Epizoda #16: Ustvari sproščeno počutje v nosečnosti in materinstvu

V epizodi kako si ustvariti sproščeno nosečnost in materinstvo se Monika Šetinc pogovarja z Aljo Fabjan, integrativno psihoterapevtko.

Če si nosečka ali mlada mamica oz si morda želiš postati mamica, se najverjetneje srečuješ z raznoraznimi pomisleki, ki jih prinaša to obdobje. Vsaka ima svoje unikatne skrbi in vsaka ima svoje stiske.

Če želiš najti čustveno oporo ali pa konkretne nasvete, kako se na čustvenem nivoju pripraviti na nosečnost in materinstvo, bo ta epizoda prava zate.

O izzivih nosečnosti se govori zelo veliko, manj pa o izzivih, ki jih prinaša materinstvo, še posebej čisto na začetku v prvih tednih po porodu.

V tej epizodi se z Aljo Fabjan pogovarjava o tem, s kakšnimi skrbmi se srečujemo nosečke in mlade mamice, kakšni so možni čustveni zapleti, kako prepoznati zaplete, ki jih prinaša to obdobje, kako se zorganizirati in komunicirati s partnerjem, da ne bomo za vse same, kaj lahko pričakujemo od spolnih odnosov po porodu in še mnogo več.

Predlagam ti, da si hkrati prebereš tudi zapis te epizode, kjer te čakajo različne povezave za še več informacij in tehnik, poleg tega pa je tudi besedilo razčlenjeno tako, da boš zlahka našla konkretne korake, kako najti rešitev zase, kjer to potrebuješ.

Alja Fabjan je integrativna psihoterapevtka s certifikatom Mednarodne zveze za integrativno psihoterapijo, doktorandka Zakonske in družinske terapije in supervizorka v procesu.

Individualno, partnersko in družinsko terapijo izvaja že od leta 2010, v samostojni praksi ter v sodelovanju z zasebno psihiatrično ambulanto Temza. Je ena izmed online psihoterapevtov na portalu »Moj psihoterapevt« in kot psihoterapevtka in supervizorka sodeluje s Fakulteto za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani.

Še preden pa greva na podcast, bi te rada nekaj prosila. Z ekipo se trudimo najti zanimive teme in strokovnjake, vendar da bo ta podcast še boljši, rabim tvojo pomoč. Rada bi izvedela, kaj si ti želiš poslušati in izvedeti.

Je morda kakšna tema, o kateri bi rada da spregovorimo, imaš morda le kakšno specifično vprašanje, ali pa bi želela slišati kakšnega strokovnjaka, ki mu zaupaš ali ga spremljaš. Če imaš izzive, se zavedaj, da jih imajo tudi druge in boš pomagala ne le nam, ampak tudi drugim ženskam do informacij.

O svojih vprašanjih in predlogih mi lahko pišeš kjer je tebi najljubše. Najdeš me na IG, FB ali mailu.

Ustvari sproščeno počutje pred in po porodu

V epizodi kako ustvariti sproščeno počutje med nosečnostjo in materinstvom, se pogovarjamo z Aljo Fabjan, integrativno psihoterapevtko.

Alja Fabjan je integrativna psihoterapevtka s certifikatom Mednarodne zveze za integrativno psihoterapijo, doktorandka Zakonske in družinske terapije in supervizorka v procesu.

Citat

Pomembno je tudi zavedanje, da nam v vlogi mame ni potrebno biti popolna, kot tudi sicer ne.

Imate predlog za nov podcast?

Bi nam radi sporočili komentar, pripombo ali pohvalo?

Pišite nam na monika@kunapipi.si!

Monika: Ali je samozavedanje in čuječnost v nosečnosti še večjega pomena? Da vemo, kaj so naše prednosti, pomanjkljivosti, stresorji?

Seveda, nosečnost je obdobje, ko smo bolj občutljivi, tako fizično, kot tudi psihično.

V času nosečnosti, ženska doživlja ogromne spremembe, tako na fizičnem, kot tudi na psihičnem področju, oboje je podprto z ekstremnim hormonskim nihanjem, kar tudi vpliva na obe področji, zato so možnosti za razvoj depresije in anksioznosti povečane. 

