Epizoda #22: Ustavimo čustveno prenajedanje

Če se soočate s čustvenim prenajedanjem ali s prenajedanjem, ki je posledica katerega drugega vzroka, je verjetno za vas stiska, da bi s tem početjem prenehali, zelo velika.

Da je prenajedanje enostavno prekiniti, je mit. Najpogosteje je to težava, ki je v nas globoko zakoreninjena in obstaja veliko razlogov, zakaj to počnemo. Prenajedanje običajno vodi tudi v povečanje telesne teže, ki ustvari začaran krog še slabšega počutja, občutka krivde, poraženosti, nezmožnosti.

Zato se mi je zdela to izjemno pomembna tema, s katero sem spregovorila z Aljo Fabjan. Namreč rada bi, da slišiš, da je to rešljiva situacija, ki jo je moč vzeti v svoje roke. Alja podaja zelo konkretne informacije, vsakdanje primere in vodila, s katerimi lahko pomagaš razumeti vzrok za prenajedanje.

Ko sledimo svojim občutkom, se o njih sprašujemo, spremljamo svoje vzvode pri prehranjevanju, je doseči cilj in prenehati s prenajedanjem, spremeniti neke dnevne navade bistveno lažje.

V podcastu Alja razloži, katere vzroke za prenajedanje poznamo, kakšni občutki se lahko pojavljajo in kako lahko na svoje dnevne navade vplivamo, da pridemo do želenega rezultata.

Alja Fabjan je integrativna psihoterapevtka s certifikatom Mednarodne zveze za integrativno psihoterapijo, doktorandka Zakonske in družinske terapije in supervizorka v procesu.

Individualno, partnersko in družinsko terapijo izvaja že od leta 2010, v samostojni praksi ter v sodelovanju z zasebno psihiatrično ambulanto Temza. Je ena izmed online psihoterapevtov na portalu »Moj psihoterapevt« in kot psihoterapevtka in supervizorka sodeluje s Fakulteto za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani.

Še preden greva na podcast, te vabim, da si pogledaš tudi zapis te epizode, kjer so nasveti, koraki in druge pomembne informacije vizualno poudarjene.

Če imaš kakšno vprašanje v zvezi s tem podcastom, mi piši na monika@kunapipi.si.

Prijetno poslušanje ti želim.

Ustavimo čustveno prenajedanje

V epizodi, kako ustaviti čustveno prenajedanje in se z njim učinkovito spopasti, se pogovarjamo z Aljo Fabjan, integrativno psihoterapevtko, ustanoviteljico programa psihodieta.

Alja Fabjan je integrativna psihoterapevtka s certifikatom Mednarodne zveze za integrativno psihoterapijo, doktorandka Zakonske in družinske terapije in supervizorka v procesu.

Citat

Že majhne zamenjave, ki so možne, bodo na dolgi rok prinesle velik učinek.

Hei 🙂 Imaš predlog za temo?

Bi nam rada sporočila komentar, pripombo ali pohvalo?

Piši mi na monika@kunapipi.si!

Monika: Alja, lepo pozdravljeni. Lepo pozdravljeni in najlepša hvala da ste si spet vzeli čas. Tokrat se bova pogovarjali o psiholoških vidikih prenajedanja in nam lahko najprej poveste, kako resen je problem prenajedanja?

Alja: Je prenajedanje kar resen problem, ki lahko prinaša resne posledice, tako na psihično, kot tudi na fizično zdravje. Moramo ločiti med občasnim ob posebnih priložnostih, recimo na praznovanjih in kompulzivnim prenajedanjem, kjer gre pa za motnjo hranjenja po resnosti enaki kot anoreksija ali pa bulimija.

Za kompulzivno prenajedanje je značilno, da posameznik v različnih intervalih zaužije ogromne količine hrane , nad tem pa nima nadzora. Se pravi, da nadaljuje s hranjenjem še po tem, ko ni več lačen ali pa celo po občutenju fizične bolečine. Po napadu tega prehranjevanja pa ga lahko mučijo tudi hudi občutki krivde, sramu, mogoče se celo gnusi sam sebi.

Motnje hranjenja je treba vzeti resno in navadno ne bo šlo brez pomoči strokovnjaka, se pravi kakšnega psihoterapevta, usposobljenega za to področje. Pri motnjah hranjenja gre za motnje z nekimi globljimi psihološkimi vzroki, katere je potrebno raziskati in odpraviti. Po drugi strani pa lahko problem tudi občasno prenajedanje, ki pa rezultira po navadi v nabiranju odvečnih kilogramov in pa slabše samopodobe.

Na splošno ima hrana za vse nas v razvitem svetu preveč čustven pomen. Že od majhnega jo zelo povezujemo z čustvenimi dogodki, kot so prazniki, proslave, ta se vse odvija ob obloženi mizi, ljudi povabimo na kosilo, na večerjo za neka posebna praznovanja in tako naprej.

Recimo tudi vzgajamo majhnega otroka na tak način, da otroka nagradimo s čokolado, kaznujemo ga s tem, da ne bo dobil sladoleda. Hrano povežemo skupaj s čustvi kar pa ni najboljše. Najbolj zdravo je, če nam hrana služi za potešitev fizične lakote in smo z njo čim manj obremenjeni, se pravi ob prehranjevanju čim manj razmišljamo.

Ko pa ima hrana za nas večji čustven pomen, smo pač tako imenovani emocionalni / čustveni jedci. in takrat se povečuje možnost za neke določene težave v smeri hranjenja pa tudi za to občasno prenajedanje, oziroma čustveno prehranjevanje.

Monika: O razlogih prenajedanja se bomo dotaknili malce kasneje. Zdaj pa me zanima, kdaj je nekdo predebel, ali obstaja neka definicija, je debelost subjektivna ali objektivna?

Alja: Ja, debelost je lahko subjektivna ocena, kot tudi objektivna. Objektivna je v primeru, ko govorimo o indeksu telesne mase ITM (oz. BMI – body mass indeks po angleško). Tukaj gre za antropološko mero, ki je definirana kot telesna masa v kilogramih, deljena s kvadratom telesne višine v metrih.

Indeks telesne mase

Tabela 1 prikazuje stopnjo hranjenosti glede na indeks telesne mase.
HranjenostITM
Podhranjenostmanj kot 18,5
Normalna hranjenost18,5 - 24,9
Prekomerna telesna masa25,0 - 29,9
Debelost - 1. stopnja30,0 - 34,9
Debelost - 2. stopnja35,0 - 39,9
Visoka debelost - 3. stopnja40,0 ali več

Po drugi strani je pa lahko subjektivna ocena drugih ali pa samega sebe. Ta slednja je lahko zelo nevarna. Pri motnjah hranjenja posameznika pogosto osebe ocenjuje, zaznava precej drugače od realnosti. Ali suhega, bolj pogosto pa tudi bolj debelega, kot je v resnici, kar lahko potem vodi v zelo škodljiva vedenja recimo močno stradanje pri anoreksiji.

Monika: Sama sem imela nekaj ljudi v svojem življenju, ki so dramatično shujšali in vem, da se je vedno zgodil nek trenutek, ko so ugotovili, da se je človek zredil. Kdaj se zgodi da človek opazi da se je zredil?

Alja: Kdaj človek opazi, da se je zredil? Ja zelo odvisno od posameznika in tudi odvisno, kako potem reagira. Nekdo bo šel takoj v boj, potem, ko opazi, da se je nabralo več kot pol odvečnega kilograma. Tistega, kjer ga on smatra, da je odvečen. Se pravi, bo takoj reagiral, si bo naredil načrt, ki bo vključeval neke spremembe pri prehranjevanju in telesni vadbi, takoj začel jesti manj, se več gibati.

Nekdo bo šel na hitro dieto, se pravi 14-dnevno dieto, v tem času izgubijo odvečne kilograme, če jih ni bilo veliko in se potem vrne k staremu načinu prehranjevanja. V tem primeru se bodo kilogrami verjetno spet postopoma vrnili. Precej ljudi živi na tak način vse življenje, v tem začaranem krogu. Privoščim si preveč, potem pa grem na dieto, kilogrami padajo, potem pa grem spet nazaj na nek star življenjski način in se prehranjujemo preveč in se kilogrami zopet vrnejo.

Edina rešitev tukaj je neka dolgoročna sprememba življenjskega sloga. Da uvedemo neke spremembe, katerih se bomo lahko držali vsaj večino časa do konca življenja. Če si recimo zadamo, da nikoli več ne bomo jedli nič sladkorja, to se mi zdi, da je težko izvedljivo. Treba si je zadati nekaj, kar bo lahko vzdrževali.

Spet nekdo drug bo pa opazil, da se je zredil in ne bo naredil nič. Lahko bo šel na neko tako zanikanje, da problem sploh ne obstaja, vzdrževal škodljive navade, ki so ga pripeljale v povečanje telesne teže. Ali se bo sprijaznil z neko novo svojo podobo, s povišanimi kilogrami, ali pa se bo počutil vedno slabše.

V tem primeru se bo nezadovoljstvo s fizično podobo vplivalo na njegovo splošno razpoloženje. Na primer bo postal manj samozavesten, kar bo vplivalo na njegovo funkcioniranje v medosebnih odnosih. Ker se slabo počuti, zaradi odvečnih kilogramov, začne izogibati stiku z drugimi, ali pa slabe volje pa se pogosteje zapleta v konflikte, ker je preobremenjen s telesno težo. In pa jasno vpliva tudi na psihično in fizično zdravje. Tukaj moramo narediti klicaj, ker v Sloveniji je povišana telesna teža kar pogost problem in jasno, tudi nosi zdravstvene posledice.

Monika: Tukaj se mi pojavita dve vprašanji. Eno od njih je rek, debeli ljudje so bolj veseli. Drugo je pa kot ste omenili, da nekdo se bo s tem sprijaznil in bo postal zadovoljen s sabo. Sicer nekega stresa za to ne bo doživljal, kaj pa glede zdravja?

Alja: Ja, če se nekdo sprijazni z neko novo podobo se sprijazni, da ima preveč kilogramov, ampak se odloči, da ne bo naredil ničesar. Prvo, kar se je potrebno vprašati, je ali vpliva na njegovo fizično zdravje ali vpliva na njegovo psihično zdravje? Nekdo bi na prvo žogo rekel, da ne. Na krajši rok na krajši rok mogoče res ne, na daljši rok pa verjetno kar ja.

V svoji praksi nisem še srečala človeka, ki bi imel reciva tem povišana težo za deset kilogramov ali več od njegove priporočene teže, v okviru primerne prehranjenosti, pa da bi bil popolnoma zadovoljen, da ga to ne bi oviralo na nobenem področju njegovega življenja. Absolutno mislim, da 3 – 5 kilogramov več, se ni noben problem sprijazniti. Ne moremo imeti vsi popolne in priporočene telesne teže. Če pa je že to povišano do te mere, da to vpliva na področja našega življenja, pa mislim, da je vseeno potrebno premisliti in poizkusiti kaj spremeniti.

Monika: Kateri dejavniki pa vplivajo na povečanje telesne teže in kateri dogodki v življenju vplivajo na spremembo prehranjevalnih vzorcev, če bi jih lahko opredelili?

Alja: Na povečano telesno težo lahko vplivajo tudi fizični dejavniki, oziroma kakšne bolezni in to je treba najprej preveriti in najprej izključiti. Recimo težave pri delovanju ščitnic, ki povzroča hormonska nihanja, presnovne bolezni so pogosto take, ki znajo vplivati na povišano telesno težo. Največ so v ozadju sprememb prehranjevalnih in gibalnih navad, končno rezultira v bolj povišani telesni teži, so pa psihološki dejavniki.

Za to sem jaz tudi oblikovala program Psihodieta, ki je namenjen predvsem spreminjanju psihološkega ozadja posameznika, ki vodi v povišano telesno težo. Kot sem že omenila prej, največkrat gre za to, da se nekdo, ki se dolgo časa neuspešno bori z odvečnimi kilogrami, se čustvena prehranjuje. To je hranjenje katerega namen ni potešitev fizične potrebe po hrani, ampak v hrani ublažili določeno psihično stisko in neke pritiske s katerimi se srečujemo.

Tisti, ki se prehranjujejo čustveno, velikokrat omenijo, da dostikrat občutijo psihično lakoto, katero potešijo s hrano. Ali pa se hranijo zato, da bi utišali določeno neprijetno čustvo. Imamo kar nekaj namigov, ki izdajajo, da gre za čustveno in ne za fizično. Čustvena lakota se pojavi zelo nenadno:

  • je zelo močna,
  • mora biti zadovoljena takoj,
  • ne občuti se kot fizična lakota v želodcu,
  • gre za hrepenenje (craving) po specifični hrani: sladko, slano, mastno,
  • pogosto se nam lahko zdi, da nad količino hrane, ki jo pojemo takrat, nimamo kontrole in se vstavimo šele takrat, ko nam je slabo,
  • po prehranjevalnem obredu se pojavijo težki občutki krivde, sramu, obžalovanja.

Tako, da nam tudi na kratek rok ne prinese zadovoljstva.

Monika: Hrepenenje po sladki, slani, mastni hrani nam je bilo podano genetsko. Iz časov, ko smo bili še lovci in nabiralci, smo ugotovili, da je ta hrana nasitna. In še vedno nam je ostala potreba po takšni hrani, s tem, da danes ne lovimo hrane in ne jemo hrane v prvotni obliki, ampak je predelana in visoko kalorična. Skratka, ali obstajajo kakšni triki, da bi si lahko v tistem momentu, ko napade hrepenenje, se tega zavedali in se vseeno odločili, da ne bomo posegli po takšni hrani?

Alja: Ja, lahko. Dobro je, da čim bolj spoznamo te svoje “cravinge” (hrepenenja). Kdaj se nam zgodi najbolj pogosto, da si zaželimo določene vrste hrane. V kakšnih okoliščinah največkrat pride do čustvenega prehranjevanja. In takrat si lahko pomagamo z preusmeritvijo. Zdaj bi čokolado, ali lahko namesto tega spijem mogoče čaj, pa bo to v redu, bo preložilo ta craving in ga bo vsaj preložilo za nekaj časa, ali pa ga bo zmanjšalo.

Lahko gremo na sprehod, lahko se pogovorim s prijateljico. V tistem trenutku je zelo pomembno, da poskušamo preusmeriti pozornost na nekaj drugega, spremeniti naš fokus. Poseči po alternativi.

Na dolgi rok, je pa zelo pomembno, da ugotovimo, kaj je v ozadju. V programu Psihodieta smo na podlagi izkušenj udeležencev ugotovili, da gre za neke glavne sprožilce, zakaj posegamo po nezdravi hrani in zakaj se čustveno prehranjujemo. Tipično za to je čas, ko smo pod stresom, ali ko gre za neko potlačevanje čustev.

Takrat se občutijo neka zelo močna, neprijetna čustva. In namesto, da bi se poglobili v to, hitro ta impulz prekinemo s tem da zaužijemo nekaj, kar nam je dobro, se pravi nadomestimo z nekim prijetnim občutkom tisto, kar nam je neprijetno.

Monika: Kateri pa so še razlogi za prenajedanje?

Pogosto gre za zapolnjenje praznine, preganjanje dolgčasa, ne vemo kaj bi. Zato je to prenajedanje pogosto večerni obred. Zvečer, ko se dan zaključuje pa nismo zaposleni, potem posežemo po čokoladi, napolitankah.

Velikokrat gre za navade iz otroštva. Če so nas starši tolažili s hrano, se bomo pa tudi mi tolažili s hrano. Če imamo zelo lepe spomine na to, kako dobro potico je pekla naša babica in nam to pričara neko prijetno vzdušje, bomo težko zavrnili še drugi kos potice na nekem praznovanju.

Velikokrat so krive vsakodnevne navade. Pogosto se niti ne zavedamo, da se prehranjujemo na določen način čisto avtomatsko. Smo vajeni jesti določene jedi in smo vajeni jesti ob določenih urah, ko sploh nismo lačni, ampak ker je ura tri, bom nekaj pojedel. Ne poslušamo svojega telesa in zato delamo proti njemu.

Pomemben je družbeni vpliv, se pravi večina praznovanj se odvija ob obloženi mizi. Zakaj? Zato, ker se mogoče niti ne potrudimo, da bi mi drugače pripravili praznovanje. Za rojstni dan lahko gremo vsi skupaj v gozd pa se sprehajamo se gremo kakšno ne vem in družabno, športno igro in bi se imeli mogoče celo boljše.

Ampak enostavno ne pomislimo. Praznovanje rojstnega dne je obložena miza, se usedemo in jemo in pijemo.

Manj pogosti vzroki, do katerih so prišli udeleženci programa, da s hrano kaznujejo samega sebe. Ali pa bežijo pred življenjem. V smislu, ko bom shujšal / shujšala, pa bom začel/a spet hoditi na zmenke. Ker je v ozadju nek strah pred bližino in v resnici ne želijo iti na zmenke, pač ne bodo shujšali.

Ali pa je nekje v ozadju prepričanje, da si ne zaslužim ljubezni in s tem, ko si naredijo ščit z odvečnimi kilogrami okrog sebe, se res izolira od ljudi in potem res ne pride do tega, ne srečajo svoje ljubezni.

Včasih je lahko občutek, izdaje. Če bi prekinili prekomerno prehranjevanje, bi imeli občutek, kot da bi izdal svojo družino, ker se tudi cela družina prekomerno prehranjuje in noče biti edini in bi ga lahko izločili. Saj veste, tako kot če si v družbi, ko vsi pijejo alkohol, ti ga pa ne, ti ni lahko.

Lahko je tudi upor. Če smo s partnerjem, ki nas sili shujšati. On pravi, da nas motivira, v bistvu nas pa sili, da bi shujšali in potem lahko zaradi siljenja, poje raje čokolado iz samega uporništva.

Zelo raznovrstni psihološki vzroki so lahko v znanju in zelo pomembno je, da odkrijemo tisto bistvo zakaj se pravzaprav gre. Namreč, ko rešujemo bistvo, bodo tudi naše navade, prehranjevalni vzorci in navade glede gibanja, se lažje začele spreminjati.

Monika: Če imamo strah pred odnosi, in to ozavestimo, se bo verjetno sprememba prehranjevanja zgodila bistveno hitreje.

Alja: Tako, ker ne gre za neko matematiko. Če bi bilo tako enostavno, potem problematike odvečne teže ne bi bilo. Vsi vemo, da če želimo izgubiti kilograme, moramo malo manj jesti in malo več gibati, ampak v bistvu to ni tako enostavno.

Monika: Zdaj sva govorili o vzrokih prenajedanja, pa vendar. Ali je prekomerna teža problem samodiscipline, pomankanje motivacije, znanja, ali je težava kje drugje? Kakšno je razmerje med kompulzivnim prenajedanjem in ostalimi oblikami prenajedanja?

Alja: Kompulzivno prenajedanje uvrščamo med motnje hranjenja, to so duševne motnje: anoreksija, bulimija, na primer. Za te motnje je značilno, da se pojavljajo bolj pri ženskah, v najstniških letih, čeprav je v zadnjem času ogromno izjem, da se pojavljajo tudi pri moških in tudi v kasnejših letih. Je pa še vedno značilno, da spremlja slabo samopodobo perfekcionizem, nizko samospoštovanje. To gre zraven teh motenj.

Na drugi strani pa motnje prehranjevanja, ter občasne motnje, neke manjše težave na področju prehranjevanja, ki imajo za posledico povišano telesno težo, nezadovoljstvo s sabo, neurejeno prehranjevanje, recimo skakanje iz ene diete na drugo. Na te motnje prehranjevanja smo dovzetni čisto vsi oziroma jih ima skoraj vsak v določenem obdobju življenja.

To dvoje je potrebno ločiti. In recimo pri kompulzivno prehranjevanju je res pomembno, da si nekdo poišče strokovno pomoč, ker bodo težko pozdravili sami. Drugi pa predvsem to, kar sem rekla prej. Naj se posvetijo temu, kaj je v ozadju zakaj se prehranjujejo prekomerno in kaj bi lahko storili, da bi svoje navade korigirali. Težava se skriva tudi v motivaciji, v temu, da nimamo volje, da bi vztrajali pri spremenjenih, bolj zdravih vzorcih.

Motivacija in volja so psihološki procesi. Veliko ljudi, ki pride k meni, pravi z mano je vse ok, jaz vem, kaj moram narediti, ampak ne morem, ker sem len.

Lenoba je zame nekaj kar res ne obstaja in je nek izgovor. Mi smo lahko še tako utrujeni, leni. Ampak, če bi zdajle vdrla neka divja žival v naš prostor, bi mi bežali. Gre za nek avtomatski odziv. Mi smo naravno motivirani za preživetje. Če pogledamo majhnega otroka, on je naravno motiviran k temu, da napreduje da se plazi, da začenja vstajati, začne hoditi.

Vprašanje je, koliko smo mi v resnici motivirani zato, da bi shujšali. Če smo motivirani zato, da bi shujšali, da bi videli rezultat, npr. oblekli stare obleke. Ali smo motivirani za to, da bi spremenili svoj življenjski slog na dolgi rok?

Tukaj se ponavadi zaplete, ker vsi bi želeli nek čarobni prašek. Vsi bi želeli hitro rešitev najti. Redko kdo bi pa pri bolj zdravih navadah bil pripravljen vztrajati celo življenje. Jasno to je težje, ampak samo težka pot nas ponavadi pripelje v nek kraj, ki je vreden. Kjer si mi želimo biti.

Premalo se poudarja, da večina teh obstoječih diet, ki zapoveduje odpovedovanje določenim makro hranilom in se izključijo ogljikovi hidrati npr. ketonska dieta z veliko beljakovin in malo ogljikovih hidratov. Lahko kratkoročno prinese zelo velik uspeh, po drugi strani so pa nevarne. Ne samo, da ko se bomo vrnili na star življenjski slog, da se bodo kilogrami vrnili, ampak so lahko tudi te diete, če jih zelo resno vzamemo in jih izvajamo na daljši rok, lahko življenjsko ogrožajoče.

Jasno, zraven pa pripeljejo do posledic, da vsakič ko gremo na dieto in z dieto prenehamo, se kilogrami vrnejo včasih v družbi še dodatnih kilogramov, o sebi vedno znova dobimo mnenje, da smo “luzerji”, da nam ne bo uspelo, da smo zelo razočarani dan sabo.

Monika: Kaj pa se potem skriva za to lenobo, če pravite, da imamo v sebi to notranjo motiviranost?

Alja: Lenoba je nek izgovor za tisto ozadje, za kaj ti v resnici ne bi naredil določenih sprememb. In tukaj je ta možnost notranje samo sabotaže, tako kot sem prej omenila, nekomu je odvečna telesna teža nek dober izgovor.

V programu Psihodieta naredimo osebni načrt, ki vključuje odgovore, na to:

  • kaj nam hrana nadomešča, (na primer družbo, jemo, ko smo osamljeni),
  • kakšne nevšečnosti nam povzroča telesna teža, (kar vsi zelo hitro odgovorijo),
  • in potem moramo odgovoriti še na vprašanje, kakšne ugodnosti nam prinaša odvečna telesna teža.

In tukaj večina reče, da nobenih, jaz si pa res želim shujšati, to pa je čudno vprašanje. Ampak, ko se malo poglobimo v to in vztrajamo pri tem vprašanju, pa ugotovijo, da ni niti približno tako. Da jim to obstoječe stanje, oziroma njihove obstoječe navade, prinašajo kar precej ugodnosti.

Ena je lahko ta, ki sem jo omenila, da izražajo lojalnost družini, družbi. Ni treba iskati partnerja, ni treba menjati službe dokler so tako nezadovoljni s sabo, ker imajo odvečno telesno težo.

Po drugi strani pa je lažje. Ljudje delujemo po načelu tega kratkoročnega užitka. Zdaj je lažje pojesti torto, kot je ne pojesti. Ampak na dolgi rok je za mene boljše, da ne pojem te torte. Ampak ljudje vidimo to, kako mi bo zdaj bolj udobno.

Monika: Imate kakšen nasvet. Kaj se pa lahko vpraša človek recimo pri sebi, da mogoče odkrije prepričanja ki niso čisto površinska?

Alja: Ja dobro je, da se sprašujemo redno, predlagam 3 tedne, en mesec. Da se za vsako stvar, ki jo pojem, vprašam ali sem to pojedel, ker sem lačen in gre za fizično lakoto, ali gre za kaj drugega. Zelo pozorno spremljajmo svoje motive za prehranjevanje. Če ugotovimo, da smo jedli čustveno, se vprašamo, kaj se v bistvu dogaja. Sem žalosten, gre mogoče za osamljenost, gre za neko praznino?

Dostikrat tukaj govorimo in je podobno, kot pri alkoholizmu. Gre za to, da se polni neka praznina. To lahko počnemo z alkoholom ali s hrano. Zgodba je zelo, zelo podobna. Če bi bilo naše življenje bolj polno, nekih nevarnih polnil, kot sta hrana in alkohol, ne bi potrebovali. Na kratek rok se nam ne zdi nič nevarnega, ker nobena od teh ni škodljiva takoj, se šele na daljši rok pokaže. Ampak, po navadi če preveč nečesa vnašamo vase, je premalo življenja.

Monika: Za kakšnim pomanjkanjem pa trpijo ljudje, ki nadomeščajo s hrano? In kaj imajo ljudje, ki sami spremenijo način življenjskega stila. Recimo vidimo zgodbe na internetu in po socialnih medijih, ki želijo predati to sporočilo drugim “Če je meni uspelo, bo tudi tebi”?

Alja: Ja, seveda, možno je, da sam, brez terapevtov, brez nekih podpornih skupin premagaš težave s prehranjevanjem. Zdi se mi, da je res ključno to:

  • koliko samozavedanja imamo,
  • koliko se poglabljamo vase,
  • koliko smo uspešni pri odkrivanju vzrokov za nastanek težav in
  • koliko uspešni smo v delovanju v smeri odprave teh vzrokov,
  • spreminjanju svojih navad.

Če nekdo ugotovi, da se prekomerno prehranjuje, ko je osamljen, mora delati na tem, da bo manj osamljen že v samem štartu. Hkrati tudi na tem, da bi mogoče uporabil kakšne trike, ko pride do tega, da bi nekaj pojedel, pa probamo preusmeriti pozornost in spremeniti navade.

Predvsem pa delati na tem, kako bo sprejel svojo samoto, osamljenost na nek drugačen način. Oziroma, kako bo deloval proti njej. Kje bo našel družno in zapolnitev.

Monika: Ali mogoče obstajajo tipična prepričanja ki povzročajo potrebo po prenajedanje in kako se jih lahko zavemo?

Alja: Neko splošno prepričanje, ki je zelo škodljivo je, da prenajedanje sploh ni škodljivo, oziroma je še družbeno spodbujeno. Recimo naši stari starši pravijo, da je škoda hrano stran metati in se je ne sme puščati. Marsikdo je živel v pomanjkanju. Tudi danes bomo raje vse pojedli, samo da ne bi vrgli stran, pa čeprav je vsega dovolj. Ali pa si rečemo, vedno je prostor še za kaj sladkega.

Nam se nekako zdi sprejemljivo, da mi jemo do onemoglosti. Za božič, za praznike se najemo toliko, da moramo odpeti kakšen gumb na hlačah. To ni v redu. Tukaj gre za zlorabo na nek način lastnega telesa. Mi pa to tretiramo, kot da je to nekaj, kar je čisto normalno, oziroma še zaželeno. Se še pohvalimo koliko smo pojedli, koliko hrane smo pripravili.

Tukaj gre za stvari, ki so lahko nevarne, ker prehranjevanje ni nekaj od česar bi lahko abstinirali. Jesti moramo in zato je bolj pomembno, da premislimo o naših navadah, da premislimo kakšen odnos imamo do prehranjevanja in če je kaj takega tukaj notri, kar bi želele spremeniti, da se potrudimo v tej smeri.

Monika: Kako pa si lahko pomagamo pri delovanju od zunaj? Se pravi, da spremenimo prehranjevanje, da se več gibamo in predvsem kako se pri tem podpreti? Če nam lahko date kakšne trike za vzdrževanje nove navade. Meni je recimo še posebej všeč tale: Ko želimo poseči po neki pregrehi, si rečemo namesto “ne smem”, “ne želim”.

Alja: Ja, ker če rečem, da ne smem, se lahko notranji upornik prebudi in mu to ni všeč. Ja to je recimo lahko trik. Na začetku je zelo pomembno, da si naredimo dober načrt in si v štartu postavimo dobre cilje, ki morajo biti realni. Če si zastavimo cilj shujšati 5 kilogramov v enem tednu, to ni realen cilj in sploh ne na zdrav način.

Pomislimo, kaj je možno. Preoptimistično je reči, da bomo vsak dan pretekli 10 kilometrov, nikoli več pojedli čokolade. Razmišljamo v smeri, kakšna sprememba bi bila za nas mogoča in ne bi bila pretežka. Recimo če vsak dan spijem 3 kave in če bom zdaj pil brez sladkorja, bom privarčeval x kalorij. Že majhne zamenjave, ki so možne, bodo na dolgi rok prinesle velik učinek.

Cilji morajo biti v skladu z našim življenjskim slogom. V kolikor smo zelo zaposleni, nam zmanjkuje časa za skoraj vse in si potem zadamo še, da bomo vsak dan telovadili eno uro, to ne bo šlo. Cilji morajo biti konkretni.

Ne shujšal do poletja, ampak ne bom več kupoval čokolade, ali pa v službo bom hodil peš, namesto z avtom.

Na cilj moramo imeti mi vpliv. Cilji ne smejo biti odvisni od drugih.

Recimo, da si rečemo, da bom aktiven, ko bo telesno aktiven tudi partner, bom jedel bolj zdravo, ko bo jedel zdravo tudi partner. Po drugi strani pa je podpora drugih. Težko je vzdrževati nove navade, partner in otroci si bodo pa vsak dan naročili veliko pico in za povrh še kakšno tortico.

Moramo gledati tudi na okolje, v kakšnem živimo. Če ima kdo skrajno nezdrave navade, bomo mi veliko več napora morali vložiti v to, da bomo sami začeli stopati po neki novi poti. Zato je tako pomembno otroštvo in je pomembna vzgoja. Če otrok vidi starša, ki vsak dan pojesta zvečer vrečko čipsa pa dve čokoladi, njemu pa govorita, da tega ne smeš. To ni v redu. Ta zgled je zelo pomemben, kar se tiče odnosa do hrane, ki ga otrok že od čisto majhnega oblikuje.

Monika: Kako je prenajedanje lahko kulturno pogojeno? Na primer vemo, da je po svetu veliko zgodb sploh iz Amerike, Velike Britanije. Nedolgo nazaj sem gledala tudi bizarne zgodbe debelosti. Govorim o tem, da človek ne more niti sam vstati. Ljudje imajo lahko tudi krepko čez 300 kilogramov. Kako pa je s tem pri nas?

Alja: Ja pri nas je sicer veliko hrane na voljo, ki je v osnovi zdrava. Sami pridelujemo veliko zelenjave, sadja. Naše tradicionalne slovenske jedi so pa močnate in precej mastne. Statistike v Sloveniji niso dobre, sploh med otroci in mladimi je ogromno pretežkih ljudi, ob tem, da veljamo za športen narod.

Za vprašati se je, kje je problem. Po mojem mnenju je v odnosu do hrane v samem bistvu tudi pri samih sebe. Kulturne razlike v smislu odnosa do hrane pa tudi kvalitetne hrane, ki je večini na voljo, so ogromne. Če primerjamo navade Francozov, Japonca ali Američana, so ogromne razlike. Tudi kaj je kje na voljo samo. Recimo v ZDA težko najdemo svežo zelenjavo v supermarketu, pa je logično po tem, da ljudje kupujejo tisto, kar je na voljo in kar je cenovno bolj dostopno, npr. zamrznjena pica.

Včasih sem jezna, kakšna krivica se lahko zelo hitro zgodi, v smislu, da pica pa ni zdrava hrana. Zakaj? Ker Američani jedo veliko pic in je veliko predebelih ljudi. Pica, ki jo pripravimo doma, ali pa pice iz večine naših picerij, so lahko tudi zdrava in povsem priporočljiva hrana za občasno. Spet odvisno, kaj je gor, s čim je pica obložena pa seveda je pomembno, da tega ne jemo vsak dan. Pica, ki jo mi pripravimo doma ali pa pica, ki jo kupimo v supermarketu, nimata veliko skupnega. Meni se zdi odveč, da izključujemo hrane.

Hujšanja se lotimo preveč perfekcionistično.

Monika: Gledamo na to zelo črno-belo. Ali bom samo zdravo jedel in se nič pregrešil, ali pa sploh ne bomo zdravo jedli.

Alja: To je zelo, zelo pogosta napaka, ki jo pri hujšanju delamo. Ne smem se pregrešiti, strogo se moram držati režima, ki je zelo strog. Ne, to kar mi delamo 80% procentov časa, to šteje. To bo pustilo posledice. Vsakodnevne navade so problem in tudi rešitev problema. Če se mi pregrešimo 1x na teden privoščimo kakšno bolj kalorično hrano in ostalih 5, 6 dni jemo v redu se gibamo, bodo rezultati še vedno v redu.

Monika: Mogoče se za zaključek še dotaknemo mitov o kompulzivnem prenajedanju, kot je na primer ta, da so vsi ljudje s to motnjo predebeli, ali pa da kompulzivno prenajedanje ni tako nevarno, kot anoreksija.

Alja: Ja oboje, kar ste kar ste zdaj povedala, sta mita. Ljudje, ki se kompulzivno prenajedajo so lahko zelo suhi. Kompulzivno prenajedanje pa ima lahko tudi zelo resne zdravstvene posledice. Precej razširjen mit je tudi, da se prenajedajo predvsem recimo osamljene ženske srednjih let. To ni res. Prenajedanje je v resnici razširjeno po celotni populaciji, na primer tudi pri otrocih.

Monika: Kako pa so lahko že otroci v vrtcih s prekomerno težo?

Alja: Ja to so predvsem slabe družinske navade. Otroci že zelo, zelo majhni se tolažijo s hrano, oz. nadomeščajo, uravnavajo neke čustvene potrebe s hrano.

Človekov prvi stik je hrana, dojenje. Preko dojenja in preko prehranjevanja v prvih dneh, mesecih, resnično lahko pusti posledice. Primer: starši vsakič, ko dojenček joka ponudijo flaško, oziroma se otrok podoji. To veliko staršev dela, sploh ko še ne vedo zakaj otrok joka. Se otrok zbudi sredi noči in se joka, pa mu ponudimo mleko. Otrok pa rabi samo tolažbo, mogoče doživlja prve strahove, ga zebe, je osamljen, karkoli se mu dogaja. In ko otrok že od zelo majhnega povezuje, da ko nekaj ni v redu, dobim hrano, se pomirim in zaspim.

Hrana je ugodje plus poleg dojenja je zraven še materin dotik, ljubezen in je prva povezava že narejena. Potem je pa tudi naprej v življenju lahko tako. Jim damo še kakšen piškot za sabo, samo če bo slučajno siten. Ali pa otrokovo žalost želimo spremeniti z bonbonom. To so vse stvari, ki so zelo, zelo narobe, ampak se jih premalo zavedamo.

Ni problem, stvar, ki se zgodi tu in tam. Recimo, da babica pocrklja s kakšno sladkarijo. Važno je, da starši v 80% tega ne počnejo. Da se loči, hrana je za potešitev fizične lakote, za to, da ti da energijo, da se lahko igraš, lahko živiš, tekaš zunaj, ne pa zato, ker ti je dolgčas, ker si žalosten.

Monika: Če se vrneva nazaj na mite o kompulzivnem prenajedanju.

Alja: Eden takšen je še, da je prenajedanje težava nižjega sloja. To izhaja iz Hollywoodskih filmov, da se ljudje prenajedajo s poceni in nezdravo hrano. Tudi to ni res. Mit je pa tudi to, da se je prenajedanja lahko znebiti.

Pač manj ješ, bi nam kdo svetoval. Ni tako enostavno, še zdaleč ni tako enostavno, če težave s prekomerno telesno težo ne bi bile tako pogoste, kot so in bi se zdaj pogovarjale verjetno o kakšni drugi temi.

Monika: Tukaj se moram zopet dotakniti forumov in Facebooka, kjer lahko vidimo res žaljive komentarje, češ ja pa sam manj “žri”, še zelo slabšalno. Kako se potem človek res počuti, ko se že tako slabo.

Alja: Ja seveda ne. Predsodki, ki se nalepijo na ljudi s prekomerno telesno težo, to je zelo boleče. In potem še poglablja bolečino nekoga, ki je že tako ranjen, in potem še v družbi ni sprejet, je pa to še toliko težje splezati iz začaranega kroga. Besede bolijo in cena je lahko zelo velika.

Bonus za vas!

V kolikor se vam je zdel podcast zanimiv in bi radi, da jih naredimo še več, vas prosimo za vašo pomoč:

1. Pustite komentar spodaj ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!

2. Delite podcast na Facebooku med svoje prijateljice – tu.

3. Preverite našo novo ponudbo kvalitetnih intimnih izdelkov – morda pa najdete kaj zase! (p.s. Imamo tudi brezplačno dostavo.)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja