Epizoda #30: Kožni rak in zaščita pred soncem

V trideseti epizodi podcasta Kunapipi se Tilen Mandelj pogovarja z dr. Barbaro Perić iz Onkološkega inštituta Ljubljana na temo kožnega raka.

Citat

Avstralci so posebna populacija na več načinov, tudi glede kožnega raka. Recimo imajo najbolj strupene pajke, morske pse, edina stvar, ki pa se je svetlopolti Avstralci bojijo, je kožni rak.

DR. BARBARA PERIĆ

Gost

Barbara Perić

Dr. Barbara Perić je specialistka splošne kirurgije s poudarkom na onkološki kirurgiji. Večino časa posveti bolnicam z rakom dojke ter bolnicam/-kom s kožnim melanomom in rakom ščitnice.

Sodeluje v mednarodnih raziskavah s področja kožnega melanoma. Je avtorica in soavtorica člankov objavljenih tako v slovenskih kot v tujih strokovnih revijah. Na strokovnih konferencah v tujini redno predstavlja delo Oddelka za kirurško onkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana. Predava študentom medicine in skuša znanje prenesti na bodoče kirurge.

Uvodnik

Tema današnjega podcasta je zaščita pred soncem in kožni rak. V Sloveniji je trend rasti kožnega raka zaskrbljujoč – v Evropi smo prvi po pogostosti, zato je pomembno, da o tem govorimo in osveščamo.

Kožni rak je najpogostejši rak pri ljudeh. Delimo ga na melanomskega in nemelanomskega. Maligni melanom predstavlja približno 5 % vseh kožnih rakov, odgovoren pa je za več kot 90 % vseh smrti zaradi kožnega raka.

Z nami je dr. Barbara Perić iz Onkološkega inštituta Ljubljana. Z njo smo posneli tudi podcast epizodo 18 z naslovom “Kako ravnati pri raku dojke med nosečnostjo?” Če vas zanima več o njej, si preberite intervju.

Sodeluje v mednarodnih raziskavah s področja kožnega melanoma. Je avtorica in soavtorica člankov, objavljenih tako v slovenskih kot v tujih strokovnih revijah. Na strokovnih konferencah v tujini redno predstavlja delo Oddelka za kirurško onkologijo Onkološkega inštituta Ljubljana.

Dr. Peričeva odgovarja na vprašanja kot so:

  • Katera zaščita pred soncem je najboljša?
  • Katere so razlike med različnimi predstavniki raka?
  • Zakaj smo pri pojavnosti kožnega raka v Evropi v samem vrhu?

Transkript podcasta

Tilen: Dermatolog prim. Boris Kralj, dr. med. je v enem izmed intervjujev povedal – citiram:”Dovolj je, da ste bili kot otrok dvakrat močno opečeni.” Kako komentirate to?

Barbara: Se absolutno strinjam z dr. Kraljem. Tekom let se je izkazalo, da največ tveganja za kožni rak naberemo v zgodnjih najstniških letih ali v otroštvu. Tekom let se spremembe kopičijo in se kasneje v zrelih letih izrazi v obliki sprememb kože in seveda tudi kožnega raka. Najbolj pomembno je osveščati javnost o tem, kako pomembna je zaščita kože pri otroku in mladostniku in opozoriti na to da je vsaka rdečina kože istočasno tudi opeklina in okvara kože in to nikakor ni dobro.

Žal pri nas še vedno lahko vidimo najstnike, mladostnike otroke poleti z pordelimi rameni. V tujini so nekoliko bolj osveščeni, bolj skrbno uporabljajo predvsem zaščitna oblačila pri otrocih in najstnikih. Tukaj je še kar nekaj prostora za izboljšave pri mladi populaciji in dvigu ozaveščenosti.

Smo pa veseli, da opažamo, da vzgojno-varstveno ustanove, kot so šole in vrtci veliko skrb polagajo na to in zelo pazijo, da so otroci ustrezno oblečeni imajo pokrivala, ko gredo na sprehod ali izvajajo aktivnosti zunaj. 

Tilen: Morda kot zanimiva opomba. Barva je bila včasih precej kulturno pogojena. Višji sloj se je vedno pokrival z oblačili in je bila bela polt njihov statusni simbol, medtem ko je bil revni del prebivalstva zagorel.

Barbara: To je zelo zanimivo poglavje, ki se nanaša na pojavnost kožnega raka in ves čas prisotno rast incidence kožnega raka povsod v svetu. Za porast incidence kožnega raka so prav določeni ljudje odgovorni. Ena takih, ki ne bi pričakovali, je Coco Chanel, ki je v začetku prejšnjega stoletja naredila revolucijo v oblačenju in s tem smo ženske začele odkrivati dele telesa, kot so npr. noge do kolena oz. nad kolenom in ramena, ki prej niso nikoli bili izpostavljeni soncu, ker je bila moda oblačenja povsem drugačna.

Spremembe, ki na prvi pogled ne puščajo velikih posledic pa so v 20., 30. letih drugačnega načina življenja pripeljale do tega, da je postala popularna zagorela polt, da so ljudje vedno več prostega časa preživljali na obali ali v gorah, razvil se je močan delavski razred, ki je konec tedna to lahko počel in temu je takoj sledil porast incidence kožnega raka.

Poznamo raziskavo, kjer so primerjali povečano pogostost kožnega raka s količino blaga, ki se porabi za izdelavo kopalk in tam si krivulje vzporedno sledijo. Manj kot modni trendi narekujejo porabo blaga za kopalke, večja je pojavnost kožnega raka.

Tilen: Ali menite, da se danes kot družba dovolj zavedamo kako pomembna je zaščita kože pred soncem? Osebno imam mnenje sicer, da navkljub temu, da se nagibam k odgovoru, da se, ker vemo več o razvoju raka, kot smo vedeli pred 50imi leti, da delamo stvari na pol. Npr. imamo logiko, da nas bo porjavelost zaščitila pred soncem, da nas sonce ne bo opeklo, ko je oblačno, da bom nanesel zaščitno kremo in potem dlje časa užival na soncu, da bom med sončenjem delal premore ipd.

Barbara: Mislim, da je pri nas v Sloveniji razumevanje, da je porjavela koža privlačna / privlačnejša precej zakoreninjeno. Iz tega izhajajo vsi te okrepi, ki ste jih našteli. Ljudje se po eno strani bolj zavedajo nevarnosti pojava kožnega raka, po drugi strani pa skušajo svoje ustaljene navade – se pravi pridobivanje zagorelosti nekako modificirati, da bi se počutili bolj varne. Žal to ni mogoče.