Nosečnice se soočajo z velikimi, raznovrstnimi izzivi:

  • spreminja se njihovo telo, kar je včasih težko sprejeti,
  • nekatere morajo opustiti določene aktivnosti, ki so jim bile prej pomembne (npr. športne aktivnosti, druženja, delo…),
  • nekatere skrbi, kako bo s prekinitvijo dela, oziroma vrnitvijo nazaj v službo, če jih bo služba počakala,
  • spreminja se odnos do sebe in do drugih.
  • Poleg tega se mnoge srečujejo s strahovi; glede poteka nosečnosti, npr. da bi šlo kaj narobe, glede poroda (strah pred porodom), pred bolečino in glede obdobja po porodu (kako bodo zmogle skrbeti za novorojenčka, ali bo zdrav, kako bo vse prihod otroka vplival na partnerstvo, ali bodo še imele čas zase…).
  • Ob vsem tem imajo še ogromno dela s tem, da pripravijo vse potrebno za prihod novorojenčka, na voljo imajo toliko izbire glede vseh pripomočkov, da že postopek izbiranja lahko povzroči velik stres. 

Tudi, če v tem obdobju ni večjih zapletov, v smislu depresije, anksioznosti ali drugih psiholoških težav, ob katerih je terapevtska obravnava večinoma potrebna, je jasno, da gre za posebno, naporno obdobje, v katerem je potrebno usmeriti večjo pozornost na naše psihično zdravje.

  • Ključno je, da smo pozorne na svoje počutje,
  • se čim bolj zavedamo tega, kaj nas skrbi, kaj nas obremenjuje,
  • zakaj se počutimo na določen način,
  • poskusimo raziskati, kaj se skriva v ozadju neprijetnih občutkov,
  • se o tem morda s kom pogovorimo,
  • pa tudi, da si privoščimo dovolj počitka, na splošno skrbimo za fizično dobro počutje ter si najdemo oporo, ko nam je težko, v partnerju, prijateljici ali/in pa v strokovnjakih s področja fizičnega in psihičnega zdravja.

Monika: Kako se soočiti z realnimi pričakovanji v nosečnosti, porodu in materinstvu? Npr. vedeti, da ne obstaja “pravilen način poroda”, da ni nujno, da se mamice “takoj” zaljubijo v svojega otroka, da se je starševstva potrebno učiti ipd.

Alja: V času nosečnosti se lahko soočimo z obstoječimi miti o nosečnosti in materinstvu ter razčistimo pri sebi, kaj morda drži in kaj ne.

Naša pričakovanja so velikokrat izvor težav.

Če torej pričakujemo, da nas bo otrok osrečil, same pa trenutno nismo zadovoljne z življenjem, bomo verjetno po rojstvu še bolj razočarane.

Mame težko govorijo (ali na forumih pišejo) o senčnih plateh materinstva. Razlog je verjetno v tem, da smo polni sporočil družbe, mitov o tem, kako lepo bo vse.

Ko ugotovijo, da ni, se počutijo krive, nesposobne, šibke. V resnici pa gre za čisto normalno stvar. Pomembno je da se zavedamo, da ni možno, da je ena stvar samo lepa, prijetna. Vse ime tudi svoje senčne plati.

Mislim, da se z občutki negotovosti, nesposobnosti in krivde, srečuje prav vsaka mama in pomemben del pomoči v zvezi s tem je, da to sprejmemo kot nekaj normalnega, pričakovanega. Gre namreč za novo situacijo (tudi za tiste, ki nimajo prvega otroka – v tem primeru je nova situacija drugi, tretji… otrok.

In v novi situaciji si moramo dati čas, da se nanjo navadimo. Sprejetje, da se na psihološkem področju lahko dogaja marsikaj.

Prihod otroka pomeni niz novih situacij, saj se stalno nekaj spreminja, vsaj v prvih letih se stalno srečujemo z novimi izzivi, ki jih, seveda, še ne obvladamo. Zato je nujno, da mama sprejme, da bo vzdušje občasno kaotično, da bodo tudi slabi trenutki, dnevi, morda meseci.

Podoba materinstva, ki nam jo ponuja družba je, da je materinstvo nekaj najlepšega, da žensko osreči, o temnih plateh pa se navadno ne govori. Vendar ni treba, da sprejmemo to podobo, se primerjamo z njo in smo nato razočarane. Nevarno je tudi primerjanje z drugimi, sploh s podobami, katere vidimo na družbenih omrežjih. Realnost je drugačna, objavlja se fikcija, verjetno nobena mama ne objavi slike solz, po par neprespanih nočeh.

Monika: Zakaj je pomembno govoriti o različnih vrstah mentalnega zdravja, npr. o anksioznosti, depresiji po porodu, psihozi po porodu? Kako ločimo, brez da vse vržemo v en koš?

Alja: Psihološko zdravje nosečnic in mamic je nekako spregledano. Sistem sicer ponuja določena izobraževanja, vendar imam občutek, da ponujajo veliko »tehničnih« informacij, na psihološkem področju pa se omenja poporodna depresija in pomen partnerjeve opore, kaj dosti več pa ne.

Kako ločimo posamezne motnje?

Največ se govori o poporodni depresiji. Znaki (poporodne) depresije so:

  • žalost in melanholija, ki lahko traja večino dneva in dlje kot tri mesece,
  • izguba interesa in veselja za dejavnosti, ki so nas včasih veselile
  • pomanjkanje energije volje za vsakodnevna opravila,
  • prehranjevalne težave (in posledično izguba ali povišanje telesne teže),
  • težave s spanjem in koncentracijo,
  • močni občutki ničvrednosti, nesposobnosti, obupa, nemoči, krivde…
  • nekatere mamice tudi govorijo o tem da sovražijo ali da ne morejo imeti rade otroka.

Pomembno je, da mame depresije ne zamenjujejo z močno utrujenostjo in izčrpanostjo, tudi slednja namreč prinaša naštete simptome.

V takšnem primeru je dobro narediti preizkus – da se poskusimo par dni dobro naspati  (Otroka lahko damo očku, babici ali komu drugemu) in opazujmo, ali se bo razpoloženje kaj izboljšalo. Dovolj spanja mora biti res na prvem mestu, to je najbolj pomembna preventiva pred psihološkimi zapleti.

O poporodni depresiji se govori veliko, manj pa se govori o anksioznih motnjah v tem obporodnem obdobju, se pravi v obdobju nosečnosti in v obdobju po porodu.

Depresija se pojavi pri 15 % nosečnic in mamic po porodu, medtem ko je anksiozna motnja precej bolj pogosta in se z njo sreča 25% nosečnic in 17 % mladih mamic. 

Anksiozne motnje so najpogostejše duševne motnje, vsaj enkrat v življenju naj bi za eno od oblik anksioznosti trpelo kar 30 odstotkov ljudi, zato so večini simptomi dobro znani, čeprav imajo različne obraze, anksioznost se izraža skozi različne motnje:

  • stalna tesnoba in zaskrbljenost glede določenega področja ali pa
  • splošen, razpršen strah, ki vztrajno sprašuje: “Kaj bo, če…?”(GAM)

Konkretno tukaj mamice največkrat skrbi, kaj bo, če ne bom znala poskrbeti za otroka, kaj bo če otrok zboli, kaj bo, če mi partner ne bo stal ob strani in se bova prepirala, … Seveda gre za neke pretirane skrbi, ki so nesorazmerne z realno situacijo, ki se odvija.

  • potenje, vrtoglavica, razbijanje srca, stopnjevanje simptomov v
  • panične napade, katere spremlja grozljiv občutek, da se nam bo zmešalo, ali, da bomo umrli (panična motnja)
  • izogibanje situacijam, kjer je veliko ljudi, strah pred izpostavljenostjo (SF),
  • ponavljajoče se neprijetne, obsesivne misli, katere poskušamo odgnati s ponavljajočimi rituali recimo umivanje rok, prižiganje, uagašanje luči, da se trudimo ne stopati po črtah, … (OKM) 
  • občutki otopelosti, zamrznjenosti, prebliski mučnih spominov (PSTM)

Poporodna psihoza je precej redka, pojavi se pri 0,1 % mladih mamic. Navadno se pojavi med tretjim in štirinajstim dnem po porodu, lahko pa tudi pozneje. Je bolj nenadna in očitna kot poporodna depresija. Značilni so:

  • izguba stika z resničnostjo (neskladnost mišljenja in vedenja z resničnostjo, posameznica lahko vidi, sliši ali čuti stvari, ki ne obstajajo, ima privide ali preganjavico),
  • nerazumljiva in zmedena govorica, pretirano dobro razpoloženje, vznemirjenost,
  • pretirano nezaupanje in neutemeljen strah zase ali za otroka.

Gre za resno bolezen, ki zahteva takojšnje zdravljenje pri psihiatru.

