Podcast
Epizoda #17: Učinkovitost prehranskih dodatkov
V sedemnajsti epizodi podcasta Kunapipi se s Saro Kenda, magistrico farmacije in specialistko klinične farmacije, pogovarjamo o učinkovitosti prehranskih dodatkov.
Citat
Načeloma velja, da raznovrstna in uravnotežena prehrana zadostuje za vnos vseh hranil in mikrohranil iz prehrane.
Sara Kenda, mag. farmacije
Uvodnik
Tokrat bomo govorili o prehranskih dopolnilih. Prehranska dopolnila so že nekaj let v močnem porastu, njihova popularnost pa samo narašča.
Ob konstantnem bombardiranju proizvajalcev prehranskih dopolnil, lahko hitro dobimo občutek, da ne izkoriščamo vsega svojega potenciala in da, če ne pokamo od zdravja, moramo očitno poseči še po 15 prehranskem dodatku.
Seveda ne gre vse metati v isti koš – kar bomo tudi v podcastu povedali.
S Saro Kenda se pogovarjamo o tem, kdaj lahko posegamo po prehranskih dodatkih, če smo zdravi in kdaj posegati po prehranskih dodatkih, če imamo kakšne bolezni, kako sploh ugotoviti, kateri vitamin ali mineral potrebujemo dodati ob različnih dietah.
Sara tudi pojasni, zakaj je lahko enkrat npr. D vitamin zdravilo in drugič prehranski dodatek. Njeni nasveti so izjemno preprosti, podala pa je veliko informacij in ti polagam na srce da podcast poslušaš z odprtim srcem in odprtim umom, da od tega podcasta odneseš kar se da veliko informacij in jih spraviš v prakso.
Izjemno veliko pozornost nameni svojim pacientom tako v bolnišnici, kot tudi v ordinaciji in ji je skrb za zdravje ljudi na prvem mestu. Prav tako pa ima za sabo ogromno izkušenj in je zagotovo kredibilna oseba, ko nanese pogovor o prehranskih dodatkih.
S Saro pa smo tudi že posneli podcast o njenem delu in o profilu farmacevta – če te zanima, kaj vse počne farmacevt – te vabim, da poslušaš 12. epizodo.
Gost
Sara Kenda, mag. farmacije, specialistka klinične farmacije je zaposlena kot vodja lekarne v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Novi Gorici. Vsakodnevno dela kot klinična farmacevtka na nevrološkem in hemato-onkološkem oddelku bolnišnice.
Transkript podcasta
Kaj je prehransko dopolnilo? Kdaj naj bi zdrav človek posegel po prehranskem dopolnilu? Ali lahko vedno zadovoljimo zadostno količino hranil in mikrohranil izključno iz hrane? Kaj pa prehranska nadomestila za vegane (npr. B12, D, jod, K2, cink)?
Sara: Prehranska dopolnila so živila, katerih namen je dopolnjevati običajno prehrano. So koncentrirani viri posameznih ali kombiniranih hranil ali drugih snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom. Najpomembnejše v definiciji prehranskih dopolnil se mi zdi ločevanje od zdravil.
Zdravila so snovi ali kombinacije snovi, ki so predstavljene z lastnostmi za zdravljenje, preprečevanje ali diagnosticiranje bolezni pri ljudeh in živalih. Prav tako zdravila in prehranska dopolnila ureja druga zakonodaja; zdravila zakon o zdravilih, prehranska dopolnila pa pravilnik o prehranskih dopolnilih, ki je del temeljne živilske zakonodaje.
Torej, zdrav človek naj bi posegel po prehranskem dopolnilu v primeru, da s prehrano določene snovi ne vnaša dovolj. Na ta način lahko le-to nadomesti z uporabo prehranskega dopolnila. Ni pa dokazov, da bo z dodatnim vnosom te snovi zdravil, preprečeval ali diagnosticiral katero od bolezni.
Načeloma velja, da raznovrstna in uravnotežena prehrana zadostuje za vnos vseh hranil in mikrohranil iz prehrane. Tukaj je pomembno poudariti, da idealnega živila, s katerim bi zaužili mikro in makrohranila v primernih razmerjih in količinah pa ni.
Res pa je, da v »modernem«, hitrem načinu življenja pogosto posegamo po hrani, ki je s hranili manj bogata in nam lahko posledično na dolgi rok katero izmed hranil primanjkuje.
Kot ste že omenili, tudi posebne diete, kot je na primer veganska dieta lahko na dolgi rok povzroča pomanjkanje katerega od mikrohranil. Predvsem, kar se mi zdi pomembno pri upoštevanju diet, je da se posameznik, ki uživa tako prehrano, da svoj jedilnik skrbno načrtuje.
Pogosto namreč ni težava, da določenih mikrohranil določena hrana nima, ampak je problem biološka uporabnost vitaminov in mineralov. Saj so pogosto absorpcije, oz. koliko snovi pride v telo, odvisna od ostalih snovi, ki so še prisotne v posameznih hranilih.
Kot primer – špinača in mleko imata zelo podobno vsebnost kalcija, ampak je sama biološka uporabnost kalcija v špinači veliko slabša, ker špinača skupaj s kalcijem vsebuje tudi oksalat, ki skupaj s kalcijem tvori netopne soli in se potem ne more absorbirati s prebavili.
Veganom lahko primanjkuje vitaminov B12 in vitamina D, saj hrana živalskega izvora vsebuje vitamina B12 in D, ki ju v rastlinah praktično ni. Izjema so nekatere rastline, ki lahko sintetizirajo holesterol, ki se v foto kemičnih reakcijah pretvori v vitamin D. Je pa tega tako malo, da zelo težko dosežemo priporočen dnevni vnos.
Pogosto posegajo tudi po eni podvrsti vitamina K, to je vitamin K2. oz. to so menakinoni, skupina spojin, ki jih izdelujejo bakterije prebavne flore. Njihov vir pa je tudi hrana živalskega izvora in pa bakterijsko fermentirana hrana, kot so siri in jogurti.
Zanimivo je, da Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) ne razlikuje med posameznimi »podvrstami« vitamina K, ampak kot prehransko dopolnilo upošteva samo celoten vitamin K.
Zelo pogosto veganom kronično primanjkuje cinka, ker je biološka uporabnost v rastlinski hrani slabša.
Glede joda, ki je dodan kuhinjski soli je po mojem mnenju pomanjkanje manj verjetno. Zato sem mnenja, da po jodu ni vedno smiselno posegati v obliki prehranskega dodatka.
Kje pa lahko posameznik najde relevantne informacije in kako lahko vemo, ali uživamo dovolj hranil skozi prehrano, ki jo uživamo?
Sara: Ja posameznik, ki posega po dieti verjetno zelo težko pride do verodostojnih informacij, o tem ali je njegov vnos skozi prehrano zadosten. Hkrati tudi vemo, da je absorpcija zelo odvisna od vsakega posameznika.
Za nekatere vitamine in minerale lahko določamo status teh vitaminov in mineralov v telesu, tako da je vsekakor to smiselno preveriti v teh primerih.
Same informacije o samem prehranskem dopolnilu konkretno je zelo težko pridobiti, ker vemo, da o prehranskih dopolnilih ni narejenih kliničnih ali kakšnih drugih študij, ki bi lahko učinkovitost zares potrdile.
Kar pa bi res odsvetovala pa je nakup prehranskih dopolnil preko spleta. Ker ne vemo, kaj kupujemo in omogoča poseganje po prehranskih dodatkih, ki jih kupijo npr. v lekarni, kjer jim lahko usposobljeno osebje svetuje in razloži razlike med enim in drugim prehranskih dopolnilom.
Pogosto se žal dogaja tudi to, da v določenih prehranskih dopolnilih zaznajo pri testiranjih določene nečistoče, ki lahko povzročijo neželene učinke.
Kar se tiče literature, je internet poln tega, je pa med tem zelo težko ovrednotiti, kaj je ustrezno in kaj ne. Toplo priporočam knjigo Minerali, vitamini in druge izbrane snovi, ki je letos avgusta izšla pri Slovenskem farmacevtskem društvu.
Knjiga vsebuje pregled vseh vitaminov, mineralov in vseh ostalih pomembnih snovi v prehrani. Ustvarjalo pa jo je veliko avtorjev iz področja farmacije in živilstva. Še posebej mi je pa všeč, da je napisana tako preprosto, da jo lahko razume tudi nestrokovna javnost.
Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje! Čaka te tudi majhna nagrada.
Super, hvala za priporočilo.
Prej ste omenili, da se jod najde v kuhinjski soli. Včasih vemo, da se je jod dodajal, kako pa je danes z dodajanjem joda v sol?
Sara: Jod je nujno potreben za normalno delovanje žleze ščitnice, ker je vključen v sintezo ščitničnih hormonov. Večje potrebe po jodu imajo nosečnice in doječe matere. V hrani je jod predvsem v obliki jodidov.
Najvišje koncentracije jodidov se nahajajo v morskih ribah, morski travi in morskih sadežih. In že ko slišimo te tri besedne zveze, vemo da to ni naša vsakodnevna prehrana. Ostala hrana, ko so zelenjava, sadje, mleko in mlečni izdelki, pa so slabši naravni vir jodidov.
Ker je Slovenija tako kot večina evropskih držav z izjemo Islandije, država s pomanjkanjem naravnih virov joda v hrani in pitni vodi, od leta 1953 svojim prebivalcem ustrezno jodno preskrbo država zagotavlja z obveznim jodiranjem kuhinjske soli.
To pomeni, da kuhinjski soli dodajajo kalijev jodid oz. jodat. Do leta 1999 je kilogram kuhinjske soli vseboval 10 mg kalijevega jodida, od 1999 pa vsebuje kg soli približno 25 mg kalijevega jodida – to se je izkazalo za zadosten vnos joda.
Kaj pa če kupujemo kuhinjsko sol, ki nima dodanega joda, ali pa npr. himalajsko sol. Kako je potem tukaj glede vnašanja joda v telo?
Sara: Če na soli ne piše, da vsebuje dodan jod, potem bi bilo treba razmisliti, ali vnesemo zadostno količino joda v telo, ker najverjetneje ga ne.
Ko govorimo o prehranskih dopolnilih, mečemo v en koš aminokisline, probiotike, zelišča, minerale, vitamine, antioksidante – ali bi tu morali delati več poudarka na razlikah?
Sara: Ja, mogoče bi se res morali zavedati, da ne gre za eno in isto zadevo. Hkrati pa sem mnenja, da če imamo v nekem “žaklju” prehranska dopolnila, je prav da so vsa v tem “žaklju”.
Predvsem opažam, da imajo ljudje pogosto zmotno prepričanje, da so prehranska dopolnila naravnega izvora, zdravila pa sintetičnega izvora. To ne drži. Imamo prehranska dopolnila naravnega in sintetičnega izvora, enako je pri zdravilih.
Prav tako velja prepričanje, da nam prehranska dopolnila ne morejo škoditi, zdravila pa ja, in tudi s tem se ne bi mogla strinjati. Mogoče bolj kot ločevanje, je smiselno dajati več poudarka na tem, čemu in zakaj se prehranska dopolnila uporabljajo.
Glede škodljivosti prehranskih dopolnil, imate v mislih kakšen konkreten primer?
Sara: Ob tem se vedno spomnim na športnika, ki je padel na dopinškem testu, ker je jemal neko prehransko dopolnilo, ki ga je kupil v fitnes centu. Ko so dali prehransko dopolnilo na testiranje, so ugotovili, da je v njem prisotna neka spojina, ki se drugače lahko uporablja kot zdravilo in je zato padel na testu, ker je ta spojina na seznamu prepovedanih drog za uporabo v športu.
Vedno se sprašujem o tem, ker prehranska dopolnila za sabo nimajo vseh študij, ki dokazujejo učinkovitost, kakovost in varnost, kot zdravila in pravzaprav ne moremo biti prepričani niti o tem, da tisto kar piše na embalaži, je tudi vse kar prehransko dopolnilo dejansko vsebuje.
Prehranska dopolnila so predvsem to, kar nosijo v imenu – dopolnila. Še posebej za katera zdravstvena stanja pa so bolj primerna? (osebe nad 50. let, nosečnice, otroci pod 5. leti starosti,..)
Sara: Kot že povedano, kot farmacevtka prehranskih dopolnil pri določenih zdravstvenih stanjih ne bi svetovala. Za zdravljenje in preprečevanje posameznih bolezni se uporabljajo zdravila, ki imajo s kliničnimi študijami, ki so narejene na več tisočih ljudeh, dokazano učinkovitost, varnost in kakovost.
Obstajajo pa dokazi, da imajo npr. nosečnice večje potrebe po določenih vitaminih in mineralih. Posledično obstajajo prehranska dopolnila, ki vsebujejo vse potrebne vitamine in minerale.
Menim, da je v takih stanjih smiselno posegati po prehranskih dopolnilih, kar pa ne pomeni, da lahko zato manj skrbimo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano.
Kar se tiče otrok pa še kakšno leto nazaj ni nihče želel dajati svojemu otroku. Vitamin D se sicer pri otrocih predpisuje kot zdravilo, zato se sprašujem, če bi bilo smiselnem posegati po prehranskem dopolnilu (ki nima dokazov, da je varno oz. da ne vsebuje še drugih snovi).
Ljudje po 50 letu pa so med seboj zelo različni. Nekateri so veliko bolj mladostni po 50 letu, kot drugi. Vsekakor pa ne bi svetovala vsakemu, da jemlje neka prehranska dopolnila.
Sploh pa so prehranska dopolnila problematična pri bolnikih, ki imajo tudi določena zdravstvena stanja, posledično prejemajo zdravila. Prehranska dopolnila pa lahko vstopajo z interakcijo z zdravili in povečajo ali zmanjšajo učinek tega zdravila, kar lahko vodi v poslabšanje zdravstvenega stanja.
V teh primerih bolnikov, ki že jemljejo določeno terapijo z zdravili, če želijo poseči po prehranskem dopolnilu, naj o tem vprašajo svojega zdravnika ali pa morda farmacevta v lekarni.
S čim pa se vi srečujete v svoji ambulanti, po čem posegajo vaši pacienti v sklopu prehranskih dopolnil in kaj je primer, ko odsvetujete jemanje prehranskih dopolnil?
Sara: V ambulanti vidim, da veliko ljudi je prehranska dopolnila, mislim, da največ starejših ljudi, ki imajo srčno – žilne bolezni, posegajo po omega 3 maščobnih kislinah pa na primer pripravke iz magnezija, zaradi krčev v nogah. Tega konkretno ne odsvetujem vedno. Le v primer, ko obstajajo dokazane interakcije, jih pa ni ravno veliko.
Po drugi strani ljudje, ki že prejemajo antikoagulacijsko ali pa antikoagulantno terapijo, se pravi terapijo za redčenje krvi bi rekli, želijo poseči po ginku, v tem primeru pa jemanje ginka vedno odsvetujem, ker bi ginko lahko povečal tveganje za krvavitve, tudi krvavitve v glavo.
Po nekaterih raziskavah, naj bi npr. na Danskem kar 59% populacije uživalo nadomestila, medtem ko v Španiji le 9%. Ali veste, kateri bi bili razlogi za takšne razlike?
Sara: Razloga za to ne poznam. Ko pomislim na Dansko pomislim na temo in ko pomislim na Španijo, pomislim na morje, sonce itn. Prehrana na Danskem in v Španiji se najverjetneje močno razlikuje. Verjamem, da Španci jedo veliko več sadja in zelenjave, kot Danci, sploh pa je sadje in zelenjava vzgojena pri njih in ima večjo vsebnost mineralov in vitaminov.
Dokazano je, da mediteranska prehrana, kar španska prehrana je, pozitivno vpliva na zdravje ljudi, predvsem v preventivi pred srčno-žilnimi boleznimi.
Na samo številčnost populacije, ki uživa nadomestke bi po mojem mnenju vplivajo višji finančni standard, njihove navade, kultura in nenazadnje tudi vpliv objav oz. reklam.
Multivitamini so verjetno najbolj razširjen prehranski dodatek. Koliko so dejansko uporabni?
Sara: Multivitamini so razlog za nakup, ko ne vemo, kaj bi kupili, recimo za odpornost ob začetku zime, veliko ljudi pride v lekarno v smislu “Dajte mi nek multivitaminski pripravek.”
Mogoče to ni tako narobe, če naredimo kakšen mesec v letu. Če imamo kakšen manko vitamina ali minerala, ga bomo s tem nadomestili, hkrati pa vemo, da večina vitaminov in mineralov je vodotopnih in se bodo kopičili v telesu in jih bomo ob prekomernem vnosu izločili.
Ne vem, če so še danes multivitamini najbolj razširjen prehranski dodatek, ker ne delam v zunanji lekarni, kjer bi imela občutek okoli tega.
Na vprašanje, komu bi jih svetovala, bi na to malo težje odgovorila. Če razmišljam, bi bilo smiselno, da jedo multivitaminske pripravke ljudje, ki se slabo prehranjujejo in s hrano v telo vnesejo premajhno količino vseh vitaminov in mineralov.
Tukaj predvsem največkrat pomislih na ljudi z nižjimi dohodki, ki si raznovrstne prehrane ne morejo privoščiti. Ampak menim pa, da v današnjem svetu žal tudi multivitaminskih pripravkov najverjetneje ne.
Prehranska dopolnila bi lahko konkretno reducirala stroške zdravljenja na evropskem nivoju, za prebivalce pa pomeni bolj zdravo in potencialno daljše življenje. Nekaj takih primerov so navedli pri združenje prehranskih dopolnil, EU in sicer, da bi lahko:
Prehransko dopolnilo kalcij in D vitamin – zmanjšala naj bi stroške zdravljenja pri osteoporozi, ki prizadene kar 17.6% ljudi nad 55 letom, za 26.4 milijonov letno.
Sara: Kalcij in vitamin D, mineral in vitamin, oba dobimo iz prehrane, zanimivo pa je, da sta dostopna tudi kot zdravili, se pravi kot zdravili na recept.
Osteoporoza, ob potrditvi diagnoze, ko človek pade v nek kriterij, dobi kot predpis zdravilo kalcij in vitamin D. Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je za živila, ki so dober vir kalcija in vitamina D potrdila, da so le-ta potrebna za vzdrževanje zdravih kosti in zob. Tako da bi rekla, da nam najverjetneje kalcija in vitamina D primanjkuje v prehrani, zato bi s tem mogoče to lahko nadomestili.
Na drugi strani pa se ne bi strinjala, da so tudi prekomerni dnevni vnosi v redu. Če pogledamo recimo samo kalcij. Kalcij lahko s prekomernimi vnosi povzročajo kronično hiperkalciemijo (op.a. zvišana koncentracija kalcija v krvi), kar vodi v kalcifikacijo mehkih tkiv (nefrokalcinoze in vaskularne kalcifikacije). Žile postanejo trde, toge, se ne morejo toliko prilagajati in povečajo tveganje za srčno žilne bolezni.
Vitamina D pa lahko v poletnem času dobimo dovolj, zaradi izpostavljanja kože soncu. V zimskih mesecih pa bi bilo najverjetneje smiselno posegati po dodatkih. Tudi v tem času koronavirusa je veliko govora o dodajanju vitamina D celotni populaciji.
Bi pa še tukaj poudarila, da je možno v laboratorijskih izvidih določiti stanje vitamina D v telesu. In mogoče bi bilo smiselno, da bi bila ta raziskava dostopna, rutinska in bi s tem prej zaznali tiste ljudi v populaciji, ki jim primanjkuje vitamina D.
Omega 3 maščobne kisline so preprečile kar 1,5 milijonov kardiovaskularnih obolenj pri ljudeh nad 55 let v naslednjih 5 letih oz. 64.5 milijonov prihranjenih stroškov zdravljenja.
Sara: Omega 3 in omega 6 maščobne kisline so pomemben gradnik celičnih membran. S tem regulirajo številne funkcije v telesu, kot so krvni tlak, strjevanje krvi, gastrična sekrecija, vnetja in imunski odziv.
V prehrani nam omega 3 maščobnih kislin pogosto primanjkuje, ker se ne prehranjujemo dovolj pogosto z ribjo, morsko prehrano. Hkrati pa vemo, da je vsebnost Omega 3 v gojenih ribah nižja.
Zanimivo je dejstvo, da imamo v Sloveniji registrirano zdravilo z omega 3 maščobnimi kislinami, ki se uporablja za zdravljenje oz. za zniževanje plazemskih lipidov.
Včasih pa je imelo indikacijo za uporabo po srčni kapi oz. za preprečevanje ponovitve srčnega infarkta, ker pa so ugotovili, da dokazov na tem področju ni več dovolj, so morali to indikacijo umakniti.
Fitosterol – več kot 31 milijonov Evropejcev nad 55 let živi s hudo obliko holesterola. 7
Zasledila sem na FB skupini, sicer se je šlo za diabetes, sem pa slišala tudi že za holesterol podobno, in sicer da enako stanje v krvi lahko enkrat pomeni normalno stanje, enkrat pa prekomerno.
Sara: Ja, pri smernicah za diabetes, za obvladovanje krvnega tlaka, za povišan holestrerol. To so kardiološke smernice, ki dokazujejo, da nižji, kot imamo LDL oz. slab holesterol, manjše je tveganje za ponovitev dogodka. Sploh pri ljudeh, ki so imeli srčni infarkt ali možgansko kap. Zato se te meje praktično nižajo do 0.
Redno jemanje fitosterola bi tako zmanjšalo dražjo obliko zdravljenja in skoraj 1,5 biljona stroškov v naslednjih 5 letih lahko preprečilo KVB pri 24.3 % ljudi.
Sara: Za fitosterol sicer še nimamo registriranega zdravila v Sloveniji, vsaj da bi jaz slišala zanj, ga ni. Fitosteroli so prav tako snovi, ki so prisotne v hrani; predvsem v rastlinskih oljih in nekaterih žitih.
Njihov glavni fiziološki učinek, ki vpliva pozitivno na koncentracijo holesterola, pa je ta, da zmanjša absorpcijo holesterola. Se pravi, da manj holesterola pride v kri. Vplivali naj bi tudi na znižanje t.i. »slabega« holesterola oz. LDL holesterola.
Pri vsem tem je moje mnenje tako, da vnos holesterola s hrano lahko omejimo, hkrati pa ne moremo preprečiti sinteze holesterola, ki se vsakodnevno dogaja v našem telesu. Tudi ustreznih študij okoli fitosterola na ljudeh zaenkrat še ni.
Če fitosterole primerjamo npr. z zdravili za zdravljenje holesterola. Statini kot zdravila za zdravljenje prekomernega holesterola namreč zavirajo sintezo holesterola in posledično na takšen način zmanjšamo koncentracijo holesterola v krvi.
Nenazadnje vemo, da je sinteza holesterola najpogosteje povezana z genetskimi dejavniki, in vsekakor ni povezana s samim vnosom holesterola s hrano. V zadnjem času pa se kaže, da na povečano sintezo holesterola vpliva tudi stres.
Kako bi se vi tega sistematično lotili, oz. kako že sedaj poteka preventiva v tej smeri?
Sara: Mogoče že s tem, ko sem omenila, da imamo registrirana zdravila, bi rekla da se jih sestematično že lotevamo, poskušamo vedno vključiti vezno nova zdravila, ko dobimo ustrezne dokaze.
V meni velja prepričanje, da je za svoje zdravje odgovoren vsak sam. Na voljo imamo vsem dostopen internet, številno literaturo, ki nam podaja ustrezne dnevne odmerke določenih snovi, vsebnosti posameznih vitaminov in mineralov. Vemo točno, kaj nam škoduje.
Pogosto pa opažam, da smo ljudje za svoje zdravje pripravljeni narediti bolj malo. Tudi če vemo, da nam kajenje škoduje, kadimo še naprej, jemo hitro prehrano in se izpostavljamo prekomernemu stresu. Zdravnik bolniku predpiše zdravilo, pa ga vseeno ne jemlje.
Tukaj lahko naredimo vsak pri sebi največ. Dejstvo je, da imamo ljudje številne kronične bolezni tudi zato, ker se je naša življenjska doba močno podaljšala.
Kako bi povzeli današnji pogovor in pospremili poslušalke ob zaključku?
Sara: Predvsem to, da uživamo raznovrstno in uravnoteženo prehrano. Če se ne poslužujemo določenih diet, lažje dosežemo dnevni vnos vitaminov in mineralov, ker nam prehrane ni potrebno tako skrbno načrtovat. Vedno je pametno jesti sezonsko, čim bolj domačo hrano in predvsem se s tem ne smemo prekomerno obremenjevati.