Vsaka tvorba pigmenta zaradi izpostavljenosti sončnim žarkom je v bistvu aktivacija celic, ki so odgovorne za nastajanje pigmenta. Njihova aktivacija istočasno pomeni poškodbe in obnavljanje njihovega dednega materiala in vedno vodi v spremembe. Vsaka rdečina ali obarvanost kože je aktivacija teh celic, ki lahko na dolgi rok pusti posledice. Žal ne velja, da bomo imeli osnovno porjavelost, ki nas bo zaščitila pred opečenostjo. Bodo, če bomo izpostavljeni kratek čas in ne bo prišlo do rdečine ali tvorbe pigmenta.

Po eni stani je javnost precej osveščena in veliko ljudi vidimo, da so zaskrbljeni in obiskujejo dermatologe, po drugi strani pa ima človek občutek, da bi še vedno želeli ohraniti ustaljene vzorce ležanja na plaži in pomanjkljivega oblačenja. Potem poskušamo najti kompromis. Resnica pa je, da je sonce oz. izpostavljenost UV-žarkom več ali manj vedno škodljiva.

Ne le zato, ker povzroča kožnega raka, pač pa tudi zato, ker povzroča staranje kože, tanjšanje povrhnjih delov kože in v končni fazi da popolnoma drug učinek, kot smo si želeli. Namesto, da smo privlačni, ampak smo dolgoročno manj privlačni z bolj izraženimi starostnimi spremembami na koži. 

Tilen: Zelo se mi zdi zanimivo, oz. nisem na to nikoli prej pomislil, ko ste rekla, da ko poškodujemo kožo, poškodujemo tudi dedni material.

Barbara: Ljudje se ne zavedamo tega. Vsi vemo, da zelo močen dejavnik tvegana za pojav nekega raka je kajenje. Vsi vemo, da je dim škodljiv in razumemo. Ne zavedamo pa se, da je enako močan kancerogen in ravno tako uvrščen v seznam škodljivih dejavnikov iz okolja, tudi sončni žarki oz. fotoni. Namreč UV oz. sončni žarki predstavljajo na mikroskopskem nivoju delce, ki nas ves čas obstreljujejo iz vesolja.

Mi smo se ovulacijsko zelo dobro prilagodili temu. Razvili smo obrambni mehanizem, to je naša koža z različnimi celicami, med njimi so tudi tiste celice, melanociti, ki tvorijo barvo, ki nas kot en varnostni pokrov zaščiti pred UV žarki. Seveda ob tem, se vsakič aktivirajo, se pomnožujejo, istočasno pa so poškodovani. Ko je znanost tako močno napredovala, se da dokaj hitro na celicah kožnega raka dokazati (temu rečemo UV podpis), katere poškodbe na naši dednini so povzročene z UV žarki.

Tukaj dvoma, da je kožni rak posledica izpostavljenosti sončnim žarkom, ni.

Ko govorimo o klasičnem kožnem raku. Bolniki dostikrat rečejo, da so imeli melanom na ustni sluznici. To je povsem druga bolezen, ki ima s tem klasičnim kožnim melanomom samo skupno ime. Ta na sluznici ni povzročen z UV žarki.

Tilen: Omenila ste UV podpis, ki se mi zdi zanimiva besedna zveza. Je to morda storitev, ki je na voljo tudi v Sloveniji, samoplačniško?

Barbara: UV podpis je nekaj, kar izvira iz čisto osnovnih bazičnih raziskav, ko vzamejo celice kožnega raka, recimo kožnega melanoma in želijo raziskati, katere mutacije, spremembe na dednem materialu so pripeljale do tega, da se je sicer normalna celica melanocit spremenila v tumorsko celico. 

Poznamo različne spremembe. Lahko je cel del gena izbrisan, lahko je cel del genoma pomnožen, poznamo pa točkovne spremembe ki so na dednini na prvi pogled zelo drobne, pa vseeno zelo pomembne za celico. Ker vemo, da so povzročene s fotoni, UV žarki, temu rečejo UV podpis.

To kar ste vprašali, ali lahko pri bolnikih v Sloveniji določimo somatske mutacije. Se pravi mutacije, ki so pripeljale do nastanke kožnega melanoma, so pa tudi pomembne za nadaljnje zdravljenje, pa so rutinsko delo pri nas. Se pravi vsakemu bolniku s kožnim melanomom, ki bi potreboval sistemsko zdravljenje, določimo prisotnost tistih mutacij, na tumorskih celicah, za katere menimo, da so pomembne za nadaljnjo prognozo in zdravljenje in na podlagi tega zdravljenje tudi načrtujemo.

Zdravljenje raka je v zadnjih 10 letih tako napredovalo, da se skuša vsaki osebi individualno pripraviti program zdravljenja glede na njegovo bolezen. Ni več enoten recept, kot je bil pred 20 leti, temveč se skuša zelo individualno sestaviti program zdravljenja in del tega sestavljanja je tudi podatek o prisotnosti morebitnih somatskih mutacij. To delamo pri kožnem raku in seveda tudi pri drugih, kot so rak dojke, rak debelega črevesja ipd.

Tilen: En intermezzo, preden greva na naslednje vprašanje. Veliko znanstvenikov govori, da bo eden izmed največjih dosežkov v prihodnosti poleg dosežka kot je kolonizacija vesolja, tudi zdravilo za raka. kaj vi menite o tem?

Barbara: Moram povedati, da nepredstavljivo velik preboj na področju zdravljenja raka se je zgodil po letu 2011. Mislim, da v javnosti nismo dovolj prikazali kot zelo pomembno. Tudi Nobelova nagrada je bila podeljena dvema znanstvenikoma na tem področju. Na nek način smo naredili vse prve korake k temu, da bi nekoč v prihodnosti še bolj uspešno zdravili raka.

Ta preboj pravzaprav ni bil nič tako znanstveno-fantastičnega, ampak so prvič v zgodovini človeštva ugotovili, kako spodbuditi, oz. pomagati našemu telesu prepoznati rakavo celico in jo uničiti. Mi namreč vse, kar potrebujemo za uničenje rakavih celic, imamo. To je naš imunski sistem. Težava je v tem, da je rakava celica evolucijsko izboljšana verzija naših zdravih celic in tekom nastanka zna določene zavore namestiti na imunski sistem in ko naš imunski sistem zavre, ji to omogoča rast in razvoj. Ti znanstveniki so odkrili, kako odstraniti te zavore iz našega lastnega imunskega sistema, in to deluje neverjetno dobro. 

Težava je le to, da deluje neverjetno dobro pri tretjini do polovici bolnikov z določeno boleznijo. Tu so še koraki, ki nas čakajo, kako pri čisto vseh ljudeh z določeno boleznijo, spodbuditi krasen imunski odziv.

Tilen: Zelo zanimiva misel – ne potrebujemo nič izven našega imunskega sistema.

Barbara: V teh zadnjih 10 – letih se je intenzivno delalo na področju imunskega zdravljenja raka in rezultati so preprosto neverjetni. Žal, še enkrat poudarjam, neverjetni pri tretjini do polovici bolnikov. Žal, zaenkrat še ne znamo pri vseh bolnikih doseči, da bi imunski sistem sam odreagiral na tumorske celice.

Tilen: Morda malce provokativno vprašanje: Ali obstajajo kakšni izdelki na trgu, ki so boljši od drugih. Ali gre tukaj predvsem za višino faktorja. oz. na kaj moramo predvsem mi kot potrošniki biti pazljivi, ko gledamo etikete zaščitnih krem, poleg višine faktorja?

Barbara: S tem odgovorom bom, žal, marsikaterega poslušalca razočarala. Moram povedati, da je v letošnjem letu v aprilu potekala združena konferenca s področja zdravljenja raka in kožnega melanoma z mednarodno zelo kvalitetno udeležbo, seveda vse preko spleta. Novost te konference je, da so vsaj 2-3x jasno zatrdili, da izdelki, ki jih uporabljamo pri sončenju kot preprečevanju opeklin in zaščito kože ne preprečijo kožnega raka.

Zakaj? Ker jih ljudje ne moremo in ne znamo povsem ustrezno uporabljati. Ne da obstajajo boljši ali slabši izdelki na trgu, vsi niso tako učinkoviti, kot bi si želeli in najbolj učinkovita zaščita kože so oblačila, pokrivala s širokimi krajci in seveda ne smemo pozabiti na sončna očala, tudi pri otrocih in najstnikih.

Če pa se še vedno vrneva na temo zaščitnih krem, zaščitnim faktorjem, potem absolutno mora biti faktor nad 15, za nek kratek sprehod do službe, oz. če smo kratek čas zunaj. Če smo zunaj dlje časa pa faktor 30. Nanašamo na tiste dele kože, ki niso pokriti z oblačili. Nanašati bi morali vsaki dve uri in uporabiti vsaj za eno jušno žlico kreme in seveda ponavljati pogosteje kot na dve uri, če se kopamo, tuširamo ali potimo.

To je v realnosti precej nemogoče doseči. Številne debate so v preteklosti potekale o tem, ali so te izdelki lahko človeku škodljivi. Poznamo namreč dve vrsti zaščite – tiste kreme, ki deluje na podlagi kemične zaščite in tiste na podlagi trdih delcev, kot je na primer silicijev oksid ali titanijev dioksid. V zadnjih letih je veljalo, da so približno enako učinkoviti. Tudi varni, čeprav se v študijah izkazali za varne kreme s trdimi delci.

Predvsem pri otrocih se uporabljajo slednje, tiste s kemično zaščito se načeloma pri otroku ne uporabljajo. To pa zato, ker kemična zaščita pomeni neke molekule, ki prodrejo v plasti kože in tam zaščitijo kožo. Te z mehansko zaščito, npr. titanijev dioksid pa pomeni fizično zaščito, ki na površini kože ustvari odbojni sloj in ti delci so preveliki, da bi lahko prodirali med celice kože in ne morejo biti škodljivi.

Tako da če skrajšam – oblačila, pokrivala in očala na tiste dele kože, ki so izpostavljeni pa kremo z zaščitnim faktorjem 15 ali 30, če le gre narejeno na bazi fizične zaščite, se pravi titanijevega ali cinkovega oksida, sploh če poskušamo zaščititi otroka ali mladostnika. 

Tilen: Sam kot oče želim kar najbolje zaščititi svoja sinova in pri takih zadevah ne “šparaš” z denarjem. Kje tukaj sodijo bio, eko izdelki. Koliko je na tem znanosti oz. koliko je marketinga?

Barbara: Se bojim, da je dostikrat predvsem stvar marketinga. Vse kar uradna medicina oz. dermatološka združenja priporočajo, je seveda testirano tako, da se testira nekaj 1000 uporabnikov. razdeli se jih v dve ali več skupini in potem primerja rezultate. Večina teh izdelkov, če govoriva o alternativnih metodah zaščite, seveda ni testirana na ta način. Zares pravih podatkov ali delujejo, ali ne delujejo, nimamo.

Spet če govoriva o otroku, je taka skrb odveč in je edino vodilo oblačila. Vsekakor se splača investirat v zaščitna oblačila. Zdaj je na voljo pestra izbira oblačil. Pri nakupu in uporabi ni potrebno pretiravati s pokrivanjem telesa – absolutno ne. Vemo, da za nastanek kožnega raka so najbolj tvegani tisti deli telesa, ki so občasno izpostavljeni.

Se pravi potrebujemo oblačila, ki pokrijejo ramena, zgornji del rok, zgornji del nog, goleni, podlakti, del vratu. Ta je lahko nekoliko izpostavljen, ker so na tem mestu so oblike kožnega raka redkejše in če se, se pojavijo res pozno v življenju, tukaj smo lahko malo bolj sproščeni in nanesemo le zaščitno kremo.

Pomembno je zaščititi rame, trup in zgornji del nog in to najbolj učinkovito naredimo z oblačili

Tilen: Pri Avstralcih se pozna razlika v mentaliteti. Oni uporabljajo sončne kreme večji del leta, tudi do 10 mesecev letno, medtem ko je pri nas logika, od junija – avgusta. Druge mesece pa ne.

Barbara: Avstralci so posebna populacija na več načinov, tudi glede kožnega raka. Recimo imajo najbolj strupene pajke, morske pse, edina stvar, ki pa se je svetlopolti Avstralci bojijo, je kožni rak. Brezskrbno bodo šli na desko in v vodo, tudi če vedo, da so tam morski psi, brezskrbno bodo gojili rože na vrtu, kljub temu, da vedo, da imajo najbolj strupeno obliko pajka na tistem mestu, zato so tudi opozorila in prosti strupi, ampak edina stvar, za katero so zaskrbljeni, je pa zaščita kože in kožni rak.

To pa zato, ker so svetlopolta populacija na delu planeta, ki ima zelo visok UV indeks. So zelo skrbni in so tudi prvi, ki so razvili koncept zaščite kože že takoj po 2. svetovni vojni. Slavna je bila njihova kampanja iz 60-ih “Slip, Slop, Slap” – Kapa, krema, oblačila.

To so tekom let razvijali in so vodilni na tem področju. Največ pa imajo proizvodnje in preskrbe z zaščitnimi oblačili. Tam na plaži nikogar ne boste srečali v kopalkah, razen turistov. Ravno na to temo so se na kongresu šalili, da vsakič, ko obiščejo Avstralijo službeno in če ima kdo družinske člane sabo, so presenečeni, ker so Nemci in Francozi edini v kopalkah na plaži, Avstralci nikoli.

Avstralci nosijo zaščitna oblačila na plažo in pazijo, da so ustrezno oblečeni.

Tilen: Kako po vseh teh priporočilih najti ravnovesje med zaščito pred soncem in zadostno izpostavljenostjo soncu? Še posebej v starosti, ko nam dodatno primanjkuje vitamina D (osteoporoza)? Ali dobimo količino vitamina D brez nepotrebnega dodatnega izpostavljanja soncu?

Barbara: Vitamin D je tudi krasna tema in ne moreš govoriti o izpostavljenosti soncu, ne da bi se dotaknil preprečevanju osteoporoze in zadostne proizvodnje vitamina D. Cela evolucijski razvoj svetle polti temelji na tem. Bolj ko so se naši davni predniki odmikali iz matične Centralne Afrike proti severu, bolj svetli so morali postajati, ravno zato, da so lahko proizvedli vitamin D. Koža je en velik organ tako imunskega sistema kot metabolnega sistema s proizvodnjo vitamina D in na to pogosto pozabljamo.

Absolutno je nujno, da smo nekaj izpostavljeni soncu, zato, da imamo zadostno proizvodnjo vitamina D, ampak moram poudariti, da na naši geografski legi je ta izpostavljenost v mesecih od maja do septembra zelo majhna in zadostuje že od 30 – 40 minut med 10. in 11. uro ter 16. – 17. uro da bomo proizvedli povsem dovolj vitamina D. To ne pomeni, da moramo ležati 4 ure na plaži.

Dovolj je že en sprehod, če gremo čez mesto v službo, ali iz službe. Torej en sprehod z odkritimi rokami in obrazom in bomo že naredili dovolj vitamina D. Problem so zimski meseci, predvsem v mestih, kjer je več smoga ali v kotlinah, kjer je več nizke oblačnosti. Problem so seveda tiste populacije, ki si ne morejo privoščiti niti kratkega sprehoda, to so recimo starostniki. Sploh v tem Covid obdobju, ko sploh niso mogli zapuščat domov, je bilo vprašanje kako je z vitaminom D.

Npr. Avstralci so pri otrocih tako zelo skrbeli za zaščito otrok pred izpostavljenostjo pred soncem, da so pridelali pomanjkanje vitamina D, tudi tukaj ni za pretiravati. 

Problem so nekatere naše skupine onkoloških bolnikov, kjer včasih samo zdravljenje povzroča pretirano občutljivost na sončne žarke, zato se prav tako morajo obleči in zaščititi pred sončnimi žarki, tako da je nekaj visoko rizičnih skupin za pomanjkanje. Tem ljudem se svetuje zadosten vnos vitamina D v obliki kapljic, z vitaminom D bogate hrane, kot je recimo mastna riba – losos, jajca, mlečni izdelki in z vitaminom D obogateni multivitaminski izdelki. To se kar priporoča populaciji tudi pri nas, sploh v mesecih od novembra do aprila, da imamo dodaten vnos vitamina D v obliki hrane in prehranskih dopolnil.

Tilen: Nekajkrat ste omenili, kako pomembna so oblačila, v manjši meri tudi sončne kreme. Kaj pa s prehrano in kozmetiko. Kako lahko s tem vplivamo, da bo manjša verjetnost za nastanek kožnega raka?

Barbara: Če govorimo o kozmetiki, smo ženske v rahli prednosti, ker že to, imamo nanešena ličila, puder je tak primer, ker do neke mere zmanjša absorpcijo UV žarkov in je že neka majhna zaščita. Sicer pa ni nekih dokazov, da bi neki drugi kozmetični pripomočki, razen zaščite pred soncem vplivali na manjšo verjetnost kožnega raka. Kar pa se tiče prehrane, pa tudi na sam nastanek kožnega raka, ne bomo mogli vplivati ali ga preprečiti. Kar lahko naredimo je zadosten vnos vitamina D. 

Vitamin D ima številne metabolne učinke, ne samo, da vpliva na pojav osteoporoze, ampak deluje tudi kot zelo močan antioksidant in verjetno do nekaterem ere nas zaščiti pred določenimi vrstami raka. Tukaj so si sicer raziskovalci še dokaj neenotni. Predvsem je pomembno, da poskrbimo za prehrano, ki spodbuja naš imunski sistem. To je novo področje onkologije, ki je zelo vznemirljivo, razburljivo.

Raziskuje se, kako lahko z ustrezno prehrano spodbudimo bakterije v našem črevesju in preko njih delujemo na naš imunski sistem. Rezultati so zelo zanimivi. Bi pa samo povedala, da to niso neka čudežna prehranska dopolnila, hrana, ki najbolj koristi našemu imunskemu sistemu, je tista hrana, ki se je evolucijsko razvijala z nami.

Za naše okolje je to mediteranski način prehranjevanja. Sveže sadje, zelenjava, olivno olje in seveda žitarice, kot so proso, ječmen, ajda, ipd. Mi evolucijski, v tem okolju, nismo odraščali z bananami in chia semeni. Zato je za naš imunski sistem koristna tista hrana, ki jo najdemo v domačem okolju.

Tilen: V literaturi omenjajo dejavnike, ki prispevajo k dejavniku k pojavnosti kožnega raka in to so npr. kemični kancerogeni UV žarki, ionizirajoči žarki, imunosupresivna stanja. Kateri dejavniki so pravzaprav najbolj pogosti in na katere lahko mi vplivamo?

Barbara: Pri tem moramo vedeti, da če govorimo izključno o kožnem raku in odmislimo tiste bolezni, ki imajo skupno ime pa se razvijejo na sluznici, ali pod nohtom, ali na podplatu. Če govorimo o klasičnem kožnem raku je 90% tega povzročenega tega z uv žarki. Ti dejavniki, ki ste jih omenil, so na srečo redki. Sploh te povezani z delovnim okoljem, je zdaj malo, ker je zaščita v delovnem okolju zaščiteno in potekajo tudi meritve sevanj kemičnih kancerogenov.

Tega je torej relativno malo, oz. praktično ni prisotno. Kar se tiče UV žarkov, pa je večje tveganje pri svetlopoltih. Število sončnih opeklin v preteklostih, osebna in družinska anamneza kožnega raka. Vemo, da je tveganje večje, če že kdaj prej zbolimo za kakšno obliko kožnega raka ali če je kdo od družinskih članov zbolel za kožnim rakom. Kar se poklicev tiče pa morda še to, da so seveda določeni poklici, ker so ljudje ves čas izpostavljeni soncu – če opravljajo delo zunaj. Tam je večje tveganje za kožni rak. Imunosupresija je zelo velik dejavnik tveganja.

Ti bolniki imajo znatno večje tveganje za kožni rak. Tudi, ko se bolezen razvije, je prognoza znatno slabša. Predvsem zato, ker je koža velik organ, ki je del imunskega sistem in je pri teh bolnikih imunski sistem zavrt. To so recimo bolniki avtoimunega obolenja ali pa bolniki po transplantaciji. Ti bolniki so posebna skupina. Na srečo so to zelo redki primeri bolezni.

Tilen: Najbolj tipični predstavniki so bazalnocelični kožni rak, ploščatocelični kožni rak in maligni melanom. Katere so razlike med njimi in katere še poznamo?

Barbara: Razlike so za začetek že v samem izvoru. Na grobo, kožne rake lahko razdelimo na te, ki se razvijejo iz celic povrhnjice, npr. keratinocitov, tistega, ki nastane iz celic, ki tvorijo pigment – to so melanociti. V grobem lahko govorimo o kožnem melanomu in nemelanomskih rakih. Nemelanomski so bazalnocelični in ploščatocelični. Te dva sta absolutno pogostejša in zboli dosti več ljudi.

Največ ljudi zboli za bazalno celičnim rakom kože. Tudi da je klasični kožni rak, ki se pojavi na izpostavljenih delih telesa, je lahko npr. rožnata bunkica, ali pa ranica, ki ima rahlo privzdignjene robove. Sam po sebi raste lokalno destruktivno. Se pravi uničuje svojo okolico. Raste počasi, na srečo ne zaseva v bezgavke ali oddaljene organe, tega skoraj ne zna. Je pa lahko zelo neprijeten, če je spregledan in če ima dovolj časa za razraščanje. V tem primeru lahko povzroči obsežno uničenje tkiva, lahko je to nos, uhelj. To zahteva komplicirano kirurško zdravljenje, če ni bil odkrit še čisto majhen.

Med nemelanomskimi je prbl. 20% predstavlja ploščatocelični rak kože, ki se obnaša v večini primerov podobno kot bazalnocelični rak in predvsem lokalno uničuje svojo okolico. Zna pa biti ploščatocelični bolj agresiven in hitreje doseže tudi spodaj ležeče mišice, včasih celo kostnino, če je to nekje na glavi. Tudi za kirurško zdravljenje je nekoliko bolj zahteven. Druga njegova lastnost pa je, da zna občasno zasevati.

Nekje v 2% so lahko prisotni zasevki v bezgavkah, se pravi istočasno odkrijemo bolezen na koži kot v regionalnih bezgavkah. Lahko je za bolnika usoden, sploh če gre za ploščatocelični rak, ki se pogosto pojavlja na istem mestu in ima sočasno prizadete bezgavke. Ta sicer redko, vendar že sodi v sklop tistih, ki so zelo neprijetni za zdravljenje in včasih pogubni za bolnika. 

Potem imamo iz tega naslova še nekaj drugih redkejših kožnih rakov. Eden pomembnejših je Merklov rak kože, ki sodi v skupino nevroendokrinih rakov in je na srečo redek. Pojavlja se pri starejših osebah, večinoma na soncu izpostavljeni koži. Zna pa biti zelo agresiven in neprijeten za bolnika. Spremlja prizadetost bezgavk in oddaljeni zasevki.

Tisto, kar v celotni skupini kožnih rakov povzroči, je največ potrebe po kombiniranem zdravljenju. Za največ smrtnih primerov pa je kožni melanom, ta se razvije iz pigmentnih celic, melanocitov, ki so v osnovi namenjeni temu, da tvorijo pigment, ki nas zaščiti pred UV žarki, ampak ko te mutirajo, pa se lahko razvijejo v kožni melanom, ki ima lahko v 20% že prizadete bezgavke in lahko zaseva v oddaljene organe.

Problem kožnega melanoma je to, da ni omejen zgolj na populacijo v poznih srednjih letih ali starostnikov, čeprav je tam najpogostejši. Za njim lahko zbolijo tudi mladi ljudje. Pri Avstralcih je kožni melanom vodilni razlog smrti v starostni skupini med 27 in 35 let. tudi v drugih zahodnih državah je kožni melanom v tej aktivni populaciji ljudi povzroči največ smrti in največjo socialno ekonomsko bombo izmed vseh kožnih rakov in tudi rakov nasploh. 

Tilen: Omenili ste zasevke. V družbi je še vedno prepričanje, ko pride rak v bezgavke, ni poti nazaj. Kako je s tem?

Barbara: Na srečo ni več tako. Zasevki v bezgavkah so pomembni. Pri kožnem raku to pomeni en stadij višje bolezni, kot bolezen kot taka – lokalna na koži. Tudi pri teh zasevkih ločimo take, ki so mikroskopsko majhni in jih odkrijemo s pomočjo posebne operacije, ki jo naredimo in poiščemo točno določeno bezgavko ali dve, ki nas zanimajo in potem patologi pregledajo in poiščejo mikroskopske zasevke. Po drugi strani pa poznamo zasevke, ki so tipni in jih ljudje sami opazijo doma.

V tema dvema je velika razlika v preživetju. Tisti mikroskopski imajo lahko zelo dobro prognozo in niso nujno usodni. Ti klinično odkriti, ki jih otipamo, ali odkrijemo z ultrazvokom, pa so čisto druga zgodba. Pa vendar danes v dobi zdravljenja imunoterapije, kot rečeno za eno tretjino bolnikov zasevki na bezgavkah, ki so ustrezno zdravljeni in pravočasno odkriti, ne pomeni nujno nekaj zelo slabega. 

Tilen: V Sloveniji zboli za kožnim rakom nekaj več kot 400 ljudi na leto – kako se ta številka spreminja skozi leta in kakšno je razmerje med tipi kožnega raka?

Barbara: Vam moram povedati, da je ta številka zgolj invazivnega kožnega melanoma. V Sloveniji za kožnem rakom letno zboli 2800 ljudi. Tam so všteti vsi – nemelanomski in kožni melanom. Register raka RS je institucija, ki je vodilna na področju v Evropi in verjetno tudi v svetu. Mi smo ena redkih populacij, kjer se čisto vsakega bolnika z rakom in podatke o tej bolezni skrbno shranjuje in imamo izredno dober pregled nad tem, kako se spreminjajo trendi znotraj populacije. 

Za vse to skrbi Register raka Republike Slovenije. Nekoliko manj natančno se to številko beleži ploščatoceličnih in bazalnoceličnih rakov. To pa zato, ker so to pogosto zelo drobne spremembe, ki jih odstrani dermatolog, splošni zdravnik ali pa kirurg, katerekoli specializacije in se to vedno niti ne beleži. Ta številka 2800 je še nekoliko podcenjena. Ko govoriva o kožnem melanomu, je pa ta trend med 400 in 550 oseb z invazivno obliko in še cca 200 z neinvazivno obliko. Te številke so v Sloveniji zelo, zelo visoke. Še vedno opažamo rahel trend naraščanja, ne tako strmo, kot pred 10 – 15 leti, ampak še vedno letno rahlo naraščajo. 

V Evropi smo med prvimi po pogostosti kožnega raka, samo še Skandinavci se lahko primerjajo z nami, zato je pri nas zelo pomembno o tem govoriti. V teh letih, odkar sem jaz na Onkološkem Inštitutu, opažamo trend počasne rasti števila bolnikov. Predvsem s kožnim melanomom. Tudi z Merklovim rakom kože. To je bila včasih zelo redka bolezen. Tudi tam opažamo postopen trend naraščanja in na vsak način je še veliko za povedati, veliko za osveščati in dvigniti nivo zavedanja, kako pomembna je preventiva na področju kožnega raka slovenski javnosti.