Je pa seveda tudi pri poporodni depresiji in anksioznih motnjah dobro, da se pogovorimo s strokovnjakom. Namreč prej kot bomo začele reševati probleme, bo zdravljenje krajše in lažje.

Monika: Tukaj bi te rada obvestila, da smo o poporodni depresiji že govorili z dr. Anjo Plemenitaš v 6. epizodi in če imaš občutek, da se srečuješ s poporodno depresijo, te vabim, da epizodo polušaš in najdeš še kakšne informacije, npr. o tem zakaj poporodna depresija nastane, na koga se lahko obrneš, ipd. 

Zdaj pa če grem kar naprej z naslednjim vprašanjem. Razen psihoze, ki je zelo očitna navzven. Anksioznost in depresijo pri sebi mamica lahko opazi. Ni pa nujno, da bo zelo izrazita navzven. Na kaj so v teh primerih lahko pozorni svojci, partner, babica, ko pride na dom pri mamici, ki torej na ven ne kaže tako očitne znake?

Alja: Kakšne simptome se opazi na ven, kakšne pa tudi ne. Zato je pomembno, da so tudi bližnji pozorni na spremembo pri vedenju, spremembno v čustvovanju, spremembo v mišljenju. Če se jim zdi, da nosečnica ali mlada mamica izraža precej večjo skrb, pretirano skrb zase, okoli novorojenčka ali glede kakšnih obveznosti.

Če se njeno razpoloženje spremenilo, poslabšalo, npr. je bolj jokava, nima volje, se izogiba nekim dejavnostim, ali pa recimo če pride do izgube stika z realnostjo (pri psihozi).

Dobro je, da se takrat pogovorimo z mamico, nosečnico in probamo skupaj narediti plan, kako bomo naprej ukrepali.

Monika: Kako se spoprijeti z logiko materinskega perfekcionizma oz. “vedeti vse in narediti vse”?

Alja: Perfekcionizem je podlaga za nastanek mnogih psiholoških stisk in motenj, nikakor ni dobra stvar.

Če smo že po naravi perfekcionistični in nam to pokvari marsikakšen trenutek, si poiščimo pomoč, kajti sami v boju proti zelo močnemu perfekcionizmu res težko zmagamo.

Potrebno je odkriti, zakaj je nastal in te vzroke odpraviti  – v njegovem ozadju pogosto najdemo negotovost vase.

Posebno v obdobju zgodnjega materinstva, nam lahko perfekcionizem popolnoma pokvari izkušnjo materinstva, nas oropa za veselje, kajti vedno bi bilo potrebno narediti še kaj, narediti bolje.

Na ta način se lahko popolnoma izčrpamo, izgorimo, kar pa lahko vodi do resnih bolezenskih stanj, celo do smrti.

Otroku smo vzor v vseh pogledih, tudi v tem, kako poskrbeti zase. Če otrok vsakodnevno gleda utrujeno, brezvoljno mamo in je priča prepirom med staršema, v zameno za to, da so vse njegove oblekice zlikane ter je kosilo vedno ob isti uri, to ni dobra menjava.

Otrok bolje vidi, kot sliši, to pomeni, da se uči preko zgleda – če se otrok nauči, da je potrebno ves čas delati ali delo vedno opraviti kar se da popolno, ker tako dela mama, ne bo dobro zanj.

Do otrok se trudimo biti prijazni in prizanesljivi, pozabljamo pa, da če smo stroge in kritične do sebe, se bo tega naučil tudi otrok. Za otroka je torej bolj pomembno, da ima mamo, ki je zadovoljna, kakor da je prebrala vse knjige o vzgoji ter zna skuhati sto različnih kašic.

Moramo se vprašati:

  • kakšen je smisel naših vsako dnevnih in tedenskih opravil,
  • kje se bi dalo prihraniti na času, katerega bi lahko investirali v kaj, kar je pomembnejše.

Monika: Še ena stvar, ki lahko mlade mamice omejujejo ali spravljajo v slabo voljo so miti, ki lahko pride iz neposredne bližine npr. mam, sester, tet, prijateljic. Ali pa forumov. Kako naj mlada mamica filtrira med vsemi temi informacijami in miti.

Alja: Uf, forumi in splet so res pravi »strup« za vse, ki so negotovi in nosečnice in mlade mamice ponavadi so (negotove). Zavedati se je potrebno, da so izkušnje drugih, neznancev ali pa naših mam, babic, pač izkušnje drugih, mi pa imamo, oziroma bomo imeli svoje izkušnje.

Pomembno je, da iščemo informacijske vire, ki so vredni zaupanja. Še bolj pa, da smo pozorni nase in na dogajanje okoli nas ter posebej znotraj nas, tu se ponavadi skrivajo pravi odgovori na naša vprašanja / dvome.

Če recimo otroku naše prijateljice pomaga proti krčem topla kopel, ni nujno, da bo ta pomagala tudi našemu otroku, če prebiramo na forumu nasvete o tem, kaj narediti, da otrok prespi celo noč in jih lahko upoštevamo, naš otrok pa še vseeno ne prespi cele noči, ne pomeni, da delamo kaj narobe. Isti nasveti pač ne delujejo enako za vse.

Potrebno je, da zelo pozorno spremljamo tako naše odzive, kot odzive otroka ter poskušamo nove stvari. Preizkušajmo tudi te nasvete, ki jih dobimo ali preberemo. Vendar takšne, ki ustrezajo nam. Potem pa opazujmo, kako se obnesejo in se potem obdločimo, ali bomo še nadaljevali v tej smeri, ai pa ne.

Vedno spodbujam mame, da otroku dajo ali pa z otrokom počnejo stvari, ki so njej všeč. Zakaj bi vsak dan morali na sprehod, če pa nam je to mučno recimo? Naj gre na sprehod z njim očka ali kdo drug, mama pa z njim raje riše, če jo bolj veseli. Da npr. otroku predvajajo glasbo, ki je všeč njej. Zakaj bi morala poslušati Bacha, zato ker je prebrala, da je to dobro za razvoj otrokovih možganov, če bi pa sama raje poslušala rock glasbo, pa bi se ob tem zabavala in bi otrok opazil da se mamica zabava in bi bilo otroku to bolj prijetno ob tem z njo.

Če se silimo in z otrokom delamo stvari, ki se nam upirajo, bo otrok to čutil. In je boljše, da otroku ponudimo tisto, kar nam je vsaj za silo prijetno. Seveda v nekem krogu primernih stvari zanj.

Monika: Kakšno je vaše mnenje o sistematični vzpostavitvi podpornega sistema tako v nosečnosti kot po porodu? Npr. moj stric Jože mi lahko pomaga pri tehničnih opravilih okoli hiše, moja sestra Veronika ima rada otroke in lahko popazi, v kolikor bo potrebno, prijateljica Ana mi lahko skoči v trgovino, če bom potrebovala…

Alja: Menim, da je to zelo dobra ideja, vsaj za prve tedne po porodu. Medtem, ko ima v obdobju nosečnosti bodoča mama navadno kar nekaj podpore, v obliki večje pozornosti in pomoči s strani bližnjih, večjega poudarka na skrbi in smernicah za fizično zdravje, številnih zdravstvenih pregledov in tudi podpore s strani raznih institucij, ter dejavnosti, katere si lahko izbere sama.

V obdobju po porodu pa je precej bolj prepuščena sama sebi, oziroma odvisna od lastne organizacije sistema pomoči.

Res pomembno je, da si zna mlada mamica sama  poiskati podporo v okolici, ko jo potrebuje. Ker do tega bo prišlo. Najhuje je, če je sama z vsemi dvomi, skrbmi in obveznostmi, ker tako želi, ker je obremenjena s tem, da bi morala vse, ali vsaj večino, postoriti sama (sploh če je v ozadju kakšen perfekcionizem).

Da se skomunicira tudi s partnerjem, ker ne moremo pričakovati, da nam bo partner bral misli, kar se pogosto dogaja. Pomembno je, da znamo in si dovolimo prositi za pomoč.

Monika: Kako pomemben je “bojni plan” v partnerstvu? Npr. veliko stresa se lahko prihrani v scenarijih kot so: partner ne bo bral vaših misli, morala boste biti specifična v željah. Ali pa opravljanje hišnih opravil bo padlo (vsaj v začetni fazi) na ramena partnerja (ne da bo nastopil scenarij, ko bo šel spat otrok, bo šla mamica čistiti stanovanje…).

Alja: Tukaj je ključna komunikacija. Da se o tem stvareh pogovarjamo in jasno postavimo pravila, izrazimo želje, kot so: “Želela bi, da bi delal več … / manj … / prej hodil domov, …

Glede partnerstva svetujem, da se partnerja, ki pričakujeta dojenčka, že v nosečnosti čimveč pogovarjata o tem, kakšna so njuna pričakovanja, želje, strahovi glede prelomnice in novega obdobja. 

Priporočam, da naredita nekakšen »bojni plan« za partnerstvo, saj bo po rojstvu otročka, za sprotno predelovanje vsakodnevnih težav, verjetno manj časa in energije.

Lahko si začrtamo neke okvirne smernice, kako naj bi stvari potekale, npr. glede deljenja gospodinjskih del, vendar pa ne zaidemo v podrobnosti, saj bo na realnost verjetno precej drugačna od naših trenutnih predstav. Da jih kasneje skupaj prilagajata in se sproti dogovarjamo o tem kaj nas moti, kaj nam je všeč, kaj bi spremenili, ipd.

Pomembno je predvsem, da je tako kot bodoča mama, tudi bodoči očka, pripravljena na spremembo življenjskega sloga, katero bo prinesel otrok, v smeri, da bo imel več obveznosti doma in manj časa zase. Ter, da se oba zavedata, da bo nova vloga prinesla spremembe v partnerskem odnosu. Pa tudi pri drugem, tretjem otroku. Vedno bolj bosta starša in vedno manj partnerja. Že samo zavedanje, da bodo spremembe, veliko naredi. V nasprotnem primeru, torej če živita v iluzijah, da bo vse ostalo enkako, lahko pričakujemo težave v partnerstvu. 

Kakšni so lahko načini spoprijemanja z intimnostjo v partnerskem odnosu po porodu?

Večina ginekologov priporoča, da se s prvim spolnim odnosom po porodu počaka 6 tednov, oziroma do ginekološkega pregleda, na katerem ginekolog oceni, če je že čas za spolnost. Morda je bolje počakati kakšen dan več, ravno zato, da se izognemo morebitni bolečini ob spolnem odnosu, ki lahko povzroči strah ali odpor do spolnosti v prihodnje. Vsekakor pa sem mnenja, da vsak najbolje ve zase, kdaj je pripravljen. Če kdo od partnerjev čuti, da še ni čas, velja to upoštevati.

Da ženska po porodu ne čuti želje po spolnosti, so to lahko hormonska nihanja. Tukaj ne moremo kaj dosti spremeniti, počakamo, da to obdobje mine. Če bi bilo potrebno ukrepati, naj zadevo pregleda specialist. Druga stvar pa je utrujenost.

Partnerja naj se trudita v smeri zmanjševanja utrujenosti. Torej razmišljata skupaj v smeri: Kako bi lahko bolje poskrbela zase in za dovolj počitka? Bi si mogoče lahko organizirala več pomoči v zvezi z dojenčkom ali drugimi opravili?

Zamere do partnerja pa so pogosto razlog v ozadju za zmanjšano željo po spolnosti. Če prihaja do teh težav, je to potrebno razčistiti. 

Pomembno se mi zdi tudi poudariti, da vsaka nova situacija zahteva nekaj časa, da se nanjo prilagodimo, v času prilagajanja, pa lahko občutimo določeno stisko, nezanimanje ali odpor do nekaterih aktivnosti, ki so nas prej veselile, kot npr. spolnost.

V porodnem obdobju je čisto običajno, da so v ospredju druge stvari. Materinstvo, oziroma prihod novega družinskega člana, je vsekakor nova situacija, ki prinaša mnogo sprememb, zato je pomembno, da smo v času prilagajanja do sebe (in do drugih, ki preživljajo isto) kar se da razumevajoči in prijazni.

Negotove pa smo lahko tudi glede telesne podobe. Mogoče si nismo všeč zaradi odvečnih kilogramov, brazgotin – in je to lahko problem pri spolnosti.

Torej se o teh stvareh s partnerjem odkrito pogovarjamo in iščemo najboljšo rešitev.

Monika: Pa če bi zdaj osvetlili še eno problematiko in morebitne stiske poslušalk, ki se nahajajo v istospolnem partnerstvu. Imajo te mamice še kakšne dodatne izzive oz. kako se razlikuje materistvo v istospolnem partnerstvu od heterospolnega odnosa?

Alja: Po eni strani se ženske v homoseksualnem odnosu srečujejo s dodatnimi izzivi, žal.

Večina žensk, pa naj bodo v katerikoli od oblik zveze ali pa samske, se srečuje na prehodu v novo, materinsko vlogo, s podobnimi izzivi:

  • z razočaranjem zaradi nerealnih pričakovanj,
  • težavami zaradi pomanjkanja spanca,
  • slabo samopodobo zaradi nakopičenih kilogramov,
  • kopico novih stvari, ki jih mora mama kar naenkrat obvladati,
  • skrbi, ki jih prinese novorojenček,
  • pomanjkanjem potrditev s strani kariere ali hobijev, ki jih je prejemala prej,
  • pomanjkanjem pozornosti s strani bližnjih, katera zdaj seveda pripada novorojenčku
  • ter s kroničnim pomankanjem časa zase.

Dodatni izzivi, s katerimi se srečujejo ženske v istospolnem partnerstvu, so, žal, še vedno pogosto nesprejemanje družbe, odzivi okolice, nekje še s formalnimi težavami v smislu prisotnosti pri porodu, obiski v porodnišnici, morda s kakšnimi zbadjivimi vprašanji v slogu: »ali si ti mama ali očka« ter teža tega, da je potrebno svojo situacijo razlagati okolici. Bi rekla, da je samskim mamicam ter tistim v homoseksualnem partnerstvu, še težje

Je pa veliko odvisno od kvalitete partnerskega odnosa in splošnega zadovoljstva mamice s svojim življenjem.

Monika: Kako posredovati sporočilnost ženskam, ki so že v osnovi “preveč skrbeče”, kako jim bo uspelo? Obstaja klasično vprašanje, ki si ga lahko postavijo, ko gre vse narobe:” Ali je to nekaj, kar bo še pomembno čez en mesec?”

Alja: Kako se bomo kot nosečnice in kasneje mlade mamice soočale z vsemi izzivi in težavami, ki jih prinaša materinstvo, je precej odvisno od našega psihičnega stanja ter od sposobnosti prilagoditve novim razmeram. 

V kolikor je v dobrem stiku s svojimi občutki, jih zaznava, prepoznava, ter si dovoli in zna izražati tudi neprijetne občutke sproti in na primeren način, je to vsekakor velik ščit pred morebitnimi psihičnimi zapleti, lažje se bo prilagodila.

Drug, zelo pomemben faktor je kvaliteta njenih odnos z bližnjimi in opora iz okolja, ki jo prejema in ki si jo dovoli prejeti. Spletimo si dobre odnose, veliko komunicirajmo, smo iskreni in se postavimo zase in ne pozabimo nase, se postavljajmo v ospredje.

To je osnova za to, da bo materinstvo potekalo bolj mirno, gladko. Vedno pa so tudi izzivi.

V kolikor je v trdni in osrečujoči partnerski zvezi, ter morda prejema tudi naklonjenost, razumevanje in pomoč s strani sorodstva, ima nosečnica, oziroma mlada mamica, precej boljše možnosti za dobro psihično počutje ter za to, da tudi sama splete dober odnos z novorojenim otrokom.

Na prvem mestu bi morala ostati skrb za lastno psihično in fizično dobro, v obliki primerne prehrane ter telesne vadbe, zagotavljanja vsaj približno dovolj spanja in počitka ter tudi časa zase – za stvari, ki so jo veselile, preden je postala mama. 

To, da mama predela svoje morebitne nerazrešene psihološke vsebine, travme iz preteklosti, poskrbi za zadovoljstvo v partnerstvu ter v odnosih z drugimi, sploh pa vsakodnevno za lastno zadovoljstvo, je največ, kar lahko naredi za podlago, iz katere bo možen razvoj zdravega in srečnega otroka. 

Če je mama preveč zaskrbljena, oziroma anksiozna… Dobro se je vprašati, zakaj smo takšne kot smo. Ali gre za na primer nek perfekcionizem, ali smo zaskrbljene zaradi izkušenj iz preteklosti, zaradi dogodkov. Skratka čimbolj raziščimo ozadje težav.

Glede zmanjševanja strahov, mamicam predlagam, da pomislijo na to, kaj jim je v boju s skrbmi pomagalo v preteklosti. Če jih recimo skrbi, da ne bodo zmogle, se jim je to dogajalo že v preteklosti v povezavi z novimi izkušnjami? Kako je minilo?

Pomembno je tudi zavedanje, da nam v vlogi mame ni potrebno biti popolna, kot tudi sicer ne. Če nas skrbi  prav določeno področje, se morda lahko poskusimo pripraviti v obliki zbiranja čim več informacij in znanja. Nekaterim to zelo koristi, druge pa lahko spravi v še večjo zaskrbljenost. Preverimo, kaj najbolje deluje za vas.

In ja –dobro je tudi, da se vprašamo o tem, če bodo stvari, ki nas skrbijo zdaj, pomembne čez teden, mesec dni, vodimo dnevnik o skrbeh, kateri nas sčasoma nauči, da nas kar naprej nekaj skrbi, skrbi pa se ne realizirajo in smo še vedno ok – to spoznanje včasih zelo pomaga.

Če je mama preveč skrbeča, torej, če se trudi za vse poskrbeti, je odvisno od tega, zakaj je tako. Mogoče ni perfekcionizem, pač pa le nima dovolj opore s strani partnerja ali bližnjih in zato ne vidi drugih možnosti in je vse na njenih ramenih. Če gre za prvo ter se s tem spopada že dalj časa, svetujem, da poišče strokovno pomoč, če gre za drugo, pa naj na vsak način poskusi koga prositi za pomoč. Komunikacija je ključna.

Včasih je potrebno samo povedati, kaj želimo, partner ali bližnji nam pač ne berejo misli.

Spomnim se primera, ko je neka gospa leta in leta kuhala zamero do partnerja, ker ni nikoli peljal hčerke v gledališče, ali se jima pri tem pridružil, onidve pa sta hodili tja skoraj vsak teden. Ko mu je to končno povedala, je odvrnil, da nikakor ni vedel, da si želita, da bi šel zraven, da je vedno mislil, da je to njun čas, da želita iti sami.

No, takšnim stvarem bi se lahko izognili, če bi le več komunicirali. Z vsemi. S sabo, partnerjem, otroci in vsemi, ki so nam pomembni.

Monika: Kako se kot psihoterapevtka lotite tokofobije (strahu pred porodom)?

Alja: Najprej bi svetovala, da tukaj poišče strokovno pomoč, če gre za fobijo, je dobro, da se ta fobija preveri v okviru terapije. V začetku se osredotočamo na raziskovanje ozadja strahu, torej da čim bolj osvetlimo problematiko.

S klientko se posvetimo temu, česa jo je pravzaprav strah:

  • ali gre za bolečino,
  • ali za možne zaplete, poškodbe, ki bi nastali pri porodu, ipd

Kontretno pri terapiji:

  • iščemo razne »vire«, ki bi lahko bile klientki v podporo pri »boju« s strahom,
  • naredimo plan, kaj narediti,
  • naučimo se sprostitvenih tehnik,
  • izpostavitve v imaginaciji, to pomeni, da gremo skozi porod in zraven se poslužujemo različnih tehnik, npr sproščenega dihanja,
  • usmeriti mamico k tem, da tudi sama najde načine, kako si lahko olajša stisko
  • trudiva se torej v smeri »opolnomočenja« mamice, ki ima strah pred porodom

V ozadju strahu, različnih fobij je pa nemalokrat tudi nek travmatični dogodek, katerega je potrebno predelati, potem se se strah postopoma zmanjša.

Poslušaš lahko tudi epizodo, specifično o strahu pred podorom.

Monika: Namesto zaključka

Alja: Materinstvo je zelo lepo. Dobro je tukaj vedet, da se otrok rodi v enem trenutku, mama se pa ne rodi v tistem trenutku. Mama postane postopoma. In to si moramo dovoliti in biti do sebe prijazne in razumevajoče. Ne smemo pričakovati od sebe, da bomo 100% odlične v novi vlogi in novi situaciji, v kateri se znajdemo prvič. Manj kot bodo zahtevne do sebe, bolj bomo lahko uživale z otrokom in tudi same. Vzamimo si čas zase, to je zelo pomembno in mislim, da je to dober vzor za otroka. 

Bonus za vas!

V kolikor se vam je zdel podcast zanimiv in bi radi, da jih naredimo še več, vas prosimo za vašo pomoč:

1. Pustite komentar spodaj ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!

2. Delite podcast na Facebooku med svoje prijateljice – tu.

3. Preverite našo novo ponudbo kvalitetnih intimnih izdelkov – morda pa najdete kaj zase! (p.s. Imamo tudi brezplačno dostavo.)

Ne spreglejte tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja