Epizoda #25: Prehrana v prvih 1000+ dneh življenja

V petindvajseti epizodi se pogovarjamo z Evgenom Benedikom, doktorjem znanosti iz področja prehrane, na temo prehrane v prvih tisoč dneh življenja.

Citat

Odrasle osebe smo odgovorne za to, da poskrbimo za sebe.

dr. Evgen Benedik

Uvodnik

Ker na zdravje v celotnem obdobju življenja človeka največ naredimo s pravilno prehrano v prvih dveh letih otrokovega življenja, vključno z obdobjem nosečnosti, smo želeli o tem spregovoriti v podcastu.

Na področju prehranjevanja je ogromno različnih informacij, nasvetov, strokovnjakov in po drugi strani vedno manj časa za spremljanje najnovejših smernic, smo z Evgenom spregovorili o tem, katera živila in prehranski dodatki so pomembni v času nosečnosti in še pred samim spočetjem, kako na zdrav razvoj ploda vpliva prehrana očetov, kaj pomeni zdrava prehrana v nosečnosti v praksi in kako lahko otroka vzgojimo ali prevzgojimo v dobrega jedca.

Kot že v kar nekaj pogovorih do zdaj, je tudi pri tem, se pravi o prehrani v prvih 1000 dneh zelo pomembno, da zaupamo sebi in svoji presoji ter se držimo preprostega pravila sezonsko in lokalno.

Več informacij pa prepuščam Evgenu v tokratnem pogovoru, ker podaja izčrpne informacije in nasvete.

Prijetno poslušanje ti želim.

Gost

Transkript podcasta

Iz kje izhaja tvoja strast do prehrane, prehranskega programiranja, še posebej za nosečnice, dojenčke in otroke?

Evgen: V te vode sem zaplaval izključno iz temeljnih znanosti, ki so me prepričale in spoznale s tem področjem raziskovanja in ko sem enkrat ugotovil, če lahko v našem življenju, če kdaj, lahko največ pripomoremo v tem zgodnjem otroštvu na kvaliteto življenja nekega otroka na dolgi rok. Zadeve so kar se tiče znanosti, izjemno zanimive in tudi izjemno dobro pojasnjene. 

Moja osnovna dolžnost je ta, da te informacije delim čim širšem krogu ljudi in jih ozaveščam, kako je dejansko prehrana v tem zgodnjem otroštvu, v tem zgodnjem življenju, recimo temo v prvih tisočih dneh, res ključnega pomena, zato da bo nek otrok se izognil marsikakšni bolezni in bo v svojem življenju zdrav in uspešen.

Kaj pa zajema teh tisoč plus dni?

Evgen: Definicija teh tisoč dni vsebuje obdobje nosečnosti, torej devet mesecev nosečnosti, potem pa načeloma vse do drugega leta starosti otroka. Določeni raziskovalci pa poudarjajo pomen prehrane tudi pred samim spočetjem, nekje tri mesece pred samim spočetjem, ne samo ženske temveč tudi moškega, ki je pomembna za prenos kvalitetnih genov na naslednjo generacijo.

Zakaj je ključno to obdobje prvih 1000 dni in kaj je tu takega, da se kasneje ne da nadoknaditi?

Evgen: Če si poskušava genetski material, ki ga dobiva kot polovica od mame, polovica od očeta, predstavljati kot neko celoto 100 odstotkov celotnega genetskega materiala, je 20 odstotkov tega genetskega materiala na nek način fiksnega, doniranega, medtem ko je 80 odstotkov genetskega materiala plastičnega. 

Torej gre za dovzetnost za spremembe okolja, torej na okoljske dejavnike. Tako da tudi če smo podedovali malce slabše gene, jih lahko z ustrezno prehrano oblikujemo. Mimogrede, prehrana je eden izmed okoljskih dejavnikov pri človeku, ki ima daleč največjo vlogo in največjo moč v oblikovanju tega plastičnega materiala bodisi na pozitivno bodisi na negativno stran. In če govoriva o pozitivni strani, torej bolj kot ustrezno oblikujemo, bomo rekli prehransko programiramo teh 80 odstotkov genetskega materiala v pozitivno smer, je seveda boljše.

Zakaj ravno teh prvih tisočih dni? V teh prvih tisočih dneh, če si predstavljava od združitve moške in ženske spolne celice, ko dejansko za vsako celico, predvsem pa za moško spolno zlorabo rabimo mikroskop, da jo vidimo in potem samo devetih mesecih od dveh spolnih celic, ki jih dejansko niti na tehtnico ne moremo dati, v devetih mesecih pride na svet otrok, dojenček, z nekje 3 kilogrami, 3 kilogrami in pol povprečne telesne mase in samo v devetih mesecih mora ta dojenček oziroma v tem primeru še plod, govorimo o plodu, zgraditi vse organske sisteme, da potem ko pride na svet, rečemo temu, da lahko normalno funkcionira.

Za gradnjo vseh teh organskih sistemov pa potrebuje dojenček vse potrebne opeke za gradnjo ustrezne hiše in če teh opek na primer že tekom nosečnosti primanjkuje, je ogrožen njegov razvoj.

Vemo da se telesna masa dojenčka potroji v prvem letu starosti. Če bi se kadar koli v našem življenju naša telesna masa tako hitro dvigovala, bi govorili o nekem hudem  zdravstvenem problemu. V prvem letu življenja je pa ta potrojitev nekako pričakovana in nujno potrebna. Zato tudi prehrana v prvem letu življenja, torej dojenje, izključno dojenje prvih šest mesecev, potem ustrezno uvajanje goste hrane, spet prispeva k vsem ustreznim opekam. 

Kdaj se pričakuje v tem ranem otroštvu, najstništvu, zgodnji odrasli dobi, da se začne naša telesna masa hitro povečevati? 

V 12., 13. letu starosti? 

Evgen: Tako je, v tem času je tudi dejansko prehrana pomembna, ker otroci v tem času hitro napredujejo na svoji telesni masi in višini predvsem – rečemo da se otroci “malce potegnejo” in takrat spet potrebujejo ustrezne opeke. Zato je tudi prehrana v šolah, srednjih šolah, pomembna.

Govoriva o prvih osmih tisoč dneh in teh prvih osem tisoč dni se konča nekje pri 21., 22. letu starosti. In kar smo do takrat naredili, smo naredili. Po tem obdobju pa je vsa energija bistveno slabše nagrajena, kot če to delamo v teh prvih osmih tisočih dneh oz. v prvih tisočih dneh. 

Zdaj nekako tudi razumem to besedo – programiranje.

