Podcast
Epizoda: #43 Izvajalska anksioznost
V triinštirideseti epizodi podcasta Kunapipi se Tilen Mandelj z dr. Katarino Habe pogovarja o izvajalski anksioznosti.
Citat
Na Royal College of Music, imajo prav eno tako simulacijsko sobo, kjer trenirajo glasbenike v smislu soočanja z različnimi distraktorji, da se pripravijo, kaj, če začne nekdo kašljati, kaj, če začne nekdo klepetati, kaj, če naenkrat pride nek nenaden zvok, če začne telefon zvoniti, če se močna luč pojavi, če nekaj zaškripa, če, ko nekdo vstane in zapusti prosto
dr. Katarina Habe
Uvodnik
Z dr. Katarino Habe se pogovarjava o vprašanjih kot so:
- Katere so značilnosti izvajalske anksioznosti?
- Kako se razlikuje stopnja izvajalske anksioznosti pri različnih glasbenih žanrih?
- Katere so tehnike obvladovanja izvajalske anksioznosti?
Vabljeni k poslušanju!
Imate za nas vprašanje? Pišite nam na tilen@kunapipi.si.
Gost
Dr. Katarina Habe je doktorica psihologije, predavateljica na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani in širši publiki bolj znana kot pevka zabavne glasbe in ustanoviteljica vokalne skupine Katrinas.
Raziskovalno se ukvarja z optimalno psihično pripravo na nastop, s poudarkom na obvladovanju treme, pa z doživljanjem zanosa pri glasbenikih in z vplivi glasbe na kognitivno funkcioniranje (t.i. Mozartov učinek). V zadnjem času jo privlačijo učinki petja na psihično blagostanje posameznika.
Transkript
Doktor Katarina Habe v veliko veselje mi je, da boste danes moja sogovornica v podcastu Kunapipi. Pogovarjala se bova o izvajalski anksioznosti. V literaturi se kot eden prvih, ki je govoril na to temo, omenja violinist Kató Havas, v letu 1973. Vi pa ste ena izmed pionirk te tematike v Sloveniji. Preden greva na srž izziva, me zanima zakaj vas to področje zanima?
Katarin: Ravno preden sva začela s tem snemanjem sem razmišljala koliko let se jaz že s tem ukvarjam in v bistvu je že 25 let kar sem se začela raziskovalno ukvarjati s tem področjem. Namreč predvsem moje zanimanje za to področje izhaja iz različnih zgodb zelo talentiranih glasbenikov, ki so se na podlagi visoke izvajalske anksioznosti odločili, da svoje glasbene kariere ne bodo nadaljevali.
Tako, da mislim, da je bil to en zelo močan motiv, pa tudi to, da v tistem času, ko sem jaz delala takrat še diplomsko raziskovalno nalogo, na tem področju v Sloveniji ni bilo narejeno nič. Nobene literature na tovrstno temo, pa tudi v tujini je bila literatura zelo redka. Tako, da mene vedno zanimajo stvari, ki so še malo odkrite, kljub temu, da so pa v praksi zelo prisotne.
Terminološki izzivi, se pravi govori o izvajalski anksioznosti, ko sem delal malce raziskave sem naletel kar na dosti sopomenk, ki jih pa nekateri tretirajo kot sopomenke, nekateri jih ne. Na primer strah pred javnim nastopanjem, anksioznost pred občinstvom, anksioznost pred nastopanjem, trema pred nastopanjem. Potem pa so celo v angleščini nekateri specifični termini. Kako je s tem?
Katarina: Tukaj je še veliko nejasnosti in ne glede na to koliko časa se s tem področjem ukvarjam. Čim dlje se ukvarjam tem bolj ugotavljam, da je na tem področju še vedno prisotna neenotnost. V angleščini je lažje zaradi tega, ker sta predvsem dva termina. To je performance anxiety ali pa stage fright. In stage fright se tretira kot nek konkretiziran strah, kjer mi vemo česa nas je strah na odru.
Izvajalska anksioznost se pa tretira kot bolj kompleksen fenomen, kjer se združi že toliko različnih strahov, da mi samo doživljamo nek tesnoben občutek, ne znamo pa s prstom pokazati, kateri je ključni razlog, ki vzbuja tesnobnost v našem organizmu. Pa še ena stvar je, recimo v slovenskem prostoru je najpogosteje uporabljen med strokovnjaki ali na glasbenem področju ali na drugih področjih nastopanja, termin trema.
Trema je definirana kot neko povečano vznemirjenje v organizmu, ki je prisotno tik preden greš na oder in, ko stopiš na oder naj bi se to umirilo oziroma naj bi mi te simptome obvladovali. Izvajalska anksioznost je pa mnogo več, je pa fenomen, ki zajema tudi tremo, ampak po drugi strani pa zajema tudi večji diapazon vseh simptomov, ki se zraven pojavljajo. Tako, da jaz se trenutno najbolj nagibam, pa ne vem morda se bo tukaj še kaj spremenilo, k uporabi termina »pred nastopno vznemirjenje«.
Zakaj? Zato, ker takoj, ko mi slišimo termin trema ali pa izvajalska anksioznost ali pa strah pred odrom, strah pred občinstvom in vprašam posameznike, ki se s tem soočajo, kaj je prva asociacija na to in vedno pridejo negativne asociacije zraven. Pred nastopno vznemirjenje pa ni samo negativno. Je oblika energije, ki jo lahko mi speljemo bodisi v smer izziva, v nekaj kar plusa bodisi v smer grožnje, v nekaj kar je minus. Torej je zelo na naši psihi, na naši interpretaciji, doživljanja v našem telesu.
Ali bomo šli v smer plusa, torej izrabe te dodatne energije ali bomo šli v smer minusa, kjer bodo simptomi, ki se pojavljajo na nas destruktivno vplivali. Tako da, če me trenutno vprašate, najbolj zagovarjam termin pred nastopno vznemirjenje.
Tudi strah pred nastopanjem na primer ni enak strahu pred publiko.
Katarina: Ne, strah pred nastopanjem zajema več različnih stvari. Namreč to je bolj na področju anksioznosti že vprašanje ni več samo na nivoju konkretiziranega strahu. Anksioznost naj bi imela dva poglavitna izvora. En je ta socialni izvor in to je strah pred publiko.
Na drugi strani naj bi bil pa izvor, ki izhaja iz nas samih, torej potreba po perfekcionizmu. Biti vedno najboljši, biti brez napak. Tako, da tukaj v bistvu govorimo o dveh strahovih, dveh izvorih izvajalske anksioznosti.
Kateri so vzroki za nastanek izvajalske anksioznosti?
Katarina: Tega sva se že malo dotaknile, ko sva rekla, da imamo na eni strani vzroke, ki se navezujejo bolj na zunanje dejavnike na okolico in na drugi strani na dejavnike, ki izhajajo iz nas samih. Zato tudi, če govorimo o anksioznosti na splošno, mi govorimo na eni strani o anksioznosti kot osebnostni potezi. To pomeni, da imamo že genetsko večjo nagnjenost k doživljanju tesnobnosti v različnih situacijah.
Na drugi strani imamo pa situacijsko anksioznost, ki je vezana na določene situacije kot je na primer nastopanje. Potem pa, če gremo recimo na neke zunanje dejavnike, sploh kar se tiče glasbenega nastopanja, publika odigra pomembno vlogo predvsem pomembnost publike, kako eminentni so naši poslušalci in od tega kako formalna je situacija.
Dokazano je bilo, da naj bi izvajalska anksioznost naraščala tudi s številom publike. Po drugi strani pa naj bi se večala tudi z zmanjšanjem tistih, ki jih je na odru. Tako, da največjo izvajalsko anksioznost se doživlja takrat kadar smo najbolj izpostavljeni, kadar smo na odru sami. Tako, da lažje je biti v skupini. In še ena stvar. Čim bolj formalni so okvirji, tem večja je tudi izvajalska anksioznost. To pomeni, da klasični glasbeniki doživljajo precej več izvajalske anksioznosti, ker so zahteve za njihovo poklicno ukvarjanje z glasbo bolj strukturirane, bolj natančno postavljene, bolj uokvirjene.
Kot recimo za jazz glasbenike ali pa za glasbenike, ki izvajajo zabavno glasbo. Tako, da vidimo, da je res tukaj več različnih segmentov, ki se prepletajo. Zdaj pa, če gremo na nivo še teh osebnostnih značilnosti pa vidimo, da se anksioznost zelo močno povezuje s samovrednotenjem. Tisti posamezniki, ki imajo slabšo samopodobo in samospoštovanje, doživljajo več izvajalske anksioznosti.
Kot sem že omenila se povezuje izvajalska anksioznost tudi s perfekcionizmom. Zadnje čase je bilo kar nekaj narejenih raziskav na področju mindseta.
To so miselna prepričanja in gre za to ali imamo mi togo ali prožno miselnost. In tisti, ki imajo prožno miselnost imajo manj izvajalske anksioznosti zato, ker bodo tudi v situaciji izziva, vedno iskali nekaj pozitivnega in bodo to sprejeli kot neko možnost lastnega preboja.
Tisti, ki imajo pa tog mindset so pa na nek način ujeti in jih vsaka nova situacija, vsak nov vprašaj in neznanka pri nastopanju, spravljajo v veliko ne sigurnost, ker samo nastopanje je polno vprašajev. Mi ne moremo nikoli, tudi, če se še toliko pripravimo, predvideti vse kar se bo zgodilo. Zanimivo je, da na Royal College of Music, imajo prav eno tako simulacijsko sobo, kjer trenirajo glasbenike v smislu soočanja z različnimi distraktorji, da se pripravijo, kaj, če začne nekdo kašljati, kaj, če začne nekdo klepetati, kaj, če naenkrat pride nek nenaden zvok, če začne telefon zvoniti, če se močna luč pojavi, če nekaj zaškripa, če, ko nekdo vstane in zapusti prostor.
To so prav simulacije v katerih glasbeniki trenirajo. In ena zanimivost, te raziskave, ki jih delajo z glasbeniki in spoznanja, ki so ob tem ugotovljena se potem prenašajo tudi na ostala področja, ker to izvajalsko anksioznost se potem tudi raziskuje recimo v kirurgiji, v aeronavtiki, seveda pri športnikih. Tukaj je ogromno raziskav, temu psihologija glasbe pravzaprav sledi.
Zato, ker se je ugotovilo, da situacija nastopanja za glasbenike, je najbolj zahtevna od vseh situacij nastopanja zato, ker zajema toliko kompleksne sposobnosti, zahteva psiho motorične sposobnosti, nadpovprečne, potem kognitivne sposobnosti, čustveno kompetentnost, socialno kompetentnost.
Skratka toliko enih različnih veščin, sposobnosti in spretnosti, ki so potrebne, da mi odlično izvedemo nek nastop. Tako, da tukaj se učijo know-how, ki ga potem prenašajo tudi na druga področja nastopanja.
Ko ste že omenil dve vrsti, bom rekel anksioznosti, tudi sam sem naletel na neko raziskavo. Raziskovalec baz je v svojem delu opisoval nekako dve vrsti anksioznosti in sicer anksioznost v zvezi z izvajanjem nastopa in potem anksioznost zaradi negativnega vrednotenja. Tako nekako kot bi zelo laično rekel navzven pa navznoter.
Katarin: Ja, jaz bi mogoče tukaj bolj rekla s tega vidika, da se anksioznost časovno razporedi. In najhujša je tista oblika anksioznosti, kjer izvajalec že lep čas pred nekim pomembnim nastopom doživlja hude simptome, ki nakazujejo na močno napetost, ki prihaja z nekim dogodkom.
Samo to, da tik preden greš na oder ali pa, ko si na odru in potem obvladaš te simptome, če je samo to, pravim, da je to še zelo normalna situacija, ki je celo zaželena zato, ker povečuje budnost, ker s tem povečuje pozornost, s tem povečuje tudi spominsko kapaciteto in čustveni naboj izvedbe. Največji problem vidim pa v tem, ki ga ta avtor, ki ste ga omenil navaja tisto, da se mi kasneje ukvarjamo s tem, kaj si drugi mislijo, kako nas vrednotijo, ker vidim, da to je pa nekaj kar glasbenike, pa tudi ostale izvajalce najbolj razžira, ko pridejo z odra in se začnejo secirati v tem smislu, kaj vse ni bilo dobro in kaj si bodo drugi mislili.
In ne, da bi jih to spremljajo tisti trenutek, ko pridejo z odra potem bi pa se s tem soočal in šli naprej. Glasbeniki smo pripravljeni sami sebe res prav mazohistično mučiti še dolgo časa po neki izvedbi, ki je bila po vseh zunanjih kriterijih uspešna. Tako, da eno stvar bi tukaj tudi opozorila. En tak mit velja, da nekdo, ki je uspešen ne doživlja izvajalske anksioznosti. Ta mit lahko zelo hitro ovržemo, ker veliko res vrhunskih strokovnjakov na svojem področju se je soočalo s takšnimi nivoji izvajalske anksioznosti, da so se celo za nekaj časa odrekli svoji karieri.
To je na primer pianistke Martha Argerich, ki je za nekaj let opustila muziciranje na odru zato, ker je doživljala tako močne pritiske. Ampak lansko leto mislim, da je bila v Sloveniji, smo lahko videli kako je prebila te okvire. Eden izmed takih vrhunskih posameznikov je tudi Caruso. Po tem rečemo Barbra Streisand je v zabavnih vodah znana kot izjemna tremašica.
Ampak poglejte, to je vse tak potencial, v katerem lahko mi res prepoznamo presežno vrednost. Gre dostikrat samo za to, da nekdo, ki je zelo senzibilen, tudi pri sebi tako močno zaznava vse te senzacije, ki se dogajajo na nivoju fizioloških reakcij, ki se dogajajo na nivoju čustev in na nivoju motečih misli, da gre predvsem za to, kako posameznik doživlja vse to kar so v njemu dogaja, ker eno in isto stvar lahko nekdo doživlja kot izjemno motečo, drugi bo pa rekel »aha, okej v redu je, to se dogaja, zdaj grem pa na oder pa bom dal to ven iz sebe.«
Tako, da je ta miselna interpretacija ključna pri tem, kaj bomo mi s to energijo, ki nam je vsem dana, preden gremo na oder, kaj bomo z njo naredili. To je en res velik potencial, ki se ga moramo naučiti obvladovati, ker to ne pomeni samo, da enostavno rečemo »aha čutim koliko imam napetosti v želodcu, čutim koliko me stiska v grlu, kako imam celo telo zakrčeno, kako močno mi srce bije.« Prvo je soočenje s tem zagotovo.
Ampak drugo pa je, da mi streniramo različne strategije, ki nam pomagajo obvladovati vse te simptome. In pomembno je, da mi to odvečno energijo odlijemo preden gremo na oder. En zanimiv eksperiment, najbolj znan na tem področju, ki so ga delali najprej na področju športne psihologije in, kjer so ugotovili razlike med izvajalci začetniki in tistimi, ki imajo že veliko izkušenj.
Izvajalci začetniki, ta raziskava je bila narejena pri padalcih, so sami sebe »blefirali« in si govorili preden so skočili z aviona »ne, ne saj je vse v redu, saj nič ne čutim«. Potem so pa skočili in simptomi so narastli v vsej svoji intenzivnosti in seveda okrnili izvedbo. Tisti, ki so bili pa z večjimi izkušnjami, torej strokovnjaki na področju, so pa preden so skočila, že doživeli vrhunec simptomov, fizioloških.
In, ko so skočili, so te simptome že obvladali in v optimumu izvedli želeno aktivnost. In to raziskavo, ta eksperiment so kasneje ponovili tudi pri glasbenikih, kjer se je pokazala obratna situacija.
In še ena zanimivost je. Pri izvajalski anksioznosti je tako zelo pomembno, da kombiniramo obe meritvi. Meni se zdijo fiziološke meritve še bolj pomembne kot psihološke zaradi tega, ker, če gledaš fiziološke meritve vidiš, da dajo malo bolj realno sliko. In tukaj se te razlike med moškimi in ženskami pokažejo, ker na splošno velja, da naj bi ženske doživljale večjo izvajalsko anksioznost, ko so pa izvajali fiziološke meritve pa se nikjer to ni pokazalo.
Samo ženske smo bolj osredotočene na lastno doživljanje, bolj refleksivno tozadevno. In same sebe bolj analiziramo, zato tudi, če nam, da nekdo za reševat vprašalnik, smo večkrat o teh zadevah že razmišljale in bomo višje ovrednotile določene postavke. Tukaj je veliko takih zanimivosti. Pa še ena stvar kar se starosti tiče.
Tudi ena zanimivost. Včasih so mislili, da manjši otroci ne doživljajo izvajalske anksioznosti. Ena avstralska avtorica, ki je pa na tem področju naredila kar veliko raziskav pa je ugotovila, da se zametki izvajalske anksioznosti kažejo že pri mlajših otrocih, že pri tam štiri in pet letnikih. In, kjer gre za to povezavo z anksioznostjo kot potezo, torej za neko na osebnostno nagnjenost, ki je pogojena tudi s tem, da smo mi malo bolj sramežljivi, malo bolj introvertirani, torej vase usmerjeni.
In, da se ne želimo tukaj izpostavljati in, da nam to predstavlja neke vrste stres.
Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje! Čaka te tudi majhna nagrada.
V tem kontekstu lahko celo govorimo tudi o genski dispoziciji.
Katarina: Morda še eno stvar tukaj, kar se tiče te genske dispozicije. Kar se temperamenta tiče, mi govorimo lahko o dveh tipih ljudi. Seveda je klasifikacije še več, ampak imamo tiste, ki se zelo hitro vzdražijo ob nekem novem dražljaju in imamo tiste, ki so bolj refleksivni in potrebujejo več časa.
In tisti, ki imamo večjo vzdraženost, fiziološko vzdraženost organizma, se bomo v vseh situacijah, tudi v situacijah nastopanja, močneje odzvali na dražljaj. To je po eni strani seveda za nas slabo, po drugi strani pa, če znamo izkoristiti ta potencial, da močneje doživljamo stvari in znamo to regulirati je to spet ena stvar, ki je pozitivna, samo, da vemo kaj s tem naredita. Tukaj res ni enih črnobelih slik.
Ena izmed meni osebno bolj zanimivih stvari na tem področju mi je bil ravno ta fenomen, če mi ga lahko zdajle malce osvetlite, namreč, zakaj v tej situaciji vaja ne naredi mojstra?, ker v bistvu raziskave precej kažejo, da v bistvu ni neke korelacije med leti aktivnega nastopanja, starostjo in tremo.
Katarina: Ne, zato, ker s tem, ko imamo mi več izkušenj, tudi dvigujemo svoje kriterije izvedbe in od sebe zahtevamo čedalje več, če pa vprašate glasbenike, vsak glasbenik bi želel popolnost. Najboljši glasbeni nastop oziroma dober glasbeni nastop je opredeljen kot nastop brez napak, čeprav, če vprašaš po tem poslušalca, lahko poslušajo neko brezhibno izvedbo brez napak pa ne bodo čisto nič čutili.
Kar pomeni, da glasba ni prišla do njih. Lahko bojo pa poslušali izvedbo, kjer bo tudi kakšna intonančna napaka, kakšna tehnična napaka se bo pojavlja ampak morda bo ravno to prineslo tisti dodaten žar, tisto dodano vrednost in avtentičnost točno določenemu nastopu. Tako, da to strmenje k popolnosti je tako neživljenjsko, skregano je s tem kar glasba sama po sebi je.
Zato naj morda tukaj omenim še eno zanimivost. Izkazalo se je, da takrat kadar glasbeniki improvizirajo, stopijo najbolj v zanos. Zanos pa je ravno nasprotje od izvajalske anksioznosti. Jaz bi kot eno tako didaktično sredstvo, ki bi moralo vse nastopajoče, pa ne sam glasbenike, na katerem koli področju, spremljati od samih začetkov mojstrenja na določenem področju nastopanja, izpostavila improvizacijo. Improvizacija je pa zelo povezana z igro. V igri smo mi spontani.
V igri gremo res v ta flow. In na nevrofiziološki ravni se prefrontalni cortex inhibira, kar pomeni, kot, da bi mi na nek način utišali analitični um in se predali občutenju, ki nam ga izvedba ponuja. In, če že govorim o tej nasprotni plati izvajalske anksioznosti, o zanosu, moram tukaj omeniti, kako pomembno je, da vedno iščemo ravnovesje med izzivom, torej zahtevnostjo naloge in med našimi sposobnostmi.
Pri čemer ne mislim samo sposobnosti v smislu tega koliko mi obvladujemo določeno veščino, spretnost, temveč tudi v smislu naše osebnosti. Mi bomo morali postavljati nižje zahteve na začetku za posameznika, ki ima več anksioznosti kot poteze, torej je k temu bolj osebnostno nagnjen.
Tako, da moramo res pogledati en tak širok kontekst, kjer preventivno gradimo pozitivno izvajalsko samopodobo, ker problem je, da se ti negativni vzorci, negativna stališča do nastopanja skladiščijo in nadgrajujejo. Tako da, ko imaš ti dijaka na konzervatorju ali pa študenta na akademiji za glasbo, to je čedalje več “triggerjev”, ki vzpodbudijo negativne občutke ob nastopanju.
Tako, da je žalostno, da je med poklicnimi glasbeniki manj tistih, ki resnično uživajo v nastopanju, zato, ker so pritiski tako visoki, ne glede na njihovo vrhunskost in ne glede na izkušnje. Amaterji pa lahko bolj uživajo ob nastopanju, ker so pritiski toliko manjši in, ker je tukaj sinhronost z izvorno funkcijo glasbe, močnejša. Namreč izvorna funkcija glasbe je komunikacija in deljenje vsega lepega kar nam glasba prinaša. In na žalost se v poklicu glasbenika to iz leta v leto zmanjšuje, če mi res ne delamo na sebi.
Jaz pravim, da osebnostna rast pride s tem, da mi z leti dajemo stran vse tisto, kar nam ne služi. Ampak za to je treba pa veliki delat na sebi in se vedno znova postavljati pred nove izzive. Ni tukaj zgodbe, ki bi se končala. Tudi nek vrhunski glasbenik si bo vedno znova postavil nek nov višji cilj, drugačen cilj. Edino eno stvar bi še opozorila tukaj.
Raziskave pa so pokazale, da tisti, ki začnejo nastopati mlajši, čim mlajši si, ko začnejo nastopat in, če v tem času potem pridobiš neke pozitivne izkušnje nastopanja, tem manjša možnost je, da boš doživljal izvajalsko anksioznost. To je pa tudi en tak varovalni mehanizem.
Lepo ste povzela, kar sem tudi sam zasledil v literaturi, namreč, da koncept uspešnosti glasbenega nastopanja čedalje bolj izpodriva uživanje ob izvajanju glasbe.
Katarina: Ja res je, mene to žalosti, ker rada povem situacijo, ko smo dobili eno priložnost, da bi lahko šli naši študentje Akademije za glasbo nastopat na magistrat in to je bil koncert, ki je bil dobro plačan. Jaz sem imela v predavalnici mislim, da je tam okrog 65 študentov in sem rekla, super eno priložnost imam za vas ravnokar so me klicali, če poznam kakšno komorno skupino ali pa duet, ki bi bili pripravljeni priti jutri nastopati tri skladbe, plačano je.
In med temi 65 sem komaj našla, mislim, da je bil en trio, ki je bil pripravljen naslednji dan iti nastopati in to je zaskrbljujoč podatek. Jih pa razumem. Vsi ti, ki so na poklicni poti glasbenika se takoj začnejo ukvarjati s tem, »Joj to pa še ni popolno, bi se mogli še dobiti, bi mogli še vaditi, pa kakšen program?« Skratka takoj se začne komplicirati.
Tako, da premalo je tudi tega neformalnega nastopanja, ne samo v okviru šolskega konteksta, ampak to, če ti nekdo reče daj mi nekaj zaigraj, da primeš inštrument pa nekaj zaigraš. Ne pa, da akademski glasbenik, postane čisto zakrčen, če mu nekdo reče, da naj nekaj zaigra ali pa zapoje. To je problem današnjega časa.
Prej ste že delno načela tole moje naslednje vprašanje, namreč, kako pa se razlikuje stopnja izvajalske anksioznosti pri različnih glasbenih žanrih?
Katarina: Ja, kot sem omenila je največji pritisk v klasičnih vodah. Tukaj je res največ patološke izvajalske anksioznosti, tako močne res, da to že prerašča normalne okvire in stopa na nivo psihosomatike, kjer se pojavljajo potem tudi kronične poškodbe. Je pa res, da se pojavljajo tudi razlike glede na različne instrumentalne skupine. Mi ne moremo pri vseh govoriti, da je izvajalska anksioznost enaka.
Raziskave na splošno kažejo, da recimo tolkalci in trobilci praviloma dosegajo precej manj izvajalske anksioznosti. In so iskali razloge zakaj in so ugotovili, da mogoče, zato, ker igrajo veliko v teh bolj zabavnih žanrih in, ker so velikokrat člani bendov. To naj bi bil en razlog. Recimo pri godalcih, posebej pri violinisti, pri pihalcih in pri pevcih, pa se je pokazala visoka stopnja izvajalske anksioznosti v primerjavi z ostalimi. Zelo visoka pri pevcih in to naj bi bilo zaradi tega, ker se najbolj razgaljene počutijo na odru.
V tem smislu, da, ko imaš ti nek inštrument, se lahko za inštrument delno tudi skriješ ali pa se z njim zliješ, ko si pa na odru kot pevec, je pa zaželeno, da vzpostavljaš očesni kontakt in se res počutiš kot popolnoma gol pred občinstvom, v bistvu sam sebe in svoje telo, s svojim glasovnim aparatom izpostaviš pred publiko. To se kaže ne glede na glasbene žanre o kateri sva prej govorila.
Tam smo rekli klasični glasbenik. Jazz glasbeniki malo manj vendar tudi, ker stopajo po formalnih okvirih glasbenega izobraževanja več, kot recimo neki zabavni glasbeniki. Je pa res, da je varovalni dejavnik pri Jazz glasbenikih improvizacija, ki jo je veliko in ta improvizacija jim pa omogoča vstop v stanje zanosa.
Obrnem vprašanje, če vas vprašam kateri pa je instrument, ki je najbolj čustveno stabilen ali pa čustveno labilen?
Katarina: To bi pa težko rekli, ker to je odvisno od tistega, ki ga igra. Je pa problem predvsem tudi tehnična zahtevnost. Recimo godala, ker nimaš fiksne intonacije. In jaz, ko sem najprej igrala violino, takoj, ko imaš ti potne roke kot simptom, intonacija je gre, se ti en prst enostavno odmakne. Tako da, če sama sebe gledam, ki sem recimo igrala violino, klavir, prečno flavto pa delala klasično solo petje, sem največ izvajalske anksioznosti vsekakor doživljala prvi violini.
In tukaj to kar povem, da je bil samo en nastop, to klasično glasbo, kjer sem nastopala z violino, kjer sem res šla v stanje zanosa. In to je bil zaključni nastop v glasbeni šoli, kjer nisem nastopala tako kot običajno na produkciji samo z dvema skladbama ali pa z eno skladbo ampak, kjer imaš celoten program in imaš čas, da ti vstopaš v glasbo, ne pa, da prideš na oder pa greš z odra. Še preden si se navadil nanj. Tako, da ja in potem recimo, najmanj sem pa doživljala izvajalske anksioznosti pri petju.
Ampak to zato, ker se tukaj najbolj doma počutim in, ker sem se tukaj po najbolj zabavnih vodah sprehajala in se sprehajam. Pa tudi recimo, če igram svojo glasbo, ko komponiram tudi svojo glasbo, če se spremljam, s tem nimam nobenega problema, pa igram klavir, če pa igram neko klasično skladbo je pa spet večji pritisk.
In tukaj še ena zanimiva zgodba prijateljice, ki je tudi akademska kitaristka, po drugi strani pa pevka in je rekla, da pri petju ne zaznava kakšnega večjega, pretiranega vznemirjenja, kvečjemu nekaj zelo pozitivnega, ko grem na oder. In, ko je po dolgih letih začela spet solistično nastopati na ki tari je rekla, da tukaj se pa prav ponovno sooča s temi lastnimi pritiski, ampak si je vzela to kot izziv in ga uspešno prešla.
Kako pa se glasbeno nastopanje specifično razlikuje od drugih oblik javnega nastopanja?
Katarine: Sem rekla že na začetku, da je glasbeno nastopanje zato, ker je tako zelo kompleksno, eno izmed najbolj zahtevnih področij nastopanja. Recimo že, če primerjamo s športom. V športu lahko ti s tem gibanjem, ki ga imaš prisotnega, vsaj pri večini športov, lahko ta pretiran fiziološki naboj, ki nas spremlja preden gremo v izvedbo ga lahko spravijo v neko učinkovito gibalno dejavnost.
Zdaj pa si predstavljate enega violinista ali pa pianista, ki mora obvladovati fino motoriko, tam ne moreš ti na začetku spraviti teh simptomov skozi večji gib ampak moraš že prej z različnimi tehnikami, tudi z gibalnimi tehnikami, dihalnimi tehnikami, sprostitveni tehnikami, tehnikami na nivoju kognitivne regulacije, obvladati svoje telo, svoja čustva in svoj um. Torej kot pravim, glasbeno nastopanje je poglavje zase, res eno izmed najbolj zahtevnih področij nastopanja.
Kakšne pa so tehnike obvladovanja izvajalske anksioznosti?
Katarina: Tega sva se že pri prejšnjem vprašanju malo dotaknila. Morda pogledava takole. Na eni strani imamo prevladujoče fiziološke simptome, na drugi strani imamo pa prevladujoče kognitivne simptome. In, ko ugotovimo, kaj je tisto, kar prevladuje pri nas samih ali je to recimo na fiziološki ravni, napetost v želodcu, zakrčenost mišic, pospešeno dihanje, hitrejši srčni utrip, potem potenje rok in tako naprej.
Potem bomo uporabljali za to, druge tehnike, bomo recimo predvsem tehnike sproščanja telesne napetosti, kot je recimo progresivna mišična relaksacija, tudi raznolike dihalne tehnike, zato, da bomo odlili odvečen fiziološki potencial. In to se, da lažje regulirati. Problematični pa so kognitivni simptomi. To je zaskrbljenost, moteče misli, to je celo katastrofiziranje, miselno katastrofiziranje, kjer začnemo en strah napletati na drugega in kar naenkrat imamo cel klobčič vseh strahov in naredimo iz ene muhe, velikega slona.
Tukaj imamo pa večji problem, zaradi tega, ker se moramo naučiti obvladovati moteče misli. Tukaj nam lahko zelo pomaga predvsem vedenjsko-kognitivna terapija, recimo kakšna sistematična desenzitizacija, potem pozitivne afirmacije, prestrukturiranje misli, stresna inokulacija. Tukaj je kar nekaj orodij, s katerimi mi lahko pomagamo svojemu umu.
In morda tukaj naj še omenim povezanost fizioloških in kognitivnih simptomov z uspešnostjo nastopanja. Recimo, kar se tiče povezave uspešnosti nastopanja in fizioloških simptomov velja Yern-Dodsonov zakon, kot temu rečeno zakon obrnjene U krivulje, ki je značilen za vse izvedbe in pomeni, da moramo imeti mi ravno pravšnjo, torej optimalno raven fiziološkega vzburjenja, da bomo najbolj uspešni. Dočim pri kognitivnih simptomih, pa velja, čim manj kognitivnih simptomov tem večja uspešnost.
Tako, da vidimo spet, misli so tiste, ki opredeljujejo našo pot bodisi v pekel bodisi v raj, ko govorim ravno o peklu in o raju, povem eno tako zgodbo, ki jo glasbeniki zelo dobro poznajo, ko greš ti na oder, se dostikrat zgodi, da namesto, da bi svojo pozornost usmeril na nastop, da imaš v bistvu predstavo znotraj sebe. In ta predstava je med angelčkov na eni rami in hudičkom na drugi rami. Angel govori, da ti bo šlo super, saj si se pripravljala, kako si odlično povadila, saj vse znaš.
Hudiček pa se bo posmehoval, da si se na tistem mestu zmotila, tudi zdaj se boš zmotila, boš videla. In kaj se zgodi z našo pozornostjo, namesto, da bi se usmerjala na izvedbo, poslušaš predstavo v naši glavi in seveda to lahko vodi k temu, da se mi na odru zmotimo, ker enostavno odtavamo z mislimi drugam. Še ena zelo pomembna stvar pri strategijah. In to je trend, ki je trenutno najbolj prisoten, je pa utemeljen spet na tem nevrofiziološkem nivoju.
Dokazano je bilo, da, če mi razmišljamo izrazito analitično, če naš um, ko gremo mi na oder melje in melje in melje, je večja verjetnost, da bomo mi doživljali izvajalsko anksioznost, če pa gremo mi v desno hemisferično delovanje, torej v bolj celovito delovanje, v delovanje v skladu z intuicijo, z barvitostjo, z ustvarjalnostjo, takrat imamo več možnosti, da bomo doživljali zanos in zato pravijo, da so najboljše strategije tiste, ki nam pomagajo pred nastopom, da preusmerimo levo hemisferično delovanje, v desno histerično delovanje.
In kot ena takih strategij je, da preden gremo na oder, pišemo tako kot nam stvari prihajajo na misel, česa vse nas je strah in na ta način odlivamo vse odvečne kognitivne dražljaje na papir, ko pišemo, aktiviramo bolj našo desno možgansko polovico.
Še bolj učinkovito za glasbenike, ker to se to kar sem omenila, to se je uporabljalo tudi recimo pri strahu pred izpiti. Je tudi ena izmed strategij, ki deluje torej tudi na vseh ostalih področjih uspešne izvedbe. No pri glasbenikih pa se je izkazalo, da ta desno hemisferični pristop, ki je povezan z večjim zanosom, lahko spodbudimo, če mi prepevamo po tihem, vse, ko igramo skladbo.
Zdaj en pevec ne bo mogel še v glavi prepevati, ker bo že pel naglas, ampak recimo neki inštrumentalist pa, če si bo zraven po tihem prepeval, in tudi, če gledate različne vrhunske izvajalce, boste pogostokrat zasledili to strategijo, kako si zraven po tihem, nekateri pa si prav mrmrajo zraven, ko igrajo na inštrument. To je pa ena izmed tistih najbolj aktualnih trendovskih strategij.
Če greva h strategijam, ki so res za tisto zadnjo stopničko, ko izvajalec več ne ve kako bi se izvlekel iz začaranega kroga, ker to se v poklicnih vodah zgodi. Se nekak spodbuja tudi uporabo beta blokatorjev, seveda pod zdravniškim nadzorom, ker recimo v tujini, v nekaterih državah to sploh ni regulirano.
In en študent, ki je študiral v Španiji je rekel, da dobiš beta blokatorje kar v DM trgovini, da lahko tako kupiš, brez kakšnega recepta. In potem se to v veliki meri izrablja in lahko celo destruktivno vpliva na izvedbo, predvsem pa vpliva destruktivno v tej smeri na izvajalca, da postanejo odvisni od tega in, da si kar ne upajo potem nastopati brez beta blokatorjev.
Tako, da beta blokatorji delujejo na nivoju zniževanja srčnega utripa, torej znižujejo krvni pritisk, da ni takega vznemirjenja v organizmu, predvsem znižujejo nivo telesnega vzburjenja.
Znižujejo sproščanje adrenalina.
Katarina: Tako, seveda, to je pa itak izvor.
Tako, da mogoče v tem kontekstu, da, ko enkrat pride do porabe beta blokatorjev, je tudi vprašanje, kako publika čuti tisto strast, ki jo mogoče glasbenik, ki jo potem ne kaže, morda zaradi uporabljanja.
Katarina: To je pa drug problem, da ti se sicer lahko na odru dobro počutiš ampak enostavno to čustveno sporočilo ni bilo predano. Glasba ni bila posredovana naprej.
Našel sem nekako, kot zanimivost, vam podobnega strokovnjaka v tujini, violinist, Noa Kageyama, njegova spletna stran, če si boste slučajno pogledali je bulletproof musician. Ampak on omenja tako imenovani izraz performance psychology. In zanima me, kaj vi menite o tem terminu oziroma ali menite, da je pri nas potreba po razvijanju tovrstne veje psihologije.
Katarina: Zagotovo, s tem, da je treba vedeti, da pri nas je v okviru performance psychology najmočnejša športna psihologija. Tukaj smo imeli tudi velike pionirje kot je bil Maks Tušak, kasneje njegov sin Matej Tušak. Potem so tukaj recimo Aleš Vičič, Tanja Kajtna, Katarina Barborič, Tina Bregant.
Veliko jih je na področju športne psihologije, ki so zares vrhunski strokovnjaki in se tudi združujejo v skupno sekcijo znotraj psihološkega društva psihologov. Mi na področju glasbe nismo tako močni. Je pa res, da se jaz kar veliko združujem tudi s športnimi psihologi tako, da redno sodelujemo z Alešem Vičičem. Matej Lunežnik, sem se spomnila iz Maribora z njim, potem s Tanjo Kajtna raziskovalno sodelujeva.
Tanja Kajtna je že dala pobudo, mislim, da v sodelovanju s Tino Bregant, da bi naredil tudi kaj v tej smeri performance psychology. Konkretno neko spletno stran, s kakšnimi podcasti, ampak enostavno smo vsi tako zasedeni, da do udejanjanja te ideje zaenkrat še ni prišlo.
Kot zanimivost naj povem, da smo na Kunapipi naredili podcast z Andrejo Holsedl.
Katarina: Ona je odlična športna psihologinja, tudi v tej ekipi Aleša Vičiča. Saj pravim tudi iz teh mladih generacij jih je ogromno, ki jih jaz niti ne poznam več, ampak oni so res močni. Tako, da glasbeni psihologi tu v Sloveniji črpamo spoznanja od športnih psihologov.
Moje delo je bilo inspirirana z delom Maksa Tušaka, potem tudi z delom Aleša Vičiča, ki je pred mano na tem področju delal svojo diplomsko nalogo. Tako, da ja športna psihologija je močna in psihologija glasbe, vsaj kar se tiče teh performance psihologije, stopa za njimi.
Kako pomembno pa je morda izobraževanje študentov na tem področju in v kontekstu izvajalske anksioznosti? Namreč zasledil sem eno misel znanega violinista Itzhaka Perlmana, ki so ga vprašali o njegovi izvajalski anksioznosti. Njegov nasvet je bil spoznaj svojega sovražnika.
Katarina: Ja, to je zelo dobro. Pa jaz ne bi rekla spoznaj svojega sovražnika, ampak dostikrat pokažem sliko, kakšen je odnos do izvajalske anksioznosti. Ali ga mi sprejmemo kot našega sopotnika. Jaz bi raje rekla, ne sovražnik, sopotnik in rečeš, »aha tukaj si, z mano hodiš, kaj bom zdaj jaz s tabo«. Ali pa ga želiš premagat. Takoj, ko gremo mi v energijo boja, usmerjamo pozornost in dajemo energijo v negativo, če pa sprejmemo in skušamo najti izzive v tem, spet iščemo pot, vendar si ne zatiskamo oči, da tega ni.
Potem lahko delamo na sebi in presegamo sami sebe. Tako, da, če me vprašate za študente, vsekakor na vseh področjih. Jaz sem predvsem velikokrat imela predavanja tudi na področju javnega nastopanja, tudi v okviru retorike za različna podjetja. In tam so ti vzvodi, ko se pojavljajo simptomi, potem katere so strategije obvladovanja. To je enako.
Tu gre v bistvu za strategijo obvladovanja stresa in jaz pravim, če se ti lotiš tega na katerem koli področju, ali na splošno v nekih življenjskih izzivih ali pa na nekem profesionalnem področju, ti bo to nosilo koristi za vsa ostala področja. Je pa res treba nad tem delat.
Jaz vidim, da kamorkoli pridem, še vedno velja neko tako prepričanje, daj mi recept, kako, čim hitreje. Pri vseh teh letih izkušenj lahko rečem samo to, da na hitro ne gre. Enostavno moraš delati na sebi. Enostavno moraš razviti določene strategije, ki jih vsak dan uporabljaš.
Recimo ena takih strategije je tudi meditacija, da ti uspevaš umiriti svoj um, da stopaš v čuječnost, v stik s samim sabo in s čutenjem vsega kar se v tebi dogaja, da si sposoben biti v trenutku tukaj in zdaj. To niso stvari, ki se jih boš ti hitro naučil. To je res osebnostna rast, ki zahteva svoj čas. Poleg tega pa je treba razviti tudi neke učinkovite, lastne pred nastopne rutine.
Treba se je vprašati kaj zame osebno deluje?, ker, ko imam jaz različne delavnice, vedno rečem ne sami od sebe zahtevati, da bo za vas vse delovalo, ker smo si različni in vsak vzame tisto kar najbolj vibrira z njegovo osebnostjo. Treba je preizkusiti različne stvari in potem vzeti tisto in jo tudi kar nekaj časa izvajati, da se vidijo kakšni učinki, ki je najbolj sinhrona z našo osebnostjo.
Katarina, hvala, ker ste si vzela čas za pogovor. Imate za naše poslušalce morda še kakšno zadnjo misel?
Katarina: Moja misel je to, da se je treba življenja radostiti, na katerem koli področju. In, če znamo prenašati to radost, tudi na področje nastopanja in, da se zavedamo, da je naš privilegij, da lahko delimo tisto, kar je avtentično naše, z drugimi, potem se nimamo ničesar bati. Potem se res lahko samo radostimo s hvaležnostjo, da lahko skupaj soustvarjamo lepe stvari na tem svetu.
Najlepša hvala za vašo pozornost. Vabimo vas, da preko vaše najljubše podcast aplikacije podate svoje mnenje. Vesel bom vašega predloga katero temo bi si še želeli slišati in katerega strokovnjaka? Bodite lepo in ostanite zdravi.
Vaše mnenje nam je pomembno:
Pustite komentar spodaj (lahko je popolnoma anonimen!) in nam povejte ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!