Epizoda #34: Nemočni starši in otroci (in mladostniki) v času epidemije

V štiriintrideseti epizodi podcasta Kunapipi se Tilen Mandelj z mag. Natašo Leban pogovarja o obdobju koronavirusa in vplivih le tega na starše, otroke, šolo, strokovne delavce in vse vmes.

Citat

Premalo je tega da pogledamo »Okej, kaj pa jaz lahko naredim za drugega, kje pa jaz lahko pomagam?«

MAG. NATAŠA LEBAN
💌 Kunapipi e-novičnik
Vsak petek zjutraj ti pred začetkom dneva pošljemo en zakon email. 10 stvari v hitro branje. 🥰 Pridruži se več kot 1000 ženskam, ki prejemajo novice!
Vsak petek zjutraj

Gost

Mag. Nataša Leban je geštalt izkustvena družinska psihoterapevtka, mag. socialne pedagogike in delovna terapevtka.

Uvodnik

Z mag. Natašo Leban smo posneli že epizodo Kunapipi podcasta številka 15 – Motnje spanja pri otrocih (z njo pa si lahko preberete tudi intervju).

Čas epidemije prinaša številne stiske in izzive. Bolj kot kadarkoli prej smo zdaj ugotovili, da je delo z otroki zahtevno. V času in prostoru, v katerem smo se znašli, pogosto prav za otroke in mladostnike nismo našli ne dovolj usmerjene pozornosti ne časa ne razumevanja.

Pravimo, da so otroci naše največje bogastvo, a pogosto se ne obnašamo tako. Poleg tega smo odrasli oziroma starši že pred tem, sploh pa v času epidemije, v preobilici vsega, kar nas je zasulo, pogosto pozabili nase in hkrati nismo zmogli dovolj pozornosti usmeriti v otroka.

Transkript podcasta

Nataša, lepo pozdravljeni. Najlepša hvala, da ste si vzela čas za to epizodo podcasta. Začniva z na videz preprostim vprašanjem. Izgubljen ali podarjen čas?

Nataša: To je zelo dvorezno. Lahko smo ga imeli kot podarjenega, lahko pa kot izgubljenega. Veliko je bilo težav okrog tega. Bojim se, da je izgubljen tako za otroke kot za starše, zaradi različnih dejavnikov, ki so bili prisotni, ali pa spleti okoliščin, ki pa so pri vsakemu seveda drugačni.

Kaj so največje težave otrok in staršev v času Covida-19?

Nataša: Mislim, da so bile največje težave predvsem ravno iz tega kot ste začeli, da je zmanjkalo časa v skrbi zase in skrbi za otroke. Da je bilo na nek način časa več, po drugi strani pa je bilo časa premalo oziroma je kar nenadoma obvisel ta čas v nekem zraku, nastala je neka praznina, neka negotovost.

Običajni ritem je čez noč padel v vodo, vse skupaj je bilo potrebno na novo opredeliti. Nekaj starega, katerega smo bili navajeni, je bilo prekinjeno, in je bilo potrebno to čisto na novo zastaviti, v novih danih razmerah, ustvariti nekaj novega, kar pa je bilo lahko pogosto zelo stresno, tako za otroke kot tudi za odrasle.

Ker smo se nenadoma znašli pred zaprtimi šolami, vsemi drugimi institucijami, z novimi oblikami učenja z učitelji na daljavo, s pritiski glede učnih vsebin, na začetku ne pridobivanje ocen, ampak kar naenkrat so bili tudi socialni stiki odrezani.

Otroci in odrasli so se srečevali z občutki osamljenosti, dolgčasa, praznine, nekateri so se težko motivirali za delo, predvsem za šolsko delo, pomanjkanje volje, različni strahovi.

Potem pa tudi to da se starši niso mogli zadosti pomagati otrokom, ali pa so ravnali neustrezno, ali so bili neučinkoviti. Skratka menim, da se je nakopičilo kar veliko težav, ki vplivajo na psiho-socialno stanje v današnjem času.

Ko ste ravno omenili šolsko delo, imam tu eno zelo konkretno vprašanje, ki izhaja iz čisto praktičnega vidika, namreč imam tudi sam šolajočega sina, in ena izmed prvih stvari, ki mi je padla na pamet, ko se je ta epidemija začela je bila, kako naj otrok razume, da je šolanje doma enako težko kot v šoli. Da to pravzaprav niso počitnice.

Nataša: Mislim, da je bila to neverjetno težka vloga za starša. V tej situaciji je največ deloval zgled starša, pa tudi to da so starši trdno stali za tistimi zahtevami oziroma za tistim ritmom, redom, za neko disciplino. Po eni strani bili v podporo in spodbudo, da so svoje otroke podprli.

Po drugi strani pa, da so jih podprli tudi v tem smislu, da so vztrajali pri tistih mejah, v tistih danih razmerah, kar pa je bilo tako zelo težko, ker so vsi starši opravljali delo oziroma svoje službe na daljavo in sočasno šolali otroke. In menim, da temu področju ni bilo namenjeno dovolj prostora, in da imamo zaradi tega zdaj tudi velike negativne rezultate, čeprav si pred tem še vedno zatiskamo oči, in menim da te težave potiskamo pod preprogo. Zadeve so se pri mnogokaterih otrocih in mladostnikih drastično spremenile.