Tilen: Najbolj očitno vprašanje je tukaj – zakaj? V čem se razlikuje mentaliteta Slovencev v primerjavi z drugimi državami?

Barbara: Kožni rak, če se vrneva, ko sem omenila o količini blaga, porabljenega za kopalke. Kožni rak je v bistvu zelo zanimiv, ker odraža socialno ekonomsko stanje populacije / prebivalstva. V Sloveniji, če bi pogledali podatke iz registra raka, ki so vsem dostopni na spletnem portalu SLORA, se vidi, da je kožnega raka več v določenih predelih Slovenije, v drugih pa manj. Pri prebivalstvu z visokim socialno ekonomskim statusom, pogosteje zboli za to obliko bolezni, ker je na to bolezen vezan določen način življenja. Če imamo čas in si to lahko privoščimo, potem lahko preživimo nekaj dni na morju, v gorah in na smučanju.

To vodi v večjo izpostavljenost sončnim žarkom in tudi večjo pogostost kožnega raka. Zanimivo je to, da Hrvaška, ki je znatno večja po številu prebivalcev, kot Slovenija, ima enako število bolnikov s kožnim melanomom, kot mi. Prej smo se izgovarjali, da imajo ljudje južneje ležeče države manj kožnega raka, ker je polt nekoliko temneje obarvana in zaščitena. Verjetno nekaj tudi to prispeva, ampak predvsem je način življenja verjetno drugačen. To se odrazi tudi na pogostosti kožnega raka.

Švedska je pred 15imi leti ugotovila, da je pri njih največ kožnega raka v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Ko smo delali primerjave v tem, kako živijo in kakšen je njihov odnos do zagorelosti, se je izkazalo, da je za njih privlačno, če je polt ne le zagorela, ampak že zoglenela. Pred 15imi leti so vsi stremeli k temu, da bi imeli solarij čim bližje in da bi čim več časa preživeli na soncu ali v solariju in seveda trend pojavnosti kožnega raka je temu sledil. Ko skrbno delajo na osveščanju in ko je solarij prepovedan, se tudi številke umirjajo.

Socialno ekonomski položaj prebivalstva zelo dobro odraža tudi večje tveganje za kožni rak.

Tilen: Katere tehnike odstranjevanja so danes najbolj prisotne in katere tehnike se razvijajo? Ali so imunoterapevtska zdravila tista, ki bodo prelomna v prihodnosti?

Barbara: Mislim, da so že prelomna, ampak za skrbno izbrane bolnike. Imunoterapijo se kot prvo zdravljenje uporablja redko, zgolj za nekatere ploščatocelične rake kože. Zdaj je na voljo popolnoma nova zelo učinkovita imunoterapija, jo pa uporabimo le pri bolnikih, kjer je tumor tako velik in napredoval s poškodbo spodaj ležečega mišičnega tkiva ali pa celo kostnine, da kirurški poseg ne bi prišel v poštev v prvi fazi. To je redko.

Na srečo večino kožnega raka melanomskega ali nemelanomskega, je zgodaj odkrita in ga lahko odstranimo z enostavnim kirurškim posegom. Preprosti vretenast izrez kože z določenim varnostnim robom, kjer istočasno odstranimo 3-5 mm zdrave kože ob samem tumorju. To v večini primerov v veliki meri zadostuje. Pomembno je, da opravimo izrez, razen v redkih primerih, ko bo izkušen dermatolog ocenil, da gre za povrhnje rastočo obliko bazalnoceličnega ali pa ploščatoceličnega karcinoma, takrat lahko uporabi nekatere destruktivne metode, ki jih ima na voljo, ki niso izrez kože.

Sicer pa je pomembno, da se kožo  izreže in opravi patohistološki pregled, zato ker samo tako smo lahko prepričani, za katero vrsto raka je šlo in da je bil v celoti odstranjen in ga obdaja ustrezen pas zdrave kože. S tem preprečimo, da bi prišlo do ponovitve na istem mestu in dobimo informacijo o sami bolezni in o tem, ali bolnik potrebuje še nadaljnjo obliko zdravljenja ali je ta preprosta operacija z uporabo lokalnega anestetika zadostovala. To pušča majhne brazgotine in je absolutno najboljši način zdravljenja.

Seveda obstajajo tudi druge nedestruktivne metode zdravljenja, ki so primerne za zdravljenje izkušenega dermatologa, ki bo zanesljivo ocenil, da ne gre za invazivno obliko, ampak le povrhnje rastočo obliko ploščatoceličnega ali bazalnoceličnega raka. Sicer pa vse zdravimo kirurško. Pri redkih primerih, ki začetno kirurško zdravljenje zaradi napredovale bolezni, ni mogoče, se uporabi imunoterapija pri ploščatoceličnem raku oz. pogosteje obsevanje.

Tilen: Večinoma kožnega raka nimamo za zelo nevarnega, ker ga lahko pozdravimo kirurško ali z obsevanjem. Maligni melanom (črni tumor) pa je izjema.

Barbara: Maligni melanom je pravilno in ustrezno poimenovanje, ampak mogoče že nekoliko zastarelo. Zdaj govorimo o kožnem melanomu in o vrstah, kot so sluznični melanom, subungualni melanom, ki se razvije pod nohtom. So pa, žal, vsi maligni.

Poimenovanje maligni je nekoliko nepravilno, ker benignega ne poznamo. Melanom je sam po sebi vedno maligen. Je zelo posebna vrsta raka, tudi v primerjavi z drugimi vrstami raka, ki jih poznamo. Ima zelo visoko breme mutacij. To so celice, ki je dednina zelo spremenjena v primerjavi z izvorno celico. Odvisen je od imunskega sistema telesa in si ga zna zelo prilagoditi. Do leta 2011 oz. 2015, smo pri zdravljenju imeli zelo velike težave. Napredovani kožni melanom, ki je ima zasevke v jetrih, pljučih ali centralnem živčevju – možganih, so vedno pomenili zagotovo smrt, celo v roku nekaj mesecev. 

Na srečo se je po letu 2011 to začelo spreminjati z odkrivanjem novih sprva tarčnih, potem pa imunoterapije, tako da je danes realnost precej bolj optimistična in je zdravljenje za nas onkologe precej bolj prijetno, povezano z večjim zadovoljstvom. Še vedno pa v skoraj polovici primerov napredoval kožni melanom pomeni neozdravljivo bolezen in se včasih žalostno konča. 

V začetnih fazah se uporablja kirurgija in s tem na srečo pozdravimo večino bolnikov, in sicer med 75 – 80%. Po potrebi pa se dodaja tako obsevanje, kot v zadnjem času imunoterapija in tudi tarčna terapija. Moram reči, da so uspehi veliki in smo onkologi zelo zadovoljni v primerjavi s situacijo iz svojih začetkov.

Tilen: Mi lahko pojasnite kakšen stavek ali dva okoli mutacije? Dve stvari, ki mi padeta na pamet, sta 1. če rak mutira, ali to pomeni, da se potek zdravljenja spremeni? 

Barbara: Če govorimo o kožnem melanomu, to dejansko drži. Pri kožnem melanomu se je tekom raziskav izkazalo, da je ena osnovnih mutacij, sprememb na genomu, ki se zgodijo tekom razvoja celic iz navadnih melanocitov v tumorsko celico, tj. BRAF mutacija. Izkazalo se je, da je ta prisotna pri 60% bolnikov s kožnim melanomom in če pride do napredovanja bolezni, želimo vedeti, ali ima oseba bolezen s prisotno BRAF mutacijo ali brez te.

Ker če je ta mutacija prisotna, so razvili z zadnjem desetletju s skupno besedno zvezo imenujemo tarčna zdravila, ki učinkujejo na mutirane celice s prisotno BRAF mutacijo in je učinek zdravljenja neverjeten. Ker če zdravimo osebo z oddaljenimi zasevki v jetrih, podkožju, bezgavkah, po nekaj ciklih zdravljenja, povsem izginejo. Pomembno je, ali je mutacija prisotna ali ne in glede na njeno prisotnost krojimo zdravljenje. Če ni prisotna, tarčna terapija ne bo delovala. 

Tilen: Nekdo, ki ima potek bolezni kožnega raka, pri katerem prihaja do neke mutacije. Ali lahko govorimo, da pri eni osebi prihaja do več mutacij v teku zdravljenja?

Barbara: Tumorske celice so neverjetne, so izredno dinamične. Z vsako delitvijo se prilagajajo telesu in njegovemu imunskemu sistemi in ves čas se dogajajo mutacije. Večina teh mutacij je na škodo same tumorske celice, ker jo naredi bolj ranljivo, imunski sistem jo lažje prepozna in jih lažje uniči. V tem dinamičnem vrenju in sprotnem spreminjanju genoma pa se pojavi tudi takšna, ki bo uspešno zaobšla imunski sistem ali samo terapijo in uspešno razvijala svoje hčerinske celice.

Je zelo dinamičen proces, ki je ves čas v ravnotežju med tem, kaj naš imunski sistem prepozna in uniči in med tem, ali bo ena razvila kombinacijo mutacij, zaradi katere bo postala bolj odporna na zdravljenje ali na imunski sistem. 

Slabost tarčne terapije je to, da kljub temu, da je zelo učinkovita v začetku zdravljenja, pa njen učinek po kakšnem letu povsem izzveni. To pa zato, ker običajno eno leto dinamičnega vrenja celic zadostuje, da se pojavi ena, ki ni več občutljiva na to terapijo in se množi v obliki hčerinskih celic in se zasevki lahko ponovno pojavijo.

Včasih smo si predstavljali, da razvoj raka izgleda tako, da imaš najprej celice na koži, ki so rakave, potem one odpotujejo po limfi do bezgavk in potem po krvi na druge organe. Zdaj vemo, da temu ni tako. Te celice so lahko nastale na tem mestu, kjer se je prvi rak začel razvijati, pa naj bo to koža, pljuča, ali katerikoli organ.

Vsaka od teh celic pa je s pomočjo mutacij razvila nek svoj program, ki ji omogoča, da bo preživela ali v bezgavkah, ali v jetrih, ali v pljučih. Od tega je odvisno samo to, kakšen program ima in kako je njen program učinkovit ter ali ga bo uspela posredovat svojim hčerinskim celicam. 

To seveda zelo grozno zveni in lahko pusti velik strah pri ljudeh. Dobra novica je, da naš imunski sistem je na to pozoren, prepozna in vse uniči. Jaz imam pri svoji starosti v tem trenutku veliko različnih tumorskih celic, rakavih celic, ampak sem popolnoma zdrava in nimam nobenih težav, ker imam zelo učinkovit imunski sistem, ki to sproti uničuje in odstranjuje.

Tilen: Zdi se mi zanimivo, ko ste omenila, da lahko rak dejansko tudi oslabi zaradi mutacije, ker bi pomislil, da je cilj mutacije evolucijsko gledano zmagati nad imunskim sistemom.

Barbara: Ja, je. Samo, da celice tekom svojega prilagajanja človeškemu telesu odvrže tisto, kar se jim zdi nepotrebno. In ravno na tem temelji zdravljenje kemoterapije. Ženske, ki so zbolele za rakom dojke vedo, da ko prejemajo kemoterapijo, ta učinkuje in povzroči uničenje tumorskih celic. Istočasno pa izgubijo lase in nohti in pa ustna sluznica pa so slabše kvalitete.

To le pomeni, da kemoterapija za razliko od tarčne in imunoterapije, deluje manj selektivno, deluje na celo telo. Tako kot uniči tumorske celice, uniči tudi nekaj naših zdravih celic, recimo ustne sluznice ali lasnih foliklov. Naše zdrave celice imajo popravljalne mehanizme, za mutacije, ki jih je kemoterapija povzročila in ti omogočajo, da lasje ponovno zrastejo, da se ustna sluznica ponovno obnovi, da se nohti ponovno okrepijo.

Ko pa tumorska celice, ki želijo čim hitreje razviti agresiven program, te popravljalne mehanizme odvržejo kot nepotrebne. Zato kemoterapija na njih deluje in se ne morejo ponovno razmnožiti. To so poenostavljene razlage, v principu pa gre tako. 

Tilen: Ali se kožni melanom lahko preko nosečnice širi tudi na plod?

Barbara: Kožni melanom, kot rečeno je poseben, dostikrat zelo zvit in pri kožnem melanomu je res opisano, da lahko pride do zasevanja preko posteljice. To je sicer zelo redko. Dobra novica pri primerih, ko so pri novorojenčku odkrili zasevke, so ti zasevki spontano izginili do 6. meseca starosti, za kar je poskrbel novorojenčkov imunski sistem.

Nosečnice, ki zbolijo za kožnim rakom, se vodijo istočasno z nami ginekologi v ambulanti za patološko nosečnost. Pravilo je, da se po porodu preveri posteljico za morebitne zasevke. Posteljica se patohistološko pregleda in če bi bile rakave celice prisotne v posteljici, se otroka napoti na pediatrično kliniko. V njihovi onkološki ambulanti se ga pa zgolj spremlja in smo mirni ter je zagotovljeno, da je otrok zdrav.

Sama se še nisem srečala s primerom transplacentralnega zasevenja pa smo imeli v zadnjih letih peščico nosečnic. Lastnih izkušenj s tem nimamo, v literaturi pa je opisano cca. 111 primerov.

Tilen: Dermatologi sicer med mladimi opažajo vse več t. i. alergije na sonce, za katero še niso našli natančnega vzroka in se kaže v srbečem izpuščaju. Ali je kakšna korelacija med alergijami in pojavnostjo raka?

Barbara: Po tem, kar smo na zadnjem kongresu osvežili znanja, povezave med tema dvema ni. Tudi če bi intuitivno šlo za korelacijo, ker vemo, da so ljudje, ki zbolijo za vitiligom (avtoimuno obolenje), kjer imunski sistem napade ravno melanocite v koži, je prognoza nekoliko boljša, ali je kožnih rakov nekoliko manj. Ni dokazano povezave med preobčutljivostjo in kožnim rakom.

Tilen: Ljudje s podedovano svetlo poltjo, ki na soncu slabo porjavi in je hitro opečena, so v posebno veliki nevarnosti, da bodo zboleli. Kako je pravzaprav s dedovanjem kožnega raka, ali se da za to testirati in kako pogost je tovrsten rak?

Barbara: Bolj svetli, kot smo, večji je pojav za kožnega raka, tako ploščatoceličnega, bazalnoceličnega kot kožnega melanoma. Ko govoriva o dedovanju, je tu podobno kot prej z dejavniki tveganja, zgolj pri cca 10% bolnikov s kožnim rakom, lahko ko jih povprašamo po družinski anamnezi, izvemo, da je že nekdo zbolel za kožnim rakom. Znotraj te skupine pa bi lahko v nekje v 1-2% dokazali za kakšno vrsto dedne mutacije gre. Pri ozki skupini bolnikov, kjer se dejansko lahko deduje tveganje za pojav kožnega melanoma v prvi vrsti. 

Po drugi strani pa dedujemo tip kože. Tudi to, da smo svetlopolti in rdečelasi dedujemo. Deduje se preko genov, ki jih poznamo. Tudi tam so spremembe tako pogoste, in vsak od nas ima neke točkovne spremembe na teh genih za tip kože, tako da se v rutinski praksi ne določa in ne raziskuje. Informacije bi bila namreč ista. Na nivoju genetike ni smiselno dokazati, da je nekdo rdečelas in svetlopolt, če to vidimo že, ko vstopi v ambulanto. Tip kože se deduje, to je zelo pomembno.

Svetlopolti, nagnjeni k pegavosti, k rdečim lasem, večje je tveganje po drugi strani pa obstajajo tudi geni, ki jih poznamo in znamo določiti mutacije, kjer dejansko govorimo o pravi dedni obliki bolezni. Eden tak je recimo CDK12A gen. To je gen, kjer se sintetizirajo beljakovine, ki so del regulacije celičnega cikla, delitve celic. Dokazano so mutacije gena povezane za nastanek kožnega melanoma in raka trebušne slinavke.

V slovenski populaciji, kjer imamo veliko bolnikov s kožnim rakom, na to pomislimo takrat, ko nam oseba s kožnim melanomom pove, da so zboleli vsaj 2-3 sorodniki v prvem kolenu sorodstva. Če posumimo na to, da bi morda šlo za dedno obliko melanoma, potem tako obliko lahko osebni zdravnik ali dermatolog napoti v ambulanto za genetsko svetovanje na Onkološkem Inštitutu Ljubljana, kjer izrišemo rodovnik, izračunamo tveganje in svetujemo odvzem krvi. Te mutacije lahko določimo, poiščemo ali izključimo.

Tilen: Ali so merila za samo-pregledovanje, npr. asimetrija, rob, barva, velikost ipd. (metoda ABCDE) začetna točka, po kateri se obrnemo k dermatologu? Raziskave kažejo, da velik odstotek ljudi ne bi prepoznalo kožnega raka. Ali bi morali hoditi k dermatologu preventivno periodično, npr. 1 krat letno?

Barbara: Ti ABCDE kriteriji za prepoznavanje sumljivih kožnih sprememb so zelo učinkovito orodje. Samo-pregledovanje je poleg zaščite kože pomembno. Samo-pregledovanje včasih narobe razumemo. Ko govorimo o samo-pregledovanju dojk ali mod pri mladih moških.

To ni namenjeno iskanju bolezni. V prvi vrsti je pomembno, da se poznamo. Kožo običajno ignoriramo, dokler ni nekaj precej narobe. Pomembno je, da se naučimo samo-pregledovanja 1-krat mesečno zato, da vemo, katero znamenje kje je in tako bomo hitro opazili, če se začne spreminjati. ABCDE kriteriji niso namenjeni temu, da bi sami odkrili kožnega raka, ampak temu, da se potolažimo, oz. da vemo, da tista znamenja, ki jih imamo, po teh kriterijih niso sumljiva.

Tekom življenja bomo hitro prepoznali, če se pojavi “grdi raček”, znamenje, ki odstopa, je na novo nastalo, ga prej nismo opazili ali pa je bilo že prej prisotno pa zdaj raste navzven, navzgor, spreminja barvo. Ko to opazimo, se najprej posvetujemo z osebnim zdravnikom. Ta bo že do neke mere lahko pomagal in svetoval, ali gre za seboroično keratozo ali nekaj povsem benignega in nas napotil k dermatologu. Letne rutinske preglede pri dermatologu se svetuje ljudem, ki so v preteklosti že zboleli za kožnim rakom, ali tistim, ki imajo visoko tveganje.

Torej te, ki so z družinsko visoko ogroženostjo ali tistim, ki nimajo dokazane visoke družinske ogroženosti na nivoju mutacije, je pa tip kože tak, da kaže na visoko ogroženost. To so ljudje, ki imajo številne displastične nevuse. Tem pa se, seveda, da redno obiskujejo dermatologa.

Tilen: Nam poveste še kakšno misel za konec?

Barbara: Misel je, da se veselimo konec grdega vremena in lepega poletnega vremena. Verjetno ob nekaterih ukrepih zaradi Covid-a vseeno bolj sproščeno, kot je bilo lansko, ko smo se precej naučili in smo bolj osveščeni in ob tem ne pozabimo na to, da se ustrezno zaščitimo pred sončnimi žarki, potem pa bomo lahko uživali kamorkoli se odpravimo.

Vabimo vas, da preko svoje najljubše podcast aplikacije podate svoje mnenje. Vesel bom vašega predloga, katero temo bi si še želeli slišati in katerega strokovnjaka. Prav tako mi lahko, če vam je to lažje pišete na mail tilen@kunapipi.si.

Če se vam zdijo naši strokovnjaki in teme zanimive, vas vabim, da ta podcast delite med svoje prijatelje, sorodnike ali sodelavce, ki jim je zdravje in skrb zase pomembna.

Bodite lepo in ostanite zdravi!


Vaše mnenje nam je pomembno:

Pustite komentar spodaj (lahko je popolnoma anonimen!) in nam povejte ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!


Ne spreglejte tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja