Epizoda: #26 Razumevanje bolezni v homeopatiji

V šestiindvajseti epizodi se s Katjo Žerjav, dr. med., homeopatinjo, pogovarjamo o razlikah v razumevanju bolezni med homeopazijo in uradno medicino.

Citat

Telo se lahko zdravi le samo, mi mu lahko pomagamo.

Katja Žerjav, dr. med

Uvodnik

Če se srečuješ s homeopatijo ali pa želiš spoznati, kako se zdravljenje pri zdravniku homeopatu razlikuje od zdravnika klasične medicine, potem boš v tej epizodi izvedela vse o teh razlikah.

V Sloveniji ne more biti homeopat nihče, ki prej ni naredil medicinske fakultete oz. pridobil znanje uradne medicine, homeopatska zdravila pa so regulirana in registrirana, zato je iti k homeopatu in prejemati homeopatska zdravila popolnoma varna odločitev.

Ker se nam zdi pomembno, da ima vsak možnost izbire, še posebej takrat, ko pride do bolezni ali slabega počutja, smo vam želeli predstaviti, kakšna je pravzaprav razlika v razumevanju bolezni med uradno medicino in homeopatijo.

Kaj pri bolniku odkriva homeopat, kako se odloča, ko pride do izbire zdravil, kako dolg je posvet in kako izgleda, kako homeopati dojemajo človeka in bolezen ter še mnogo več bomo odgovorili na vprašanja v današnjem podcastu.

Z mano je Katja Žerjav, dr. med., ki se s homeopatijo ukvarja zadnjih 7 let, ko je po naključju v iskanju po boljših rezultatih zdravljenja pacientov homeopatijo odkrila po naključju na kongresu Bownove terapije.

Gost

Transkript podcasta

Lepo pozdravljena, Katja. Danes bova govorili o razumevanju razlik med homeopatijo in uradno medicino, še preden pa greva na strokovna vprašanja, me zanima, od kje veselje do homeopatije?

Katja: Lep pozdrav tudi iz moje strani. Odločitev za homeopatijo je prišla zelo slučajno. Vedno so me zanimale vse alternativne veje, samo homeopatija se mi je zdela “brezvezna”, ker je nisem poznala. Potem sem pa slučajno bila na nekem predavanju, kjer so predstavili homeopatijo in takrat se mi je zazdelo, da je nekaj le je na tem, ne more biti kar nekaj brez veze. In potem je bilo spet nekaj slučajev, da sem se odločila za študij homeopatije.

Takrat sem že takoj na začetku ugotovila, da je točno to manjkalo po vseh letih dela, ko sem sama prihajala do nekih spoznanj, vendar jih nisem znala čisto pravilno opredeliti. Tu pa so se mi poklopila vsa znanja, ko sem začela poslušati teorijo homeopatije.

Homeopatijo sem brez dvoma sprejela svoje, ker v bistvu zelo razlikuje od uradne medicine. Ampak meni se je s tem dopolnilo znanje.

Kaj pa homeopatija?

Katja: Homeopatijo imenujemo umetnost zdravljenja. Menim, da si to imenovanje res zasluži. Deluje po znanstvenih načelih, ki jih je pred več kot dvesto leti oblikoval zdravnik nemškega rodu, Samuel Hahnemann. Njegova načela so plod dolgoletnih opazovanj in so zbrana v Organonu. To je nekakšen zakonik, ki jih mora poznati vsak zdravnik homeopatije in veljajo še danes. Osnovno načelo homeopatije je: Podobno se zdravi s podobnim.

In na podlagi simptomov, ki jih homeopat dobi od pacienta, poskuša najti zdravilo, ki pri zdravih posameznikih povzroči enake simptome. Bolj, kot so simptomi pacienta in simptomi zdravila podobni, večja je verjetnost, da bo zdravilo delovalo.

Kaj so simptomi, kako vemo, kakšni so simptomi zdravila? Simptome zdravila dobimo s preizkušanjem zdravil na zdravih posameznikih. Posamezniki potem, ko zaužijejo določeno zdravilo, natančno opazujejo in si zapisujejo, kaj se z njimi dogaja. Na ta način dobimo nabor simptomov, ki jih zdravilo povzroča.

Seveda ni dovolj en posameznik, vedno je več posameznikov, ki preizkušajo isto zdravilo. In ti simptomi so zbrani v tako imenovanem repertorju. V dvesto letih se je nabralo več kot 2.000 registriranih zdravil. Poudariti moram, da ni vse kar je v obliki globulov in se prodaja v lekarnah, tudi homeopatsko zdravilo. Homeopatsko zdravilo je samo tisto, ki je bilo preizkušeno na zdravih posameznikih in je tudi registrirano.

V zadnjem času se pojavljajo modna homeopatska zdravila npr. iz placente in čeprav je v obliki granul, to še ni homeopatsko zdravilo. Ni bilo preizkušeno, ne vemo za simptome, ki jih povzroča. Vsa homeopatska zdravila so preizkušena.

Kdo je homeopat?

Katja: Zdravnik, ki ima dodatno izobrazbo iz homeopatije in je pri zdravljenju uporablja homeopatsko način ter homeopatska zdravila.

V čem je bistvena razlika med uradno medicino in homeopatijo?

Katja: Bistvena razlika je v dojemanju simptomov. Simptom je vsak odklon od normalnega stanja organizma, ki ga zazna bolnik ali zdravnik. Recimo vročina je en simptom, glavoboli je simptom. Uradna medicina enači simptom z boleznijo. Če ima nekdo glavobol, je glavobol bolezen, medtem ko homeopatija razume simptom kot pokazatelja delovanja obrambnega sistema nekega organizma. Ko se simptom pojavi, nam sporoča nam, da je s telesom nekaj narobe. Ni pa to enako bolezen.

Ko je telo v ravnovesju, organizem nima simptomov. Ko pa zunanji dejavniki, recimo vpliv okolja, težave v medosebnih odnosih, vržejo organizem iz ravnovesja, začne obrambni sistem proizvajati simptome z namenom, da bi spet dosegel ravnovesje. Bistvena razlika je v tem, da uradna medicina misli, da je simptom bolezen homeopatija pa ve, da je simptom samo produkt obrambnega mehanizma, da bi spet dosegel ravnovesje. To razumevanje je pomembno.

Druga razlika je, da se uradna medicina orientira zgolj na materialni del v telo, medtem ko homeopatija obravnava človeka kot celoto, zato govori o človeškem organizmu, ne zgolj telesu. Tretja razlika se pa nanaša na zdravljenje. Kot sem že prej omenila, uradna medicina meni, da je simptom enako bolezen. In zdravi bolezen tako, da simptome umika, oziroma blokira. Temu rečeno nasproten, alopatski način. Deluje v nasprotni smeri simptoma.

Homeopatski način deluje v enaki smeri, kot naš obrambni sistem zato se pri pravilno izbranem zdravilu simptomi prehodno ojačajo, kar imenujemo včasih tudi poslabšanje, to pa pomaga organizmu priti nazaj v ravnovesje. Če simptome blokiramo, s tem blokiramo s tem blokirajo naš obrambni sistem, kar pomeni da delujemo v nasprotni smeri ozdravitve.

Enostaven primer bom povedala, ki ga svojim pacientom pogosto poskušam razložiti, zakaj naj ne nižamo vročine. Vročina ima v infektu svoj pomen. Vročina po eni strani pobije povzročitelja, po drugi strani pa tudi omogoča vnetne procese, ki zaključijo ta infekt, dokončajo delo. Kadar mi zbijamo temperaturo, s tem blokiramo obrambni sistem, ki temperaturo poskuša proizvajati in telesu s tem otežujemo delo, hkrati pa onemogočamo vnetne procese, da se odvijejo do konca. In zato infekt traja dlje ali pa se zaplete.

Kako zdravnik homepat pride do diagnoze v primerjavi zdravnika uradne medicine?

Katja: Za homeopata diagnoza ni pomembna. Homeopata zanimajo samo čim bolj posebni, individualni simptomi, ki jih lahko ima pacient. Homeopatu ni pomembno, da so pacientu ugotovili povišan krvni pritisk. Ali pa, da ima glavobol že 10 let. To je za homeopata čisto premajhen podatek. Homeopat išče skratka posebne simptome, ki so individualni in značilni za določenega bolnika. Te simptome proizvaja njegov obrambni sistem.

Kaj pa iščete in na kakšen način?

Katja: Homeopatija upošteva vse nivoje človeškega organizma. Mentalni, emocionalni in fizični nivo. Vsi ti nivoji so neločljivi, so med seboj povezani. Mentalni nivo je po hierarhiji najvišji, fizični pa najnižji. Vsak od teh nivojev ima še svojo hierarhijo. Poznavanje te hierarhije je pomembno, da znamo na podlagi simptomov oceniti, ali se bolezen poglablja ali gre v smer zdravljenja.

Prava smer zdravljenja je vedno od mentalnega, emocionalnega do fizičnega nivoja. Ter pri telesu od zgoraj navzdol (od glave proti petam) in od sredine navzven. Kako pa poteka odkrivanje bolezni pri homeopatiji. Recimo pride bolnik in pove, da je recimo pred časom imel ekcem po rokah. Ta je izginil po mazanju z protivnetnimi zdravili. To so taka zdravila, ki vsebujejo kortikosteroide.

Za tem je opazil srbečo in vneto kožo na vratu. Kasneje se je pojavila razdražljivost in nazadnje depresija. Depresija je tudi razlog, ki ga je privedel k homeopatu. Se pravi, homeopat se ne ukvarja samo z depresijo. Ukvarja se s celim potekom bolezni. Od ekcema naprej. Homeopatu je takoj jasno, da gre za je šlo v tem primeru za poglabljanje bolezni, ki je bila prva na površini kože, ki smo jo s kremo to težavo zatrli, potisnili globlje v telo. In v tem konkretnem primeru se je izrazila na globljem, emocionalnem nivoju.

Recimo, da imamo bolnika z astmo in dobi homeopatsko zdravilo, ta pa pride nazaj z obsežnim ekcemom po telesu. In čeprav stanje na videz deluje kot poslabšanje, homeopat ve, da zdravljenje poteka v pravi smeri, torej od znotraj navzven. Najprej so bila pljuča, zdaj je samo koža, je pa pogoj, da se je stanje z astmo izboljšalo. To pomeni, da zdravljenje poteka v pravi smeri, čeprav navzven izgleda slabše.

Rekli ste, da homeopatija za vas ni bila blizu od vedno. Kaj pa zdaj, ko poznate oba aspekta zdravljenja. Ali mislite, da bi bilo smiselno integrirati homeopatijo v uradno medicino?

Katja: Zelo, zelo sem vesela tega vprašanja. Zato ker je odgovor seveda, da. Zelo bi si želela, da bi te osnove, teorije homeopatije učili že na fakulteti. Mislim, da bi zdravnik tudi če ni homeopat, seveda širše gledal na pacienta, na patologijo, na bolezen. Bolje bi razumel, kaj se dogaja v telesu in s tem tudi lahko bolje zdravil tudi alopatsko.

Ali obstajajo kakšne raziskave, ki bi nakazovale razliko izida zdravljenja z homeopatskih zdravili oziroma alopatskimi.

Katja: Za raziskave ne bi vedla. Na splošno takšna raziskava bi bila nemogoča, ker bi morali pri istem bolniku uporabiti homeopatsko zdravljenje in alopatsko. Če bi uporabili homeopatsko, bi določen del bolezni že izginil. Potem z alopatijo ne bi mogli več delovati. Težko bi na enem človeku preizkušali oboje. Mislim, da je to neizvedljiva zadeva. Homeopatija ima ima svoje raziskave, oziroma dokaze o delovanju objavljene v pomembnih medicinskih revijah, ampak ne morejo potekati raziskave na enak način, kot potekajo recimo v uradni medicini.

V uradni medicini raziskave vedno potekajo na skupini bolnih ljudi, ki imajo neko bolezen, ki zadosti nekim kriterijem, na podlagi katerih jih uvrstimo v to skupino preiskovalcev. Medtem, ko se homeopatska zdravila vedno preizkuša na zdravih. In je tu že bistvena razlika.

Kaj se potem ocenjuje, če se preizkuša na zdravih ljudeh?

Katja: Na ta način pridobivamo znake ali simptome zdravila. Zdrav posameznik zaužije homeopatsko zdravilo in se za določen čas opazuje, zapisuje vse kar se je z njim dogajalo. To je recimo v skupini preizkušanja istega zdravila recimo 50 ljudi. In potem zberejo simptome vseh 50. Izluščil seveda tiste, ki so najpogostejši. Te simptome izberejo za simptome določenega zdravila.

Ko zdravimo s tem zdravilom pri bolnem človeku, iščemo enake simptome. Probamo najti zdravilo, ki ima čim bolj podobne simptome, kot jih ima ta človek, ki je zbolel. In bolj kot so si ti simptomi podobni, večja je verjetnost, da je zdravilo pravo in bo prišlo do ozdravitve. Se pravi s homeopatijo lahko dokazujemo, da smo neke zadeve pozdravili. Lahko kažemo rezultate. Ne moremo pa recimo 50 ljudi zdraviti z istim zdravilom, ker je pristop popolnoma drugačen. Ker vsak bo za enako dobil drugačno zdravilo. Lahko pa z dokazi potrjuje uspešnost homeopatije.

Nekako izven alternativne in komplementarne medicine je homeopatija danes še vedno dojemana kot psevdoznanost, saj naj ne bi obstajala neka kritična masa končnih raziskav, kot to delajo z alopatskimi zdravili, ki bi potrjevale njeno učinkovitost. Kje je meja med homeopatijo in pa placebom?

Katja: To je težko vprašanje. Ne bi znala direktno odgovoriti. Lahko pa rečem, da ne more biti placebo, oziroma placebo je vedno prisoten. Ne glede na to, ali je zdravljenje alopatsko ali homeopatsko. Le zdravljenje. Razlika ali homeopatija dejansko zdravi, ali gre za placebo učinek je v tem, da placebo učinek je vedno nekje začasen in kratkotrajen. Placebo lahko samo kratkotrajno izboljša neki problem. Medtem ko homeopatsko zdravilo ozdravi problem in to ne more biti placebo. Placebo je pa vedno prisoten. Lahko je placebo pri masaži, pri uradnem zdravljenju, pri psihoterapiji. Gre za subjektiven učinek.

Dajva se bolj poglobiti v to, na kaj se vi osredotočite, ko pride pacient k vam.

Katja: Homeopatije upošteva mentalni, emocionalni in fizični nivo pacienta. To sem sicer že prej povedala. Zanima nas vse, npr. kako spi, kaj je, kaj pije, v kakšnem položaju spi, kdaj se zbuja, ali je človek bolj zmrzljiv ali bolj topel, kdaj se poti, ali je to ponoči, podnevi. Skratka vse te podrobnosti. Kakšna je recimo menstruacija, kakšna je spolnost. Recimo cela zgodovina njegovih preteklih težav.

Tudi vrstni red, kako so bolezni / težave nastajale je zelo pomemben. Potem bolezni v družini nas zanimajo, potek nosečnosti, zgodnji razvoj otroka, kdaj je dobil zobe, kdaj je shodil, kdaj je začel govoriti, ali so bile kakšne posebnosti v obnašanju. Skratka popolnoma vse od začetka od rojstva in še celo prej, govorim o nosečnosti in boleznih v družini, pa bodo sedanje težave. To je bistvu vsa anamneza.

Zakaj klasični zdravnik ne upošteva širše slike ali pa še drugih dejavnikov?

Katja: Gre za drugačen pristop. Recimo zdravnik uradne medicine vseh teh podatkov ne potrebuje. če hoče predpisati zdravilo. Medtem, ko homeopat potrebuje te podatke, če hoče predpisati pravo zdravilo. Primer, da pride pacient in mu zdravnik ugotovi povišan krvni tlak. In zdaj bo zdravil na klasičen, alopatski način, mu bo predpisal zdravila, ki jih uporabljamo za povišan krvni tlak. In za ta predpis ne potrebuje teh podatkov, zato ga ne vpraša.

Sicer bi bilo pa zelo dobro, kot sem rekla, da bi študenti medicine poznali nekaj teorije homeopatije, in bi bilo dobro da ve malo več o tem bolniku, ker lahko ima neke psihične težave in ima zato povišan pritisk. S tem se sploh ne ukvarjamo. Seveda je en razlog tudi pomanjkanje časa, ampak to je vedno bolj izgovor, kot resnica. Nimamo časa, ampak bi vedeli, zakaj je to dobro, bi si ga vzeli.

Koliko časa ima homeopat na voljo za pacienta?

Katja: Kolikor si ga vzame. Čas določa zdravniku zavarovalnic. Medtem, ko če nisi odvisen od zavarovalnice, si ga vzameš, toliko kot je to potrebno. Običajno pa traja pregled nekje uro in pol do dve uri. Iskanje zdravila vzame nekaj časa.

Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje! Čaka te tudi majhna nagrada.

Kako lahko temu določite zdravilo, kot ste že omenili prej pritisk. Pacient v pri klasičnem zdravniku dobil enako zdravilo, ne glede na to, kakšen vzroki za ta visok pritisk. Kako pa vi predpišete zdravilo za pacienta?

Katja: Na podlagi vseh zbranih simptomov od glave do pet. Vse kar dobimo, zberemo in poskušamo najti eno zdravilo, ki je čim bolj podobno tem simptomom. Jaz zelo poenostavljeno govorim. Niso stvari tako enostavne pri iskanju zdravil. Predvsem zato, ker imajo ljudje kronične bolezni. Z enim zdravilom, mi nikakor ne moremo pozdraviti nekoga, ki ima že desetletje ali pa 20 let neke kronične bolezni. Mi lahko pozdravimo recimo del simptomov, potem pa pride na površje simptomi drugega zdravila.

Najprej mi poiščemo zdravilo za tiste najbolj najbolj vpadljive simptome. Te odpravimo, odstranimo in se pojavijo drugi. Zato lahko traja zdravljenje več let da po plasteh oz. po nivojih čistimo vso to patologijo, ki se je nabrala. Homeopatija ni nek čudež, ko dobiš tri kroglice in si zdrav. Daleč od tega. Ampak recimo pri otrocih, ki so dejansko zdravi, je dovolj včasih samo eno zdravilo in potem so zdravi, ker ni še toliko naložene patologije.

Zato je pri otrocih najboljše začeti s homeopatijo. Prvič je najenostavnejše, najboljše za njih in ne dobivajo kroničnih težav. Dandanes govorimo, da je vedno več kroničnih bolezni. Pa govorimo, da zato, ker je pač okolje bolj onesnaženo, več stresa, itn. Ampak glavni razlog po mojem homeopatskem razumevanju je to, da so nepravilno zdravimo akutne bolezni. Bolezni se zdravijo in ne pozdravijo.

Ta se leta in leta vlečejo. In če mi potisnemo bolezen samo globje, z našim načinom zdravljenja, ne ker ga ne izkoreninimo, ampak ga potisnemo globje, bo udarilo na drugem mestu ven. Bolezen se pokaže tam, kjer imamo mi neko predispozicije, neko šibko točko. Nekdo bo imel težave z želodcem, nekdo bo visok pritisk, nekdo bo imel glavobole, nekdo bo imel več težav s hrbtenico, ipd.

Ampak vsak človek ima neke šibke točke, ki so prirojene. Tam se potem izražajo bolezni. Če mi ne počistimo akutni infekt do konca, potem gre v neko tj. subakutno stanje in potem sčasoma v kronično stanje. Ko je enkrat bolezen kronična, v klasični medicini rečemo da ni možne, ampak s homeopatijo tudi lahko pride do ozdravitve.

Ali se vam zdi, da pridejo pacienti do zdravnika homeopatije, ko že obupajo, ko več ne vejo, kaj bi naredil in je že zelo pozno, ne pa na začetku težav?

Katja: Večinoma se mi zdi, da je tako, da poiščejo homeopata potem, ko so izrabili druge možnosti. Pač, ko ugotovijo, da jim klasična medicina ni pomagala, kot bi si želeli. Pa tudi zato, ker verjamejo, da so homeopatska zdravila neškodljiva. Vsa zdravila so naravna iz rastlin ali iz živali ali pa iz mineralov. Ampak to, da so neškodljiva, ni čisto res.

Kot substance ne povzroča nobene škode v telesu, ker namreč homeopatska zdravila ne delujejo tako kot alopatska. Alopatska zdravila v telesu povzročijo neko spremembo in zato se potem recimo zniža krvni pritisk. Zato se potem spremenijo simptomi. Medtem, ko homeopatska zdravila samo spodbudijo naš obrambni sistem, da odreagira. Nobenih sprememb ne delajo telesu.

Zato seveda tudi ni stranskih učinkov. Toliko so zdravila varna kot substance in kot način delovanja. Ampak če pa mi zdravila pogosto in napačno uporabljamo, napačna zdravila. Do dostikrat ljudje sami delajo, ker so navajeni tako kot pri alopatiji, izmenjevati zdravila, ker je nekomu pomagalo neko zdravilo za visok pritisk, pa probaj še ti. In to delajo tudi s homeopatskimi. To pa ne pomeni, da je enako zdravilo za drugega tudi primerno. In če to delajo pogosto, zmedejo obrambni sistem in potem obrambni sistem ne funkcionira več tako, da bi mi našli pravo zdravilo.

Toliko škode se lahko naredi z nepravilno uporabo homeopatskega zdravila. Pa še to, v lekarni se pojavljajo tudi pripravki za določene težave. Za določene težave, npr. Za visok pritisk je notri 10 homeopatskih zdravil, ali za bolečine v ušesu, ali za glavobol ali karkoli pač, več zdravil hkrati. Ampak vedno samo eno po eno zdravilo hkrati, nikoli po več zdravil hkrati, ker to zmede obrambni sistem.

Kaj se dogaja v telesu, ko zaužijemo neko homeopatsko zdravilo?

Katja: Škoda, da nimam kje blizu knjige, namreč zelo mi je bilo všeč, ko je Hahnemann v svojem Organonu zapisal: Škoda časa zapravljati z nekimi raziskavami, kaj se v telesu dogaja, to kar dela uradna medicina. Vsak encim, vsaka molekula kje in kam se premakne in kaj se spremeni. V tem času je boljše porabiti čas za to, da pomagaš milijonom trpečih ljudi.

Skratka ne ukvarjamo se s tem, kako nekaj deluje, ker je to praktično nemogoče ugotoviti. To je Hahnemann vedel že pred 200 leti, ko ni bilo še tehničnega napredka. Zdaj vemo, kako naj pridemo v vsako celico, ampak še vedno kljub temu vedenju, ne vemo toliko koliko je vedel Hahnemann pred 200 leti. Ne razumemo, kaj se dogaja, ker bolj kot raziskujemo, bolj gremo v podrobnosti in ne vidimo celote. V tem je problem.

Pomembna je celota, tisto kar se pa na nivoju celic dogaja, mi ne bo nikoli vedeli, ker je telo preveč komplicirano. Sama pravimi, da smo zdravniki preveč domišljavi, da mislimo, da vemo, kaj se v telesu dogaja ali da bomo kdaj vedeli ali da tudi mi znamo zdraviti človeka. Ne znamo, zdravi se telo samo, mi mu lahko pomagamo. In zato je homeopatija krasna, samo pomaga samemu telesu, ki najbolje ve, kje je nekaj narobe, kako je treba z najmanj škode popraviti, mu pomagati, da to tudi naredi.

Homeopatija je izredno široka tema in ne vem, zakaj jo uradna medicina, ali nekdo drug preganja, se jo mogoče boji. Mislim, da se je ni treba bati, ker mislim, da bojo izredno redki zdravniki, ki bodo pripravljeni toliko učiti, toliko truda vložiti, za rezultate nikoli ne bo uradna medicina ogrožena zaradi tega. Če bi uradna medicina spoznala prednosti homeopatije in bi skupaj recimo reševali probleme, bi bilo to za paciente bistveno boljše.

Kako pa ste gledali na homeopatijo preden ste jo spoznali?

Katja: Vedno sem bila dovzetna za karkoli, kar pomaga. Vedno sem se lahko odkrito pogovarjala s pacienti in so mi tudi zaupali. Marsikateri pacient reče, da si svojemu zdravniku povedati, da je jemal neke preparate, ali pa da je bil na neki terapiji. Meni so vedno povedali in med drugim so povedali tudi, da se zdravijo homeopatsko.

Karkoli pomaga, se mi zdi super, čeprav sama nisem vedela nič o tem. Ko prideš iz fakultete si misliš, da si poln znanja in in da s tem znanjem delaš izključno dobro, maksimalno dobro. Jaz delam že 29, 30 let v medicini in po tolikih letih se začneš spraševati, če ti je pomembno, ali je pacient bolj zdrav ali ne. Splošni zdravniki smo tu v prednosti, zato ker lahko spremljamo pacienta. Na sekundarnem nivoju, specialist ga vidi enkrat, pa ga ne vidi par let ali ga pa sploh nikoli več ne vidi. In specialist težko ocenjuje, kaj se dogaja na dolgi rok.

Mi pa imamo pacienta recimo 30 let in vidimo, kaj se dogaja z njim, če seveda gledamo. In potem sem se nek trenutek vprašala, kaj sem jaz sploh pozdravila. Kako mi sploh zdravimo. Če bi zdravila zdravila, potem jih nebi bilo treba jemati deset let. Potem bi jih jemali en teden, 10 dni, en mesec, mogoče eno leto. Tako dolgo, kot ji je potrebno in potem bi nehali z jemanjem, ker bi bili zdravi. Z alopatskimi zdravili, pa če hočemo, da smo boljši, moramo ves čas jemati zdravila. To pomeni, da zdravila ne zdravijo. Čisto preprosta logika.