Predvidevam, da se bova tekom podcasta dostikrat dotaknila same teme odnosov, tako v družini, kot v šoli in med vrstniki. Tako, da bi omenil en citat Kristjana Muska Lešnika, ki pravi “Včasih se mi zdi, da v želji ponuditi otrokom najboljše odskočne deske za življenje pozabljamo, da so najpomembnejši temelj dobrega počutja in psihološkega blagostanja odnosi. Daleč pred drugimi dejavniki, ki vplivajo na kakovost življenja.”

Nataša: Že sama knjiga ki sem vam prej omenila Močno me objemi, ko gre res za te osnovne odnose za ta osnovni proces med avtonomnostjo in bližino. Kako je dejansko res ta odnos, ki ga vzpostavi z otrokom in ta komunikacija posledično, kako je to najpomembnejše, da nisi do otroka ne pretirano zaščitniški, da mu na nek način pustiš svobodo, ampak na način da si vseeno, kako naj rečem mehek spodbuden, da imaš kontakt z otrokom to je tako pomembno že samo očesni stik ta bližina, da otrok čuti da si ti fizično prisoten.

Da izrazimo to naklonjenost otroku, to razumevanje. Seveda ga razumemo, da ima težave, ampak tudi verjamemo in zaupamo vanj, da to zmore premagati. Zelo velikokrat vidim težavo to da smo starši preveč zaščitniški do otrok, da mislimo to je škodljivo, tisto je škodljivo in škodljivo otroci so kot gobe, srkajo to in potem jih naučimo neke take neustrezne ali pa neprave vzorce, kako naj se soočajo recimo s stresom oziroma z nalogami, ki jih dobijo.

Pa še ena težava mislim da je, da se ne znamo poslušati, da tudi ne znamo slišati otrok, da jim ne damo to priložnost, da bi se oni lahko izrazili, da bi lahko povedali prav tisti občutek krivde ga slišimo. Sama sem pri dveh deklicah, ki jih imam tudi se zalotila da sem včasih imela svoj plan v glavi namesto, da bi poslušala otroka kaj mi želi povedati.

To je kar veščina, ki se jo moramo kot starši naučiti. Še eno stvar sem se spomnila, to da spoštujemo dogovore. Tudi otroci so sposobni sprejemati neke dogovore se jih držati in biti dosledni in zdaj če se mi tega ne držimo potem težko pričakujemo, to od otrok.

Tukaj bi dodal zopet eno misel, ki se mi zdi primerna v tem kontekstu. Ko ste omenili čustvena stanja, da pravzaprav pri otrocih pogosto ni pomembno kaj jim govorimo in na kakšen način jim pojasnjujemo dogajanje, saj oni že večino informacij pridobivajo preko tega, kaj oni čutijo pri ljudeh v bližini in v okolju v katerem živijo in se zelo jasno odzivajo na čustvena stanja, ki so v družini in v družbi. In če se mi kot starši trudimo še tako biti pozitivni, dobre volje v bistvu pa imamo samo na sebi masko, bo to naš otrok vedel tako ali pa drugače.

Nataša: In to na vseh nivojih. Tudi vloga šole je pri tem pomembna, tudi odnos v šoli do otrok vsepovsod na vseh nivojih delovanja oziroma tam kjer se otrok srečuje z socialnim okoljem.

Kako si starši lahko pomagamo pri premagovanju težav?

Nataša: Ja. V tem času je bilo, in je še vedno, pri starših ogromno tesnobe, veliko strahu, jeze, nemoči, preobremenjenosti in negotovosti zaradi nastale situacije. Ostati v teh razmerah umirjen in poskrbeti zase, in še za druge je zagotovo umetnost. Veliko jih je tudi brez pomoči, prepuščenih samim sebi, tako da tega mislim da je bilo zelo veliko.

Niso vsi starši, ki imajo še stare starše pa še pomoč. In toliko bolj mislim da je bilo v tem času bistveno to, kakšno dnevno rutino so si zmogli ustvariti doma, da so res ustvarili neke razmere v katerih so se lahko znašli v katerih so lahko vsaj približno normalno delovali.

Ne vem, štiričlanska družina, dva računalnika, oče in mati sta morala opravljati službo prek računalnika, otroka sta se morala pa šolati tudi prek računalnika.

Nekako včasih so res rekli starši, ki imajo mlajše otroke, da ne vejo kako sploh zmorejo ohraniti eno normalno situacijo tekom dneva, da je trajalo najmanj tri tedne, en mesec, da so nek ritem sploh ustvarili, takrat v tej novi situaciji. Potem pa vemo, da so se neprestano stvari spreminjale in to je spet bila frustracija na frustracijo in so zadeve marsikje šle čez rob.

Ja kot ste rekli, ampak če grem še korak dlje. Starši nismo učitelji, starši tudi nismo sovrstniki. Toda kaj smo v tem kontekstu in kako smo v bistvu mene zanima. Opravljati delo starša tudi v tej vlogi. Ampak to je v teoriji precej lažje reči kot pa praktično izvesti.

Nataša: Jaz delam v šoli in tu vidim kakšni pritiski so se ustvarjali v tem okolju tako do staršev kot tudi do učiteljev. V tem prostoru se je moral vsak sam znajti. In tisti najbolj ranljivi so naši otroci. In starši so enostavno bili izčrpani in zgoreli in nemočni, niso vedeli kaj in kako s čim podpreti otroke.

Istočasno je bilo pa tudi z učitelji. Nihče jih ni niti opremil, nekateri so se znašli s to dilemo sploh kako po mediju posredovati te stvari. To je tudi bilo precej odvisno od šole do šole. Ampak teh varovalnih dejavnikov za otroke ni bilo zato se mi zdi da so posledice daljnosežne, dolgoročne. Ker je konec šolskega leta, ker je zdaj še to ocenjevanje in še težji pritiski. Se mi zdi da se je začelo to res odražati, čutiti v zunanjem okolju.

Nataša zdaj vam bom postavil mogoče malce provokativno vprašanje, kar se tiče vaše profesije, ampak mi je zanimivo. Prebral sem precej raziskav na to temo in zdaj nekako splošno velja, da prej ko začnemo reševati neko stisko, hitreje se zadeve lahko uredijo. Ampak obstajajo pa tudi nekatere smernice na področju psihološke pomoči na primer zdravstvenim delavcem, ki priporočajo da se psiholoških oblik pomoči ne ponuja prezgodaj. Namreč njihova teza je ta, da čeprav je to lahko dobronamerno pa mi z nekim interveniranjem v času naravnega soočanja z razmerami dosežemo lahko ravno obratne učinke od zaželenega. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Nataša: Ja saj ste mi fajn vprašanje postavili, ampak menim, da niti starši, niti učitelji niso dovolj opremljeni s temi znanji, s temi veščinami, da bi znali pomagati otrokom. In potem gre na to, kje bomo pa koga dobili, da nam bo ustrezno v pomoč. In ravno to se zdaj dogaja zato ker otroci izražajo svojo stisko na take nenavadne načine oziroma poudarjeno.

Stvari ki prej niso bile problematične. Zdaj je več konfliktov, bolj so ne motivirani, več je težav s prehranjevanjem ali pretiranim prehranjevanjem ali z anoreksijo manjšimi težavami, več je poskusov samomora. Te stvari so bolj izrazite. Če imamo na primer neko lestvico od 1 do 10 pa če je bilo prej na petki pa da se je obvladovalo, se je to zdaj potenciralo.

Tako jaz gledam ko sem vsakodnevno v stiku z otroki se mi zdi, da so se ti vzorci, ki so bili že prej prisotni, pojačali. Med tem ko starši in tudi učitelji, ni nekih strategij, nekih veščin ravnanja, kako naj jaz v delam v situaciji, z najmlajšimi, z otrokom ki je star do 10 let, s tistim ki je od 10 do 15, potem so pa še mladostniki. In to so nove in nove stvari, ki jim nekako ne sledimo, in jim potem ne zmoremo biti v pomoč in iščemo druge rešitve hitre, instant, ki jih pa ni.

Ali mislite, da bi morali mi zaradi te epidemije oziroma tega izrednega stanja, lahko bi bil tudi kakšen drug takšen dogodek ali pa vojna na primer, nekako redefinirati to sodelovanje med družino in šolo? Skratka katera področja bi mi tukaj lahko na primer izboljšali? Ali govorimo predvsem o stopnji aktivnosti ali v kakšnih mogoče dodatnih izobraževanjih, ki bi jih šola ponujala?

Nataša: Jaz menim, da bi bilo v tej situaciji potrebno iti kar v ta trikotnik. Ne samo šola ampak tudi starši, otroci, učitelji oziroma pedagoški delavci in da bi bilo to treba dejansko v samih šolah na novo definirati.

Nekaj je tisto kar je razvojni načrt in neka vizija šole, ki ne more biti več v dani situaciji takšna kot je bila. Menim da bi bilo treba v različnih kontekstih poseči vmes. Na primer bom tako konkretno povedala.

Lokalna skupnost bi se mogla veliko več vključiti, na nek način so bile vključene druge institucije, npr. Rdeči križ se je zelo aktiviral, potem Karitas. Ampak videla sem, da je to bila ena velika energija v prvem delu epidemije v drugem delu že manj.

Tako da menim da na področju lokalne skupnosti, tudi finančno in tako, bi mogli biti na več nivojih neke preventivne strategije za starše na primer starše že okrepiti od vrtca dalje kako se soočati s stresom, kako se spopasti z njim, kako pomagati sebi. Menim da starši popolnoma slabo obvladajo te veščine, pomagati sebi. In kako bo potem pomagal otroku, če se počuti nemočnega.

Govorim o drugih stvareh na primer tudi šola in sodelovanje z nekimi športnimi klubi. To je bilo zdaj tako, otrok hodi v šolo potem gre v klub in redko, saj je tudi sodelovanje s šolami, ampak vendarle tam v šoli je ena dinamika, ta otrok s takšnim in takšnim vedenjem, v takšnem ali drugačnem socialnem okolju gre v drugo okolje.

Določeni vzorci se prenašajo, ni pa povezave s temi medsebojnimi informacijami pa tudi z nekimi učinkovitimi ukrepi recimo če so potrebni ali pa s pomočjo. Te povezave se mi zdi da jih jaz ne vidim kot zelo dobre pa se mi zdi da bi bilo treba to na novo na nek način neke nove temelje v šolah zastaviti.

Meni tukaj zelo očitno pade na pamet na primer ta razlaga preventiva pred kurativo namreč kot ste vi že omenila pa bi jaz tukaj mogoče malo razširil to zadevo pa če tudi vi poznate SOS telefone v stiski. Po eni strani imamo mi zelo dobro razvit določen nivo te pomoči na primer eden izmed teh so ti telefoni, ki so pri nas že z zelo dolgo tradicijo, zelo veliko bom rekel prostovoljcev in tako naprej. Ampak po drugi strani imamo pa ta nivo, ki sledi po temu oziroma je eno stopnjo višje, govorim namreč o nekih mladih ki so že zelo daleč v tej duševni stiski, ki jemljejo precej raznih zdravil na primer antidepresivov in podobno. In potem ko pridejo k zdravniku dobijo na primer napotnico zelo hitro, ampak potem na prvi pregled pri kliničnem psihologu čakajo eno leto. In ne vem kdo, ki ni imel še nikoli izkušenj na tem področju, si predstavlja kako je lahko za enega mladostnika, ki je v takem čustvenem, sesutem stanju čaka eno leto na pomoč. Da ne govorimo da so se čakalne dobe seveda zaradi epidemije še podaljšale.

Nataša: Točno tako leto in pol je zdaj najmanjša čakalna doba, pedopsihiatrične pomoči sploh ni če ni urgentna. To pomeni če ne gre za neko stvar, ki je življenjsko ogrožajoče, kar je katastrofa.

In zdaj v tem času, pedopsihiatrov v slovenskem prostoru ni. In zdaj v tem trenutku edino menim da dejansko psihoterapevtska skupnost rešuje te mladostnike in otroke zato ker tega dela je zdaj toliko. Vsakodnevno so takšne stiske, starši so dejansko nemočni.

Dejansko nemočni in tako kot ste rekli, mi imamo zdaj največ težav z anksioznostjo oziroma depresijo pri mladostnikih, zato ker je to nekako eskaliralo. Reševati bi jo pa bilo potrebno začeti, oziroma delati na tem preventivno v vrtcu. In tega v preteklosti ni bilo, nobene pozornosti na to in zdaj imamo kar imamo žal.

Nazaj iz tega iti bo zelo težko, in zdi se mi, da si še vedno zatiskamo oči, da saj to ni tak problem v tem smislu gre za neko razvajenost oziroma nepotrpežljivost. To ni res. Te otroke je dejansko prizadela ta epidemija tako globoko. En stavek, ki ga jaz skoraj da ne smem sploh slišati, pa je tolikokrat izrečen: »No, upam da bomo kmalu prišli spet na normalo«. Ne bomo prešli na normalno, tako hiter ne. Toliko časa je to trajalo in vemo, da bodo posledice dolgoročne.

Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje! Čaka te tudi majhna nagrada.

Kar se tiče te normale da v bistvu ni rešitev že iz tega konteksta namreč ker vračanje v normalo bo prav tako izziv za otroke. Oni so se zdaj navadili na nek drug način življenja in zdaj bodo padli nazaj ne vem potencialno v nek pred Covidni stres ali pa so bili mogoče nadlegovani s strani vrstnikov, mogoče so bili zdaj v nekem varnem počutju doma, tako da tukaj ni neke zmagovalne situacije kamor koli obrnemo.

Nataša: Kamor koli obrneš imaš nove težave, npr. tam kjer so bile že prej nakazane težave na primer z odsotnostjo pri pouku oziroma iz šole, to se zje zdaj potenciralo. In tisto kar je bilo prej ne vem 20 procentov, so se zdaj navadili okej saj sem lahko doma in pa še ta Covid situacija in je te odsotnosti od šole ogromno. Potem so pa vrzeli v znanju ogromne in se zavrti cel začaran krog.

Ena izmed luči na koncu tunela je definitivno oziroma pot s pomočjo katere pridemo tja je pogovor. Moje osebno mnenje je da se še danes premalo pogovarjamo, niti ne o kakšnih kontroverznih zadevah, ampak na splošno premalo pogovarjamo. Kako je danes lahko, v tem času, pogovor v pomoč?

Nataša: Ne znamo se pogovarjati, in tudi ne znamo izražati čustev. Sama imam to izkušnjo pri mlajših otrocih pa pri mladostnikih. Ko otrok izgubi vsak stik s tem, da bi znal izraziti kar koli, svoje občutke.

Ne znajo in kako boš imel občutek zaupanja vase če teh osnovnih stvari sploh ne moreš izrazita. In se mi zdi, da je potem res tako da gremo potem v dve skrajnosti v tem našem prostoru. Ali v neko agresivnost ali pa neko pasivnost ni pa neke asertivnosti, da bi znali upoštevati, slišati, videti drugega.

Nekako vsak sam sebe vidi pa potem drugemu reče. Preveč mislim da je delovanja na tem nivoju, neko delegiranje nekih stvari ne pa da bi šlo v tej smeri, »okej prevzemanje odgovornosti” in naredimo nekaj namesto otroka ali pa mu skušamo pomagat. V končni fazi mu pa škodimo. In ja ko sva se pogovarjala je na novo tri stvari. Ja delavnice za starše že v vrtcu komunikacija.

Jaz se spominjam ko sem v vrtcu dala možnost delavnice za starše in vsebina je bila odnosi, ta družinska dinamika. V vrtcu je bilo 540 otrok se pravi več kot tisoč staršev. Na to predavanje je prišel en starš. To je tabu tema, ali pa mogoče še vedno tisti predsodek, da jaz se moram znati pogovarjati. »Ja mi se pogovarjamo«, kako se pogovarjate?

Že ta občutek, da moraš dati nek vtis, da v naši družini se pa pogovarjamo, v naši družini vse štima, čeprav nič ne štima, ampak ta zunanja slika. In to so neki predsodki neke tako trdno zakoreninjene stvari, tudi v tem našem kulturnem  prostoru, da to ni stvar, ki bi jo lahko na hitro rešili.

In to vedenje spremeniti, ali pa miselnost, je zelo težko. Je pa, verjetno se boste strinjali z mano, da je v tej situaciji se pokazalo veliko več agresivnega vedenja, in veliko več pasivnega vedenja, te nestrpnosti.

Včasih opazujem, da je ljudem včasih že kar čudno, če si prijazen. Da moraš kar takoj na prvo žogo iti v napad, kot da smo se naučili enega vzorca tega agresivnega pristopa. Ja in seveda smo zgled otrokom. Otroci nas gledajo, kako ravnamo, kako komuniciramo in to se tudi kaže v šolah. Pa to nezaupanje, ki se je vzpostavilo na vseh nivojih.

To nezaupanje je pa še ena druga nova tema ki sva jo zdaj odprla, zakaj je do tega prišlo in kako to popraviti ali pa spremeniti.

Bila ste tudi svetovalka v pomoč po telefonu. In omenjate, da se je oglasilo precej malo staršev, ki bi imeli neke vzgojne dileme in težave. To mogoče se povezuje s tistim ko ste prej omenila, z izkušnjo v vrtcu. In tukaj je vprašanje, kako priti nasproti oziroma kako sodelovati s starši. Kljub temu, da se po eni strani zdi banalno, da moraš ti zagovarjati, da je to nekaj dobrega, ne pride pa do nekega sodelovanja. Zdaj jaz verjamem, globoko v sebi da v osnovi so vseeno ljudje nekako dobri in da ne hodijo ne zanalašč na takšna predavanja, ampak preprosto ne vidijo neke ali konkretne koristi od tega, ki bi jo oni lahko implementirali v svojem družinskem okolju. Ali je tukaj kaj drugega?

Nataša: Moja izkušnja v vseh teh letih, pa tudi veliko sem delala s starši tudi v okviru delavnic za starše, šola za starše, izobraževanje, dokler ti nekoga v nekaj ne siliš ali pa mu ponujaš dokler nekdo ne začuti da je to tisto kar bom jaz nekaj od tega imel neka korist ali pa dokler ne pride do take situacije, ko se znajdeš v mrtvem kotu in ne veš več kam, takrat boš šel po pomoč.

Individualno je najbolj učinkovito takrat mogoče bi se morale vzpostaviti neke take manjše skupine, tiste zaupne skupine na primer mogoče skupine za otroke ki so hiper aktivni ali pa skupino za tiste, ki imajo nemotivirane otroke, da se vzpostavi nekega strokovnjaka, ki bo konkretno pomagal, da ti lahko prideš s konkretnimi vprašanji in da je mogoče to zaprta skupina, ki šteje štirih petih ljudi z nekim strokovnim delavcem, ki je usposobljen, da to vodi. Mogoče tako vsebinsko da bi bile stvari pa po manjših enotah, ker tako na široko se nihče ne bo izpostavil.

Slovenci smo sploh znani po tem. Plus da je še okolje tako, da je hitro neko posmehovanje, hihitanje »Poglej tega, ta pa ne ve.« Tako da je ogromno teh predsodkov. Mislim da bi bilo treba, kot sva se pogovarjala, že od najmlajših, že pri predšolskih s tem pričeti, ustvariti en varen prostor in tukaj smo spet pri tistem, na novo prevetriti tudi šolski prostor pa predšolski tam se začne.

Na tem mestu bi se morda dotaknil še enkrat te najine glavne debate danes, skratka te nemoči staršev. Ampak še precej bolj specifične ne. Namreč ko sva se do sedaj pogovarjala, sva govorila precej na splošno kar se tiče staršev in otrok. Ampak jaz vidim še zelo, še precej večje probleme pri določenih marginaliziranih skupinah. O tem se pa sploh ne govori na primer kako je do zdaj bilo z otroci s posebnimi potrebami, ali pa s temi otroci ki imajo morda kronična bolezenska stanja. Kako je z otroci v revnih družinah, v družinah kjer je nasilje, mogoče v istospolnih družinah. Ali je tukaj, po vašem mnenju, ta nemoč še dejansko bolj eksponirala ali je nekako šla v sosledju s preostalimi skupinami?

Ko ste začeli o tem govoriti, vam povem da me je pričel kar želodec boleti. Ta stvar je izjemno eksponirala, izjemno so se povečale neenakosti recimo glede socialnih statusov. Ta individualizem., ta egocentričnost se tako zelo izraža. Povečali so se tudi konflikti zdaj ko so otroci prišli nazaj.

Dejansko se vidi da je ta napetost, da je vse to res eksponiralo in te razlike so se samo še povečale. Tudi ko ste omenil otroke s posebnimi potrebami na primer v šolah je ogromno otrok ki imajo dodatno strokovno pomoč, ki majo dodatnega strokovnega učitelja. Tako zelo redki otroci so bili, ki jim je tak način ustrezal. In tem otrokom so se te vrzeli v znanju samo še povečale. In to ni bilo en mesec premora.

To je bilo pravzaprav eno leto. Saj če to pogledamo so bile vojne, vse smo preživeli, a tudi tu bomo preživeli. Ampak luknje so nastale. Ni pa nekega uvida še da to ni šlo mimo brez posledic. Pa ne da zdaj ko se bodo ukrepi omilili, da zdaj bomo pa nazaj na normali, na normalnih tirnicah. Obnašamo se kot da se nič ni zgodilo. Dajmo ocene zaključiti, otroci nič ne delajo.

Te vrzeli so se res povečale, tudi socialni status lahko rečem da zdaj ko so otroci prišli nazaj, se vidijo razlike, ki se mogoče prej niso. To se vidi ko sva se začela pogovarjati o teh ritualih, o teh ritmih, tu se vidi. Vidi se če smo pozorni na higieno staršev, otrok, skrbi zase, urejenosti, da si postrižen, da imaš oprano perilo, da nimaš umazanih puloverčkov. Te stvari, če si senzibilen, hitro opaziš.

Na tem mestu lahko lepo zajadrava v tisti drugi del enačbe, kako se boriti proti tej nemoči, in to je s pomočjo ohranjanja nekega zdravega življenjskega sloga. Vi ste športnica, imate neko rutino imate neko rutino na tem področju. Kaj pa menite vsi tisti, ki tega nimajo oziroma niso mel?

Nataša: Opazila sem da je bil kar porast tega kar mi je v začetku zelo všeč pa tudi v tem drugem valu se mi zdi ,da so starši temu področju vendarle namenili več prostora vsaj s sprehodi tako družin oziroma skupni sprehod. Zdaj za neko vadbo doma to je bila že potrebna disciplina.

Temu je bilo namenjeno premalo časa. Potem je bila še ena rak rana, seveda posredno zaradi računalnikov, ker računalniki in računalniške igrice in telefoni, tam čas teče čisto drugače kot običajno. In tam kjer ni bilo nekega ritma vzpostavljenega kjer ni bilo nekega reda, otroci in starši niso dovolj in niso kvalitetno spali in se je potem ta ritem popolnoma obrnil. Najprej smo bili v šoli ob osmih ali pa ob sedmih, takrat se je začel ta ritem.

Pri nekaterih smo videli pri pouku na daljavo, kako se eni učenci še ob osmih niso mogli spraviti iz postelje, ker so bili ponoči pokonci. Potem je naslednji vidik, zdrava prehrana. Koliko smo bili pozorni, koliko smo dejansko pozorni, da zdravo jemo, da kuhaš oziroma da si kuhal v tem času, in kakšno hrano si kuhal. Ali je bila ta prehrana zdrava ali ni bila.

A le ta prehrana zdrava ali ni bila. Meni je bilo zelo čudno ko smo prišli nazaj iz tega prvega vala v šolo. Tako očividno je bilo kot da smo se zelo zredili, vsi. Nekateri otroci pa grozno veliko, prav tisto, da si prav pogledal »Joj kaj pa je zdaj to« in je bilo jasno razvidno, ta nezdrav življenjski slog. Porast telesne teže in seveda potem upad telesnih aktivnosti, na to so pa potem začeli učitelji športne vzgoje takoj opozarjati kakšen res velik upad je tega.

Potem pa so še te stvari kot je alkohol, cigareti, tisto kar je bilo že prej prisotno v določenih družinah. In velikokrat sem slišala »joj sem morala na balkon na cigaret da sem se pomirila.« Zdaj sva na tej točki, tiste lastne izbire ko si kot starš discipliniran ali pa nisi discipliniran in potem to tudi, seveda s svojim zgledom prenašajo na otroka tako da ta lasten pogled vase pa ta lastna samo kritičnost pa ta lastna komoditeta oziroma samodisciplina pri tem igra največjo vlogo.

Del tega okolja oziroma del domačega okolja je definitivno tudi tehnologija. Tehnologija nam je krojila ta del življenja in prvo kot prvo je prišlo zelo hitro do te absurdne situacije. Skratka prej smo otroke kot pravite ves čas podili stran od računalnika sedaj pa smo jih podili k računalnik.

Nataša: Ne vem, če poznate. Obstajajo nove smernice, manj kot mesec dni, Lockout jih je izdal pa mislim da zdravniška zbornica prav nove smernice o uporabi novodobne tehnologije za starše. Ta porast zasvojenosti je postal večji, zdaj odvisno od družine do družine, od tega odnosa koliko so starši tudi vešči uporabe nove tehnologije.

Ampak otroci so izjemno spretni, tudi učitelji so imeli veliko težav s tem ko so se otroci med poukom ukvarjali z drugimi zadevami, igricami in nekimi aplikacijami, tako da so se otroci res hitro ujeli v to. Starši so pa različno to zmogli kontrolirati ali pa dosledno upoštevati oziroma pomagati oziroma jih spravljati stran od računalnika.

Prej je bilo tako da smo jih mogli spravljati stranka kot ste rekli, potem so bili pa starši kar zadovoljni saj je pri računalniku. Ampak dostikrat je pri računalniku padel tudi v črno luknjo tega računalnika, žal. Tako da po eni strani je bil to edini socialni stik takrat, po drugi strani pa tista največja nevarnost katero pa šele zdaj spoznavamo oziroma ogromno nekih ožjih spletnih skupin je bilo vzpostavljeno, kjer se marsikaj dogaja, že zdaj se svetovalni delavci kar veliko ukvarjamo s tem.

Tudi take zelo hude zadeve ki jih druge institucije rešujejo tako da marsikaj se dogaja. Otroci ne vejo kaj je prav, kaj ni, kaj se lahko uporablja, kaj ne. Žal tudi starši pogosto ne vejo in ne znajo otrokom pomagati.

Če se malce dotakneva zdaj tej najmlajši populaciji, skratka pred šolskim otrokom. Kaj bi vi svetovali staršem?

Nataša: Pri najmlajših, ki je najbolj občutljivejša populacija, tudi zahteva največ starša, največ fizične in psihične prisotnosti starša. Največ dela je ker niso samostojni, ker dejansko imaš otroka 24 ur na dan, niti ti ne da možnosti počitka niti pri spanju, niti prehranjevanju, niti pri gibanju, niti v prostem času. In tu je še ta vidik, ki je tudi pomemben pri najmlajših učenja, to spontano učenje skozi igro.

Ja, otrok se mora sam igrati, ampak mora imeti neko usmerjeno igro, ki je pravilno usmerjena. Če ni, če ga odrasli ne usmerjamo, ne podpiramo, ne spodbujamo, ne pohvalimo, če ne beremo, na branju smo že v vrtcih dali že pred leti velik poudarek, ampak eni starši pač tega ne zmorejo, niti ne znajo.

In starši so tisti ki, največ lahko naredijo pri tem, da pomagajo otroku tam do petega leta pri vzpostavljanju te rutine, in če tega ni, je to neka prioritetna naloga do takrat in tisto kar zamudiš do petega leta, to osnovno rutino zelo težko potem podaljšaš ta čas, da se otrok nekaj nauči oziroma da nekaj osvoji.

In zdaj v tem času Covida se je pa to še bolj obrnilo na glavo kot sva rekla na začetku, potrebno bo bilo vzpostaviti neka nova pravila nek nov red. Zdi se mi da je bil velik problem v tem času da je zmanjkalo časa ali pa prostora za te fizične aktivnosti za najmlajše, ki je najbolj potrebna, ta čas na prostem preživeti z otrokom, ker so druge naloge zahtevale toliko več časa. Dobra izkušnja staršev, ki so bili kar uspešni sem videla je bila ta, da so dobro znali načrtovati dani da so dejansko si načrtovali dan kako, kdaj bo kakšna stvar za zunanjo aktivnost.

Kdaj bojo večerni rituali, te vloge so se morale bolj porazdeliti znotraj družina, kdo bo kaj naredil. In ker so bili otroci veliko prepuščeni, žal tudi samim sebi, pa so bili starši veseli da je bil mir, da so bili pred televizijo, da so na računalniku in saj samo da so to igrico igrali.

Ampak otroci se v tem prostoru potem izgubijo in če ni te naklonjenosti, če ni tega očesnega kontakta, če ni te nežne potrditve, da vidi otrok da si tukaj za njega, če na to nismo pozorni potem otrok ostane sam in izgublja stik z zunanjim svetom. In bodite pozorni pri otrocih, kjerkoli imam možnost to povem, bodite pozorni na očesni stik otroka. To je problem. To je po Covidu problem. Pa starši ne vedo tega in zdaj če gre za pretirano občutljivega otroka pa greva spet v te dve smeri ali postane pretirano aktiven ali pa postane zelo pasiven, pa ga še opazimo ne ker je tako priden.

Pa kaj bi še svetovala staršem teh najmlajših, če otrok zgubi neko motivacijo za to da bi si igral ali pa da ni zainteresiran za neko igro, ko je prej oglaševal to je kar alarm pri najmlajših. Vrtci so seveda v veliko pomoč otrokom, zdaj vrtci tudi pol leta praktično niso delovali oziroma samo za najnujnejše. Tako da tukaj je bilo zelo pomembno a imajo starši še kakšno pomoč, tudi fizično. Tisti starši ki so bili sami, tam je pa res bilo zelo težko za tiste starši ki imajo najmlajše otroke.

V tej celotni sliki se nisva dotaknila še enega zelo pomembnega dela namreč to so učitelji sami. Namreč kako gledate na to, ker ste pač znotraj sistema, kako mislite da bi se lahko učiteljem pomagalo na tem področju, kaj bi lahko naredili, da se jih bolj podpre na tej poti?

Nataša: Jaz mislim, da se tudi naša družba kaže v tem, kako ne sočutni smo do otrok oziroma do teh najbolj ranljivih. Da ni bilo namenjeno te pozornosti. Učitelji so preobremenjeni postajali s krpanjem lukenj v znanj, učitelji pregorevajo in noben jih ni podprl v tem. Tudi vsi so pozabili nanje, samo zahtevalo se je.

Tudi učitelji so samo ljudje in tudi učitelji imajo svoje družine in v okviru tega so morali poskrbeti za otroke oziroma za vse te primanjkljaje, ki naj bi jih nadomestili. V enem letu vemo koliko časa so bili otroci doma in ni bilo nobene pozornosti usmerjene v to, kako zakrpati te luknje tako da zagotovo eno večjo podporo učiteljem. Učitelji ne nazadnje niso starši in niso neki terapevti da bi ob izbruhu teh težav dejansko lahko učinkovito ukrepali.

Je pa tako razredi so na primer 27 otrok pa štirje s hudimi težavami psihosocialnimi, pa trije otroci z dodatnimi strokovnimi potrebami, pa štirje nadarjeni to je en tak skupek različnih osebnosti in različnih težav in različnih pristopov. Menim da se preveč pričakuje, kar se tiče vloge šole z premalo podpore ali pa na primer vsaka šola ima svetovalnega delavca.

Sama izhajam iz šole kjer je tisoč otrok sva dve svetovalni delavki, ja najmanj dve do štiri intervencije na dan in to take intervencije, hude intervencije, jih sploh omenjala ne bom. Ampak lokalna skupnost, država, mogoče še enega človeka zaposliti ki bi se res lahko ukvarjal z izobraževanjem staršev, kontinuirano pomoč otrokom res specifičnih težav. To je kar nekje v zraku. Kot da tega ni.

Kot da lahko vse rešimo. Starši, šola in potem so ti pritiski in potem je to nezaupanje staršev do šole, šole do staršev. Potem se gremo to, da prelagamo odgovornost ko so težave, kaj ni bilo narejeno namesto da bi se spraševali kaj vse smo naredili. Ta mreža na nek način deluje ampak tako stihijsko.

So določena okolja kjer so te zadeve in ta pomoč tudi socialna mreža super vzpostavljena, je tudi odvisno od enega lokalnega okolja do drugega. Sama sem videla da recimo določeno socialno okolje je bilo res lahko rečeš kapo dol, kako so se organizirali kot civilna iniciativa drugje pa ne. Ampak ne to ni dobro.

Treba bi bilo res vedeti, kam lahko greš po pomoč, pa kdaj, pa za kakšno stvar, tudi učitelji. Moram povedati na tem mestu tudi s strani ministrstva, ne vem okrožnica je bila v januarju potem pa nič do aprila. In potem so bili tudi učitelji v negotovosti. Bilo je odrejeno da morajo biti učenci v mehurčkih, v teh mehurčkih, to onemogočanje druženj za otroke po mojem mnenju zelo škodljivo.

Ampak seveda tukaj so zdravstvene prepovedi stroke in tukaj so se take nejasnosti dogajale, nedorečene stvari, ogromno nezadovoljstva. Mladostnik in otrok rabi neko varnost, da ve to je črno to je belo, do takrat sem tukaj pa tukaj potem sem tukaj in tukaj. Bila je ena negotovosti in otroci nezavedno pričnejo manipulirati, saj to je v vsakem človeku, v otrocih pa še tako bolj, da iščejo vprašanja, iščejo odgovore na njihova vprašanja oziroma imajo tendenco da stvari zapeljejo v lastno perspektivo.

In vsak dan potem pogruntajo kaj novega. Če pa dobijo jasno neko stališče oziroma jasen znak da ja, to ne, se stvari drugače zapeljejo.

Jutri je nov dan. Ne bo konca sveta ne. Midva se lahko odločiva, da zaključiva ta podcast na pozitivni noti. Če rečeva kakšno na temo potrpljenja in neke pozitivne naravnanosti.

Nataša: Pravijo, da je potrpljenje božja mast. To so že naši predniki nam povedali ampak res mislim, da vsak sam pri sebi lahko naredi tisti koraka, da si odreja kako bo sam ravnal, kako ne glede na to če so tvoje misli mogoče tudi, da te je strah ali karkoli. Vedno si ti tisti ki se lahko odločiš da vdaš v usodo ali pa da se spopada z usodo.

Da greš aktivno z neko pozitivno predpostavko, ne z iskanjem kaj vse je narobe. To mene zelo moti. Ne pogledamo »Okej kaj pa kaj pa je tisto kar lahko«, preveč gledamo na tisto kaj je narobe. Premalo je tudi tega lastnega prevzemanja odgovornosti. Kaj jaz lahko naredim, kaj jaz lahko spremenim pri sebi tudi, kako jaz komuniciram s svetom. Pa ta usmerjenost vase.

Premalo je tega da pogledamo »Okej kaj pa jaz lahko naredim za drugega, kje pa jaz lahko pomagam?« Tudi iskanje napak pri drugih. Čeprav moram povedati da so me tudi pozitivne stvari zelo presenetile v tem času, ko vidiš koliko ljudi je bilo pripravljeno tudi pomagati, tudi otrokom, ki so bili v stiski pa tudi pomoč staršem, ki nikogar niso imeli. Tako, da se starši počutijo varni, da se lahko na nekoga obrnejo. Tudi tukaj bi se dalo še marsikaj narediti. Tam nestrpnost tudi mogoče, da si sam strpen, do sebe in do drugih, ne pa nestrpen. S to nestrpnostjo preveč vstopamo v vse prostore.

Če bi zaokrožila tole najino debato, na nivoju otrok. Otrok vse bo dobro, na koncu bo vse dobro, če pa ne bo dobro, pa še ni konca. Tako gre misel. Na nivoju staršev, ne se bat vprašati, pokazati svoje šibke plati. Na nivoju odnosa med šolo in starši bi rekel potem na enem pogovoru, pogovarjajmo se. In na nivoju delavcev, na nivoju učiteljev bi rekel, dajmo podpreti strokovne delavce, učitelje, socialne delavce in tako naprej. A bo to dobra zaokrožitev.

Nataša: Meni se zdi, da na nivoju staršev, šole gre vse prevečkrat za merjenje moči, to bi dodala pri tej drugi točki.


Vabimo vas, da preko svoje najljubše podcast aplikacije podate svoje mnenje. Vesel bom vašega predloga, katero temo bi si še želeli slišati in katerega strokovnjaka. Prav tako mi lahko, če vam je to lažje pišete na mail tilen@kunapipi.si.

Če se vam zdijo naši strokovnjaki in teme zanimive, vas vabim, da ta podcast delite med svoje prijatelje, sorodnike ali sodelavce, ki jim je zdravje in skrb zase pomembna.

Bodite lepo in ostanite zdravi!


Vaše mnenje nam je pomembno:

Pustite komentar spodaj (lahko je popolnoma anonimen!) in nam povejte ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!


Ne spreglejte tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.