neki način žalovati prijazno do sebe, do okolice z zavedanjem vseh dimenzij bolečine in ne nazadnje tudi tega, da smo hvaležni, da je oseba obstajala. Ni prav veliko konceptov oz. programov, ki bi na ta način žalovanje osmišljali.
Ampak gre res za to, da se koncept čuječnosti, ki sam po sebi pomeni zares posvečanje pozornosti v tem trenutku z nekim namenom, s prijaznostjo, se pravi brez tega, da bi pretirano premlevali našo preteklost ali pa se preveč za naprej obremenjevali, da na ta način poskušamo tudi videti situacijo, ki je v žalovanju tako specifična. Kar velikokrat ljudem vrača koncept čuječega žalovanja en občutek nadzora nad lastnimi občutki, nad lastnim življenjem nad tem, kar se jim dogaja.
Zato kar velikokrat obžalovanju, recimo sploh, če je bila smrt nenadna, se zdi, kot da nam, je vse spolzelo skozi prste, da nimamo več česa se oprijeti in se mi zdi, da kadar se potem nekako obrnemo vase in delamo na sebi in recimo smo čuječi, prijazni. To je nekaj, česar se lahko oprimemo in to da velikokrat ljudem tudi zagon za to, da potem mogoče lahko stopijo en korak naprej v žalovanju.
Hkrati pa to ne pomeni, da se samemu žalovanju, sami bolečini ves čas izogibamo, ampak imamo za čuječnost tudi dovolj moči, da se tistega bolečega dela najbolj dotaknemo. Brez tega da se dotaknemo te izgube in njene bolečine se mi zdi da tudi ne moremo v bistvu zares celostno avtentično žalovati.
Ali po vašem mnenju v Sloveniji obstaja zadostna primarna pomoč pri žalovanju?
Vita: Mislim, da ne obstaja dovolj pomoči. Če boste javili svojemu osebnemu zdravniku, da ste izgubili bližnjega družinskega člana, boste hitro dobili kakšno medikamentozno terapijo, pri tem ne bo težav. Da boste pa dobili neko dobro podporo, pa boste imeli težave zaradi tega, ker je enostavno naš zdravstveni sistem kar se tiče psihološke podpore relativno slabo opremljen.
Premalo je pomoči, predvsem pa tudi nimamo zadostne podpore na nekem nevladnem sektorju. Se pravi ni nekih nevladnih organizacij in iniciativ. Obstaja seveda nekaj organizacij. Obstaja Društvo po svetu, obstaja Hospic, obstaja za neke specifične ranljive skupine po smrti določenih recimo skupin neke skupine. Tako na splošno pa v resnici pri nas ni neke dobre pomoči.
To je zelo zanimivo, recimo tudi po samomoru nimamo nekih skupin podpore pa imamo tako velik javnozdravstveni problem. In v tem smo res ena taka posebnost v svetu, da tako rečem. Že desetletja prizadevam, da bi take skupine ustanovili. Zdaj se z nekaj ljudmi pogovarjamo, da bi vsaj mogoče neko spletno skupino zagnali, da bi bila v podporo, ker izkaže se, da pravzaprav te podporne skupine ne potrebujejo nujno nekega strašnega strokovnjaka.
Potrebuje predvsem ljudi, ki mogoče znajo usmerjati pogovor, znajo prisluhniti, znajo modelirati, lahko imajo tudi lastno izkušnjo po neki taki izgubi. Predvsem pa si želijo ljudje o tej bolečini spregovoriti in biti slišani. To je ključno. To je nekaj kar je pravzaprav v medosebnih odnosih največja prednost, ki jo imamo. Vsi si lahko to dodamo, ampak kadar smo pa zelo osamljeni ali pa se nam zdi, da smo osamljeni, pa je dobro da, bi v sistemu obstajala neka varovalka, da se lahko ljudje, žalujoči torej tja obrnejo. Pri nas, po moji oceni, imamo žal tukaj še velik deficit.
Katere so izjave, ki lahko žalujočim veliko pomenijo in od katerih izjav bi se morali distancirati?
Vita: Glede tega vprašanja imam veliko več primerov kaj ne narediti kot pa, kaj narediti. Zato ker tisto kar sem že prej rekla, kaj narediti je tako zelo težko včasih napovedati in mogoče bi iz tega vidika kaj narediti včasih rekla, da je najbolj pomembno samo to, da smo ob osebi.
Jaz včasih recimo, ko žalujoči pridejo k meni, samo vprašam kaj se je zgodilo. In je to to. Pravzaprav ne potrebujem kaj veliko drugih magičnih besed, ampak samo dam prostor, da ljudje govorijo in jih potem glede na to kaj povedo, seveda usmerjam dalje. Ko pa govorimo o tem, česa ne reči, je velikokrat za žalujoče zelo boleče, če jim mi sugerirajo, da je recimo že tako moralo biti, da je že tako boljše za vse.
