Epizoda #28: Kako do kvalitetnega in stabilnega partnerskega odnosa

S osemindvajseti epizodi podcasta Kunapipi se pogovarjamo z dr. Majo Kus Ambrož o tem, kako do kvalitetnega in stabilnega partnerskega odnosa.

Ko se najdeta dva, ki sta rada svobodna v svojih željah in v izražanju želja, je precej potrebno to, da vsak sebe dobro pozna in da ima željo, da se vloži v ta odnos, da si želi, da se ta odnos ohranja.

Dr. Maja Kus Ambrož

Uvodnik

Lepo pozdravljena in dobrodošla v 28. epizodi podcasta Kunapipi. To je podcast, kjer se pogovarjamo o temah, ki so za nas pomembne, tako na področju čustvenega, kot telesnega zdravja in dobrega počutja.

Ste v stabilnem partnerskem odnosu pa si želite, da bi bil ta odnos tudi bolj kvaliteten? Ali pa imate kvalitetne partnerske odnose in si želite, da bi bili ti bolj stabilni?

Če so včasih prevladovali prvi, danes zato, ker se vse bolj zavedamo in znamo jasno izraziti svoja pričakovanja, težje vzdržujemo stabilno partnersko zvezo in smo manj pripravljeni sprejemati kompromise.

Po drugi strani pa imamo lahko kvalitetno in stabilno partnersko zvezo, pa se zgodijo spremembe, ki močno zamajejo odnos in dajo na preizkušnjo oba.

Kako ravnati v teh situacijah in še, kakšen je lahko kvaliteten razhod, kaj lahko vsak posameznik naredi, da najde primernega partnerja / partnerico, ob katerem ali ob kateri bomo mi najboljša oseba, se pogovarjam z Majo Kus Ambrož, doktorico znanosti.

Prijetno poslušanje ti želim.

Gost

Transkript podcasta

Maja, lepo pozdravljeni. Najlepša hvala, da ste danes z nami. Torej, govorili bova o tem, kaj je kvaliteten in stabilen partnerski odnos. Preden pa greva na vprašanja, nam povejte kdo je Maja Kus Ambrož?

Maja: Lepo pozdravljeni. Hvala vam za povabilo. Z veseljem bom spregovorila nekaj besed na to temo. To je tema s katero se precej intenzivno ukvarjam zadnjih deset tudi na znanstvenem področju. Sem doktorica znanosti. V osnovi so moje raziskave usmerjene prav v področje odkrivanja stabilnosti in kvalitete partnerskega odnosa. Delujem kot psihoterapevtka v podjetju Psihovital.

V prvi vrsti pa sem mama, drugi žena, tretji je profesionalka na svojem področju. Poučujem tudi na določenih fakultetah, skratka veliko vsega je v meni.

Kaj pomeni imeti stabilen partnerski odnos in kaj je stabilen in kvaliteten partnerski odnos?

Maja: Smiselno je, da ločimo stabilnost in kvaliteto, zato da se lažje pogovarjamo. Stabilnost je na nek način povezana s potencialom, da se zveza ohranja. Višji, kot je potencial, večja verjetnost je da, se bo zveza ohranila. Ni nujno, da sta stabilnost in kvaliteta medsebojno povezani, si pa vsi želimo, da bi bili.

Kvaliteta pa se povezuje z zadovoljstvom v odnosu z zadovoljstvom partnerjev. Potencial za stabilnosti je višji, kadar se najdeta dva, ki imata vrednostne sisteme čimbolj usklajene. To pomeni, da se čim bolj strinjata v večih življenjskih vprašanjih. Super je, če najdemo nekoga, ki si želi ta življenjska vprašanja preživeti na enak način, kot si jih želimo mi. Takrat lahko potem govorimo tudi o višji kvaliteti v partnerstvu.

Omenila sem, da se lahko to dvoje izključuje, kar pomeni, da lahko najdemo izredno stabilna partnerstva v katerih pa je le malo elementov, ki jih pripisujemo kvalitetnemu partnerstvu. Recimo v mislih imam predvsem partnerske odnose, ki so bila sklenjena v časih, ko ločitev še ni bila družbeno sprejemljiva in se je moralo ostati v odnosu ne glede na vse.

Ali pa v teh kulturah, kjer so zakoni v naprej določeni, na neki način začrtani. Ločitev kot takšna ni sprejemljiva. To so v osnovi zelo stabilna partnerstva in verjetnost. Da bosta dva ostala do konca življenja skupaj je precej visoka. Bi se pa dalo v bistvu malo podvomiti o tem, kakšna je kvaliteta partnerstvo glede na to, da je ne glede na vse vztrajanje v takšnem odnosu nujno.

In obratno, najdemo tudi kvalitetna partnerstva, ki pa niso nujno stabilna. To pa je veliko partnerskih odnosov, ki se sklepajo v današnjem času. Takšen primer je partnerski odnos dveh konkretnih individualistov, ki sta skupaj samo zato, ker uživata v družbi drug drugega. Kar pomeni, da takoj ko ne bosta več uživala v družbi drug drugega, ko se bodo začele neke težave, bosta verjetno to razmerje zaključila. Ne bosta se potrudila za to, da bi lahko v osnovi nadaljevala to partnerstvo.

Kvaliteten in stabilen partnerski odnos po raziskavah sodeč najpogostejša želja ljudi v sodobnem svetu. Kvaliteta in stabilnost je želja, koliko pa smo mi opremljeni za to, da lahko to dvoje združujemo, je potem druga zgodba.

Kot ste prej omenili, ko sta osebi, ki sta skupaj močno individualistično naravnani. Kaj lahko naredita, da bo njuna zveza trajnejša?

Maja: Mi vsi smo individuumi, ampak kadar smo preveč usmerjeni v sebe in v to, da zadovoljujejo svoje potrebe, potem enostavno temu sledimo. Partnerski odnos je odnos v katerega se je treba vložiti. Je odnos v katerem je potrebno sprejemati kompromise. Je odnos v katerem je potrebna želja po tem, da spoznamo, kdo je na drugi strani in da poskušamo razumeti, kaj nam ta na drugi strani skuša dati, povedati. In da je to obojestransko.

Gre za zapleten odnos, ni tako enostavno, kot se morda zdi. Se pravi, da nekoga spoznamo, se zaljubimo, poročimo, imamo otroke pa živi srečno do konca življenja. Ni temu več danes tako. Ljudje smo zelo osredotočeni na to, kaj si mi želimo in ko si predstavljamo, kaj si želimo, sledimo tem svojim željam in s sledenjem tem svojim željam, seveda vključujemo ali pa si želimo vključevati tudi druge ljudi.

Ko se najdeta dva, ki sta rada svobodna v svojih željah in v izražanju želja, je precej potrebno to, da vsak sebe dobro pozna in da ima željo, da se vloži v ta odnos, da si želi, da se ta odnos ohranja. S poslušanjem, s komunikacijo, z aktivnim poslušanjem, z vedenjem o tem, kdo sem jaz, smo naredili izredno veliko zato, da se stabilnost poveča.

Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje! Čaka te tudi majhna nagrada.

V kakšnega partnerja pa se zaljubimo?

Maja: Vsak od nas ima neko predstavo, kakšen naj bi bil človek s katerim si želimo preživeti življenje. Te predstave se začnejo seveda s prvo zaljubljenostjo v zgodnjih otroških letih in se potem izoblikujejo preko življenja. Z izkušnjami se jasneje definirajo. Smiselno pa bi bilo tukaj vključiti mogoče tudi razliko med zaljubiti se in ljubiti. Kar namreč ni isto.

Zaljubljenosti je izredno intenzivna in hkrati omejena v trajanju. Na nek način bi lahko rekli, da je to stanje v katerem se očaramo na osebo. Vidimo jo takšno, kot si jo želimo videti. Zaljubljenost je precej vezana na neko predstavo o nekem idealnem partnerju, ki si ga seveda narišemo v našem imaginarnem svetu, ne pa na realno osebo. Oseba, ki jo spoznamo, mora imeti nekaj teh lastnosti, ki jih cenimo in iščemo, ampak zaradi zaljubljenosti, mi nismo sposobni videti celotne slike.

Torej tudi tistega, kar ne bi izbrali oseba pa to ima. Zaljubljenost večkrat povezujemo z razočaranjem, kot pa z ljubeznijo. Ljubezen kot taka pa se čuti bistveno manj intenzivno. Gre pa za dolgotrajno čustvo. Lahko je tudi neomejena v trajanju. Zaljubljenost se čuti kot neki metuljčki v trebuhu, kot neko drugo vzneseno stanje, medtem ko ljubezni tega ni. Ljubezen je tisto, kar nam omogoča bližino, varnost in pripadnost.

Smiselno bi bilo, da bi se ljudje, ki si želijo kvaliteten in stabilen odnos, želeli ljubiti in ne hlepeli za obuti, ki jih doživljajo, ko so zaljubljeni. Saj zaljubljenost nima dobre predikcije za stabilnost partnerskega odnosa.

Kaj lahko naredimo, da smo v zvezi z nekom, ki ga bomo lahko ljubili in ne bo le zaljubljenosti?

Maja: Raziskave so pokazale, da bi naj bil posameznik sposoben izbrati mimo tega, da je zaljubljen šele po šestih poskusih zaljubljenosti. Vendar pa mislim, da je mogoče to tudi preskočiti. Se pravi teh šest neuspelih zaljubljenosti. S tem, da se posameznik dokaj dobro spozna, da imamo zrelo osebnostno strukturo na drugi strani, ki ve kaj išče, ki pozna tudi tiste elemente, ki jih išče pa jih noče, ampak jih išče zato, ker so ji znane iz življenja njene primarne družine. In v osnovi mislim, da je to tisto, kar bi moral biti cilj.

Se pravi, da se kot otroci že pripravimo in da pripravimo naše otroke na to, da so sposobni nekega samo uvida kot odrasli in udi izbora na podlagi tega, da se zavedajo svojih imaginarnih podob, ki jih bodo potem v osnovi iskali v prihodnosti. S tem bi lahko dejansko bili bližje temu, da izberemo posameznika. Na kratko bi rekla, da z delom na sebi.

Najpogostejši vzrok za razhod je odtujenost. Kaj pa so po vaših izkušnjah vzroki za odtujenost?

Maja: Vzrok za odtujenost je lahko tudi dojenček, ki se rodi in spremeni strukturo partnerskega odnosa. V bistvu pritegne pozornost enega in pritegne pozornost drugega in partnerja nimata več toliko časa drug za drugega, nimata več toliko energije drug za drugega in tudi to je lahko vzrok. Čeprav je zelo prijeten, lep, želen dogodek je v nekem partnerstvu, je lahko vzrok.

Vzrok je lahko neka služba, ki zahteva preveč časa, vzrok so lahko interesne dejavnosti, ki zahtevajo preveč časa, lahko marsikaj. Ni nujno, da je slabo to, kar povzroča odtujenost. In velikokrat se pravzaprav pari znajdejo na točki, kjer se več ne slišijo ravno takrat, kadar prihaja kot motilci v partnerstvu neke pozitivne situacije, ki jih ne dojemajo kot grožnje.

Ko ljudje motilec, ki prihaja v odnos dojemajo kot grožnje, se še potrudijo zato, da bi to grožnjo preprečili in da se ne bi zgodila odtujitev. Kadar se pa zgodijo zelo lepe stvari, ki jih oni želijo pa tega ne predvidevajo.

Velikokrat se ravno tukaj zgodi praznina, zaradi katere se odtujimo.

Lahko o vzrokih poveste še kaj več?

Maja: Par se spozna in živi neko svojo rutino, zjutraj se vstaja, ima skupno aktivnost, potem gresta na delo, prideta domov, pojesta skupaj kosilo, se družita s prijatelji, imata še druge hobije. Potem ugotovita, da si želita zvezo obogatiti z otrokom. Odločita se, da ga bosta imela in si ga želita. Otrok se rodi v skupnost, ki je trdna, zanesljiva, varna.

Takrat se mati intenzivno ukvarjati z otrokom, ker jo otrok tudi rabi in se to tudi pričakuje. Medtem, ko pa oče živi svoje življenje kot prej. Morda je bolj utrujen, verjetno nekaj časa tudi on posveča otroku, mama se pa popolnoma posveti otroku, kar je tudi v redu.

Če v tem času, enem letu, preden je otrok sposoben biti toliko samostojen, da ni potrebno imeti konstantno pozornost od starša, je to eno leto. Če v tem enem letu ne delate na tem, da se pogovarjata, če si ne jemljeta časa tudi zase, če niste nežna drug do drugega z namenom, da sta nežna. Če se ukvarjate izključno z otrokom, se odtujita.

Čeprav imata oba rada tega otroka in v nekem delu seveda čutita ljubezen drug do drugega. Pride do usklajenosti in potem spet odvisno od tega, koliko je otrok sam po sebi zahteven. So otroci, ki ne spijo cele noči, so otroci ki veliko jokajo. To je precej naporno. Kot posameznik moraš zdržati. In tukaj sta, dva ki morata to vzdržati in nekako preživeti. Tukaj se na tem konkretnem primeru lahko začne odtujenost.

Lahko je odtujenost tudi zamenjava neke službe. Dva ki se imata super in dobi eden službo, menja službo ali pa v službi celo napreduje na delovno mesto, ki zahteva več njega in domov več ne prihaja ob štirih, ampak ob šestih zvečer, pomeni, da bo šele po šesti uri zvečer tisti čas, ki ga je imel prej po četrti. Torej zmanjkuje časa zase in zmanjkuje časa tudi za partnerstvo.

In tako kot vlagamo svoj čas v službo, prosti čas, v sebe, bi bilo smiselno vlagati tudi čas v partnerski odnos. Ni sam po sebi umeven. Potrebno ga je negovati, potrebno je poslušati partnerja. Potrebno se je naravnati na njega. Ta naravnanost mora biti obojestranska. Ni dovolj, da se samo mi naravnamo na svojega partnerja, potrebno da se tudi, da se partner naravna na nas.

Velikokrat se ljudje tukaj odzivajo iz spontanih vzorcev, ki so jih prejeli v svojih primarnih družinah. Ko so živeli z mamo in očetom. In če je tam bil odnos nefunkcionalen, so tudi oni v bistvu prejeli neke funkcionalne vzorce. Če niso nič naredili na sebi, če niso ozavestili teh vzorcev, če niso že predhodno ugotovili, da so ti vzorci funkcionalni, jih seveda spontano ponavlja. In potem pridemo do tega, da je odtujenost na tej stopnji že tako velika, da se ljubezni več ne čuti. Mogoče se izgubi spoštovanje, se vmes pojavi prezir v odnosu. Tukaj je odnos že v kar precejšnji krizi.

Kaj pa je ogroženost motilca?

Maja: Ogroženost motilca sem sem mislila v tem smislu, da lahko en par predvideva, da se bo stabilnost ali pa kvaliteta odnosa zmanjšala zaradi nekih zunanjih vplivov. Na primer mama od nekoga zelo zboli, kar pomeni, da bo nekdo moral vložiti več časa. Jo vzame k sebi domov in potem bo nekdo moral vložiti veliko časa v nego in skrb mame. Absolutno to ni nekaj, kar bi bilo narobe. Je prav in je lepo, ampak zahteva veliko časa in sam sistem delovanja partnerskega odnosa se spremeni.

Partnerja lahko predvidevata, da bosta imela manj časa skupaj, da ga bosta manj kvalitetno lahko skupaj preživela, zato ker bo določen čas namenjen negi in skrbi mame. Lahko je to izguba delovnega mesta. Prej smo rekli da nekdo napreduje, več dela pa se tega oba veselita, ker bosta imela več denarja.

Lahko pride pa do tega, da pa oba vesta, da bo imela manj denarja in da bosta zaradi tega manj kvalitetno preživljala svoje dopuste. Da bosta lahko manj kvalitetno preživljala druge stvari, ki so povezane s finančnim vložkom. In predvidevata, da bo to ogrozilo kvaliteto njunega odnosa. Naravnata se na to, da več hodita v naravo in poskušata ohranjati odnos, kljub temu, da so motilci partnerskega odnosa prisotni. Ker sta jih predvidevala, sta našla neko drugo možnost.

Zakaj se zdi, da ima lahko posameznik stopnjo medsebojne komunikacije lahko navzven družbenih situacijah razvito precej bolj, kot v intimno partnerskem odnosu?

Maja: Posameznik v komunikaciji z drugimi skrbi za svojo javno podobo. Je kot izložba trgovin in kar damo v izložbo, se pričakuje da je znotraj. Nekateri ljudje dajejo v izložbo nekaj, kar od znotraj ni, zato ker pač so se odločili, da bi radi imeli takšno javno podobo.

Na to, kako se bo nekdo predstavil in kako ga bodo doživljali drugi, sta dva različna momenta. Odrasli integriran in zrel posameznik se v osnovi naj bi obnašal drugače, glede na to, ali se na javnem, zasebnem ali intimnem prostoru. In sicer s tem, da ciljno deluje in na način, kako lahko odkriva sebe pred drugimi.

Določena vedenja v javnem svetu niso sprejemljiva. Npr. da se študentka, ki pade na izpitu joče, ker je padla na izpitu, je izraz neke še ne integrirane in še ne zrele posameznice. Razumem, da je to njena bolečina in da jo je takrat izrazila, ampak v resnici je padla na izpitu, ker se ni učila dovolj. Ne zato, ker bi bilo kar koli narobe z njo ali pa s profesorjem ali z vprašanji. Ampak na tisto vprašanje ni znala odgovoriti.

Odrasli integriran posameznik, vstane se zahvali in se nauči. Ali so ljudje poškodovani ali niso poškodovani v svojem intimnem prostoru, pa je potem tisto, kar vpliva na to, kako se v tistem kako se v intimnem svetu tudi obnašajo.

Ljudje, ki nimajo večjih poškodb v intimnem svetu, tudi nimajo težav s pripadanjem in z bližino. Tisti, ki pa imajo negativne življenjske izkušnje, v času ko so izražali sebe,pa jih je potem s strah ali pa imajo težavo izraziti sebe, ko se znajdejo v intimnem svetu z nekom.

Kako pa je možno, da se posameznik v intimnem odnosu boji izraziti svoja čustva. Kje drugje pa naj izrazi čustva, če ne tu?

Maja: Seveda je intimni odnos prostor, da se izrazijo čustva. Prostor v katerem bi se naj počutili varne in sprejete, da se lahko izrazimo in se lahko pokažemo v nekem delu v celoti. Da lahko pokažemo tudi tisti del, ki ga v ostalih sferah ne kažemo. Je pa res, da tisti, ki imajo težavo in imajo poškodbe težko pocelili brez terapije.

Tukaj je potrebno neko delo na sebi, terapija, poglobljen samo uvid, da se zacelijo te stvari. Da se ne bojimo več. Načeloma se zaupanje splača in je lepo, ko pripadamo in zelo, zelo, zelo je lepo, ko smo lahko blizu.

Ali se partnerstva v času krize kot je Covid dejansko spremenijo, ali tukaj samo splavajo stvari na površje, ki so se že prej skrivale pa se recimo niso o tem morali pogovoriti?

Maja: Znanstvene raziskave, ki so bile narejene na tem področju intimnega partnerstva v povezavi s kriznimi situacijami, tudi sama sem izvedla eno, so pokazale, da se v kriznem času stabilnost partnerstva vsaj videz celo poveča. Cona preživetja v katero pademo, ko smo v krizi partnerja vsaj navidezno prisili, da vztrajata do konca krize.

Je pa zato opazen porast razhodov po zunanjih krizah. Ko se kriza zaključi, potem pa se začnejo ločitve, razhodi in ostalo. Če greva na to krizo, ki je v tem trenutku traja. Naša izolacija zaradi protikovidnih ukrepov z namenom zajezitve Covid-a, lahko rečem iz prakse, da se ljudje ne razhajajo.

V osnovi izražajo stisko, ampak se ne razhajajo. Poskuša bolj reševati svoje partnerstvo, ker ne vejo, kako dolgo bo zaprtje in ostali ukrepi trajalo, ampak so si ostale možnosti onemogočili. Res je, da je težje najti stanovanje, da bi se lahko nekomu sedel. Res je, da je težje zdaj biti sam z otrokom cele dneve, ko ni nobenih delitev, ni vrtcev, šol.

Skratka neke stiske se verjetno res povečujejo, ampak če gledava same razhode, pa jih je v času bistveno manj. Zanimivo je tudi to, v času, ko je bil prvi “lockdown”, sem imela bistveno več partnerskih obravnav, kot v času, ko so se ukrepi sprostili. Po tem, ko se je javno življenje ponovno zaprlo, je bilo spet občutno zvišanje partnerskih obravnav. To je čisto iz nekega opazovanja stanja v tem trenutku.

Tega ne moremo posplošiti, ker nismo uporabili znanstvenega aparata pri tem. Lahko pa povezujemo s temi raziskavami, ki so bile na tem področju že predhodno opravljene v nekih drugih kriznih časih.

John Gotman je v knjigi 7 principles of making marriage work pisal o tem, da lahko po 15 minutah ugotovi določeno stopnjo verjetnosti, ali bo par ostal skupaj ali ne. In ko so drugi preverjali njegove rezultate, so ugotovili, da je imel skoraj vedno prav. In skrivnost uspešnih zakonov naj bi bila v čustveni inteligenci. Kakšno je pa vaše mnenje o tem?

Maja: V enem delu se strinjam s tem. Čustvena inteligenca je izredno povezana z vrednostnim sistemom in z njegovim dojemanjem in to je ravno tisti del o katerem sva predhodno že govorili. To je del, v katerem posameznik pozna sebe in pozna sebe do te stopnje da ve kako reagira in kako občuti in dojema svet.

Rekla bi, da je čustvena inteligenca definitivno izredno pomemben faktor za predikcijo stabilnosti. Če pa vseeno vzamemo, dva ki imata vrednostne sisteme zelo različne in togo vztrajata v teh sistemih, pa nam tudi čustvena inteligenca ne pomaga ohraniti partnerstva.

Ko ste se že ravno navezali na vrednostne sisteme, ali je partnerska zveza lahko uspešna, če se te vrednostni sistemi med partnerjema razlikujejo?

Maja: Ne, ne more biti. V osnovi je to lahko prihaja do nekih odstopanj, seveda. Ampak če moj partner nekaj jemlje kot izredno pomembno, jaz pa v tem njegovi izredni pomembnosti ne vidim pomembnosti, potem bova večno v razkoraku. In večno bo prihajalo do konfliktov in do nekih nesoglasij. V osnovi ne.

Zakaj pa včasih lahko partnerski odnosi, kjer sta partnerja popolnoma na isti valovni dolžini, se pravi dobro delujejo, drugič pa, ko se partnerja predvsem dopolnjujeta?

Maja: Ko so vrednostno sistemi usklajeni je vse ostalo del predstave o partnerskem odnosu. Nekdo pač išče dušo dvojčico, medtem ko drugi svojo dopolnitev. Če se najdeta dva z isto predstavo in isto željo, ne vidim težav niti v enem, niti v drugem primeru. Ampak spet je pomembno to, da so naše vrednote v osnovi usklajene.

Zdaj me pa zanima, ali je čisto vsak odnos vredno reševati?

Maja: Vseh odnosov seveda ni smiselno reševati. Uspešno partnerska terapija se izvaja samo pri parih, kjer se oba iskreno odločita, da bosta dala sebe v odnos in se soočila z vsem kar tam je. Tudi s tistim praznim, bolečim, slabim. Namreč prazno, bolečo in slabo je najvelkrat vzrok za krizo v odnosu.

Potrebno se poglobiti vase, ne samo v odnos. Če sta oba pripravljena na to iskreno, potem mi zaključujemo terapije kot izredno uspešno. Ljudje dejansko zvišajo potencial stabilnosti in tudi kvaliteta je občutnejša. So odnosi, kjer ni te naravnanosti več, tam pa ni kaj dosti za narediti. Nikogar ne moremo prisiliti, da bi nas imel rad. To se ne da.

Meni se zdi hujše, da je pri enem partnerju želja, da bi odnos popravil, pri drugem pa ne, ampak hkrati obadva ostajata v partnerski zvezi.

Maja: To so nefunkcionalna partnerstva. Ne ostaja v odnosu. Samo fizično sta prisotna v odnosu, zato do držita okvir. Gre za nezadovoljstvo na obeh straneh. To je daleč proč od kvalitetnega odnosa. To kar ste povedali je na primer primer tega, ko je stabilno ohranjena, ni pa kvalitete. Se pravi, dva vztrajata zaradi nekih razlogov.

Bodisi imata skupni kredit, zato ker se ne smeta ločiti, ker bi to vplivalo na njuno družbeno podobo, ker imata skupne otroke. Ker imata ideja o tem, da bosta otroke poškodovala, če bosta šla narazen. Raziskave so pokazale, da ni res. Se poškoduje otroke, ko gredo partnerji narazen, absolutno. Je pa poškodba lahko bistveno manjša, kot pa je lahko poškodba, kadar otroci odraščajo v nefunkcionalnih družinah. V partnerskih odnosih, ki v osnovi ne funkcionirajo.

Katere pa so znaki v partnerski zvezi, ki kažejo, da bi bilo smiselno iskati pomoč nekega strokovnjaka, podpore?

Maja: Kadar ima vsaj eden od partnerjev občutek, da nekaj manjka v odnosu, je to že prvi signal, da prihaja do odtujenosti. Seveda je smiselno, da partnerja poskusita najti pot do drugega najprej sama. Če sta pri tem neuspešno, pa je smiselno, da se poišče pomoč čim prej in ne šele kot zadnja opcija.

Če bi se morala opredeliti za najpogostejši vzrok težavam v odnosih, bi vsekakor izbrala, da je to odtujenost. Do te pa lahko pride zaradi čisto vsakdanjih stvari. To so lahko stvari, ki so prijetne. Ko se enkrat odtujimo, takrat zmanjka zanimanje za partnerje in se začnemo osredotočati drugam. To je velikokrat začetek konca.

Če pride do tega konca. Kakšen je lahko kvaliteten razhod?

Maja: O kvalitetnih razhodu govorimo velikokrat takrat, kadar so v vprašanju tudi otroci. Dva, ki sta se nekoč imela rada in iz te ljubezni so se rodili otroci, pa sta v trenutku rojstvo postala ne samo partnerja, ampak tudi starša in kvaliteten razhod je, da se neke vloge ohranijo, medtem ko se druge izgubijo.

Onadva bosta vedno ostala povezana preko otrok, zato je tudi pomembno da ohranita neko spoštovanje in zavedanje, da se iz njunega odnosa otroci še vedno učijo partnerstvo za življenj. Čeprav onadva kot taka nista več v partnerskem odnosu. Eno vlogo sta razpustila, medtem ko druga vloga ju še veže.

O kvalitetnih razhodih govorimo predvsem takrat, kadar smo sposobni vzpostaviti nivo komunikacije in odnosa na točki na kateri se ena vloga lahko pelje neodvisno od druge.

Kaj pa, kadar ni otroka?

Maja: Odvisno od tega, kakšen je cilj. Malo kdo si želi imeti še kaj skupnega, potem ko želi oditi iz življenja nekoga drugega. Če je nek drug cilj, se pravi da obstaja nekaj drugega, kar bi ta dva želela v osnovi ohranjati. Tam delamo na tem, da se lahko to ohrani, kljub temu ,da se nekaj razdere.

Kaj pa, če imamo neuspele zveze in se ne počutimo v redu v zvezah. Kako je ta logika smiselna, da potem začneš na novo z novim partnerjem in si predstavljaš, da bo potem vse v redu, da samo nisi s pravim partnerjem?

Maja: Največkrat je to lažja izbira, ki pa se velikokrat pokaže kot neučinkovita. Saj se ponavadi ponovno znajdemo v odnosu, ki je precej podoben prejšnjemu. Seveda je včasih nemogoče nadaljevati odnos. Če nekdo noče delati na odnosu, je pač konec tega odnosa. Mi pa ne moremo delati na odnosu, dokler nismo v naslednjem odnosu.

Je pa v vmesnem času po razhodu prostor za terapijo, za delo na sebi. Na tak način lahko na nek način prekinemo vzorce tega izbora, ki nas peljejo v podobno partnerstvo. Skratka, da ozavestimo, kaj je to, kar smo izbirali predhodno in smo neuspešni v tem, da bi bili lahko blizu, da bi lahko pripadali.

Odgovor na to, ali je logika pravilna ali ne, dam težko enoznačen odgovor. Kadar eden od partnerjev ne želi več biti v razmerju, takrat je čas za odhod. In dokler nismo v razmerju, ne moramo delati na odnosu, lahko pa delamo na sebi in z delom na sebi mi napredujemo na tistih točkah, na katerih sploh pride do tega, da nam nekdo postane všeč. Tukaj je priložnost za to, da se naredi sprememba.

S tem, ko delamo na sebi in iščemo drugačne ljudi…

Maja: Ob katerih bomo mi lahko ostali najboljša različica sebe, ne najslabša.

Kako pa lahko ugotovimo, smo v zvezi samo z nekom, ki nam ne odgovarja, oziroma smo mi tisti, ki smo odgovorni za to, da zveza ne funkcionira?

Maja: Spet gre tukaj za vprašanje samouvida. Koliko se mi v osnovi zavedamo našega nefunkcionalnega vedenja znotraj partnerstva in koliko se zavedamo, da je neko partnerjevo vedenje nefunkcionalno v odnosu do nas ali v odnosu do bilo katerega partnerstva.

Če ima za sabo tri neuspešna partnerstvo in navajamo podobne vzroke, je verjetnost, da smo mi sodelovali v tem, da so bila ta uspešna partnerstva kljub temu, da imamo idejo, da nismo, precej visoka. Če se v treh zvezah v katerih me je partner prevaral, potem verjetno izbiram nekoga, ki me bo prevaral. Tukaj jaz grem čisto po logiki znanstvenega izločanja. In to je: prvič drugič je ponovljen slučaj in tretjič je vzorec.

Ko je tu vzorec, pričakujem ponovitev četrti in pričakujem ponovitev petič in se bo vedno ponavljalo, če ne naredim nobene spremembe.

Ja kaj pa, ko vprašamo če me ljubiš ali če mi zaupaš. Ali gre tukaj za sorodni čustvi?

Maja: To je zelo dobro vprašanje. Na prvi pogled bi lahko rekli, da smo zelo sorodni. Mislim pa da nista tako zelo. Ljubezen je čustvo, zaupanje pa odločitev, da bomo blizu, da bomo pripadali. Ljubezen lahko v nekih določenih okoliščinah ugasne in se ne čuti več.

Zaupanje pa se gradi na izkušnjah, pozitivnih življenjskih izkušnjah. In kot sem omenila že prej. Raziskave so pokazale, da se načeloma zaupanje splača. Na osem poskusov zaupanja bi naj bil samo eden neuspešen. Ljudje smo v osnovi zaupanja vredni in si želimo, da bi imeli tovrstne pozitivne življenjske izkušnje.

Je pa res, da ko je enkrat zaupanje izgubljeno, je pa potreben kar precejšnji napor, da se ponovno vzpostavi. Tu imam v mislih predvsem notranjo motiviranost posameznika, disciplino, vztrajnost, sposobnost odrekanje, ki je izredno pomembna za to, da se lahko spet vzpostavi izgubljeno zaupanje. Ampak se da. In če se posameznik odloči, da bo zaupal drugi strani nekdo, ki se odloči, da bo ponovno zaupanja vreden in da bo prešel neke strukture, potem se da.

Kakšno pa je vaše mnenje glede večje naklonjenosti v času praznikov, kot je valentinovo? Ali je to smiselno?

Maja: Izkazovanje naklonjenosti je smiselno vnesti v vsakdan. Vsak vnos svežega vetra, ki dvigne nivo z nekega vzburjenja v odnosu je dobrodošel. V osnovi predlagala, da si partnerja vzameta uro ali dve tedensko načrtno samo zato, da se poskusita povezati, nasmejati in uživati v družbi drug drugega. Tudi če do vsaj valentinovo, potem je smiselo. Bi bilo smiselno, da bi to bilo vsaj uro ali dve tedensko.

Kot je v resnici na tem “Happy wife, happy life”?

Maja: Jaz bi je rekla, da pol. Druga polovica je pa srečen mož, srečno življenje. Mislim, da smo prerasli te strukture v katerih bi se bi zadovoljstvo, kvaliteta lahko reducira samo na ženo. Rekla bi, da smo zadovoljni v življenju, kadar Imamo srečnega moža in srečno ženo.

A je še kaj takšnega, kar bi si želeli izpostaviti?

Maja: Ljudje bi se v osnovi morali bolj obračati k temu, da smo bitja, ki težijo k odnosom. Da bi znotraj odnosov morali biti bistveno bolj skoncentrirani na to, da smo mi najboljša različica sebe. Ne da najboljša različica sebe postane vaš partner. Da smo osredotočeni na to, da sprejmemo partnerja takšnega kot je. Ideal ne obstaja.

Da vložimo sebe v odnos, da ne pozabimo na spoštovanje, zaupanje, bližino, pripadnost, ljubezen. Nenazadnje je to človek, ki smo ga izbrali in si z njim želimo preživeti življenje in ga vidimo ob sebi tudi ob koncu svojega življenja. In če vidimo takšnega človeka ob sebi tudi takrat, ko bomo odhajali, potem je res smiselno nekaj narediti na tem odnosu, zato da ta odnos res ohranjamo kot kvalitetnega.

Lepo je,ko lahko pripadamo in smo lahko blizu. To je zadovoljujoče za nas in za tistega, ki mu pripadamo in smo mu blizu.

Zahvaljujem za ta pogovor, to se mi zdi nadvse pomembna tema.

Maja: Ja, se strinjam z vami, mislim, da so odnosi zelo pomemben del našega življenja. Hvala vam za povabilo, za prijeten pogovor in bilo mi je v veselje.