Epizoda #20: Vaginizem, disparevnija in boleči spolni odnosi

V dvajseti epizodi podcasta Kunapipi se z dr. Katarino Jerman, specialistko ginekologije in porodništva, pogovarjamo o vaginizmu, disparevniji in bolečih spolnih odnosih.

Citat

Ko se enkrat ženska odloči, da bo to rešila, je vaginizem 100 % rešljiv.

Katarina Jerman, dr.med.

Uvodnik

Vaginizem je bolezen, ki prizadene veliko žensk. Kako pogosta je bolezen, ni jasno, ker gre za relativno novo diagnozo pri nas in ker je za pacientko težaven že sam pogovor z zdravnikom. To privede tudi do tega, da ženske nikoli ne pridejo do odgovora, kaj se dogaja in kako lahko vaginizem odpravijo.

Posledica vaginizma so boleči spolni odnosi oz. v nekaterih primerih popolna nezmožnost penetrantnega odnosa. Ženske imajo lahko zato težave v partnerskih odnosih, težave s tem, da bi sploh bile v partnerskem odnosu in nenazadnje tudi z zanositvijo.

Pomembno je, da se v primeru bolečih spolnih odnosov ali nezmožnostjo spolnih odnosov, o tem pogovorite s svojim osebnih zdravnikom ali ginekologom.

Če imate tudi ve težave v spolnosti oz. doživljate bolečino med spolnimi odnosi, upam, da vam bo dal ta pogovor odgovore in upanje, da se s to težavo soočite.

V podcastu je razloženo, kaj je vaginizem, kako poteka zdravljenje, s kakšnimi težavami se srečujejo ženske z vaginizmom, na koga se lahko obrnete in kaj lahko naredite zase same.

Kot vedno te v epizodi čakajo povezave do člankov, zato skoči na spletno, kjer si lahko še podrobneje pogledaš informacije o tematiki.

Prijetno poslušanje ti želim.

Gost

Transkript podcasta

Katarina, lepo pozdravljeni. Me veseli, da ste spet z nami. Če greva kar na eno splošno vprašanje, kaj je vaginizem?

Katarina: Lep pozdrav tudi vam, hvala za povabilo. Vaginizem je bila pred leti diagnoza, ki je nismo poznali. Obstajala je med ženskami in nismo tega prepoznali. Zdaj vemo, da je to zelo velika težava ne nezanemarljivega deleža žensk.

Vaginizem je fiziološko obrambni krč mišic medeničnega dna, se pravi tistih mišic, ki so okoli nožnice. Ob poizkusu na primer penetracije, vstavitve tampona, pred ginekološkim pregledom. Vzroki so pa zelo različni. Mogoče bi o vzrokih malenkost kasneje.

Ob tem ženska čuti velik stres, ker že ve da bo pretila bolečina in ta krč je v bistvu kot obrambni mehanizem pred to slabo izkušnjo, zaradi česar se je vaginizem začel.

Rekli ste da je to dokaj nova diagnoza, kdaj pa se je uradno poimenovala ta bolezen?

Katarina: Uradno ne vem povedati ker v bistvu MKB klasifikacije so se z leti spreminjale. Včasih se s temi stvarmi v spolnosti, s težavami v spolnosti sploh niso ukvarjali. Odkar pa imamo spolno medicino oz. vejo seksologijo, smo pa vse te težave, smo pa vsako težavo posebej definirali in ena izmed teh težav je vaginizem. (O spolni medicini smo se s Katarino pogovarjala v epizodi #8.)

Pa je bilo to pred npr. 40, 30, leti …?

Katarina: Zadnjih 15 let v tujini. Pri nas pa za primerjavo – jaz sem to diagnozo spoznala na koncu specializacije. Ker sem brala, ko sem prišla v stik s tako pacientko, ker nisem vedela, kakšna težava je. Se pravi, kot ginekolog in porodničar se o tem nič ne izobražuješ tekom specializacije in še bolj natančno sem o tem izvedela na evropskem izobraževanju o spolnosti, kar je pa od leta 2016 naprej.

Ali to pomeni, da ni nujno niti, da vsi ginekologi poznajo vaginizem?

Katarina: Točno tako, ne vedo. In v tem je še problem odkrivanje in zdravljenja vaginizma. Drug problem je pa v tem, da se te ženske sramujejo svoje težave ali pa jih je strah, ker vedo, da niti sposobne ne bodo ginekološkega pregleda in sploh ne pridejo do ginekologa.

Zdaj se navežem na naslednje vprašanje. Kako pogosto se procentualno vaginizem pojavlja pri ženskah. Koliko žensk ima vaginizem in koliko od njih to sploh ve?

Katarina: Spet je problem, kako postaviti oz. najti ta procent žensk, ki ima težavo zaradi istega razloga, ker te ženske ne povedo o svoji težavi, ne pride do splošnega zdravnika ali svojega ginekologa. Ti procenti so samo predvidevanja. Če bi zajeli cel svet, nekje med 5 in 17 odstotkov. Spet je pa odvisno od populacije. V arabskem svetu je tega veliko, v Aziji in Afriki prav tako. V Evropi je nekoliko manj.

Razlog je pa v bistvu pogled na spolnost. Tradicionalni načini pogleda, imajo na primer spolnost za namen razmnoževanja, ne pa da tudi ženska lahko uživa v spolnosti. Tako, da moram poudariti, da imajo ženske v arabskem svetu veliko, veliko višji odstotek še več, kot lahko predvidevamo.

Kako pa potem pride do diagnoze. Ali lahko to vi opazite, tudi če pacientka sama ne izpostavi. Je to vidno in kako vi to odkrijete?

Katarina: Po tem, ko sem spoznala že kar nekaj pacientk z vaginizmom, sem znala že ob vhodu v ambulanto, ob prvem kontaktu z njo in prvih stavkih, predvidevati, da najverjetneje gre za to. Za njih je že stresno to, da sploh pridejo v ambulanto, da začnejo govoriti o tej težavi. Ponavadi je težko izvedeti, kaj je sploh problem, zaradi česar so prišle.

Še več pa potem izvem ob stalnem pregledu. Pri pregledu je pa vedno odvisno od stopnje vaginizma. Lahko je tako hud vaginizem, ko potipamo presredek, je že zaznati hipertonus, da nožnico sploh ne moremo pogledati. Ker je tako močen krč mišic.

Druge stopnje so pa ob pregledu čutimo hipertonus (povečana mišična napetost) posameznih mišic. Spet poudarjam, da je to odvisno od stopnje vaginizma. Pacientka ob tem čuti bolečino, jo tudi zna locirati in tudi govori o bolečini.

Kakšne stopnje vaginizma pa so?

Katarina: Težko je postaviti stopnje, ker je to individualna ocena vsakega zdravnika posebej. Jaz stopnje ocenim glede na to, kakšno populacijo pacientk imam. Zame je najhujša stopnja tista, pri katerih ženska sploh ni sposobna penetrantnega odnosa, niti ginekološkega pregleda. Pri tem je treba veliko, veliko dela, da to ona ozavesti in da sprosti ta refleks nehotenega krča mišic medeničnega dna.

Blažje stopnje so pa te, ko so ženske zmožne vaginalnega odnosa, ampak potrebujejo pred tem veliko, veliko sprostitve. Kljub temu čutijo še bolečino, in če bi jo vprašali, ali je zanje spolni odnos zadovoljujoč, bi rekla, da ne, zato ker imam stalno bolečine. In vse variante vmes med tema dvema skrajnostma.

Kako pa ženske opisujejo svoje težave?

Katarina: Ko sem začela z ambulanto in sem spoznavala vseh svojih približno 6000 pacientk in sem med njimi naletela tudi na take, ki o vaginizmu nikoli niso govorile, ki ga niso sploh poudarile in sem ob samem pregledu opazila, da imajo to težavo. In potem sem s postavljanjem podvprašanj, izvedela, da imajo težave v spolnosti, da nimajo partnerja, zato ker je tukaj težava.

Tiste, ki že poznajo našo ambulanto, svojo težavo opišejo že v uvodnem mailu, da bi se želele naročiti na pregled, ker imajo težave pri spolnih odnosih. Da imajo bolečine, itn., se pravi nakažejo, zakaj so prišle. Nekatere pa to ne želijo izpostaviti preko maila, ampak samo povejo, da imajo težave v spolnosti in šele ko pridejo v ambulanto, na prvi uvodni pogovor, ki traja ponavadi uro, lahko tudi več, počasi izvem v čem je težava.

Problem je, da zelo pogosto izhaja lahko iz nekih travm bodisi iz otroštva, iz prejšnjih partnerskih odnosov, iz stanja po porodu, če je bila kakšna travmatična izkušnja. Vedno je treba najti tudi izvor. In včasih začnejo govoriti najprej tej vzroku, včasih pa do izvornega vzroka pridemo šele po parih urah.

Je to je to obolenje, ki ga zdravi seksolog ali ginekolog?

Katarina: V bistvu za to obolenje je potrebno imeti širše znanje. Kot seksolog lahko postaneš, če si:

• specialist ginekologije,
• specialist urologije,
• specialist splošne medicine in
• specialist psihiatrije.

Na primer samo psihiater seksolog bi zelo težko delal terapijo, ker je potrebno imeti tudi v desenzibilacijsko tehniko z delitatorji in pa fizioterapijo medeničnega dna. Zato se mi zdi, da pri tej diagnozi, pri težavah v spolnosti je najboljša izbira biti ginekolog seksolog. To pa zato, ker imamo že prakso na tem področju telesa, ki jo lahko samo še nadgradimo (pri izobraževanju o seksologiji).

Prej ste omenili, da terapije lahko tudi po eno uro dolge in je jih je več. Medtem, ko jaz pomislim na ginekološki pregled, ki traja nekaj minut. Kako poteka zdravljenje, naročanje. Ali to spada med koncesijsko zdravljenje ali je možno izključno samoplačniško?

Katarina: Zdravljenje spolnih motenj in obravnave vaginizma ne krije zavarovalnica. Zavarovalnica ne krije nobenih spolnih motenj, edino na terciarnem nivoju pri urologih, kjer se ukvarja z motnjami pri moških. Za ženske to ne obstaja.

Poleg tega rabimo tukaj več časa, kot za redno ambulanto. Pri redni ginekološki ambulantni imamo za vsako pacientko 15 minut. V 15 minutah pri taki senzibilni pacientki, kakšne so pacientke z vaginizmom, ne uspemo narediti niti polovico dela.

Prvi kontakt je pogovor in pregled. Potem vsi nadaljnje seanse so sestavljene tako, da gremo čez, kako so šle vaje doma, kje je bila težava. Potem je moj del, kjer v bistvu skupaj vadiva z dilatatorji, to nadgradim s fizioterapijo, da vidim kako je z mišicami in narediva plan, kaj bo delala do naslednje seanse. Se pravi vse skupaj traja 45 do 60 minut.

To delamo izven redne ambulante, se pravi samoplačniško in vedno si rezervirano za pacientko eno uro.

Prej ste omenili, da je to nek travmatičen dogodek, kot je npr. porom. Kdaj v življenjskem obdobju pa ženska lahko utrpi za vaginizmom?

Katarina: To je zelo različno. Če je travmatičen dogodek iz otroštva, npr. imela sem primere pacientk po posilstvih, pri različnih oblikah kaznovanja s strani staršev. Takrat je vaginizem lahko že takoj ob začetku spolnega življenja, kjer ženska nikoli ni sposobna imeti odnosa.

Druge primere sem imela pa na primer ob porodu. Zgodila se je travmatična izkušnja, da je nastal strah pred čemer koli, kar se dogaja okoli spolovila.

Tretji primer je pa, da ženska po porodu ob dojenju, vemo, da se sprošča še prolaktin, ki vpliva na nožnično sluznico, nožnica je bolj suha in ob prvih poskusih spolnih odnosov s partnerjem po porodu v času dojenja je imela pacientka bolečine in se je tega ustrašila.

Zdaj je nekaj drugače, me boli in je v bistvu iz tega razvila vaginizem, ker je v spolnih odnosih še zmeraj vztrajala, bilo je pa vedno bolj boleče. Vaginizem se je samo slabšal in mišice so bile vsakič bolj zakrčene, refleks je bil vsakič močnejši. Se pravi sekundarno razvit vaginizem.

Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje! Čaka te tudi majhna nagrada.

Na kaj pa naj je ženska pri sebi pozorna, v kolikor še ni bilo diagnosticiranja pa sumi, da bi mogoče lahko šlo za vaginizem. Kakšni so znaki, simptomi na katere je lahko pozorna?

Katarina: Zelo težko ugotovijo ženske same, če nimajo partnerjev in če nimajo spolnega življenja. Ponavadi ob prvem spolnem kontaktu začutijo bolečino, ni zmožnosti penetracije in s tem, ko se ji prvi tak dogodek zgodi, je vsak naslednji še težji.

Potem se zniža še spolna želja, ker imajo strah pred ponovitvijo dogodka. Če se to dogaja neprenehoma, čakajo predolgo, se stvar lahko poslabšuje. Imam na primer eno pacientko, ki je deset let s svojim partnerjem.

Je njen prvi partner in to se je dogajalo od prvega poskusa spolnega odnosa, ampak sta se zadovoljila z oralnimi odnosi. Ko sem vprašala, zakaj ste pa zdaj, stara 39 let, prišli do nas, sem ugotovila, da jo je pripeljala želja po otroku in seveda ob vaginizmu zanositev ni možna, ker ni penetrantnih odnosov.

Vedno poudarjam, pri vseh mojih pacientkah, ne čakati dolgo. Če se sama pri sebi ženska odloči, da bo rešila to težavo, naj jo reši prej, preden bo prepozno, če bi želela otroka.

Na kakšen način pa nam otežuje življenje in zmanjšuje kvaliteto življenja in kakšne so morebitne posledice?

Katarina: Tako kot sem rekla, je težava v tem, da se ženske sramujejo te težave. Znižano imajo samozavest, na psihosocialnem nivoju so težave, v partnerstvu so težave, težave so z zanositvijo.

Problem je ženska tudi, če ima blažjo obliko vaginizma pa zanosi, potem je naslednja težava, kako roditi. Ker nastane strah pred porodom. Skratka čim prej se lotiti težave. (O strahu pred porodom smo se pogovarjali s Stankom Pušenjakom v epizodi #7).

Koliko časa pa traja, da se situacija izboljša in morebiti tudi ozdravi?

Katarina: Je mogoče najprej nekaj spodbudnega, kar tudi svojim pacientkam povem. Ko se enkrat ženska odloči, da bo to rešila, je vaginizem 100 % rešljiv. Le trajanje, čas ozdravitve je različno dolg. Odvisno, kako globoko je zasidrana ta težava, zaradi katere se je začel vaginizem in kako globoko je na psihološkem nivoju v podzavesti.

V povprečju bi rekla za blažjo obliko vaginizma in da pacientka sodeluje, dela vaje doma, kakšne hodijo tudi k psihoterapevtu, imajo sodelujočega partnerja, je potrebnih 9 – 10 obiskov nekje na 14 dni do 3 tedne. Pri hujši obliki, ki sem jo prej opisala, je pa tudi do eno leto.

Je pa lepo slišati, da se to da rešit, ne glede na to kako močen je vaginizem. Kaj bi svetovali ženski, ki ima vaginizem? Na koga vse se obrne, kdo naj bo tisti njen prvi stik, recimo, kot ste prej omenili tudi psihoterapevta. Kaj lahko naredi sama, da situacijo izboljša?

Katarina: Sama predvsem to, da naj se sooči s tem, da to je normalno. Vsak človek ima težave, pri njej je pač težava vaginizem. Če ve približno od kod izhaja, lahko s psihoterapevtom najprej rešujeta na tem nivoju.

Naj si kaj prebere, ker zdaj je že veliko stvari zapisanih na internetu. Lahko tudi sama začne že s terapijo desinzibilizacije z dilatatorji.

Seveda, če pa še kombinira z vodeno terapijo, kot jo imamo mi, da izvajamo desinzibilizacijo, da vsako seanso korigiramo, kako bi bilo boljše in dajemo nasvete, kaj vse bi še lahko naredila. Pri vsaki ženski se sproti vidi, kje je problem in za kaj gre včasih 1 korak nazaj in ne 5 korakov naprej. In če kombiniramo s fizioterapijo medeničnega dna, pa seveda gre to lahko zelo hitro.

O tem sem zdaj vedno več govori in vedno več piše, tako da se lahko same pozanimajo, samo naj ne obupajo.

Kaj pa priporočate za v branje, imate kakšno posebno literaturo v mislih?

Katarina: Karkoli bodo prebrale o vaginizmu, bodo na pravi poti. Sem namenoma pobrskala po Googlu, kaj se najde pod besedo vaginizem in v slovenski literaturi in v angleški in karkoli od tega bodo prebrale, je super začetek.

Kakšne pa so konkretne metode zdravljenja?

Katarina: V bistvu je kombinacija psihoterapije, desenzibilizacijske terapije. Kaj pomeni desenzibilizacijska terapija. To pomeni, da predel, ki je kritičen, izpostavljamo točno tistim dražljajem, da se s časoma mišice medeničnega dna, ki gre v refleksni dražljaj in s tem ženska občuti bolečino, da mišice izpostavljamo tem dražljajem in sčasoma se ta refleksni dražljaj preneha, ni več krča in sčasoma se tudi občutek bolečine spreobrne v občutek ugodja (med spolnim odnosom) in seveda ni več bolečine. To pomeni desenzibilizaija.

In seveda fizioterapija medeničnega dna, ki jo pa moramo mi izvajati. Mogoče je to zelo pomembno, ker so mišice medeničnega dna v določenih nivojih.

Gredo od vhoda nožnice proti vrhu nožnice levo in desno in s tem, ko mi delamo terapijo skozi nožnico, natančno čutimo, da v nekem nivoju ni več bolečine, ker medtem komuniciramo s pacientko. Med terapijo, ko pritisnemo na mišico in rečemo, da jo sprosti, jo že zna sprostiti. Se pravi, gremo lahko odpravljati težave oz. zakrčenost v naslednjem nivoju.

Tako sproti preverjamo, kako stanje napreduje. Če se tega loti na ta način, je to 100% uspeh.

Ženske moramo skrbeti za to, da so mišice medeničnega dna načeloma čvrste. Delamo tako imenovane Keglove vaje. Kako je pri teh ženskah potem z mišicami medeničnega dna?

Katarina: Pri teh ženskah je ravno obratno, ker imajo hipertonus. S tem hipertonusom varujejo vhod v nožnico. In ne smejo izvajati Keglovih vaj v smislu stiskanja mišic, ampak morajo delati na relaksaciji mišic. Relaksacije mišic pa jih učimo ob tem, ko imajo vaje z dilatatorji. In sicer pri vajah s trebušnim dihanjem. To pomeni, da dihamo kot žabica. Ob vdihu gre trebuh ven in ob izdihu notri. Takrat se mišice medeničnega dna ne more imeti pod nadzorom, da bi jih stiskale in se sprostijo.

To vajo je zelo, zelo težko izvajati. In samo to vajo vadijo včasih dva, tri mesec. Da osvojijo kontrolo nad tem, da bi ob vdihu zraven stiskale mišice.

Seveda pa tudi v kombinaciji z dilatatorji, ki ne gredo po vrsti od najmanjšega do največjega. Vedno jim damo navodila, kako morajo kombinirati z dihanjem ter kako začeti in kateri naj bo tisti (po velikosti), s katerim mora vaditi na koncu, pred prvim spolnim odnosom.

Kaj bi sporočili poslušalki, ki se sprašuje, če se ravno ona s tem srečuje?

Katarina: Predvsem to, da vsak človek ima težave in naj se tega ne sramujejo, ker se jim bo na vseh življenjskih nivojih pokazalo. Življenje je samo eno in če imajo željo rešiti to težavo, če jih to obremenjuje, naj gredo pogumno naprej proti rešitvi te težave.

Kako pa lahko vas najdejo oz. se lahko na vas obrnejo?

Katarina: Absolutno. V naši ambulanti, ki je v Ljubljani na Metelkovi ulici, tako da z veseljem.

Izdelek ki ga priporočamo v sodelovanju s slovenskimi ginekologi