Epizoda #23: Občutek nemoči v partnerstvu

V triindvajseti epizodi se z Gabrijelo Šnajder, družinsko in zakonsko terapevtko ter geštalt pedagoginjo, pogovarjamo o tem, kako prepoznati in prekiniti občutke nemoči v partnerstvu.

Citat

Uvodnik

Vsak izmed nas se lahko znajde v situaciji, ko se počutimo nemočne. Težava pa nastane, ko je ta občutek nemoči vsesplošno prisoten.

Tokrat govorimo o občutku nemoči v povezavi s partnerskimi odnosi. Z Gabrijelo Šnajder se pogovarjam o tem, kako prepoznati občutke in situacije, ki v nas prebudi to nemoč in seveda, kako lahko to tudi prekinemo.

Tukaj je pa nekaj stvari, ki bi jih rada izpostavila pred poslušanjem pogovora. Zelo tanka meja je med tem, kdaj ta občutek nemoči pri osebi razumemo in kdaj ta občutek hranimo, ga spodbujamo. Prav tako pa je tanka meja med tem, da postavimo meje, pri tem pa ne dajemo očitkov.

O tem, kako postaviti meje na zdrav način se bomo podrobneje pogovarjali v enem izmed prihodnjih podcastov, tokrat pa bolj podrobno predstavimo samo perspektivno nemoči ženske v partnerskem odnosu.

S tem podcastom želiva z Gabrijelo dati sporočilo, da je možno ugotoviti, kaj si želimo, da je možno izraziti svoja pričakovanja in želje ter da je možno postopoma vzeti svoje življenje v svoje roke.

Primeri, ki jih navaja so navedeni izključno za to, da bi se lahko v tem prepoznale in ne za to, da bi poglabljale te občutke ali pa vlogo žrtve. Kot boš videla, Gabrijela goji visoko spoštovanje in občudovanje do ženskega spola in to tudi neposredno izkaže.

Resnično upam, da bo ta pogovor in nasveti današnje strokovnjakinje dali pogum in uvid, kako lahko vzamete usodo v svoje roke in si povrnete občutek moči.

Prijetno poslušanje ti želim.

Gost

Gabrijela Šnajder je družinska in zakonska terapevtka ter geštalt pedagoginja. Tudi sama je polna življenjskih izkušenj in s temi izkušnjami pomaga parom, ki se soočajo z neplodnostjo, s tem, kako biti bolj samozavesten starš in kako ustvariti dobre pogoje za zdravo otroštvo.

Transkript podcasta

Gabrijela, lepo pozdravljeni. Danes se bova pogovarjali o občutku nemoči ženske, še posebej v partnerskem odnosu. Ampak če greva najprej na splošno vprašanje, kaj sploh je občutek nemoči, ne glede na to v kakšnem smislu je in iz kje izvira?

Gabrijela: Najprej lep pozdrav tudi vam. Sem vesela, da bomo spregovorili o eni izmed zelo pomembnih tem. Nemoč zaznavamo na več področjih. To je občutek, ki se prikrade v nas, še posebej v situacijah, ko ne znamo ali ne vemo, kako bi se odzvali. Ne vemo, kaj bi storili, na kakšen način bi si pomagali, na kakšen način bi poskrbeli zase, postavili mejo ali pa se zaščitili.

To pomeni, da je občutek, ki se v bistvu ob zelo različnih situacijah in priložnostih pojavlja, največkrat je povezano z zelo neugodnimi izkušnjami. Tudi reakcije so zelo močno, stresno obarvane in nekako ostaja občutek pasivnosti, ko ne vemo, kaj bi. Ne vemo, kje začeti, ne vemo, kaj se nam dogaja in zakaj ravno nam. V bistvu pride v ospredje pomanjkanje zaupanja vase in tudi v druge ter v okoliščine.

V povezavi s čim pa nastane občutek nemoči.

Gabrijela: Če gremo mogoče kar na konkretne primere. Nemoč lahko začutimo, ko se zgodi naravna katastrofa, nesreča ali pa recimo bolezen. Dobimo neko informacijo, novico in smo šokirani, presenečeni, kaj zdaj. Lahko se zgodi tudi ob diagnozi in smo popolnoma nemočni. To je ena izmed zelo pomembnih stvari, ali to doživimo zelo pasivno in začutimo stres, ki nas ohromi. Dobimo občutek, da ne moremo vplivati na situacijo in se na nek način vdamo v usodo. Strah, ki se nam ob dogodku prebuja, je tako močan, da sploh ne vidimo rešitev.

Kako pa se potem ta nemoč izraža v partnerstvu?

Gabrijela: Recimo, da ima ženska neko željo: Jaz sem utrujena in bi želela, da ti poskrbiš za večerjo. Ampak tega ne pove, pač pa to pričakuje, ker je utrujena, naveličana. In ker se to ne zgodi, ker partner pride iz službe, morda tudi utrujen od obveznosti in tega ne naredi. Potem je dovolj samo nek pogled ali pa beseda in pride do konflikta, prepira, slabe volje. Potem ima ženska občutek nemoči, nevrednosti, zakaj partner ne ve, da potrebujem nekaj od njega in tako naprej.

To je nemoč, ki izhaja iz tega, ko si želimo spreminjati druge. Prav tako pri resnejših vprašanjih, pri temah, ki so v partnerskih odnosih pogoste. Pri starševstvu imamo določena pričakovanja, zakaj se obnaša tako, kot bi si želela, da je pozoren do najinih otrok, do mene. Lahko so tukaj tudi teme kot so finančne težave, odvisnosti v odnosih. V zelo različnih situacijah želimo vplivati na druge in se ženska lahko počuti zelo nemočna.

Sploh kadar govorimo o odnosu, ki je nefunkcionalen, kjer so zlorabe, kjer je nasilje, je ta občutek zelo prežet s strahom, sramom, cela paleta čustev, ki zelo pomanjšuje žensko in povečuje njene občutke nemoči. To pa zato, ker ne ve, kako iz tega ven.

To je lahko past, ki pa največkrat izvira že iz otroštva. Če pogledamo primarno strukturo, smo ženske, na žalost še vedno vzgojene, da je treba biti odgovorna, je treba spoštovati druge, biti pridna, poskrbeti za druge, ustrezati drugim. To se izraža s sporočili, v smislu “Poglej, zdaj pa je mami žalostna”.

Tudi že sama narava, naš materinski čut je že tako naravnan, da poskrbimo za druge, nam pa pričakovanja drugih še dodatno dajejo občutek, da moramo za druge poskrbeti. Še toliko bolj. Prej ste rekli, da lahko nekaj pričakujemo, pa teh želj ne povemo neposredno. Kakšni so razlogi, da tako preprosta stvar, kot je to, da želimo, da partner (ali partnerica) skuha večerjo in tega ne moremo povedati?

Gabrijela: Eno so tukaj pričakovanja, ali pa prepričanja, ki jih prinesemo iz primarne družine, navade, v smislu, da bi to kar tako moralo biti. V partnerskem odnosu pa imamo popolnoma tujega človeka, ki pa prihaja iz njegovih okolij in izkušenj. Mogoče sploh ne pozna naših prepričanj in pričakovanj. Zato je zelo pomembna komunikacija, pogovor.

In še zelo pomembno, ljudje si ne beremo misli. Res smo zelo dobri pri prepoznavanju obrazne mimike in tako naprej. Ampak to vseeno ni dovolj.

Ne moremo vedeti, kaj to zdaj pomeni. Ali je to pomiti posodo, ali kaj drugega, kar je bilo že tri dni nazaj, …

Gabrijela: Točno to. Kar pa je še zelo pomembno, je pa to, da tudi sebe dobro poznamo, da vemo kaj se dogaja in zakaj nas neka situacija toliko bolj iztiri ali pa razburi ali razočara, kot nam mogoče kateri drug dan ne bi.

Spoznavanje samih sebe je tukaj ključno. Ko bomo svoje občutke, prepričanja poznali ali videli, jih bomo tudi lažje izrazili.

Malo kasneje bova bolj podrobno do teh konkretnih načinov, kako prepoznati pri sebi, to kaj v resnici želimo. Prej ste že omenili, kako lahko občutimo nemoč in katera čustva so še vpletena ob nemoči. Lahko mogoče še teh čustvih poveste?

Gabrijela: Tukaj bi rekla, da je to odvisno od trenutne izkušnje in situacije. Največ je ob nemoči prisoten sram, strah, groza, razočaranje. Spet je odvisno, razočaranje v smislu, ko imamo neka pričakovanja, ki jih drugi ne poznajo in ker jih mi pričakujemo, smo razočarani, ko se to ne zgodi.

To je še ena pomembna stvar. Sami moramo znati poskrbeti za sebe in svoje potrebe. Potem bo teh razočaranj na tak način dosti manj.

Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje! Čaka te tudi majhna nagrada.

Kaj pa to pomeni, da moramo sami poskrbeti zase in za svoje potrebe v praksi?

Gabrijela: V bistvu, da noben drug, ne partner ali pa vsekakor ne otrok, ne more poskrbeti za nas. Primer so pravljice, ko pride “princ in te bo rešil”. Ne. Bodimo same sebi rešiteljice, v smislu, da si same damo, kar potrebujemo. Če je to objem, ali pa samo potrebujejo, da nas partner (partnerica) sliši, poskrbimo zase na tak način, da to izrazimo. Kadar je možno, tudi sami sebi namenimo, tisti kar potrebujemo, če je to šopek rož, zakaj si ne bi same kupile in si podarile šopka rož. Ne moremo pa pričakovati, da se bo to kar vedelo.

Ko ste prej rekli, da ne povemo, kaj pričakujemo, kaj si želimo. Meni najprej pride na pamet to, da bo ob vprašanju, če lahko ti danes skuhaš večerjo, odgovor “ne”. Kako se kako psihično pripravimo da vztrajamo in potem partner skuha večerjo.

Gabrijela: Najprej naj povem to, da sploh pri mladih mamicah na porodniški, je zelo pogosta situacija naslednja. Največkrat partnerji ne vedo, kaj vse mama čez dan počne v resnici. Da to ni bil dopust, da mamica zdaj leži in gre na dva sprehoda. Ampak je v bistvu 24 ur na voljo popolnoma nemočnemu bitju in skrbi za vsako njegovo potrebo. To je v resnici zelo zahtevno delo.

Ne delo kot tako, ampak poslanstvo, ki te celega zaobjame. To je prav. Tudi narava nas je take naredila, da poskrbimo za otroka in smo občutljive na vsako dihanje, vsak premik. Prvenstveno smo na porodniški zaradi otroka, ne za to, da bo pospravljeno stanovanje, ne za to, da bomo poskrbele, da bo vsak dan večerja na mizi.

Kvečjemu je tu za pričakovati, da bodo partnerji poskrbeli za mamico, v smislu varnosti in opore. Pa če je ta opora, to da naredi jedilnik za dva dni vnaprej in imela pripravljeno pri roki.

Na tem vedno orjemo gladino in je pomembno, da vsaka ženska oz. mama začuti svojo lastno vrednost. Da se zaveda, da se recimo vsake dve uri zbuja, se odziva na otroka, ga hrani, previja, ljubkuje. In da res vidi, težo. Tukaj je ogromno ogromno ljubezni, moči, predanosti.

Tudi požrtvovalnosti, pa ne v slabem smislu. Mama da svoje potrebe za otrokove. In tudi, če jo tišči na WC, bo najprej poskrbela, da bo otrok na varnem, da bo otrok v redu in bo šele potem šla na WC sama. To je v bistvu tista ženska moč, dragocenost in to je potrebno ceniti. In da tudi samo sebe najprej ceni ter da ne gleda na to kot, da nič ne počne, ne dobi “plače, denarja” ali pa pohval. Za otroka je ta ženska cel svet. In dejansko tudi je.

Če greva zdaj nazaj. Kako se psihično pripraviti, na to, da bomo vztrajale, ne glede na to, če bi bil prvi odziv “ne”?

Gabrijela: Jaz bi tukaj rekla, da tudi verjetno bo prvi odziv “ne”, sploh če je partner navajen na tak način živeti že pred otrokom, da je večji del skrbi in za gospodinjstvo namenjala ženska, bo to šok za partnerja in mu ne bo jasno, kaj točno se dogaja in je za pričakovati prvi odziv “ne”. In bo obrambni mehanizem tak, da bo rekel npr. tudi jaz sem bil v službi, sem utrujen.

Tukaj je pomembno, da se zaveda svoje utrujenosti in da ne gre preko svoje meje, če ne zmore eno uro še nameniti za pripravljanje večerje. Namesto tega pa raje najti kompromis. Npr. prav, dajva potem raje naročiti dostavo. Torej najti neko rešitev, ki bo obema v tistem trenutku sprejemljiva. Da torej sebe ne pomanjša. Da se ne ukloni vsaki tuji volji.

Da ne rečemo, prav, potem bom pa jaz skuhala večerjo. Spet.

Gabrijela: Ja, kajti tukaj lahko pride zamera, da nas ne sliši, ne upošteva. In da se v tem momentu vprašamo, zakaj to dovolimo. Zakaj dovolim, da me ne slišiš, zakaj dovolim, da me ne upoštevaš in zakaj dovolim, da prestopaš meje.

Kako pa lahko najdemo tak kompromis in kako ugotoviti, kdo je v tem primeru bolj utrujen?

Gabrijela: Jaz mislim, da sploh ne gre tukaj za neko tekmovanje, da bi iskali kdo je bolj ali manj utrujen, ampak da poslušamo svoje telo. Seveda slišimo drugega. Kot sem rekla, najdemo kompromis, ki bo sprejemljiv za oba. Primer: Dajva prosit mamo ali taščo, da nama en teden kuha in je to lahko že rešitev. Vsak dan tudi ni tako izčrpavajoč, jih pa je veliko in je potrebno, da si dovolimo tudi počitek in čas zase in rečemo ne.

Kaj pa so še recimo neke situacije po vaših izkušnjah, o čem vam klientke pripovedujejo, da si situacije, ko občuti nemoč v partnerskem odnosu in ne zmore izraziti svojih želja in doseči kar želi.

Gabrijela: Recimo, ena izmed zelo pogostih je, ko so postavljene meje v primarni družini in se eden zelo čuti vezanega iz občutka krivde ali pa hvaležnosti družini, staršem. Hkrati pa ne vidi, kaj to povzroča sedanji družini, torej novi mladi družini. Potem je največkrat tukaj partnerica prikrajšana, če damo primer žensko. Bo tukaj zelo nemočna, da bo vse skozi na voljo svojim staršem, doma za njo ali pa za otroka, pa ne bo.

Kaj pa lahko v tem primeru naredimo?

Gabrijela: Najprej to težavo opaziti. Da je tukaj neka nemoč, da se to dogaja. Si o tem priznati in o tem spregovoriti.

Vendar ne na način, da ti delaš “to in to” in je vse narobe, ampak izhajati iz sebe.

Torej jaz se počutim tako in tako. Ob tem mi je težko. Da vedno iz sebe svojih občutkov in to kar ona v tistem trenutku je. Ker potem bo tudi drug lažje slišal to sporočilo brez da se počuti kot kritiziranega.

Ali obstajajo kakšni načini, kako prepoznati, ko začutimo neko neprijetnost, ali pa nemoč. In kako lahko pridemo do tega odgovora, kaj je tisto kar to povzroča?

Gabrijela: Tukaj se mi zdi zelo pomembno poudariti še eno stvar. Poznamo izraz naučena nemoč. To je najbolj pogosto pri osebah, ki imajo neke travmatične izkušnje v odnosih, kjer je bilo prisotno zanemarjanje, nasilja, zlorabljanje najpogosteje v primarni družini. To so sporočila iz otroštva, ko je dejansko otrok nemočen.

V odnosu do staršev, je otrok vedno na nek način nemočen. Tukaj je starševska zrelost tista, ki zna prepoznati in v bistvu dajati otroku tisto varnost, svobodo za odkrivanje, za biti, to kar je. Sprejetje tega otroka. Ali pa zelo omejevati. Mu odvzeti njegov glas, ga spreminjati, mu dajati čisto nerealna pričakovanja.

Tukaj pa se potem začne že naučena nemoč razvijati. Ker če otrok nikoli ni dovolj dober, če mu spodrsne, ko se zares trudi, lahko dobi ob nepravi reakciji, napačno sporočilo o sebi. Recimo, da je to nek test za katerega se otrok uči in potem dobi neko vprašanje, na katerega ne pozna odgovora, to ne pomeni, da ta otrok nič ne zna. Lahko pa zaradi nerealnih pričakovanj dobi sporočilo, da mu spet ni uspelo, da se je slabo odrezal in tako naprej. Tukaj lahko nastane ta občutek nemoči, v smislu, dal sem vse od sebe in ni bilo dovolj.

Potem se ti vzorci prenašajo naprej skozi življenje.

Gabrijela: Tako in potem lahko obupamo in zavzamemo pasivno držo, v smislu, da ne moremo nič narediti, na nič vplivati.

Kako pa lahko prepoznamo svoje občutke?

Gabrijela: To je pa bom rekla, delo na sebi. Kako dobiti občutek moči nazaj. Da pozornost usmerimo vase. Da se ne ukvarjamo s tem, kaj bo on mislil, kaj bo zdaj on naredil, kaj bo on, je rekel, zakaj se je to zgodilo.

Zakaj se to dogaja, kar se, ker tukaj izgubljamo energijo, ki kar odteka od nas. Če pa damo pozornost nase. Torej, kaj zdaj jaz čutim in kaj jaz mislim o neki določeni stvari. Kaj pa jaz lahko naredim v tem trenutku.

Ali lahko rečem ne, ali se lahko se umaknem, če recimo nočem poslušati nekega pogovora? Ali si lahko poiščem drugo službo, če zdaj nekaj ne gre. Da vedno najprej sebe vprašamo, preusmerimo pozornost, kako jaz tu vidim, kako jaz čutim, kako sem.

Če smo zdaj navajene, da ne izrazimo svojih želja in pričakovanj, pa to želimo spremeniti. Ali obstajajo kakšni preprosti načini, ki jih lahko vpeljemo v svoj vsak dan?

Gabrijela: Najprej to, da vemo, da smo že v redu, takšni kot smo v tem trenutku. Da se nam ni treba za nobenega dokazovati ali pa biti nekdo drug. Ampak, da smo v redu v tem trenutku, torej zdaj.

In potem se zavedati, začutiti, če ne zmorem, če tega ne naredim. Ne bo se svet podrl. Problem je ta, da nemoč spremlja tudi črno bel pogled, če ne bom naredila, bo šlo vse narobe. Ne bo.

Odrasle osebe smo odgovorne za to, da poskrbimo za sebe. Vsaka zase. Jaz nisem odgovorna za to, da bo moj partner v redu in tudi on ni odgovoren za to da bom jaz v redu. Jaz pa s tem odgovornost za to, da bom jaz v redu.

To pomeni, da jaz skrbim za svoje telo, da skrbim za spanje, da skrbim za hrano, da se ukvarjam s svojimi hobiji, da počnemo nekaj, kar nas napolni.

Zopet pozornost dajemo nase. Ne v egoističnem smislu, da mislim zgolj nase. Sploh ne. Poskrbeti moramo za sebe, da bomo iz našega presežka energije lahko skrbele za druge.

Prej ste omenili super primer, da nas tišči lulat, pa ne gremo, ker je najprej treba poskrbeti za otroka. In da je to pač neka taka moč, da ni samoumevno in takšne stvari se mi zdi super, da se jih zavedamo. Skozi take običajne momente v dnevu, lahko spremenimo percepcijo do sebe.

Gabrijela: Seveda, ni samoumevno, da se zjutraj odločimo vstati iz postelje, ni samoumevno, ali si bomo pripravile zajtrk ali pa ne bomo. Ni samoumevno, ali bomo šle raje z otrokom na sprehod, se bomo z njimi igrale eno uro ali pa ga bomo dale babici za 5 ur. Želim to povedati, da naš trud ni samoumeven.

Kaj pa če se dotakneva še partnerskih odnosov, kjer ni otroka?

Gabrijela: Tukaj so lahko neke čisto vsakdanje stvari. Na primer, da nekdo zamuja in se mi počutimo zelo nemočni ob tem, da čakamo, da ne poteka kot smo si zamislili in na to ne moremo vplivati. Hkrati pa se je fino zavedati, da tudi mi dovolimo zamujanje, ko tolerirajo. Ko nič ne rečemo. Namesto, da bi opravili v tistem času in po poti, ki smo si jo zastavili. To je zdaj zelo grobo predstavljeno.

Seveda najprej se skušamo pogovoriti in postopoma rešiti zamujanje (če je to problem). Da v nekem trenutku začutimo, da je naš čas dragocen, da sem se pripravljala in imela nek načrt, zato pričakujem od drugega, da bo podobno resno vzel stvar.

Zdaj sva govorili o težavi oz o občutku nemoči. Kaj pa je po drugi strani želja oz. cilj osebe?

Gabrijela: Vsekakor to, da bi našla svojo moč. Da bi našla samozavest in z samospoštovanjem nastopila tudi do drugih oseb. Ampak najprej do sebe.

Prebuditi lastno moč, da ne pustimo, da se nam življenje dogaja, ampak se aktivno začeti vključevanje v svoje življenje. Aktivno začeti razmišljat, kaj si jaz v resnici želim?

Ali bom ostala v službi, ki me dela zelo nesrečno, mogoče celo bolno, ki vpliva na moje odnose. Na račun tega, da je to varna služba, ki je nekaj, kar nam daje vsaj finančno varnost. Življenje imamo samo eno. Služb, v tem primeru, pa je ogromno v resnici, če se malo odpremo v tej smeri in gremo raziskovati. Da se zavedamo, da smo kot celota, pomembno, da se dobro počutimo v službi, v odnosih, da poskrbimo za svoje zdravje.

Gre se za majhne, vsakdanje korake. Predstava, da moramo pa zdaj vedno narediti nekaj velikega, je zelo zmotno. Tudi če so cilji preširoki, preohlapni, nekje zunaj našega vpliva, so dosti težje otipljivi, dosti težje se je posvetiti spremembam. Če pa imamo pot dobro zastavljamo. V smislu tukaj in zdaj delam pa to in to, ker si želim v prihodnje doseči to in to.

Ampak danes je v moji moči npr. samo, da preživim ta dan. Da naredim tistih 5 obveznosti in da spim. Je to dovolj. Bo prišel naslednji dan, ko bom lahko dodala še 3 stvari, kar bom pa imela več energije. Pri ženskah je zelo pomembno tudi to, da si znamo odpočiti, da znamo zahtevati tisto svojo uro, ko je za nas, za polnjenje baterij spanec, pogovor, druženje. Odvisno, kaj nam napolni energijo, tukaj smo si različne. Ena bo rabila pogovor s prijateljico, druga bo rabila čas zase in pisanje dnevnika, tretja pa sprehod v naravi. In prav je, da prepoznamo pri sebi, kaj potrebujemo, kaj želimo in k temu stremimo, da to tudi naredimo. In to so ti majhni koraki.

Kako pa zdaj lahko povzamemo in naredimo neke konkretne korake, kako stopiti iz tega začaranega kroga občutka nemoči?

Gabrijela:

1. Najprej je to, da prepoznamo trenutek, ko se nam zdi, da smo ujeti v ta krog občutkov. Da to res prepoznamo, kot nekaj, kar nam predstavlja težavo, da vemo, da si tega več ne želim. Kajti dokler ne prepoznamo, živimo na nekem avtopilotu. Stvari se nam kar dogajajo. Ko pa enkrat naredimo ta klik, je to točno ta moment kjer dajem mogoče pričakovanje na druge, odgovornost na druge, ne prevzemam pa svojega dela.

Torej najprej prepoznavanje in da se ta pasivna drža spremeni.

2. Potem samorefleksija. Da se vprašam, kaj pa moj prispevek. Kaj jaz počnem, da so stvari, kot so. Kaj dovolim, kdaj naj postavim meje? Kdaj ne rečem ne, ko bi morala. Kdo sploh sem, kaj si želim. Kako se počutim. Vprašanja ki se tičejo izključno nas.

3. Potem pa iskanje pomoči. To je ena izmed težjih stvari. Še posebej pri nas, ker je še vedno občutek, da je z nami nekaj narobe, če poiščem pomoč. V resnici pa vsak v enem trenutku nekoga potrebuje in to je čisto v redu.

Banalni primer, ampak tudi če zbolimo, gremo k zdravniku. Prav tako je pri nemoči. Da nam življenje poteka po tujih pravilih, tujih tirnicah, je škoda, da se prepustimo in se vdamo v usodo, ko pa v resnici spuščamo to svojo moč nekomu drugemu v roke.

Iskanje pomoči v obliki terapije ali svetovanja, lahko tudi načnemo z branjem knjig o osebni rasti. Zakaj ne. Vsak lahko najde tudi nekaj tam.

Mogoče je to prvi korak, da začnemo razmišljati o sebi, da si zaslužimo nekaj več, nekaj boljšega in potem mogoče gremo poiskal pomoč.

Pa še ena stvar se mi zdi pomembna. To je proces. Nič ni iz danes na jutri. Je proces in prepoznavanje iz dneva v dan, kaj se dogaja z mano, kje sem, ali je to nekaj kar me podpira glede prihodnosti, ali je to nekaj, kar me odvrača od moje življenjske poti.

Faktor, ki se mi zdi še pomemben je odpuščanje sebi. Če nekaj ne vemo, ne moremo narediti drugače. V tistem trenutku pač nismo vedeli drugače, nismo zmogli drugače. In to je ok. Ker danes pa se zavedam. Danes pa vem, da je možno nekaj drugega in danes lahko naredim drugače. Da se znamo podpreti.

Torej naprej prepoznanje občutkov, potem prepoznanje situacij in nato iskanje pomoči. Potem pa sledi verjetno nekakšna proaktivnost. Kako smo lahko proaktivni?

Gabrijela: Seveda, ker iz tega stanja postanemo aktivni. Že to, da mi naredimo ta korak in gremo začeli brati knjige, da naredimo korak in dejansko rečemo v enem trenutku “ne”. To je vse aktivno stanje. Ni le aktivnost recimo sprehajanje ali pa telovadba. Pač pa aktivno se odločiti zavzeti svojo držo in zavzeti odgovornost zase. To je aktivno ravnanje zase. Tukaj lahko črpamo mi svojo moč, da skrbimo za svoje življenje, da ga peljemo poti, ki si jo mi zadamo.

In nismo nekdo, ki nas kontrolira. Da nismo v vlogi žrtve. To je zelo pomembno.

Ampak to je vaja. Ni dovolj, da se v glavi odločimo. Seveda, odločitev je pomembna in je ključni korak, ko se od-ločimo od nečesa starega. Potrebno pa je stopiti v akcijo in si dejansko izrečemo na glas, ali se odmaknemo, ali nekaj naredimo. Torej tista akcija, je ključna. To pride z vajo in potem je vedno lažje slediti sebi, nekje pa je potrebno začeti.

Nekdo ki je navajen 30 let ves čas ustrezati drugim, skrbeti, da bodo drugi v redu, da bojo preskrbljeni. Sami smo pa nekje na 25. mestu, je pa res vse urejeno. To tako ne gre. In je zelo težko začeti misliti na sebe.

Ker tukaj se potem samo jezimo, izgubljamo moč, vsi so nehvaležni, slabi, nesramni, v resnici pa je treba to vstaviti in se vprašati, zakaj jaz to dovolim? Kaj je moja odgovornost tukaj. Ali zmorem videti, da imam odrasle otroke, ki so popolnoma sposobni poskrbeti zase. Ali zmorem videti, da imam ob sebi partnerja, ki v resnici mora biti sposoben poskrbeti zase, ker nisem njegova mama in tako tudi pri ostalih stvareh.

Gabrijela: Mogoče samo še to. Zgodijo se lahko situacije, trenutne stiske, ki nam vzbujajo občutke nemoči in to se lahko zgodi / dogaja kadar koli, pri komerkoli. In to še ne pomeni, da smo generalno nemočni in v vlogi žrtve.

Včasih so te situacije popolnoma naravne, na katere nimamo vpliva. V redu je, da to sprejmemo, predihamo in, ko je pravi čas, gremo iskati rešitve.

To je tista bistvena razlika. Ali po tem grem iskati rešitve, zavzamem to aktivno držo ali pa sem res v tisti naučeni nemoči, v smislu šibka, jaz tega ne znam, ne zmorem, nisem dovolj. Tukaj pa potem se sploh ne poskusi. Ta nemoč pa je škodljiva. V redu je, da se vsaj to loči.

Ko se tega zavedamo, se lahko naredijo spremembe. Ključno je postavljanje mej, povedati, kdaj nam nekaj ni ok in se zaščititi ter se spoprijateljiti z besedo “ne” in dajati fokus nase. Vsekakor pa poiskati pomoč, kadar je to pretežko doseči samim.

Gabriela, zahvaljujem se vam za ta prisrčen govor.

Gabrijela: Moram reči da, če bi se ženske zavedale svoje moči, bi bile nepremagljive. Kar ženska zmore ravno s to ranljivostjo in sočutnostjo in empatijo. To je blagoslov, danost, vrednota. Je pa to potrebno uporabiti sebi v prid. Da ne trpimo zaradi tega, pač pa zmoremo videti in tudi drugim predati na način kot nekaj dobrega. Smo res čudovita bitja, ki zmoremo vse in še več.