Evgen: Če dobro sprogramiramo prehrano, bo otrok načeloma živel dlje časa in bo živel bolj zdravo življenje. Seveda, on se mora držati še naprej zdravih prehranskih navad, izogibati se nezdravemu življenjskemu slogu – ampak ideja je pač takšna.

Si to, kar ješ. Kaj to v resnici pomeni? 

Evgen: Če si starš in veš kaj ješ, ne le dobro, ampak da imaš zdravo prehrano, potem se boš ti bolje počutil in boš tudi svojim otrokom dal boljše opeke (če ponovno uporabiva primerjavo z gradbeništvom). In te opeke dejansko na dolgi rok definirajo po eni strani bolezen in po drugi strani zdravje. 

“Si to, kar ješ.” pomeni da s prehrano, ki jo vnašaš vsakodnevno v telo vsaj petkrat na dan približno, s tem ves čas sporočaš svojih genom, da zdaj ješ te in te stvari in tvoje telo bo nekako optimalno delovalo.

Če boš začela uživati bolj hranilno revna živila, kar so večinoma sladka, mastna in slana, pa sporočaš svojemu telesu, da si spremenila prehrano in se lahko v tvojem telesu aktivirajo določeni geni, ki so odgovorni na primer po eni strani za stanje debelosti. Če nič ne spremeniš v svoji prehrani in življenjskem slogu je naslednji korak potem ponavadi sladkorna bolezen tipa 2 in različna srčno-žilna obolenja.

V svoji doktorski disertaciji si potrdil da prehrana slovenskih nosečnic in doječih mater ni optimalna in da zaužijemo preveč soli premalo vitaminov, železa, joda. Kaj to dejansko pomeni na krožniku? Česa je preveč in česa je premalo? 

Evgen: V svoji doktorski disertaciji sem točno te zadeve, ki si jih izpostavila, raziskoval in tudi ugotovil. V moji študiji, v delu klinične raziskave, je sodelovalo več kot sto petdeset nosečnic in kasneje parov, doječa mama in otrok. Študija, ki smo jo zastavili, je bila relativno težka v smislu izvedbe. Veliko smo zahtevali od naših preiskovancev. Od natančnega vodenja prehranskega dnevnika, veliko število obiskov na pediatrični kliniki so morali opraviti, zbirali smo vzorce urina, vzorce krvi, vzorce mleka, vzorce blata pri otroku in tako naprej. 

Študija je bila kar kompleksna, za sodelovanje so se odločile bolj izobražene ženske in več kot 80 odstotkov jih je imelo sedmo stopnjo. Iz tega aspekta lahko rečemo da izobrazba nekaj šteje pri odločitvah, kaj damo na krožnik. 

Kljub temu, da smo pričakovali, da bomo dobili porazno sliko, nismo pričakovali, da bomo dobili tako porazno sliko. Predvidevali smo, da pri izobrazbi in znanju o prehrani, da bo njihova prehrana vseeno boljša.

Kljub temu, da imamo visoko izobražene ženske v študiji, kljub temu da je verjetno finančni položaj teh žensk nekoliko boljši, se je še vseeno na krožniku pojavljalo ogromno sladkih stvari, slanih stvari in tudi ocvrtih stvari. Do raznoraznih procesiranih izdelkov, ki so načeloma hranilno revnejši.

Kako izgleda povprečen dan prehrane te ženske?

Evgen: Če govorimo o nosečnicah, imele so različno število obrokov, povprečno število je bilo med štiri in pet. V višji nosečnosti, v zadnjem trimesečju, ker niso mogle več volumsko pojesti v enem obroku, so te obroke razdelile tudi na šest, sedem obrokov čez dan, kar je pričakovano in popolnoma normalno. 

Velika večina jih je bila dokaj telesno dejavnih, imele so kar veliko nekih dodatnih aktivnosti na področju športa. V zadnjem trimesečju so seveda te športne aktivnosti počasi omejevale in načeloma vsaj po pogovoru sodeč, so pripravljale po njihovem mnenju ustrezno prehrano za oceno 4.5, kjer je bila 1 popolnoma neustrezna, 5 pa odlična. 

Na podlagi tega smo preliminarno pričakovali, da bodo v bistvu rezultati naših prehranskih dnevnikov temu primerni. Izkazalo se pa je, da je naša subjektivna ocena, o tem kako se mi prehranjujemo, je zelo hitro, zelo všečna za nas same. Ko smo raziskovali naprej, zakaj so te subjektivne ocene relativno visoke in prišli do primerov kot je ta, da so v trgovini posegale po bio, eko izdelkih, kar jim je dalo vedeti, da se bolj zdravo prehranjujejo ali pa po izdelkih kot je čokolada z nižjo vsebnostjo sladkorja. Ampak če te čokolade poješ preveč, si na istem, kot bi jedel navadno čokolado.

V prvem trimesečju nosečnosti trpi med 20 do 25 odstotkov žensk za nosečniško slabostjo, večinoma jim ne odgovarjajo ribe, tako da so se ribam izogibale. Toda nosečniška slabost ni bil glavni razlog slabšim prehranjevalnim navadam. Predvsem je šlo za izjemno zaposlene ženske, ki tudi, ko so bile na porodniški, niso mogle preklopiti na drug sistem in če so slučajno imela še kakšnega drugega otroka, jim je zmanjkalo časa za priprave boljše in pa zdrave prehrane.

Koliko nezdravih živil pa lahko zaužijemo čez teden, da je še v mejah zdravih smernic?

Evgen: Ti procenti so načeloma v tej naši prehranski stroki relativno dobro definirani. Lahko bi govoril o procentih dnevnega energijskega vnosa, ki bi lahko bil na račun sladkarij, ki bi lahko bil na račun nasičenih maščob in slabih živil. Toda nekaj je znanost, nekaj pa je prevajati te procente v prakso.

Težko je narediti direkten prevod, ker smo si ljudje vseeno dokaj različni. Zato bi rajši postregel z drugimi primerjavami. Npr. teden ima 7 dni, doma se trudiš, da boš pet dni živela res zdravo, da boš imela pet obrokov čez dan, ki bodo uravnoteženi in zdravi, potem imaš absolutno pravico, da mogoče en do dva dni na teden majčkeno skreneš stran s te zdrave smeri in si privoščiš kakšno živilo ali jed, ki je bolj pomembno za tvojo dušo, kot pa za tvoje telo. 

Ali se prehrana spreminja tekom trimesečij? 

Evgen: V osnovi se ne spreminja toliko. V prvem trimesečju imamo težave z nosečniško slabostjo, v zadnjem trimesečju pa imamo težave s tem da je plod že tako velik, da se na račun velikosti ploda velikost želodca nekoliko zmanjša in ima ženska občutek, da je cel dan lačna.

Kar se tiče prvega trimesečja, se potreba po energiji načeloma ne poveča, tako da naj bi ženska v tem času uživala normalno kot je prej. V drugem primeru se potrebe po energijskem vnosu povečajo na račun hitrejšega razvoja ploda – med 250 do 350 kalorij dodatno  na dan. To je en tak zdrav prigrizek. Npr. solati, ki je bogata z različnimi rastlinskimi olji, dodamo eno jajce in kruhove popečence.  

V zadnjem trimesečju pa se potrebe dodatno povečajo – ocenjuje se na 500 do 600  kalorij na dan, kar je lahko že en konkreten dodaten obrok. Zato se tudi nosečnicam svetuje v zadnjem trimesečju, da ne potrebujejo imeti pet obrokov dnevno in si jih raje razporedijo na šest, sedem ali tudi osem obrokov na dan.

Narava je poskrbela, da so potrebe matere povečane. Včasih je veljalo: ”Nosečnica mora jesti za dva. Če ima pa dvojčke, bi pa morala jesti za tri.” Stara priporočila so bila v tistem okolju, v tistem času (vojnem času), ko je bil primanjkljaj hrane velik, popolnoma na mestu. Ampak danes, ko k sreči nimamo teh težav, kar se tiče količine in vrste hrane, je pa bolj primeren rek:” Nosečnica naj razmišlja za dva. Da bo dala na krožnik bolj hranilno bogato hrano, ne samo energijsko gosto.”

To moramo ločiti. Nekaj je energijsko gosto, npr. pomfri je energijsko gosto živilo, ampak hranilno revno živilo. Medtem ko neka solata brez dodatnega olja je hranilno bogato živilo, toda energijsko revno živilo. Tako da moramo hrepeneti po hranilno bogatih živilih, ki so vzporedno tudi energijsko gosta živila. Ne pa da jemo za dva.

Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje! Čaka te tudi majhna nagrada.

Pravilo je, da se je sezonska in lokalna hrana. Toda ali so v tem kontekstu potrebni prehranski dodatki?

Evgen: Če si predpostavljamo, da je nosečnica na zdravi in uravnoteženi prehrani in da upoštevamo, da se enkrat do dvakrat na teden malce pregreši, nosečnica potrebuje folno kislino preden zanosi in v prvem trimesečju, včasih še tudi v drugem.

Ali je folna kislina lahko predozirana?

Ja, lahko se predoziramo in to sem tudi želel opozoriti. Tudi v Sloveniji opažamo pri nosečnicah, da če dobi predpisano folno kislino, bo šla nosečnica na internet in bo kupila še eno ali pa dva prehranska dopolnila, ker bo mislila, da to kar je zdravnik predpisal, ni v v redu. Raje poseže po nekem bio / eko izdelku, in bo uživala še dodatno prehransko dopolnilo. S folno kislino pa la lahko pretiravamo, kljub temu, da je to v vodi topen vitamin. Za te je sicer rečeno, da se jih ne more predozirat, ampak smo ugotovili pred kratkim, da se od preveliko zaužite folen kisline lahko predozira, glavne posledice pa bo nosil plod, ne mama. Folna kislina je potrebna, vendar naj se uporablja le eno dopolnilo, ker se folna kislina med sabo sešteva in to je pomembno sporočilo.

Na drugem mestu se lahko uporabljajo železova prehranska polnila, oziroma zdravila z železom, v primeru ko je nosečnica slabokrvna. To se lahko zgodi tekom katerega koli trimestra. Na tretjem mestu je prehransko dopolnilo z vitaminom B12, za tiste, ki so na vegetarijanski oziroma veganski prehrani. Potem če gremo še korak naprej. Na splošno se za nosečnice svetuje, da enkrat do dvakrat na teden uživa male morske mastne ribe. Zato ker so male, imajo manj nakopičenih težkih kovin in drugih strupov. Ocenjuje se, da je to optimalen vnos maščobnih kislin, ki ugodno vplivajo na razvoj možganov pri otroku.

Če govorimo pa o nosečnici, ki se je odločila biti na vegetarijanski oziroma veganski prehrani, potem mora nosečnica uživati Omega 3 maščobne kisline. Potrebno pa je biti pozoren, ker rastlinski viri maščob ne vsebujejo maščobnih kislin, predvsem dokozaheksaenojsko kislino (DHK),ki je pomembna za razvoj možganov. V lekarni se dobi veganska Omega 3 prehranska dopolnila, ki vsebujejo te maščobne kisline noter. Že prej omenjena dokozaheksaenojska je ena izmed pomembnejših.

Prav tako študije kažejo, da nam v jesensko / zimskem času, od septembra pa do maja, vsem primanjkuje vitamina D. Vitamin D pa kot vitamin z izjemno pomembnimi vlogami v našem telesu, se ga svetuje sumplementirati. Ta vitamin je topen v maščobi, se ga lahko predozira. Je pa res, da do stranskih učinkov pride le v ogromnih količinah zaužitega D vitamina.

Za optimalen razvoj ploda je pomembna tako prehrana očeta kot prehrana matere. Zakaj se daje tako malo poudarka tudi na prehrano očeta in katera prehrana je pomembna pri očetu?

Evgen: Partner ima v prvih 1000+ dni v moji perspektivi dve vlogi. Prva je ta, da prenese zdrave gene na svoje potomce in dokazano je, da tudi prehrana moškega izjemno močno vpliva na zdravje njegovih spolnih celic. Za primerjavo: eno pivo na dan, moškega v tistem večeru lahko naredi neplodnega. Samo eno pivo. Ne trdim, da je pivo naravni kontraceptiv.

Izkazalo pa se je, da ima veliko moških na račun ene enote piva težavo pri plodnosti. Enako se je pokazalo pri hitri, ocvrti prehrani, kot je hamburger, potem gazirane in negazirane sladke pijače, prav tako znižujejo plodnost moškega. Na znižanje plodnosti moškega vplivajo še kajenje in telesna nedejavnost moškega. Če ženska naredi vse, da bo ona zdravo živela in če moški ne naredi vsaj nekaj premikov nasprotni, se lahko zgodi da bo moški neploden. Dejansko je situacija takšna, da velika večina neplodnosti ni na račun žensk, ampak moških. Je pa tukaj težava moškega ega.

Če gremo zdaj na tri mesece pred načrtovano zanositvijo, je pomembno, da tudi moški spremeni svoj življenjski slog in uživa čimbolj zdravo hrano, s tem ne le da poveča svojo plodnost, ampak tudi ugodno vpliva na prenos zdravih genov naprej. Ko pride do zanositve, je pa res velika teža na strani nosečnice, bodoče mamice. Vloga moškega tekom nosečnosti je suportiven, da jo spodbuja k zdravemu življenjskemu slogu, da jo pri tem spremlja in se ji pridruži na primer.

Tekom dojenja jo spodbuja, kadar je to potrebno, da naj vztraja in pomaga pri drugih opravilih. Potem je pa spet zelo ena pomembna vloga moškega, in sicer pri uvajanju goste hrane. Tukaj smo si moški in ženske zelo različni. Ženske se tega lotimo zelo čustveno in zelo analitično. Vlagati energijo v pripravo hrane, kuhate, kupujete, na vrtu pridelujete. In ko je toliko truda vloženega v to hrano, pa otrok to plune ven in se to pogosto dogaja, lahko mama začne posegati po sladkih stvareh, da bo otrok le jedel. Če kaj, potem otroci radi jedo sladke stvari.

Mama ob tej neješčnosti rata nervozna, strah jo je, kaj bo pri naslednjem obroku in otrok to čuti. Otrok ne more razumeti, zakaj je mama slabe volje, bo pa avtomatsko bolj razdražen pri hranjenju. Partner pa pride iz službe in je neobremenjen okoli hrane, ker te hrane ni pripravljal. Prav tako otroku ne da možnost, da bi se lahko otrok izmišljeval in če oče sede k mizi z pozitivno energijo, bo tudi otrok zaznal to energijo in to se bo poznalo pri uvajanju in sprejemanju hrane.

Dokazi so, da če pride oče domov in s pozitivizmom razlaga, kaj se mu je pripetilo, pa v tistem momentu otrok ravno v usta nese brokoli, bo otrok to povezal z nekim pozitivnim čustvom. In obratno od tega, če pride oče domov nerazpoložen in bo negativno razlagal dogodke v službi, otrok ima v roki brokoli in bo povezal barvo brokolija (ki je zelena) nečim slabim. In potem se bo lahko zelenim živilom od takrat naprej bolj izogibal, ker bo to na njega asociiralo na nekaj, kar ni v redu. Tako klinični psihologi razlagajo. Mogoče bi lahko klinični psiholog več povedal, ampak tudi jaz v svoji praksi opažam točno te stvari. Dobro je biti na te stvari pozoren.

Če navedem še eno situacijo. Smo za mizo in mož reče ženi: “Zakaj si mi dala ta brokoli v juho, če veš, da ga ne maram.” in potem ga da na stran krožnika. In ker otrok želi starša posnemati, mu biti enak, ga tudi sam ne bo jedel. Otrok sicer ne bo vedel, zakaj je temu tako, vendar če oči tega je ne, ima za to razlog in ga ne bo želel jesti. Te vzorci, ki se zgodijo v tem zgodnjem otroštvu in starš niti ne pomisli na to, da lahko takšne vsakodnevne stvari pustijo posledice, bodisi dobre ali slabe, lahko vztrajajo kar nekaj let. Tudi tam do najstniškega obdobja. Ko sva pa ravno pri najstništvu. V tem obdobju se okusi nekako “zresetirajo”, ker velika večina najstnikov po izhodu s pubertete začne uživati živila, ki jih prej niso sprejemali.

Pri uvajanju goste hrane je res zelo preprosto pravilo, in sicer sezonsko in lokalno. Kako to, da je toliko govora, tečajev, knjig, strahu okoli uvajanja goste hrane?

Evgen: Ta enostaven dostop do informacij na spletu in naše nagnjenje k tem, da iščemo informacije, nas zavede in pozabimo, da nas je ustvarila narava. To pomeni, da v osnovi vsaka ženska pri sebi ve, kaj in kako. Ker pa je družba tako daleč prišla, da se ji te notranji klici zdijo nenaravni in si ne zaupa. Zato raje kaj prebere. Ampak ljudje odrasli ali otroci, nismo roboti.

Velikokrat opazim v ambulanti naslednje situacije. Vemo, da po smernicah WHO in UNICEF smernicah uvajanje goste hrane po dopolnjenem 6 mesecu izključenega dojenja. In potem pride k meni mama in v računalniku vidim, da je otrok star 5,5 in vprašam, kako gre uvajanje goste hrane. Pa pravi: “Ne nisem še začela, naslednji teden v torek bo dopolnil 6 mesecev in takrat začnem.” Potem pa vprašam, ali otrok že kaže znake za uvajanje? To so znaki, kot so cmokanje, slinjenje, potiskanje rokice v usta, mrmra ob tem, ko gleda starše pri jedi. In potem ugotovi, da to otrok počne že 2 – 3 tedne, vendar, ker so priporočila po dopolnjenem 6 mesecu, se je tega striktno držala, namesto, da bi opazovala otroka.

Sem pričakovala ravno obratno zgodbo, namreč tudi sama sem bila vključena v skupine za mlade mamice in se je pogosto zgodilo, da so gosto hrano dale otroku še pri npr. 4 mesecih in se je od nekaterih vsul plaz ogorčenja. 

Evgen: Tako, tudi obratna zgodba je. Ob tej prvi situaciji dam primer z izraščanjem zob. V knjigi na primer piše, kdaj naj bi izrastli zobki, pa ni nujno, da se bo to takrat zgodilo. Kaj pa bi naredili v takšnem primeru? Tukaj pač ne gre prehitevati. Pomembno je, da se opazuje otroka in se ravnamo po njegovih signalih.

Drug primer pa je, ko pa rečejo, da se otroku vidi, da je mentalno zrel, da že pri 4 mesecih uvajamo gosto hrano. Druge evropske in  slovenske pediatrične smernice pa narekujejo, da se uvajanje začne po dopolnjenem četrtem mesecu in pred 6 z uvajanjem goste hrane. Te smernice pa si včasih starši napačno interpretirajo. Te smernice so napisane večinoma za tiste otroke, ki morajo uvajati gosto hrano prej, zaradi določenih zdravstvenih težav. Ne brez razloga. Se pa zgodi, da starši začnejo tekmovati, kateri otrok bo bolj pameten, napreden, dozorel, ker je zmožen uvajanja goste hrane, kot tvoj, ki ni na tej stopnji razvoja.

Če otrok ni pripravljen, se s tem samo travmo za njena povzročili in kasneje ne bo dober jedec. Ne bo maral jesti večine hrane, ampak večinoma je samo sladka in mastna živila. Za uvajanje vedno rečem, kot so že stare mame govorijo in tudi na vseh teh strokovnih, svetovnih simpozijih, kjer predavajo svetovno znani raziskovalci, vedno opozarjajo, da je treba spremljati otroka. Na drugi strani pa malo mama sebi zaupati, da če opazi znake, da je otrok pripravljen na gosto hrano že pri petih mesecih, naj proba takrat. Če pa je otrok pripravljen šele pri šestih mesecih, pa pol pa tudi nič narobe. Bo pa takrat, nismo vsi enaki.

Potrebno je vedeti, da ko začnemo z uvajanjem goste hrane, da uvajamo na način, da bo otroku zanimiv, ne pa nam. Ko začnemo z uvajanjem goste hrane, ne moremo pričakovati, da bomo že en cel obrok dojenja npr. kosila, popolnoma zamenjali z gosto hrano in popolnoma odvzeli dojenje za tisti obrok. Dojenje že pozna, ve kako poteka hranjenje, kaj mora za to naredit, kaj lahko pričakuje, potem pa stari dajo pred njega neko zeleno stvar, ki je čudne barve, arome, videza in vzamejo žličko in mu nesejo v usta. Normalno je, da bo otrok to zavrnil. Razlog je strah, ker se tega boji. To je normalen proces. Tudi odrasli, če se lotimo nekaj novega, se tega načeloma ustrašimo. Šele ko spoznamo novo stvar, se začnemo s tem novim ukvarjati. Enako je pri otroku.

Če smo pa lačni in smo navajeni imeti kosilo ob točno določeni uri in ga ni, smo lahko že celo agresivni. Na enak način si lahko predstavljamo otroka, ki je lačen in si želi dojenja, da bi se nahranil za kosilo, pa mu tega ne damo, je normalno, da bo to hrano pred sabo zavrnil. 

Otrok bo želel najprej dojenja in ko bo sit, pomirjen in zadovoljen, takrat pa je pripravljen za drugo hrano. Takrat se bo pripravljen s to novo zadevo soočiti na neki taki igriv način. To ne bo nujno zlo za njega, ampak igra.

Staršem povem, da ko začnejo z uvajanjem goste hrane, bo otrok rabil par dni ali nekaj tednov, da bo dejansko prejel hrano in se bo od tega najedel. Do takrat je pa to za njega nekak igra in je potrebno to tudi sprejeti. Dobro je, da se tega zavedamo in da nismo živčni od njegovem spoznavanju, ker bo slej kot prej začel jesti, mora pa novo hrano prej spoznati.

Zelo pogosto se omenja vpliv genetskega materiala, čeprav so geni v povprečju odgovorni za 20 % bolezni, medtem ko pa mi s prehrano in življenjskimi navadami, imamo pa nad svojim zdravjem vpliv v 80 %. Zakaj potem pogosto omenja vpliv, teh 20 %?

Evgen: Torej je treba pri teh zadevah iti globje, ločiti stvari med seboj. Določene bolezni, ki so dejansko odvisne samo od genetskega materiala. In ko se izrazijo, se po navadi izrazijo ne glede na dejavnike okolja. In tisti posamezniki, ki imajo to smolo, da ne glede na to, kaj delajo s preostalimi 80%, na tisto bolezen nimajo vpliva. Kvečjemu lahko malenkostno upočasni razvoj bolezni. En segment genetske bolezni, ki je daleč od tega, da bi rekel, da je 20 %. To je par odstotkov genetskih bolezni, ko se bolezen razvija če hočeš ali nočeš. Tukaj še ne razumemo točno, zakaj je temu tako.

Medtem, ko pri preostalem delu genetskih bolezni lahko vplivamo z ustreznim življenjskim slogom.  In tudi če do te bolezni pride kasneje v življenju, pa mi šele kasneje v življenju, na primer pri 50 letih spremenimo svoj življenjski slog, bo to sicer imelo ugoden učinek na sam potek bolezni. V smislu, da bo bolezen počasneje napredovala ali pa imela bolezen manj stranskih oblik težav, ki bi jih sicer imeli.

Določene bolezni se bodo izrazile, ne glede na našo prehrano in dejavnost. Na tistih 80 % plastičnega materiala pa vseeno moramo računati in nam pride zelo, zelo prav, razen, če nismo ravno v tisti skupin srečnežev, ki nas bo doletela ta smola, da imamo neko genetsko bolezen, na katero kaj veliko vplivati ne moremo.

Kaj je primer takih bolezni?

Evgen: Primer take bolezni so po eni strani presnovne motnje recimo celiakija in jo imaš celo življenje. Pa še nekaj drugih teh bolezni je. Mi s tistimi 80% genetskega materiala lahko vplivamo predvsem na te kronične nalezljive bolezni modernega sveta. Debelost, sladkorna bolezen tipa 2 in srčno žilna obolenja in še kakšne druge kronične težave z ledvicami itn. Ampak na to zadevo imamo dokaj velik vpliv ne le s prehrano, ampak z ustreznim življenjskim slogom.

Pogosto omenjaš prehransko programiranje. Zdaj me pa zanima, kako se ta termin razlikuje od znanstvenega dokaza, da je za vzpostavitev neke nove navade v povprečju potrebnih šestdeset dni, kar je pokazala raziskava Phillippa Lally kar je pokazala tudi v svoji raziskavi in se s tem zoperstavila znameniti tezi iz šestdesetih, ki je to mejo za vzpostavitev neke nove navade postavilo na 21 dni.

Evgen: Jaz se s to njeno študijo, ugotovitvijo strinjam. Tudi v svoji klinični praksi opažam pri otrocih, da je človek sposoben spremeniti svoje prehranske navade v tem območju 14 dni. V tem času je večina otrok že uspešna v spreminjanju svojih prehranskih navad.

Ko govoriš o otrocih, do katerega leta je to?

Evgen: Tam nekje do pubertete. Pri teh imam zelo dobre izkušnje s spreminjanjem njihovega načina življenja, predvsem prehranskih navad. To je zelo enostavno ponazoriti tako, da si predpostavljava, da pijete kavo s sladkorjem. Želite narediti v prehrani neko spremembo svojih prehranskih navad, da bi imeli manj težav z odvečnim sladkorjem. Pri spreminjanju prehranskih navad je znano zlato pravilo, da si zadamo male in pa izvedljive cilje.

Torej začnemo s tem, da začnete piti kavo brez sladkorja. In tukaj teh mojih 14 dni, oziroma 21 dni. In če teh 21 dni pijemo kavo brez sladkorja. Enkrat bomo bolj in manj trpeli ob misli na to, kako dobra je sladkana kava, potem pa damo 22. dan enako količino sladkorja, kot smo jo dali prej, in stavim, da vam bo okus neznosen, da tega več ne boste mogli piti.

Ta sprememba je vpeljana na agresiven način, ampak deluje. In pri otrocih, ki je velik problem uživanja sladkih pijač, se z otrokom zmenimo, da bo 14 dni samo na vodi in mu damo sok za piti čez 14 dni. Seveda mu bo ta sok še vedno dober, bo pa bistveno presladek za okus in ugotovil bo, da ne more potešiti žeje. Njegovo telo bo vedelo, da bo raje posegalo po vodi, po kateri se hitreje in bolj učinkovito odžeja.

Kako lahko pa kasneje v obdobju otroštva pri otrocih uredimo neješčnost oz. izbirčnost?

Evgen: Neješčnost in izbirčnost je dokaj pogost problem pri otrocih. Po mojih podatkih se pediatri na primarni ravni vsakodnevno srečujejo s tovrstno problematiko. V svoji ambulanti pa vidim samo tiste najhujše primere izbirčnosti, neješčnosti. Tukaj je več segmentov, na katere je dobro biti pozoren.

To pomeni, da ko začnemo z uvajanjem goste hrane okoli 6. meseca, je na začetku hrana zelo podobna hišici, potem pa se mora konsistenca te hrane spreminjati v vedno bolj gosto, vedno bolj koščkasto. Pa nekih priporočilih lahko že začnemo dejansko uvajati koščkasto hrano. Niti ni potrebno uvajati pasirane hrane. Tudi naše babice, ko niso imele multipraktika, paličnega mešalnika, blenderja, so pač uporabile kvečjemu vilico in malo popeštale hrano in dale otroku za jest.

Prvi segment je v tem zgodnjem otroštvu, da otroku damo ustrezno konsistenco hrane pri ustrezni starosti. Pričakovati moramo, da bo otrok pljunil hrano ven. Pravico jih ima nekje 17-krat v roku treh dni, ampak je to povsem normalno. 

Jaz sem nekje slišala za številko 11, se mi pa zdi, da je to bolj povezano z okusom.

Evgen: Tudi, lahko pljune 10-krat, 15-krat, 17-krat, tudi do 20-krat.

Evgen: Ne smemo prehitro obupati. Slej kot prej bo otrok koščke sprejel, do zdaj jih ni bil navajen. Ne ve, kaj naj počne z usti, ne ve, kako se jezik uporablja, akt požiranja more sprožiti in to je za njega izziv in se to šele uči. Pomembna je prava konsistentna ob pravi starost otroka.

Pozabil sem omeniti eno pomembno stvar. Doječ dojenček in še prej, plod v maternici, registrira, kaj mama je. Določene komponente hrane, ki jo mama uživa v tistem trenutku, dobi tudi otrok in se že začne učiti, kaj pričakovati, ko bo prišel na svet in začel z uvajanjem goste hrane.

Zato je pametno in nujno potrebno, da nosečnica sledi zdravi in uravnoteženi prehrani, s tistimi omejitvami, ki jih ima. Predvsem na račun nevarnosti zastrupitve s toksoplasmozo, to je tudi edina omejitev. Potem ta slovenska značilnost, vsaka slovenska vas ima svoja priporočila za doječo mamo, česa ne sme jesti in kaj lahko je. To je totalna bedarija. Vsaka doječa mama nima nikakršnih prehranskih omejitev in lahko je vse, od a do ž.

Pršut, plesniv sir, jagode, jajca, mleko, citrusi, kislo zelje?

Evgen: Vse, vse lahko je. Tudi kis, surovo solato. Pri nas v ljubljanski porodnišnici dobijo normalno okisano solato,  sveže jabolko. Ni nobenih dokazov, da bi se morale doječe mame čemur koli odpovedati. Vse je na jedilniku in se celo priporoča. Zakaj? Ker vse te aromatične komponente potujejo v materino mleko, otrok to dobi in zaznava okuse. In ko otrok začne z uvajanjem goste hrane, bo začel povezovati tiste okuse, ki jih ima v spominu. Narava je poskrbela za to, da uvajanje goste hrane normalno steče.

Uvajanje goste hrane je nekoliko bolj oteženo pri mlečnih formulah, ko je na voljo enka, dvojka, trojka in je mleko vedno istega okusa. Naslednja stvar je, in tukaj me starši zelo grdo gledajo, ko jim povem da je problem v starših in ne otroku. Starši kuhajo hrano in kot si rekla, želiš, da je otrok sit. In ko otrok nečesa ne bo pojedel, počnemo marsikaj. Gremo od mize za otrokom s hrano po stanovanju. Hrani se vedno za mizo. Kuhinjska miza je prostor, katerega bo otrok povezoval s hranjenjem. Ne more biti hranjen še malo v  dnevni sobi, pa še malo v spalnici in ne vem še kje.

Naslednja napaka, ki jo delajo starši. Za mizo imajo risanke, pametne igračke, animirajo otroka “300 na uro”. Zelo pogosta stvar, da otroka animirajo, da otrok odpre usta. Takrat bo sicer odprl usta, pojedel žličko, dve, tri. Ampak to se nekje konča.

Naslednja stvar, otroka se začne pretirano siliti s hrano, da mora pojesti. To tudi ni v redu. Potem je problem, da dobimo nasvete od babic, da se da sladkor v kašico in bo jedel. Ja, res bo pojedel, ampak potem bo želel samo še sladke stvari jesti. Je pa dejstvo, da v teh prvih tisočih dni, če otrok dobi sladkor, oz. če popijejo samo en deci sladke pijače na dan, na žalost med sladke pijače uvrščamo tudi 100% domač ekološki jabolčnik. Samo en deci na dan, poveča tveganje za aktivacijo genov za debelost in pa gene za sladkorno bolezen tipa 2 kar za 30 do 35 %, ki se izrazi pri 30+ letih.

In takrat, ko bo otrok dobil sladkorno bolezen nobena mama ne bo razmišlja, da je mogoče ona naredila napako, ker mu je prvih 1000 deset dneh dajala sladkor. Sicer ne z razlogom, da bi dobil diabetes, ampak zato, da se bo otrok redil. Da bo po rastnih krivuljah šel gor tako, da bo mama vesela. To so dolgoročni vplivi prehranskega programiranja, ki se jih težko zavedamo, ker je to na zelo dolgi rok. Mi raziskujemo stvari na daljši rok in ugotavljamo take stvari. To so pomembni elementi.

Naslednji primer. Otrok star leto in pol bi moral imeti 5 – 6 obrokov dnevno. Zadnjič pa sem imel v ambulanti primer, ko sem mamo vprašal, koliko obrokov ima otrok čez dan, je rekla da otrok je 14 – 15x. Težava pa je bila, da se je neredno prehranjeval, da je dobival večinoma sladke kašice z banano, dodanim sladkorjem, namesto vode sladke pijače, pregovarjali so se, kaj bo otrok jedel, kdaj bo jedel, itn.

In kako smo to rešili. Od petka do nedelje je 3 dnevna šola za otroka. Starša si vzameta dopust namensko, da se uredi prehranjevanje. To pomeni, da imajo redne obroke in skupaj jedo, kar je pripravljeno. Začne se v petek zjutraj z zajtrkom. Se pravi, da se usedejo za mizo, se ponudi, kar je pripravljeno in če otrok ne želi, bo pač lačen. V petek bo tako najverjetneje preskočil 5 obrokov. Zvečer bo verjetno ves iz sebe, izmučen, tečen in to je popolnoma razumljivo. V sobota bo že malo bolj previden, ampak bo še vedno poskušal uveljavljati svoje želje, kaj bo jedel in kaj ne. Predvidoma bo popoldne v soboto že začel jesti.

Do takrat je pa zelo pomembno, da se mama ob joku in slabi volji otroka umakne v drug prostor in zdrži to uvajanje prehranjevanja mirno. 3. dan, torej v nedeljo, pa se otrok zbudi in se obnaša, kot da se ni nič zgodilo. V nedeljo za zajtrk bo normalno jedel. Tak način je zelo agresiven, mučen, je pa zelo učinkovit. Take so moje izkušnje pa ne le moje, tudi izkušnje (tujih) kolegov. Otrok tako začne jesti hrano, ki je na mizi, tudi sladke pijače se zamenja z vodo. Poznamo tudi manj agresivne ukrepe, ki jih individualno s starši prediskutiramo in planiramo.

Verjetno glede na njihove dnevne navade, življenjskih slog?

Evgen: Glede na dnevne navade, glede na to ali živijo v bloku v hiši, glede na to ali živijo še s starimi starši, včasih so tudi oni dejavnik, ki lahko otežuje vzgojo, potem tudi koliko je otrok star, ali ima sorojence, ipd.

Do katerega leta pa funkcionira tak ukrep?

Evgen: Tam nekje do vstopa v šolo, tam nekje do šestega, sedmega leta lahko kaj naredite, ampak načeloma kasneje starši ne prihajajo. Kasneje pa je s temi ukrepi več ali manj prepozno. Gre morda z milejšimi ukrepi in dlje traja, da pride do nekega uspeha. Največ lahko naredite v prvih 3 – 4 letih. Karkoli se popravlja kasneje, uspešnost s starostjo otroka močno pada. 

V članku “Zato morajo otroci jesti meso” si dregnil v osje gnezdo veganov, namreč vegani oz. ljudje, ki se prehranjujejo izključno z rastlinsko prehrano, zagovarjajo in se naslanjajo na raziskave, ki potrjujejo, da je rastlinska hrana zadostna v vseh pogledih. Prav tako je pa tukaj recimo Netflix, ki ima veliko vlogo pri ustvarjanju mnenja glede tega, kaj je zdaj prav. Raziskave o vplivu prehrane na človeka po navadi nekdo financira in so lahko rezultati pristranski, tako glede rastlinske prehrane, kot živalske. Zanima me, kako se ti soočaš pri svojem delu glede svetovanja prehrane svojih pacientov, ki uživajo rastlinsko prehrano?

Evgen: To je eno tako zanimivo področje in odgovor bo malo daljši. Jaz bi rad najprej poudaril, da bom jaz vedno poskušal biti objektiven pri problematiki. Odvisno pa je, katero ciljno publiko imamo v mislih. Vedno poskušam objektivno, na podlagi znanja in izobrazbe naprej argumentirati svoje stvari. Prehrana ali pa hrana je stvar, ki se tiče vsaj tri do pet – krat na dan vsakega posameznika. Vsak ima pravico o tem izražati svoje mnenje in širiti neko lastno prepričanje.

Diskusija o tem, ali je bolj primerna veganska, oz. rastlinska prehrana, ali vsejeda prehrana, je primerno vprašanje za strokovno javnost. Ampak seveda, ker se hrana tiče nas vseh, je pa to debata vsakega posameznika. To je približno tako, kot da bi tebe spraševal, kakšen pristop bomo uporabili za operacijo na srcu. Ne bo cela javnost odločala, ker pristop je boljši. To je odločitev kirurga, da bo naredil za pacienta najboljše. Takrat je pametno. da se kirurgu zaupa v strokovnost in da naredi svoje delo. Mi pa s prehrano širimo svoje prepričanje.

Deluje, kot da je lahko prehranski svetovalec vsak, ki je prebral nekaj knjig.

Evgen: Tako izgleda ja in tudi v Sloveniji je tako. Kar se tiče vpliva prehrane na zdravje, so takšne stvari, na katere še sam ne znam dati odgovora. Če mene vprašaš, ali je boljša veganska ali vsejeda prehrana, bom zagovarjal vsejedo prehrano. Zakaj? Mi smo vsejedci že dolgo, dolgo časa. Naš metabolizem je naravnan na prebavljanje in prestavljanje kompleksnih živil, tudi mesa in živalskih izdelkov. Ljudje, ki pridejo k meni in so prepričani da je veganska prehrana edina, kar nas bo rešilo.

Seveda, jaz se ne bom oziral na okoljski vidik, mučenje živali, itn. Vsak normalen človek bo seveda reagiral ob mučenju živali. Kar pa se prikazuje v filmih o mučenju živali, so posnetki, ki govorijo v prid veganom. Dejansko ni v vsaki klavnici tako, imamo znanost prav na področju klanja živali in je samostojna znanost. V evropski uniji se te ugotovitve aplicirajo v klavnice. Tako da se ne bom ukvarjal s temi vidiki, ampak izključno o prehranskem programiranju.

Skozi tisočletja in tisočletja so se naši geni oblikovali tako, kot so ste. Odgovor na to vprašanje, kaj se bo zgodil pri veganski prehrani, ne vem. Pri prehranskem programiranju se glavni učinki poznajo šele na tretji generaciji. Kar pomeni glavni učinki našega trenutnega življenja, se bodo poznali še na naših vnukih. Šele takrat bo prišlo do popolnega izražanja genov. Kaj se bo zgodilo pri vnukih veganskih otrok, ne vemo in ne upam špekulirati. Lahko, da se bo pokazalo, da nima nobenega neželenega učinka.

Čez koliko let se bo to videlo, 30?

Evgen: Načeloma med 40 in 60 let. Takrat bomo najbrž bolj jasno vedeli, ali je veganska prehrana v redu ali ni. Jaz tudi ne razumem, zakaj bi šel na vegansko prehrano potem rabil skrbeti, da bi skrbel za vitamin B12, da se bom suplementiral, da bom kupoval prehraska dopolnila. Seveda je to v interesu družb, ki prehranska dopolnila prodajajo. Zakaj bi moral cel dan razmišljati, kaj imam doma, kaj bom kombiniral, da bom poskrbel za zadostna hranila.

Po smernicah svetujejo vegansko prehrano tudi za dojenčke in doječe in noseče mame. Ampak te smernice zelo radi citirajo. V ozadju so ogromne količine denarja. Govoril sem z enim izmed direktorjev velikega podjetja, ki proizvaja vegansko hrano, veganske hrenovke, veganske klobase,… Sicer ne razumem, zakaj bi to vegan jedel, če pa je proti temu, pa vendar. V tej hrani je toliko aditivov, konzervansov, arom, barvil, da se sicer približajo originalnim izdelkom. Ampak to še vedno sodi med hranilno revna živila.

In sem ga vprašal, zakaj ne naredijo te izdelke bolj hranilno bogate, da bi na primer dodali prehranskih dopolnil, ki jih sicer primanjkuje veganski prehrani. In je rekel, da gre v svetu živilske industriji zelo dobro v smislu ustvarjanja dobička. In dokler se stvari kupujejo, takrat ne spreminjamo izdelkov. Ko se bo paradni konj vstavil, bomo razmišljali, kako lahko izboljšamo prodajo. Dokler pa imamo enormne dobičke, več kot 20 %, kar je izjemno redko. Živilska ter marsikatera druga industrija lahko le sanja takšen zaslužek, med drugim tudi farmacija.

Druga stvar v veganski industriji pa je reklama. Ni potrebe po investiranju v TV oglase, ker je najboljša reklama ponujen izdelek na veganskih združenjih. Izdelek se tam sam proda.

Določena združenja podpirajo tovrstno prehrano, predvsem ameriška, kanadska, avstralska, novozelandska in Anglija. Ampak njihov zdravstveni sistem je drugačen, tam so vse stvari plačljive. Morajo plačati, če zbolijo. In v te namene bolj pogosto hodijo na preglede. Tako da, tu je cel konglomerat. Poleg tega pa se s pomočjo družbenih omrežjih zelo hitro  prelevi v skoraj da ne vojne na tem področju. Dejstvo je, da za vegansko industrijo stojijo ogromne korporacije, prav tako za mesno industrijo.

Se pa slepimo ker, bodisi na strani veganske prehrane, bodisi na strani vsejede prehrane, je potrošnik tisti, ki diktira razvoj izdelkov. Ne veganska ali mesna industrija. Potrošnik je tisti. Seveda, večja propaganda kot je, več ljudi kupuje veganske izdelke in zato tudi prodaja in ponudba rasteta. V ozadju pa je vedno denar. 

Treba se je vprašati, kje je ta meja puščanja ogljičnega odtisa. Nenazadnje potujemo z letali, z avti, kupujemo hrano od daleč, itn.

Jaz zagovarjam biološki ustroj in vsejedost. Lahko pa da se bo izkazalo, da je tak način prehrane v redu. Nekdo na primer ima dovolj mesa, če je samo enkrat na mesec na jedilniku, nekdo pa večkrat na teden, ker ima tak metabolizem. Tukaj je potrebno poznati tudi področje metabolizma in še cel kup drugih stvari zraven.

Je pa res, če greva korak, od nutrigenetike, nutrigenomike v realno stanje, kar lahko potrdim in dam vedno prav podpornikom veganske hrane, da mi kot družba absolutno pojemo preveč mesa in absolutno preveč procesiranih mesnih izdelkov (paštete, salame, hrenovke itn.) Jaz sem absolutno podpornik in zagovornik, tega, da bi se takšna živila ukinila. Uživali pa samo kvalitetna živila, pripravljena na kvaliteten način. In zmanjšal količino, na primer moja stara mama je imela meso enkrat na teden na jedilniku, to je bilo po navadi ob nedeljah v juhi in je živela skoraj do 90. leta brez nekih težav. Tako, da se povsem strinjam da pojemo preveč mesa, absolutno pa ne, da bi to ukinili iz naših jedilnikov.

Kaj bi za konec položil na dušo staršem?

Evgen: Ja najprej, da poskušajo ne brati forumov in udeleževat se v skupinah, ker je to po mojih izkušnjah in po izkušnjah kolegov in kolegic, je tam ogromno zavajajočih informacij. Nosečnica naj hrepeni po uravnoteženi prehrani, kolikor je to mogoče. Seveda z omejitvami surovega mesa, sušija, surovega mleka, ipd., zaradi nevarnosti zastrupitve s toksoplazmozo. Doječa mama lahko uživa čisto vsa živila, krči, ki jih danes nisva omenila, so nujno zlo prvih treh mesecev življenja in na to prav dosti vpliva nimamo.

Da se otrok doji izključno okoli 6 mesecev. Ko se začne z uvajanjem goste hrane, se otrok še naprej doji, dokler to ustreza tako mami, kot otroku. Nič ni narobe, če je otrok dojen eno leto, leto in pol, dve leti. O dojenju tudi nisva dosti povedala, ima vrsto ugodnih učinkov, tudi ko je star 30 let. In kar se tiče goste hrane, da prav tako upoštevamo lokalno in sezonsko hrano. Da se uveljavlja vlogo starša, da v prvem letu starosti ni nobenega sladkorja na krožniku, nobenih slanih stvari na krožniku, prav tako ne medu, surovih stvari (mesa, rib, ipd.), in da se alergene začne uvajat po novih smernicah, ki so v pripravi in sicer že ob 6. mesecu starosti. 

Bi pa še poudaril, da naj na teh 1000+ dni gledamo kot na neko pozitivno izkušnjo, nekaj lepega, ne da bo ta čas prinesel samo še dodatno skrb, kaj vse boste morali še narediti, ali pa kaj vse ste že narobe naredili. Da uživate v vseh teh fazah 1000-ih dni, ki zajemajo 3 mesece pred spočetjem, nosečnost, dojenje in vse do drugega leta starosti.

Dodatna literatura

• Prehrana v času nosečnosti in dojenja ter maščobno-kislinska sestava humanega mleka : doktorska disertacija = Nutrition during pregnancy and lactation and fatty acid composition of human milk : doctoral dissertation / Evgen Benedik
• Prehransko programiranje / Evgen Benedik
• Prehranski dnevnik
• Informiranje staršev o gosti hrani [Elektronski vir] / Sara Gašperšič, Andreja Draginc

---

Vaše mnenje nam je pomembno:

Pustite komentar spodaj (lahko je popolnoma anonimen!) in nam povejte ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!

---

Ne spreglejte tudi:

• Epizoda #15: Motnje spanja pri otrocih
• Epizoda #16: Ustvari sproščeno počutje v nosečnosti in materinstvu
• Intervju z Jano Makuc
• Intervju z Aljo Fabjan
• Intervju s Teo Jedlovčnik