Epizoda: #41 Strah pred spremembami

V enainštirideseti epizodi podcasta Kunapipi se Tilen Mandelj z Martino Medved, zakonsko in družinsko terapevtko – stažistko, pogovarja o strahu pred spremembami.

Citat

Naše misli vplivajo na čustva in enako tudi čustva nazaj vplivajo na naše misli.

Martina Medved
💌 Kunapipi e-novičnik
Vsak petek zjutraj ti pred začetkom dneva pošljemo en zakon email. 10 stvari v hitro branje. 🥰 Pridruži se več kot 1000 ženskam, ki prejemajo novice!
Vsak petek zjutraj

Gost

Martina Medved se še posebej ukvarja s starostno skupino 20-35 let, ki se sooča s praznino, stresom, splošno obremenjenostjo, stiskami in prehodnimi življenjskimi izzivi. (Preverite tudi njene partnerske kartice!)

Med drugim je ustvarjalka Instagram profila Brlog nasvetov, s katerim želi doseči višjo stopnjo ozaveščenosti, kako pomembno je, da vlagamo vase in svoje zdravje, tudi čustveno zdravje, ne zgolj telesno zdravje in zunanji videz.

Uvodnik

Z Martino se pogovarjava o vprašanjih kot so:

  • Kaj je strah pred spremembami?
  • Ali obstaja razlika med strahom in anksioznostjo?
  • Kaj je gotovo v življenju?

Transkript

Martina, lepo pozdravljeni v podcastu Kunapipi, v veliko veselje mi je, da ste se nam pridružila. Danes bova spregovorila o neki na videz preprosti temi, ampak resnično samo navidezni. Namreč to je strah.

Martina: Ja tako je. Hvala za povabilo. Ta tema je pravzaprav kar kompleksna, tako, da mislim, da bo najin pogovor zanimiv.

Če greva kar na prvo in osnovno vprašanje, kaj je strah in zakaj strah pravzaprav obstaja?

Martina: Je nekako skupek izmišljenih misli, ki se pa večinoma niso nikoli uresničile. In saj midva veva misli, ki jih mislimo dovolj dolgo pravzaprav postanejo naša prepričanja in ta prepričanja se potem zasidrajo v nas. Zdaj, od kod so prišle te misli. To so bile lahko izkušnje drugih, nam bližnjih oseb in smo potem preko njih nekako dobili mi tudi njihove strahove, ki so bili odloženi na nas.

V tem primeru lahko govorimo prav o enem medgeneracijskem prenosu, da smo torej mi to podedovali, če rečem po narekovajih od prejšnjih generacij. Potem lahko so to neki negativni scenariji, ki si jih mi ustvarjamo v mislih pa se bistvu nikoli niso zgodili. Lahko so pa res naše negativne izkušnje iz preteklosti ali sedanjosti. Zdaj, če pogledava izvorno nas nekako najbolj oblikujejo izkušnje iz otroštva in izkušnje iz odnosov z drugimi nam najpomembnejših oseb, ki nas obdajajo.

Po tem lahko so to tudi kakšne nasploh travmatične izkušnje izgube nesreče in tako naprej. Lahko so čisto ene pretirane zahteve okolja, ki so nam nekako bile vcepljene. Ni pa tudi za izključiti neke osebnostne poteze recimo nekdo je lahko bolj senzitiven je bolj senzibilen na strah. Zdaj to so nekako najpogostejše situacije v katerih strahovi nastanejo in kot dobro veva otroci tudi najbolj vpijajo in skeniranje recimo starše, kako se oni spopadajo s strahovi, stresnimi situacijami in tako tudi sami razvijajo enake strategije, ker se mi tega nalezemo na nek način.

Zdaj v osnovi funkcija strahu pa sploh ni slaba, čeprav ga mi vidimo kot slabega, ampak je funkcija strahu to, da nas zavaruje, da nas zaščiti, ker, če midva gledava evolucijsko smo se mi s strahom rodili in prirojen nam je bil, omogočil nam je preživetje in tako si ga moramo mi tudi v luči preživetja razlagati, ker če mi ne bi imeli strahu, če gledamo z vidika nekega pračloveka se ne bi znal umakniti nevarnosti ne bi znal ubežati, ne bi se znal zavarovati in iz tega vidika je to čustvo za nas dobro, ker nas opozarja kaj se pa dogaja, v preteklosti pa v prazgodovini, če vzamemo za primer pračloveka, on se je bolj boril za lastno preživetje, za grožnje njegovemu telesu in življenju. In zato so se takrat aktivirali ti centri, ki v nas sprožijo strah.

Dandanes pa se mi žal vse pogosteje znajdemo nekje stresnih okoliščinah, ki pa niso nam grožnja za preživetje so pa tako pogoste, da so že kar vsakodnevne.

Midva bova tekom pogovora govorila precej bolj v vplivu in kako okolja, na primer relacija našega odraščanja, kdo smo in malce manj v smislu, ko se je strah evolucijsko razvijal. Obstaja celo neka fobija o strahu pred spremembami, če ste že slišali, verjetno ste metateziofobija. Ste že slišala za ta izraz?

Martina: Ja je vse pogostejša se mi zdi, s tekom časa se bolj razvija in postaja vse pogostejša tudi med mladimi.

Kar je zanimivo je to, da v slovenski literaturi skoraj ni omembe te besede. Lahko poveste po nekem vašem mnenju zakaj je temu tako?

Martina: V slovenski literaturi tudi še ni bilo čisto priznano, da je zasvojenost z ekrani v bistvu zasvojenost. Zelo dolgo tega ni bilo torej marsikatere motnje zasvojenosti niso klasificirane in opredeljene tako kot bi morale biti.

To spremembo oziroma strah pred spremembami marsikdo kvalificira morda bolj v smislu nekega razvojnega obdobja recimo mladostnik, da se oni bojijo dozoreti in sprejemati neke odgovornosti in odločitve. Ampak dandanes se nekako kaže, da je to precej tudi značilnost tega časa, ki je precej konformističen.

Mogoče vliva občutek ne samo mladim kot mladostnikom, ampak nasploh mladim odraslim in odraslim vliva občutek, da se jim nikamor ne mudi, da so vsake spremembe strašljive, da se potem podaljšuje ta doba mladostniška in nasploh ta miselnost brez pritiskov, vzemi si čas, zato potem vsaka sprememba deluje kot frustracija.

Zdaj vprašanje, ki sicer malce bolj evolucijsko povezano bi bilo kako deluje strah. Zdaj nekako nevroznanost pravi, da možgani spremembo prepoznavajo zelo podobno kot napako. Ampak rekla sva, da bova precej manj govorila o evolucijskem pogledu. Toda bi mogoče tukaj vprašanje malce spremenil. Ali obstajajo razlike v delovanju strahu med na primer različnimi kategorijami ljudmi, se pravi kako deluje strah pri otroku ali pa kako deluje strah pri nekomu, ki morda že bolj razvite možgane, ta prednji del možganov. Skratka odrasli osebi.

Martina: Že v osnovi potek, proces je enak, torej imamo mi imamo vsi en takšen majhen organček v možganih, amigdala se imenuje v velikosti fižolčka in to je naš center za preživetje ko ta amigdala zazna nevarnost nekako tako odreagira, da se odzove na tri načine.

Ali boj, torej gremo v boj ali v beg ali pa v zamrznitev, da kar otrpnemo. In to reakcijo ima v osnovi vsak človek. Zdaj pa razlika je pa pri otroku, da on še pa nima razvitega prednjega dela možganov kot pravite, prefrontalnega korteksa, ki pa v osnovi nam omogoča razsodnost ali pa, da si mi malo prevedemo situacijo, da sami sebe pomirimo, da se potolažimo.

Otrok tega ne zmore zato potrebuje ob sebi odraslo osebo, da to naredi namesto njega. Mi odrasli pa imamo to zmožnost, da si rečemo okej pomiri se zdaj te je strah, počutiš se tako in tako to je zaradi tega. Pri otrocih gre vse bolj bliskovito, neposredno, ni tega dvojnega prevajanja.

In te burne čustvene reakcije se dogajajo kot sem rekla bliskovito, hitro in tudi predvsem nezavedno, tako, da se neke situacije v katerih so se otroci počutili prestrašeni ali so bili le zanje travmatične so se lahko vpisale v telo te informacije kot nek nezavedni implicitni čustveni spomin in to pomeni, da, če je bila oseba morda v otroštvu večkrat deležna takih situacij ali pa tudi morebitnih kakšnih zlorab, čustvenih, telesnih, travm kakorkoli pomeni, da je ta njegova amigdala povečana in istočasno to tudi pomeni, da se bo vedno znova aktivirala ob vsaki podobni situaciji zato mi rečemo, da se strahove in čustvena stanja lahko aktivirajo tudi če zaidemo v podobno situacijo zato, ker se sproži ta čustveni spomin ta nezavedni spomin in mi sploh ne vemo, da imamo te spomine v sebi, da jih nosimo s seboj in tako vedno znova ta strah potem deluje na nas, da se torej preko teh spominov spomnimo in, da reagiramo bodisi tako, da gremo v beg, boj, zamrznitev.

To tudi vidimo recimo pri živalskih vrstah pri nekaterih, nekatere otrpnejo, nekatere se zlijejo z okolico, da se zaščitijo, druge gredo v boj. Ta osnovni mehanizem je enak pri vseh živih bitjih, pri odraslih pa je razlika ta, da se mi znamo bolj obrazložiti. No ali pa če rečemo pri otrocih gre mogoče vse bolj na primitiven način po narekovajih, medtem ko pa mi odrasli znamo dati temu podnapise.

Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje! Čaka te tudi majhna nagrada.

Ali je bil prazgodovinski človek anksiozen? Vprašanje, ki sem ga postavil na malce smešen način je namreč v literaturi pogosto omenjajo poleg besede strah tudi besedo anksioznost. Kot laik bi si rekel, da je bistvena razlika v samem jeziku med strahom in anksioznosti, ampak če gremo malce bolj kopat po tej zadevi ugotovimo, da je cela kopica nekih paralel med tema dvema izrazoma. Tako da, kaj je vaše mnenje oziroma stališče okoli tega. Ali gre za popolnoma dva različna pojava ali sta to sorodna pojava ali je to že blizu sopomenka.

Martina: Definitivno dva pojava, ki imata isti izvor, isto jedro ali kako naj temu rečem. Mi dandanes tudi že vemo, doktor Joe Dispenza dobro uporabi izraz “mind-body connection”, torej naše misli vplivajo na čustva in enako tudi čustva nazaj vplivajo na naše misli.

To pomeni, da ko jaz negativno razmišljam ali sem prestrašena se bom dejansko začela v skladu s tem počutiti. In obratno, če se slabo počutim mi bo to tudi stisko v mislih sprožilo. Tako, da strah in anksioznost je nekaj zelo podobnega in se tudi zelo prepleta. In tudi če govorimo o anksioznosti kot stanju ali pa motnji, tudi takrat se doživlja strah ni pa zdaj izključeno, da strahov ne bo.

Recimo pa lahko najdeva nekaj ločnic, da bo malo lažje za razumet. Ko imamo mi določen strah lahko veliko bolj identificiramo pred čim točno nas je strah znamo bolj poimenovati, znamo bolj pojasniti, recimo strah me pajkov, strah me je višine. Pri anksioznosti pa gre za en bolj splošen občutek nasploh vznemirjenosti in čustvene in miselne.

Ne znamo pa točno definirati kaj je tisto kar nas spravlja v stisko in anksioznost je bolj notranjega izvora medtem ko strah doživljamo bolj kot nekaj zunanjega. Zato tod anksioznost oziroma tesnoba, en lep slovenski izraz, je lahko veliko bolj dlje trajajoča medtem ko pa strah je krajši in manj trajajoča. Recimo jaz, če vem, da me je strah višine se bom odmaknila od te neke nevarne točke in moj strah bo izginil, medtem ko pa to tesnobo pa nosim s seboj in raste v meni.

Se pa v obeh primerih sprožijo ti neki stresni hormoni, morda v strah pri strahu še malo več, ker je bolj nenaden, pri tesnobe pa veliko težje ocenimo neko oddaljenost tega stresnega objekta oziroma kako dolgo bo zdaj to trajalo kje je to ali imam jaz nadzor nad tem, ne večinoma ne. In večinoma nas to pahne v neko negotovost in še večji strah. Zdaj, če se ta anksioznost oziroma tesnoba potem res dlje časa ponavlja oziroma traja, potem že govorimo o anksiozni motnji. To se pa potem tudi primerno temu zdravi z medikamenti, psihoterapijo, z obojim. Čisto odvisno.

Ali bi lahko rekla, da je pri anksioznosti vedno prisoten strah, pri strahu pa ni vedno prisotna anksioznost?

Martina: Ja lahko bi tako rekli. Čeprav veste, vsak človek je res človek zase individuum in težko midva zdaj tu posplošujeva za vse primer. Ampak večinoma če govorimo pa je načeloma tako.

Kateri so najpogostejši vzroki strahu pred spremembami po vaših izkušnjah, kaj vi najbolj vidite v svoji praksi?

Martina: Jaz bi iz svoje prakse rekla to, da je zmeraj potrebno upoštevati pluralnost nekim vzrokom ne moreva midva reči to je krivo ali pa to je glavni razlog.

Zmeraj je potrebno imeti res širšo sliko. In midva sva na začetku omenila vzroke, ki pretežno sprožajo strahove, torej neke izkušnje iz otroštva odnosi z drugimi, izkušnje bližnjih, ki so vplivale na nas, značajske poteze in tukaj pri značajskih potezah bi jaz omenila še, da sem spadajo tudi določene genske predispozicije v smislu če jim je nekdo že gensko malo bolj senzibilen ali pa ima v družini kakšno depresijo, anksioznost, se lahko zgodi, da se bo pri njemu hitreje sprožila v določenih okoliščinah seveda, ne nujno, se bo hitreje sprožila neka anksioznost motnje ali pa bo hitreje dovzeten za nek stres, bolečino, strah kot pa nekdo povsem drug.

Tukaj morava biti sicer previdna, da naju ne bo kdo razumel, da zdaj če pa imaš eno gensko predispozicije, da si pa kar determiniran to seveda ni tako. Ampak zdaj govoriva če se bo ta oseba znašla v enem stresnem okolju bo morda pač hitreje razvila te strahove.

Potem so pa vzroki lahko tudi sociološki recimo vzgoja, vzgoja in odnos s starši, skrbniki, z najpomembnejšimi bližnjimi osebami je en zelo pomemben indikator oziroma dejavnik če ti doma ne dobiš mogoče enega blagoslova za odhod od doma ali pa neke potrditve pojdi v svet, srečno, saj boš zmogel ali pa v Sloveniji imamo en tak fenomen mamini sinčkov, ki potem težko odidejo, če ti ne dobiš tega doma seveda te je močno strah pred vsakršnimi spremembami.

Nekaj pa je tudi, kot sem prej rekla čisto ena značilnost današnjega časa, da je milenijcem nasploh težko. Jaz to opažam pač pri mojem tehničnem delu, name se večinoma obračajo ljudje stari do 35 let. Prav to, da vsaka sprememba potem deluje kot frustracija, zato, ker so nas mogoče, so nas, so jih starši morda zavijali v vato in morda prikrajšali za neke izkušnje, ki bi sicer prej bile frustracijske, bi pa dobro pripravile na življenje in zdaj ko so pa stari toliko, da je pa potrebno korak naprej narediti, je pa to res velika frustracija.

Bi lahko rekli, da imajo terapevti olajšano delo na tem področju namreč sprememba je pogosto v v samem centru razmerja med terapevtom pa med stranko. Skratka hočem povedati to, da tisti ljudje, ki se odločijo, da bodo šli na terapijo pričakujejo neke spremembe, jih v bistvu ni treba prepričevati nekih ni nekih osnovnih zadev, zakaj bo za njih sprememba dobra. V bistvu oni nekako pričakujejo, da bodo odšli spremenjeni iz tega odnosa ven.

Martina: To je res. To je lahko kar najina hipoteza. Kdor pride že motiviran za spremembo bo veliko lažje naredil ta korak. Tudi njegova naravnanost bo nekaj čisto drugega kot pri nekomu, ki je bil dobesedno napoten ali vržen v ta proces in tam se tudi vidi kdor ni prišel prostovoljno v resnici ne bo mogel nič narediti, to se velikokrat vidi v partnerskih terapijah sicer ko en pride motiviran en pa pač malo bolj prisiljen.

Zdaj neka laična predstava, ko pride nekdo na terapijo v kontekstu vzrokov, strahu ali so ti vzroki vedno neki globlji? Prej na začetku ste omenila, da je vzrokov po navadi ali pa v veliki meri vedno več ni skoraj nikoli eden prvih. Prvič ali obstajajo primeri ko je vzrok eden in drugič ali so dejansko ti vzroki vedno globlji?

Martina: Večinoma iz mojih izkušenj gre za to pluralnost kot sva rekla, da nikoli ni samo eden. Že zato, ker če izhajamo iz te premise, da na terapiji se zmeraj srečata sedanjost in preteklost zato, da bi si naredili bolj funkcionalno prihodnost. Že zato je vzrokov absolutno več, ker to kar smo mi danes je odraz tega ob kom smo odraščali kakšne izkušnje smo imeli.

To ni iz trte izvito tisto kar doživljaš v to se spreminjaš ali pa to s komer rasteš, odrašča v to se spreminjaš. In potem si mi pridemo z nekimi bom rekla z neko čustveno dediščino tudi naših staršev ampak potem je zdaj od nas odvisno kaj bomo v sedanjosti s tem naredili in kako bomo to preokvirili.

Eno vprašanje se mi zdi še v kontekstu terapije zanimivo. Namreč ko je pluralnost vzrokov predvidevam, da po navadi se razrešuje en vzrok oziroma se gre po eni poti. Kako izbrati na primer kateri je tisti razlog, to je čisto pragmatično gledano, že čisto preprosto povedano – stranka pride k vam verjetno enkrat do dvakrat na teden za neko obdobje in tukaj čisto nerealno pričakovati v veliki meri, skratka vedno so izjeme, da boste pač prečistili celotno življenje vzrokov ali je tisti glavni razlog po navadi tisti, ki najbolj ohromljena določeno osebo ali gre tukaj za kaj drugega?

Martina: Kot ste rekli prečistiti celo življenje ne vem, če to lahko naredimo res na enem ciklu terapije, ker je to res tako kompleksno, da veliko je zavestnega, nezavestnega, podzavestnega. Vprašanje kako dolgo bi nekdo moral sebe secirati, da bi prečistiti celo življenje. Ampak evo recimo kot ste rekli začnemo z vzrokom, ki ga klient navede kot najbolj problematičnega.

Zakaj prihaja, zakaj ravno zdaj v tem trenutku, kaj ga je navedlo k temu, da prav zdaj poišče pomoč, ker to ni neko naključje in ta relacijska družinska terapija po kateri jaz sama delujem v bistvu traja 12 srečanj, to je tri mesece in v tem času bi naj nekako pomagali klientu, da potem pa sam shodi, da neke spremembe, ki jih doseže ali pa neke uvide, ki jih dobi, neka spoznanja potem prenese v praktično življenje in poskusi sam. To ne pomeni, da se potem ne more vrniti nazaj niti slučajno, le, da potem po teh treh mesecih morda vidi kaj pa je zdaj drugače, kako pa zdaj on sam zmore drugače živeti.

Kaj pa je potem sploh na drugi strani gotovo v življenju? Zdaj obstaja en zelo znan rek, ki pravi, da edini dve gotovi stvari v življenju sta smrt in davki. Ampak Heraklit na primer naj bi dejal, da je sprememba edina konstanta v življenju.

Martina: Ja gotovo je to, da ni nič gotovo a je tako. Jaz bi se s tem kar strinjala morda starejše generacije so še živele s to miselnostjo, da bi rekla ko je njihovo življenje potekalo tako, da ni bilo veliko enih sprememb so imeli eno zaposlitev vse življenje, potek življenja je bil precej predvidljiv in potem si vedel se upokojiš in je to to.

Med tem ko danes se pa mi mlajši res srečujemo z eno kopico sprememb in s kopico nepredvidljivosti in zato prej kot to sprejmemo nam je v resnici lažje v življenju. In danes ni te neke varnosti kot je včasih bila glede zaposlitve glede bivanjske varnosti in kreditov in pokojnine in tako dalje, tako, da v resnici je sprememba edina stalnica v našem življenju, zato, ker nas spremlja konstantno ves čas.

Osebno pa menim, da mi na spremembe prevečkrat gledamo kot na nekaj slabega in negativnega. In tudi ko se nekdo spremeni recimo to klienti poročajo, da jim potem rečejo drugi, o ti si se pa tako spremenil, kot, da je to nekaj negativnega.

Apriori mi prevzamemo nek mogoče negativen prizvok. Ampak v resnici, če mi ne gledamo na spremembe kot nekaj negativnega ampak nekaj kar se preprosto zgodi, je kakršno je brez, da bi jo kvalificirali je dobro je slabo je črno je belo, nam je tako živeti v resnici veliko lažje, zato, ker mi moramo sprejeti v našem življenju to neko polarizacijo, da smo mi tudi iz dveh polov in, da je naše življenje iz dveh polov. In kako bi mi sicer živeli brez teh nekih kontrastov.

Včasih ti gre bolje včasih ti gre slabše ampak saj pravim, veliko bolje je, če ne uporabljamo teh izrazov dobro slabo ampak enostavno sprejmeš, okej zdaj bo pač tako, kako bo s tem živeti in greš in se prej sprašuješ o tem. Brez, da bi se postavljal na eno stran.

To je zanimiva terminologija, sama sprememba pač neko prepričanje je, da mora biti sprememba vedno večja v smislu ne vem zamenjava spola, ampak dejansko se mi spreminjamo že s tem ko smo živi, čisto preprosto povedano. Jaz sem popolnoma drugačen kot sem bil pri petih letih pri devetih letih pri petnajstih letih pri dvajsetih, tridesetih in tako naprej. Prvič moj način razmišljanja je popolnoma drugačen. Zdaj si lahko predstavljam na primer ko gledam nazaj kako sem se spreminjal, ampak v obratni smeri, bi pa težko si predstavljal pri petih devetih letih kako bom jaz danes. Tako, da spremembe definitivno so vedno in vsak dan. Edino res kako mi nanje gledamo je tisto laično prepričanje kar je pomembno in to se bova malce kasneje dotaknila.

Martina: Ja tako je, spremembe se bodo v vsakem primeru dogajale samo od nas je odvisno kakšen odnos bomo do tega zavzeli in potem če se bomo mi na to pripravili in prilagodili tako, da bo nam lažje s tem živeti.

Nekako dostikrat je osnovna teza ta, da je strah neutemeljen. Tudi predvidevam, to je kar izhodiščna teza terapevta ali pa večino terapevtov, ki razlagajo to področje svojim strankam namreč, da je strah neutemeljen in potem razložite zakaj je to tako. Ampak definitivno pa so primeri ko je strah vseeno utemeljen. Na primer en tak konkreten primer je na primer zamenjava službe, ki bo potem potencialno prinesla mogoče boljše delovno okolje ampak tudi precej nižjo plačo. To je lahko en tak strah potem pred zamenjavo službe. Kako potem reagirate v nekih takšnih primerih?

Martina: To je zelo dober vprašanja, da ste ga postavili kajti jaz ga bom kar malo znegirala. Jaz bi tukaj rekla, da strahovi so pa lahko tudi čisto realni in utemeljeni tako kot ste rekli to je čisto realen scenarij zamenjava neke službe.

In če bi jaz kot terapevt tukaj delovala, da nekomu rečem “Ah saj ni res veste pa saj bo boljše pa to se vam samo zdi”. V resnici ti takrat drugemu rečeš prvič, da si ga preslišal, da ga ne slišiš in njegovo stisko zminimaliziraš. To že mi nasploh v vsakdanjem življenju tako delujemo, če se nam nekdo potoži, mogoče lahko tako reagiramo, ker želimo v prvi vrsti sebe potolažiti, ker smo mi v stiski, ker ne vemo kako odgovoriti na njegovo stisko.

Še posebej pa terapevt ne sme zanikati stiske nekoga in tudi ne njegovega strahu, ker tudi terapevt ni pa zdaj neka avtoriteta in Vsemogočni Bog in ne vem kdo, da bo pa lahko tukaj presojal zakaj pa je utemeljeno kaj pa ni tako, da tukaj moramo biti zelo previdni, ko se dotikamo življenja nekoga.

In v resnici je potrebno strah nekoga priznati in ga ne zanikati in s tem tudi njemu daš potrditev, okej ta strah obstaja. Prvi korak je, da ga sprejmemo kaj ta strah prinaša in, da se tukaj res preskenira in misli in telo čisto telesno kaj mi ta strah povzroča ali je cmok v grlu ali je bolečina v prsih, ali boli želodec, zato, ker velikokrat potem ljudje čist neke telesne simptome prepoznajo in neka druga bolezenska ali pa telesna stanja, ki so vezana na te psihične strahove.

Nekdo, ki ima konstantne glavobole in migrene dejansko lahko od tega mentalnega, mentalne preobremenitve. In po tem v bistvu ne zanikaš tega strahu ampak ga sprejmeš in to sprejemanje je v bistvu prva pomembna točka, zato, ker mi v življenju velikokrat delujemo tako, da strah zanikamo in si rečemo ah saj nič ni, zdrži ne, da ne bi solzice potočil, ker vidimo to kot znak šibkosti, in v resnici pa si s tem ne naredimo usluge, ker ti strahovi nas začnejo vse bolj preplavljati in potem se samo nabira, nabira in naenkrat nas spodreže.

Tako, da prvo je potrebno priznati okej, strah vas je ampak kljub temu ste tukaj zato, da greste naprej in potem mi gremo skupaj skozi vse scenarije, kaj bo to za vas pomenilo, ta sprememba, kakšne negotovosti se ob tem pojavljajo. To je en proces skupnega brainstorminga ali kako naj rečem ko se potem tudi možgani začnejo počasi navajati na ta strah in to spremembo in se v resnici začne potem organizem umirjati, ker se začne s tem spoznavati in mu postaja bolj domače zato bi naj terapija potem pomirjevalno delovala, ker ti že ko izrečeš na glas v bistvu nekako vsaj četrt ali pa pol bremena ti odpade se vsaj malo lažje počutiš, ker zverbaliziraš te svoje notranje občutke.

Na koncu pa jaz vseeno rada dam tudi eno nadgradnjo oziroma, da poskusimo iz tega strahu ali pa iz te spremembe neko lekcijo poiskat, potegniti ven in recimo vsak si tukaj lahko, da en zaključek v smislu okej strah me je ne vem, strah me je kot psa trenutno, ne vem kam grem, ampak to samo pomeni, da sem jaz na eni coni, v enem območju kjer še nisem bil in zato me je tudi strah, ker mi je nepoznano in s tem tudi nevarno, ampak vseeno pa to ni pokazatelj, da jaz nisem na pravi poti.

Kako v bistvu sprejeti, če sprememba na določenem področju ni možna. In v tem kontekstu mi pade na misel ena zelo znana molitev, ki jo pogosto molijo anonimni alkoholiki “Bog daj mi moč, da sprejmem tisto česar ne morem spremeniti. Daj mi pogum, da spremenim tisto kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikuje to dvoje.” Ta misel se nasploh dostikrat pojavlja tudi v kakšnih filmih.

Martina: S tem, da ta modrost je pa ta zadnja instanca, zadnja točka, da prideš do modrosti, da začneš razločevati.

Ali je strah pred spremembo vedno soočanje z neznanim.

Martina: Večinoma je, kajti prav ta neznana cona to nas meče v nizu udobja, to nam prinaša negotovost, pomanjkanje nadzora nad situacijo, da mi dejansko ne zmoremo zaupati življenju ali kako naj rečem, da se bo to dobro izteklo v naše najvišje dobro.

In prav to nas meče v situacijo, da se počutimo kot, da zdaj se pa mi moramo soočiti z nečim velikim. Zato nam veliko bolj koristi, če gremo v to izkušnjo odprtega duha in tudi to, ko sem prej rekl,a, da si neke stvari priznaš, si priznaš za to, da sploh vidiš na kakšni točki si in, da s sabo vodiš en notranji dialog v smislu “Okej to je nekaj novega tu še nisem bil.” Grem pogledat kako sem lahko prijetno presenečen.

S tem si pa daš en vseeno pozitiven zaključek, da ne končaš misel z negativnim zaključkom. In če bi imel spet tak nek mindset oziroma miselnost uporabljali bi zagotovo lažje prišli skozi pri spremembah. Recimo mi gledamo večinoma na vse nove situacije avtomatsko kot na problem namesto kot na izziv. To je nekaj kar jaz opažam pri svojem delu in ko tako razbremenim kliente in jim nekako podam to miselnost, dajte gledati na vse svoje situacije kot na izziv, jim je veliko lažje zato, ker to je veliko lažja beseda.

Veliko lažje se podaš v soočanje s situacijo kot pa, če misliš “Oh imam problem” in te kar zabetonira. Sicer so naši možgani narejeni tako, da neki stari vzorci, stari programi so nekaj domačega, so nekaj varnega ne, zato v osnovi naši možgani ne marajo sprememb preveč, se težje navajajo na njih in nas lahko sabotirajo pri tem ko mi želimo delati spremembe.

Ampak naši možgani imajo po eno super lastnost, da so nevroplastični. To ne pomeni, da so plastični na otip. Pomeni pa, da se lahko oblikujejo kot plastelin recimo iz tega poimenovanja ta izraz in, da se v bistvu lahko vedno znova spreminjajo in dograjujejo in tvorijo se lahko nevronske mreže. In to pomeni, da mi lahko v resnici se spreminjamo vse življenje in vse življenje lahko spreminjamo svoje neke programe, tako, da vsakršen strah pred spremembo se s tega vidika potem lahko tudi zmanjšuje, minimalizira ali pa tudi popolnoma izloči iz našega življenja.

Kakšen nasvet bi dala nekomu, ki je že imel izkušnjo paralize pred strahom pred neko odločitvijo spremembo. Če sem čisto konkreten na primer pride oseba do nekega vprašanja kjer morajo odgovoriti ja/ne. In potem nastopi že kar anksioznost se miselnost cikla se ti začne pojavljati ja/ne odgovor in naenkrat ostaneš paraliziran, dejansko se ne moreš več odločati. Kakšen je na primer nasvet kako ta strah morda zatreti že v kali, da ne pride tako daleč do paralize.

Martina: To je seveda trening in stvar procesa ne, da se razumeva. Tudi če nekdo prvič, drugič, tretjič nekaj poskuša morda še ne bo pri tem uspešen. Zdaj nekaj korakov sva midva že naštela v smislu priznati oziroma sprejeti kaj se ti dogaja, da ne zanikaš in, da se ne delaš, da to v tebi nič ne povzroča.

Ena taka hitra tehnika, ki jo lahko potem potegnemo iz žepa pa je to, da mi prekinemo neko hitro misel ali pa hitro čustvo v smislu, da odštevamo od števila 19 nazaj proti ničli, 19, 18, 17. In v tem procesu to počneš miselno, globoko dihaš in se poskusiš umiriti. Zakaj? Ker te 19 sekund je ključnih, da če boš to enako misel mislil še naprej se bodo priključile še nove enake in potem bo nastala veriga negativnih misli. In če bo vse to trajalo eno minuto kar velikokrat traja potem mi dobimo tiste misli vsiljivke in potem velikokrat ni šanse, da jih ven iztrgamo iz možganov.

To je ena taka hitra prva pomoč bom rekla. V vsakem primeru se je dobro, če je le možno umakniti takrat, ne vem zamenjajo lokacije vsaj zamenjaj prostor, prižgi glasbo, pojdi v naravo, če je to le možno, čisto zato ko se mi fizično premaknemo se začneta uravnovešati leva in desna hemisfera in mi bolj prihajamo v neko ravnovesje, da nismo v paniki, da se nam ta panika iz desne hemisfere v bistvu umirja.

To so ene take hitre prve pomoči. Sicer pa dolgoročno pa je treba potem na tem delati. Zelo pridejo prav tukaj raznorazne sprostitve, tehnike dihanja tudi meditacije, vizualizacije, kako se tega strahu otresemo. To zdaj govoriva o dolgoročnem delu na sebi. Nasploh pa jaz osebno sem tudi zagovornik tega, da se mi moramo ko se hočemo strahov rešiti veliko bolj sočutno pogovarjati s seboj.

Zato, ker pri teh strahovih, ki jih mi nosimo s seboj znamo biti do sebe kar gospodovalni, mačehovski in se v resnici s seboj ne pogovarjamo na prijazen način. In tukaj lahko uporabimo eno tehniko, tako kot bi se pogovarjali z otrokom, kako bi potolažil otroka, tudi ga bom rekla z besedami pocrkljaš “saj to ni nič hudega samo prestrašil si se a zdaj se ti je zgodilo to in to v redu je minilo bo počasi, umiri se.”

Seveda prevedemo na odraslo raven, ampak želim reči, ko se pa nam osebno to zgodi pa ne znamo tako prijazno odreagirati kot bi do otroka. Takrat pa gremo v ene najhujše bom rekla žaljivke ali pa besede proti sebi “Si nesposoben. Spet se je to zgodilo. Kako si šibek. Bog ne daj, da te kdo vidi. A tega se bojiš.” In potem znamo iti res v eno komunikacijo, ki nam pri tem nič ne pomaga. Je pa dobro tudi nasploh razločevati kot smo že prej omenila, predvsem to, da si rečemo “Okej, strah je eno čustvo. Strah me je, ampak jaz nisem strah, tudi ko me roka boli boli me roka ampak jaz nisem moja roka.”

Torej to ni nekaj celovitega kar mene celo zavzame. To je pač le en strah, ki mi je povzročil eno nelagodje ampak tako kot je prišel, tako bo tudi šlo, je nekaj temporalnega, ni nekaj kar bo v meni ostalo. Zavedam se ga dovolim mu, da je tu ampak prišel je in šel bo, osvobodim se ga.

Kaj menite o tem kontekstu v o logiki majhnih korakov oziroma pogosto se omenja tudi tako imenovana fraza en procent napredka.

Martina: Jaz osebno se strinjam z njo zato, ker to je ena tehnika udomačevanja strahov v smislu, da jih razkosaš, počasi in za ziher kot rečemo, dase postopoma izpostavljaš neki nevarnosti. To se tudi uporablja pogosto pri kakšnih fobijah recimo, da če te je strah pajkov, da začenja z majhnimi koraki na primer en dan si samo v isti sobi kjer je pajek v terariju, potem ko postopoma napreduješ se postaviš en meter bliže in tako naprej in tako naprej dokler ga dejansko ne zmoreš držati na roki.

In to mi lahko prenesemo na vsak strah oziroma anksioznost. Kaj je tu dobro? Dobro je to, da se možgani navajajo postopoma na neke spremembe in zato to ni za njih takšen šok. Na drugi strani pa tudi mislim, da je potrebno krepiti pa en pozitiven pol torej ne gre samo za zmanjševanje negativnega pola in otresanje teh slabih misli in čustev, ampak tudi v krepimo pozitiven pol, torej kaj vse pa nam pomaga, da mi nasploh bolj mirno živimo.

Ne da mi se okrog tega strahu skoncentriramo in temu podredimo vse svoje življenje. Torej nasploh pa mora vsak imeti nek nabor aktivnosti ali pa nekih sproščujočih dejavnosti, da bo to njegova prva pomoč, nekaj kamor k čemur se bo lahko vedno vračal. In po tem se v resnici lahko lažje in bolj efektivno integrira v nas neka izkušnja, da udomačimo nek strah, da nam postane bolj varen bolj poznan.

Veliko pa, v Sloveniji bom rekla, se pozna na individualnem delu medgeneracijskega prenosa in teh strahov ko sem na začetku omenila zato, ker smo bili na takšnem ozemlju kjer so naši babice, dedki pradedki bili izpostavljeni ogromnim nekim vojnim grozotah, travmam, strahovom, kot ljudstvo smo bili mnogokrat podjarmljeni in to recimo te travme in strahovi se lahko prenašajo celo čez pet generacij, vertikalno kar marsikdo ne ve in po navadi, včasih se tudi na terapiji čisto eni takšni nezavedni strahovi potem razrešujejo ali se pa dobijo uvidi.

Zato je pomembno, da o tem govorimo, ker je mogoče to ena stvar, ki pa je mi sploh ne bi recimo pomislili ne. Včasih ne vem nekdo pretežno čuti bolečino ali pa je nagnjen k depresiji, žalosti in se potem ugotovi tekom terapevtskega procesa, da je v tisti družini že nasploh bilo veliko žalosti kot neko dominantno čustvo, da je bilo veliko pobojev, umorov, samomorov in potem se res ko mi narišemo en tak prikaz družine za več generacij nazaj vidimo “Aha se od tod je ta žalostna. To ima nekje izvor saj ta družina je že čez tri štiri generacije prepredena s tem”.

Tako, da to je tudi eno zanimivo izhodišče lahko za spoznavanje strahov. In tudi to se korak za korakom nekako razkriva na psihoterapiji, ker se potem ravno to teden za tednom se nekako odstira nekako tančica do tega zavednega nezavednega.

Zdaj na najino naslednjo vprašanje ste že odgovorila namreč ali je bistveno spremembe sprejeti in spremeniti notranje programe in prepričanja. Pa bi vas v tem kontekstu, bom prebral en krajši tekst, če mi ga boste pokomentirala od Lucije Mulej citiram “Sprememba je problem, saj zruši tisto kar se nam zdi varno udobno in večno. Ko na naša vrata potrkajo tiste spremembe, ki si jih ne želimo, si lahko le dovolimo in v njih prepoznamo vzorce, ki vselej pokažejo širšo sliko. In tako smo ves čas soočeni z vplivi, ki vdirajo v naša življenja. Nikakor ni mogoče, da bi jih obvladali in preprečili. Edino kar lahko naredimo je, da ustvarimo okolja, ki bodo zrelo sprejela spremembe. To pa lahko naredimo tako, da skrbimo za zdrave ustroje naših življenj, ker so pomembna načela kot so prava mera stvari, zmernost, trening tišine, mentalna higiena, branje in nabiranje informacij ter znanj, ki podpirajo neodvisno presojo.”

Martina: V osnovi je sporočilo tega odstavka verjetno isto kot ga midva zdaj že ves čas, nekako jaz, zagovarjala. Edino kar me tu malo moram priznati, da pa me prestrašijo te močne besede, sprememba je problem, na spremembo nimaš vpliva.

Tu vidimo kako pomembno je izbirati prave besede, ker lahko prav to prestraši ali pa nam še bolj odvzema nek nadzor neko moč. V osnovi pa mi vso to moč imamo v sebi in vsak, ki je šel čez proces premagovanja strahov, čez proces psihoterapije se potem na koncu tega procesa dejansko zave “Hej pa jaz sem močen jaz imam te notranje resurse, da si pomagam in nihče ne more tega narediti namesto mene, nihče ne more čez to pot namesto mene.”

In ja seveda, ko pa naredimo spremembo od znotraj šele potem mi vidimo spremembe na zunaj, okrog sebe tako, da bistvena je sprememba od znotraj, zato, ker ti kamor koli greš neseš sebe s seboj. Lahko se preseliš na drug kontinent pa boš vseeno sebe in svoje strahove in svojo notranjost nosil s seboj tako, da bistveno je spreminjanje teh notranjih programov.

Sebi ne moreš pobegniti.

Martina: Tako je.

Ali ste kdaj spoznala koga, ki ni imel niti malo strahu pred spremembami in podvprašanje kako se je ta oseba ločevala od vseh nas ostalih, ki pa imamo ta strah pred spremembo?

Martina: Ja to je zelo zanimivo vprašanje ne vem, če sploh obstajajo ljudje, ki se ne bojijo sprememb ali pa dobro morda kdo reče, da ga ni strah ampak vprašanje, če ima potem tudi sam to malo odcepljeno, da ni ravno v stiku s seboj in mogoče z nekim svojim notranjim svetom.

Kajti mi smo res vsi krvavi pod kožo in to je povsem normalno in običajno, da nam spremembe ali pa strahovi prinašajo nekaj nesigurnega. In če ni zdaj strah, ki bi nas paraliziral je pa vsaj ena trema je vsaj eno ne vem ščemenje v želodcu in cmok v grlu. Ampak dobro, če bi zdaj rekla kakšna je pa razlika, bi pa morda rekla, da nekateri ljudje pa prav to gledajo na nekaj novega ne kot na problem ampak kot na izziv in, da to potem bolj pričakujejo z neko vznesenostjo ali pa radostnim pričakovanjem, ne s tistim cmokom v grlu in z bolečim želodcem.

In kakšna je razlika, da potem ti ljudje, ki grejo čez to nimajo občutka, da jih ta strah ali pa to nekaj novega nadvladuje ali pa, da jih drži v šahu. Se torej ne obnašajo tako »Aha ta strah ali pa ta sprememba pa ima zdaj nad mano moč ali pa premoč.« Ne ti ljudje potem imajo strah za svojega spremljevalca v smislu »Aha tukaj si, te zaznavam. Ja spet se pojavljaš.«

Zanj je bolj strah kot nek zaveznik, ne kot sovražnik je že tista stopnja ha saj te poznam točno vem kdaj se mi pojaviš, kot ste pri rekli prej točno po telesu vem aha nekaj se pripravlja nekaj se nabira, hkrati pa si znaš dati tisto zavedanje »V redu je bova midva skupaj shendlala«

Nisva se še lotila ene zelo pomembne zadeve kar se same spremembe tiče je namreč sprememba je lahko pogosto tudi začasna. Skratka ni nujno, da je sprememba vedno trajnostna. Zakaj se po vašem mnenju, zakaj so nekatere spremembe lahko le začasne oziroma zakaj se vrnemo na neka stara pota na primer en zelo očiten primer je izguba telesne teže. Skratka sledimo neki dieti, zato, ker smo pač nezadovoljni s svojim videzom ali kakorkoli, sledimo šest mesecev smo zelo na dobri poti vendar se po tem kar na neki točki vrnemo nazaj na stara pota.

Martina: Ja, vprašanje tukaj je kaj smo nehali prakticirati, s čim smo prekinili. Jaz osebno nisem zagovornik nekih procesov. Evo šestmesečna dieta potem pa končam, potem pa živim po starem. Pač ne to delo na sebi v kakršnem koli smislu je kontinuiran proces in nekako se ne bi smel zaključiti. In mi v teoriji vsi naredimo izpit potem pa pademo v praksi.

Zakaj? Ker prehitro obupamo ali pa se vrnemo na stara pota. Nekdo, ki je ozdravljen alkoholik oni velikokrat rečejo “Nisem ozdravljen sem zdravljen”, ker nikoli ne vem, če se bom kdaj vrnil na stara pota, ampak vsak dan znova moram sprejeti spet isto eno odločitev ali pa eno izbiro, ki ga ne bo pripeljala k temu staremu.

Tako, da v resnici je sprememba mindseta oziroma miselnosti oziroma delovanja ni nekaj kar je kratkotrajnega ali pa, da rečemo “Okej grem zdaj na terapijo pa bom videl kaj bo” potem pa ne prakticiraš tega in ne preneseš to v svoje življenje.

In jaz mislim, da je predvsem krivo to, da prehitro upamo nasploh. Tudi to, da se včasih temu negativnemu podredimo in pustimo, da nas preplavi, saj se pa nič ne, da pa smo hitreje spet v neki vlogi žrtve. Mi vsi vemo pa kakšen je recept za neko zdravo ohranjanje ravnovesja. Ja, da ponavljaš to kar ti služi in, da si v tem discipliniran, da si dosleden.

Recimo mi rabimo trideset dni, da posvojimo neko novo navado in potem tri mesece, da to neko spremembo uvedemo, potem pa je dalje vsak dan trening, trening, trening, da se v možganih spet to novo delovanje nekako, da posede in, da integrira to kot svoje kot nekaj običajnega. In nič ni narobe, če si mi vzamemo dlje časa, več časa in uvajamo majhne korake. Tudi otrok se uči abecedo eno črko po eno črko pa napiše eno črko, eno stran ali pa ne vem deset strani pa potem gre na črko B pa C in tako naprej. Mi smo pa kot sem rekla že v osnovi veliko bolj strogi do sebe, se ne pogovarjamo s seboj sočutno, nismo sočutni do svojih izbir in potem velikokrat vržemo puško v koruzo.

Skratka, če sem prav razumel je vaša teza ta, da je sprememba največkrat trajna oziroma, da je začasnih sprememb, pozitivnih začasnih sprememb zelo malo.

Martina: Pa recimo ja, da bi lahko temu tako rekla, če želi nekdo spremeniti življenje bo pač moral korenite spremembe narediti ampak temu tudi slediti. A veste kdaj je vernik pravi vernik recimo no zdaj sem vzela vero za primer ampak ali si ti vernik ko je pred božičem na Facebooku objavljaš voščila in vsem želiš mir.

Ali si ti vernik res ko padeš v ene res strašljive situacije in moraš zdržati in moraš imeti eno višje zaupanje in vero. Saj tudi pri terapiji ne tri mesece še zdržimo ampak potem je pravi izziv potem si pa spet sam v življenju. Kaj pa zdaj, zdaj je pravi test, zdaj praksa. Po drugi strani bom še pa to rekla, da je med Slovenci kar pogosto na sploh ena nagnjenost k strahovom in zaskrbljenosti, da mi smo pa kar neodgovorni, če nismo večino časa zaskrbljeni.

Kot, da rabimo, da se povežemo na neke strahove in neke probleme, ker kaj pa bomo, če damo vse to stran, kaj pa bomo, če ne bomo jamra ali kdo pa smo, če damo strahove stran to je eno tako zanimivo izhodišče.

Jaz na primer ne maram neke neke jedi na primer, da ne maram lososa. In zdaj, če grem jaz noter z načinom razmišljanja, če bom jaz to probal, recimo, da ga prej sploh nočem niti probati, ampak zdaj grem pa s to mentaliteto noter, če ga bom pa jaz zdaj probal, ga bom pa kar moral potem naprej sprejemati, da ga bom užival. To je sicer zelo butasta izjava ampak recimo pač me zanima tvoj komentar ne, da si zelo težko pa rečem okej zdaj sem ga že probal, ga bom pač še enkrat probal. Precej mi je reči “Okej zdaj sem ga probal, zdaj ga pa spet ne bom več nikoli probal.”

Martina: In če si daš potrditev in priznanje okej probal si super glej mogoče čist dovolj, da si danes probal, ni tega potrebno jest, ampak če boš kdaj začutil pa ga spet probaj mogoče pa čez ča se ti pa malo ne vem okus ali pa vzljubiš to teksturo, da si daš dovoljenje, da si vedno znova daješ dovoljenje in spet stvar normaliziraš, to udomačiš.

Tukaj sem predvsem ciljal na to trajnostno spremembo pa začasno spremembo ne pa kako so možgani naučeni kako na spremembe reagirajo. Skratka okej v tem kontekstu. Prej ste že omenila generacijske izzive in na primer ena izmed eden izmed naših velikih izzivov naše generacije je na primer ta, da nismo imeli nobene vojne oziroma pač bila je vojna nek krajše obdobje v devetdesetih za tiste, ki smo bili rojeni v osemdesetih. Ampak načeloma imamo pa drugačne strahove in eden izmed strahov novodobnega časa oziroma zadnji dve leti na primer je strah pred koronavirusom. Kako vi reagirate oziroma komentirate soočenje s tovrstnim strahom?

Martina: To vprašanje je zame zelo velik izziv moram kar priznati, ker mi vsi orjemo ledino tudi terapevti, jim je v resnici težko, ker zdaj ko se o strahovih pogovarjava, kaj je zdaj namišljeno kaj ni. Tudi tu se pojavlja res širok spekter strahov, ker lahko so namišljeni strahovi, kaj vse se nam lahko zgodi in vsi ti negativni scenarij.

Po drugi strani pa ja nek zmanjšan spekter svobode in to pa je vse utemeljen strah, ki je še kako realen. Ja, mislim, da sva zdaj že cel čas dajala ene koristne napotke v smislu kako gledati na te strahove nasploh, istočasno pa moramo tukaj razumeti, da enega univerzalnega recepta pri korona krizi ni. Ni neke instant rešitve, medtem ko pa mi kot generacije pa velikokrat pričakujemo to.

Okej grem odpreti ta članek, ker bom tu našel rešitev, rabim nekaj hitrega rabim nekaj takoj. Povej mi zdaj točno kako se lahko tega rešim. Ja odgovora ni. Tukaj sploh zato, ker tukaj govorim o enem kolektivnem strahu, ki je še toliko večji in toliko bolj negotova, ker se to res dogaja na svetovni ravni ne samo na naši državni ravni.

In ja zdaj se že vidijo nekatere mogoče boljše ali slabše posledice ukrepov in odločitev ampak verjetno bomo o tem razglabljali šele čez par let, ne še zdaj ko bi mogoče že lahko kaj spreminjali. No, sploh kaj pa lahko mi naredimo na neki individualni ravni pa bi jaz rekla, da se polje naše svobode in kjer ni nekega strahu in ustrahovanja vseeno nahaja znotraj nas.

In prav to, da mi smo opremljeni za preživetje na tem planetu in čustveno in mentalno in telesno imamo imunski sistem, ki nam dobro služi, kot ste rekli preživeli smo tudi vojne lakote in tako naprej. In prav to kje je zdaj naše zaupanje, naša vera v življenje v našo notranjo moč, v naše resurse, torej vera v to, da mi to zmoremo preseči.

In moje mnenje je, da mi to vsi imamo samo spomniti se moramo tega in, da pa se spomnimo tega pa je res pomembno, da delamo na sebi, da se povezujemo s seboj, da poslušamo svoj glas in intuicijo, ker tukaj zdaj ni pravih odločitev mi ne moremo tukaj biti pametni to je prav to je narobe samo sledi sebi. To bo najbolj prav. To je nekako moj odgovor.

In kriza med mladimi je dandanes tudi ta, da naj mi drugi rečejo kaj je dobro za mene ali pa naj mi drugi rečejo kaj naj naredim. In ne ta kriza nas pa vrača k temu, da se vprašamo kaj pa jaz mislim, da je bolje zame, kaj pa jaz želim.

Čemu pa jaz lahko sledim, ker najboljše rešitve so tiste s katerimi se mi osebno lahko uskladimo. In ja seveda velja ta splošna skrb zase v smislu prehrana ,skrb za imunski sistem, gibanje. Ampak, če jaz to kar danes govorim bolj o neki mentalni pripravljenosti, bi rekla dajmo se mi spomniti še na druge mišice ne samo za trening fizičnih mišic, ker spet nismo ena družba, ki brez problema hodi v fitnes in plačuje letne članarine in skrbimo za svoj videz in bildanje ne, dajmo se vračati še malo k krepitvi svojega duha in mentala in duše, psihohigieni in potem bolj kot slediš sebi bolj kot veš kdo ti si, kaj je tvoja resnica ti potem tega nihče in nič ti to ne more vzeti in tukaj občutiš resnično svobodo.

In tukaj potem nekako strah plahni. Tako, da to obdobje polno nekih potencialov, potenciala v smislu spet ni problem ampak izziv. Izziv je, da treniraš samega sebe, svoje zmožnosti, da se treniraš tem ja in na drugi strani, da tudi vidiš, da pogovor lahko zdravi in, da lahko greš nekam kjer v nekem varnem prostoru z nekim sogovornikom tudi lahko zmanjšuje to težavo. Tako, da jaz bi rekla, da ni vse slabo kar se zdaj dogaja okrog nas je pa velik izziv definitivno.

Nam lahko priporočate morda kakšno branje na temo strahu in kako se je lažje soočiti z njim?

Martina: Saj tu je ogromno literature jaz bom mogoče to kar velikokrat priporočam na svojih delavnicah ali pa klientom – Doktor Joe Dispenza, nevropsihiater je napisal dve dobri knjigi »Odvaditi se biti to kar ste« in »Placebo ste vi«.

Potem Lisa Rankin in »Ozdravimo strah«. Med temi slovenskimi pa so meni tudi ljube »Na tesnobi«, »Na boljše« od Damjane Bakarič. »Kako izgoreti« od Aljoše Bagola, v smislu, dobro on bolj o stresu ampak tudi o strahu, ker se strah in stresno zelo sorodni temi. Kdor bi želel več kaj strokovnega je taka ena fajn debela knjiga »Bolečina preteklosti« Robert Cvetek in pa »Dolga pot odpuščanja« Tomaž Rezar.

No zadnja dva sta profesorja, ki sem ju navedla in tudi terapevta, dolgoletna terapevta. Ampak prav to, da se mogoče zavemo tudi kaj prejšnje generacije nosijo s seboj in prenašajo na nas. Zato sem tudi te zadnje dve izbrala.

Martina, hvala za Vas čas. Imate za naše poslušalce morda še zadnjo misel?

Martina: Jaz bi to vseeno pozitivno zaključila, ker se mi zdi, da smo z negativnimi novicami vse preveč oblegani in prav to, da naši možgani so nevroplastični in da se naše delovanje lahko spremeni, da se lahko od vadimo nečesa kar nam trenutno ne služi in spremenimo naše življenje v tej smeri, da nam bo bolje služilo.


Vaše mnenje nam je pomembno:

Pustite komentar spodaj (lahko je popolnoma anonimen!) in nam povejte ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!


Ne spreglejte tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.