Ker četudi je mogoče se oseba, ki je umrla rešila nekih bolečin, ampak žalujoči še ne vidi tega tako ali pa mogoče tudi nikoli ne bo in ga to lahko samo boli. Ne govori jim tudi to, da bo čas zacelil vse ali pa da je zdaj že čas, da bi bil boljše, kar sem že prej omenila. To so take izjave, ki mogoče sugerirajo, da je samo ena. Tudi neka verska prepričanja so lahko včasih problematična, če druga oseba tega ne verjame. Vse kar je preveč togo, lahko žalujoče zmoti.
Ampak hkrati bi rekla, naj ljudi ne bo strah, da bodo rekli kaj narobe, ker nenazadnje, tudi če rečemo kaj narobe lahko to osebi verbaliziramo pa rečemo, da to sem pa sedaj narobe rekel, nisem mislil tako oz. te nisem mislil prizadeti, in ga prosimo, da nam pove svojo stran zgodbe. Se mi zdi, da imamo vedno možnost v komunikaciji nekaj popraviti tudi, če nevede zato, ker izhajamo iz sebe pravzaprav, rečemo kaj tako.
Tudi če recimo osebi začnemo pripovedovati iz lastnih izkušenj, recimo, da ko sem pa jaz izgubil se je pa tako in tako zgodilo, je včasih nekaterim to v pomoč, ker jim da neko perspektivo, kako nekdo žaluje, spet drug pa bo rekel, da to si bil ti in to je bila tvoja zgodba, in ga ne bo zanimala ta naša zgodba, ker je v drugi situaciji.
Se pravi spet nekaj lahko nekomu pomaga drugemu pa ne. Včasih je najboljše res preveriti, ali lahko s to osebo podeliš, kar se je tebi dogajalo ali pa, če si slišal kakšno zgodbo od tega in tega in kaj je bilo tam. Tako da to se mi zdi mogoče ključno. Včasih recimo tudi, ko govorimo o otrocih, se starši sprašujejo, ali naj gre otrok recimo na pogreb ali ne. Ali pa kako otroku povedati, da je nekdo umrl.
Zato je celo novo poglavje. Pa ne bomo preveč šli v detajle. Ampak najbolj pomembno je seveda to, koliko je otrok star – kje v razvojnem obdobju je, kako mu bomo razložili. Mlajšemu otroku gotovo z manj podrobnostmi in manj informacijami. Otroku zagotovo ne rečemo, da je in ta oseba zaspala, ker bo potem verjetnost, da bodo težave s spanjem nastopile zelo velika.
Ampak je pa dobrodošlo, da recimo otrok, ki je dovolj zrel, recimo osemletni otrok, že lahko gre na pogreb. Nič ni narobe, mu je pa treba, če gre na pogreb, povedati kaj se bo tam dogajalo in da se zadolži eno osebo, ki ni tako čustveno vpletena, da bo skrbela za tistega otroka in tudi otroku se lahko da kakšno vlogo na tem pogrebu. Recimo, da kaj nariše, da prinese kakšno rožico.
Naj pa ne bo to naloga, ki otroka preveč obremeni ali pa ki bi mogoče presegala njegove spretnosti. To so recimo tiste stvari, katere narediti in katere ne. Je pa seveda, kot rečeno, to včasih zelo težko napovedovati, ker mogoče ti stavki, ki sem jih jaz zdaj navedla, lahko včasih delujejo v redu, včasih pa lahko tudi naredijo napačno situacijo.
Dr. Vita Poštuvan, najlepša hvala za pogovor! Imate za naše poslušalce morda še zadnjo misel?
Vita: Hvala vam za vabilo. Hkrati bi mogoče rekla, da ko se zgodi izguba, je mogoče to čas, kjer se moramo ustaviti, mogoče počasi prevetriti tudi lastne vrednote in mogoče največ, kar lahko iz take situacije naredimo, je to, da v bistvu zrastemo iz nje. Da mogoče nas to naredi boljše ljudi, bolj dovzetne za bolečino drugega, in v bistvu s tem naredimo tudi našo družbo nekoliko lepšo. Tako da mogoče iz bolečine raste kakšna lepa roža je to tisto, kar lahko iz tega odnesemo največ.
Najlepša hvala za vašo pozornost. Vabimo vas, da preko vaše najljubše podcast aplikacije podate svoje mnenje. Veseli bomo vašega predloga, katero temo bi si še želeli slišati in katerega strokovnjaka. Bodite lepo in ostanite zdravi.
Vaše mnenje nam je pomembno:
Pustite komentar spodaj (lahko je popolnoma anonimen!) in nam povejte ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!