Podcast
Epizoda #15: Motnje spanja pri otrocih
V petnajsti epizodi podcasta Kunapipi se pogovarjamo z Natašo Leban, mag. socialne pedagogike o motnjah spanja pri otrocih.
Citat
Majhnim otrokom za razliko od odraslih zgolj nočni spanec ne zadošča.
Nataša Leban, mag. socialne pedagogike
Gost
Nataša Leban, je mag. socialne pedagogike, delovna terapevtka, geštalt izkustvena družinska psihoterapevtka s certifikatom eagt, oz. GiTa, to je akreditiran inštitut Evropske zveze za Gestalt terapijo.
Že več kot 30 let opravlja prostovoljska dela. Ima pestre izkušnje z vzgojo otrok in izobraževanjem staršev, včasih kot ravnateljica vrtca, trenutno pa kot zaposlena v osnovni šoli, kjer se več čas giblje med vrtcem in osnovno šolo in je tako vedno v stiku z otroci.
Poleg tega je zadnjih 15 let strokovna sodelavka na forumu Med.Over.net, zunanja strokovna sodelavka društva Jonatan prijatelj društvo, ki nudi podporo staršem oziroma družinam otrok z rakom, kot tudi staršem umirajočih otrok in tudi strokovna sodelavka na RK Lj.
Uvodnik
Tokrat se bomo pogovarjali o motnjah spanca pri otrocih ter kako izboljšati ali odpraviti motnje spanja pogovarjali z magistro Natašo Leban, njen intervju si lahko preberete tudi na naši spletni strani, povezava vas čaka v zapisu epizode.
Pomanjkanje spanca in pomanjkanje kvalitetnega spanca vpliva na poslabšanje imunskega sistema, zvišanje krvnega pritiska, poveča možnost nastanka za sladkorno bolezen, kardiovuskularne bolezni, poslabša se nam koncentracija in zmožnost osredotočanja, vpliva na nihanje razpoloženja in mnoge druge posledice.
Dober spanec je temelj za normalno delovanje skozi dan. Da imamo dovolj energije za vse potrebne izzive, da smo motivirani za delo, da smo si pripravljeni vzeti čas za športne aktivnosti in hobije, da imamo voljo in energijo tudi za otroke.
Današnji način življenja nam otežuje ustvarjanje pogojev za kvaliteten spanec.
Pomanjkanje spanca pušča dolgoročne in kratkoročne posledice tudi na otrocih in zamujenega spanca ne moremo nikoli nadoknaditi.
Zato se nam je zdelo pomembno, da o tem spregovorimo. Da vam lahko ponudimo informacije iz prve roke, o tem, kaj je kvaliteten spanec, kako ustvariti pogoje in novo rutino za boljši spanec pri otrocih in tudi odraslih – na konkreten način.
Transkript podcasta
Kako definiramo kakovosten spanec in kako se razlikuje med otroci in odraslimi?
Nataša: Spanje pri otrocih je drugačno kot spanje pri odraslih, saj je njihova biološka ura drugačna.
Sicer so faze spanja enake kot pri odraslem, vendar so krajše in številčnejše. Mlajši, kot je otrok, več faz spanja je.
Otroci več časa preživijo v plitvem stanju. Za rast in razvoj otrok so pomembne vse faze spanja in ne smejo manjkati. Ko postajajo starejši, dozoreva tudi njihov spalni cikel, potrebujejo manj spanca tako po številčnosti faz, kot tudi manj ur.
Otrokom za razliko od odraslih zgolj nočni spanec ne zadošča. Včasih so težave, ker otroci čez dan ne spijo. Popoldanski počitek pa skoraj zagotovo še potrebujejo otroci do 6. leta. Potreba po popoldanskem počitku začne izvenevati med dopolnjenim 5. in 6. letom starosti.
Kot ravnateljica v vrtcu sem strokovne sodelavke spodbudila k raziskovanju področja počitka in spanca pri najmlajših. Naše strokovno delo smo naslovili «Spočiti rastemo kot gobice«. Majhnim otrokom za razliko od odraslih zgolj nočni spanec ne zadošča.
Zadosten spanec pri otroku je ključen dejavnik tudi za utrjevanje spomina ter usvajanja spretnosti in veščin. Če pride otrok v vrtec zaspan, ne more slediti.
Premalo poudarka pa se daje na to, da za motnjami spanja trpi približno 25 do 30 % odrasle populacije.
Obstaja celo klasifikacija motenj, ki zajema nespečnost, motnje dihanja v spanju, motenj ritma v spanju itd. a se o tem vse premalo govori.
Vsak starš najbolj pozna svojega otroka, pa vendar, kaj pa otroci, ki že prej ne potrebujejo popoldanskega spanca, npr. pri 2, 3, , letih – je to dejansko mogoče, ali je tukaj kakšna težava?
Nataša: Razlog za to je način življenja. Težje je vzpostaviti in se držati reda, ustaljenega življenja, ni toliko fizične aktivnosti, kot jo je bilo včasih. Svet se je v zadnjih letih zelo spremenil. Včasih niti nimaš časa ali pa energije, da bi se posvetil otroku, nas mogoče celo ni doma.
Splet okoliščin in spremembe prinašajo posledice tudi na kvalitetnem spanju otrok.
Kaj je pet najpogostejših skrbi staršev pri otrocih z motnjami spanja?
Nataša: Najpogostejša skrb oziroma vprašanje, ki ga vedno znova dobim od staršev, je: kako naj otroka pripravim, da bo zvečer zaspal? Zvečer, ko naj bi šel otrok spat, je najbolj nemiren.,
Druga skrb izhaja iz tega, ko se otrok, ki ni dovolj naspal, se zjutraj zbuja razdražen in utrujen in potekajo doma prave male vojne.
Iz tega izhaja potem tretja, tudi pogosta skrb, ker so starši že navsezgodaj psihično utrujeni (kar vpliva na varnost na cestah in na delo v delovnem procesu), razdraženi, brez energije.
Starši so pogosto negotovi, ali tisto, kar počnejo (in ne deluje), delajo prav? V pogovorih s starši pa tudi večkrat ugotovim, da so morda prisotni neki vzgojni elementi, ki vplivajo na otroka in niso jasno opredeljeni v okviru posredne vzgoje, a očitno vplivajo na marsikaj.
Peta in lahko bi bila tudi prva: skrb zaradi tega, ker otrok, ki ni dovolj naspan vse prepogosto zboleva.
Katere so kratkoročne in dolgoročne posledice motenj spanca?
Nataša: Za regeneracijo telesa je nujen fizični počitek.
Tako pri odraslih kot tudi otrocih se zniža nivo imunske odzivnosti, a opažam, da temu žal ne posvečamo dovolj pozornosti.
Pri odraslih sem šele sedaj v času korone zaznala več poudarka na preventivi glede spanca, prej le v primeru problematike »izgorelosti« ali pa v ocenah duševnega zdravja, kjer se govori o nespečnosti.
O spalnih navadah tako otrok, kot odraslih se premalo govori in vesela sem, da se vam je ta tematika zdela vredna pozornosti. S prehrano se, na primer, ukvarjamo mnogo mnogo več.
Tako kot sem se naučila pred mnogimi leti, bi danes znova poudarila: spanje je stanje telesne, duševne in socialne blaginje.
Prav zagotovo se otroci in tudi odrasli zaradi slabega spanca težje zberejo in so težje pozorni na izvajanje katerihkoli nalog oziroma nastane pomanjkanje energije za izvajanje aktivnosti, tako pri otrocih, kot tudi odraslih.
Spanec krepi spomin. Z znanostjo je podprto dejstvo, da spanec pomaga pri presnovi sladkorja, kar tudi pomaga pri preprečevanju sladkorne bolezni.
Na splošno bi lahko rekla, da slab spanec ne samo poslabša, ampak zelo poslabša kakovost življenja.
Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje in oceno na Apple podcastih. Uporabljaš kaj drugega? Potem mi piši na tilen@kunapipi.si in povej, kaj ti je na podcastu Kunapipi najbolj všeč. ?
Koliko časa traja, da se otrok nauči (oz. da ga naučimo) spati v primeru motenj spanca? Kdaj bi otrok v bistvu “moral znati” sam zaspati?
Nataša: Na to vprašanje ne boste dobili enoznačnega odgovora, saj je spanje odvisno od mnogih dejavnikov:
- starosti otroka,
- temperamenta otroka,
- dednosti,
- doslednosti staršev,
- reda in pravil v družini oziroma postavljanja zdravih meja,
- kulturnih in socialnih značilnosti družine (kako družina gleda na spanje)
- posebnosti okolja, v katerem živijo (npr. ne živijo vsi v hiši in vsak v svoji sobi, … )
Obstaja pa recept, ki deluje v praksi: vztrajati pri spremembah je potrebno vsaj 21 dni. Pri tem je treba povdariti, da se lotimo ene spremembe hkrati. Kar pa ni vedno tako. Velikokrat se lotimo več sprememb in potem posvečamo eni stvari nekaj dni in drugi stvari nekaj dni – to ne deluje. Če novo navado opustimo po 5 dneh in prehitro obupamo, v tem času ne doseže pravega učinka in ne moremo reči, da ne deluje.
Torej pri eni stvari je treba vztrajati 3 tedne. Še boljše pa 5 tednov.
Neprespan otrok pomeni neprespane starše. To pa prinese razdražljivost in slabo voljo, ki je kot začaran krog. Kaj bi svetovali staršem, kako lahko prekinejo tak začaran krog in ustvarijo pogoje za miren spanec?
Nataša: Priporočila bi bila – strukturiran pristop. Energijske sposobnosti otrok včasih precenjujemo, včasih podcenjujemo; ne poglobimo se dovolj v njih. Vsekakor poskusite z rituali, vzdrževanjem primerne ure ter pogojev za zdravo spanje.
Včasih je lahko še tako majhna stvar veliko, npr.
- kvaliteta pižame, da je to bombaž, da je prijetno oblačilo, da otrok ne švica v pižami,
- da se odstranijo elektronske naprave (mobilni telefon, računalnik, televizija ne sodijo v sobo),
- svetlobo raje stran, da otrok zaspi brez luči (je pa to zadnja stvar, prej naj se uredi vse drugo),
- da se najde specifičen ritual za otroka, ki ga umiri,
- kakovostno ležišče in prostorska ureditev so zelo pomembni tako za otroka kot za odraslega,
- da se tudi kot starš umiriš pred spanjem (tukaj je potrebna samokontrola in samozavedanje)
Sama imam dve punci in sta potrebovali drugačen ritual, eni sem povedala 2-3 pravljice in je zaspala, medtem ko druga pravljic sploh ni marala.
Med motnjami spanja med odraslim so omenjene tudi motnje dihanja. Mislim, da bi bilo potrebno več pozornosti dihanja nameniti že najmlajšim – to je lahko tudi ena od metod umirjanja otroka pred spanjem. Ampak šele takrat, ko starš zmore samokontrole in opazovanja sebe.
Zdi se da, se starši v glavnem poslužujejo treh načinov uspavanja otrok: prvi je, da so ob otroku, dokler ne zaspi v njihovi postelji; drugi je, da so blizu otroka, da otrok spi v svoji postelji; tretji način pa je, da pustijo otroka, da zaspi sam. Kaj so prednosti in slabosti vsakega načina.
Nataša: Jaz zagotovo zagovarjam samostojnost otrok. Da zmorejo sami zaspati v svoji postelji ali pa v sobi. Ampak to je stvar procesa in je individualno odvisno od otroka do otroka, tako kot pri vsaki drugi stvari. Naloga starša je ta, da navajajo k uspavanju, k spanju in k samostojnosti brez pomoči starša.
Je pa pomembno:
- da se otrok počuti varnega, da ve da je prisotnost staršev,
- da se ga pocrklja, da se mu čas pred spanjem posvetimo,
- da je prehod v spanec nestresen,
- pomembna sta potrpežljivost in strpnost staršev ter pogovor z otrokom (kar je včasih težko zaradi preutrujenosti in izgorelosti po celem dnevu).
Tukaj pomaga dihanje.
Ne le dihanje, da se umirimo kot starši, temveč, da bi tega naučili tudi otroka.
Pri majhnih je to zelo sproščeno in naravno, kasneje se pa to zelo spremeni. V družinah, kjer so velike težave s spanjem, je dihalni ritem prvi korak.
Naučiti dihanja otroka skozi igro. Pri tem je pomembno, da otroka ne podcenjujemo, ker otroci zelo dobro razumejo in slišijo, kar jim govorimo.
Bodimo pa pozorni na to, če otrok rabi malo več strpnosti in malo daljši čas pri navajanju na samostojnost. Zato je težko reči, kdaj bi naj otrok sam (za)spal. Nekateri dejavniki, ki vplivajo na to so:
- kako živijo starši (v kakšnih okoliščinah in na kakšen način – življenjski stil)
- in kakšen je otrok sam (njegov značaj in sposobnosti)
Kako naj lahko poteka prijeten a odločen pogovor o prehodu k samostojnemu spancu. Lahko daste primer, kako lahko starš pojasni otroku, da bo razumel in sprejel, da bo zdaj zaspal sam po pravljici?
Nataša: Po principu manj besed je več. Lotite se tega sistematično.
- otroka že čez dan dovolj utrudite,
- za pomoč prosite vzgojitelje in podporno osebje v vrtcu
Vzgojitelji lahko naredijo ogromno pri predstavljanju ritualom otrokom, staršem pa, kaj je potrbno za dober spanec in tudi glede razivjanja samostojnosti.
Torej sodelovanje staršev z institucijo predšolske vzgoje (vrtcem). Če ima otrok zadržke in zadrege okoli spanja, je zagotovo nekaj zadaj. Tukaj je pomembno, da vzrok poišče starš, saj otrok tega sam še ne zmore artikulirati in pojasniti.
Težave s spanjem pa lahko prinesejo tudi somatske težave otrok, zdravstvene indikacije, pogosto tudi odnosi doma, npr. neusklajena vzgoja. Tukaj je potrebno odpraviti težave ali izboljšati okoliščine.
Če pa vzamemo neko večino, pa bi rekla da nekje do 6. leta zmore sam zaspati.
Kaj bi svetovali staršem, ki so ločeni ali pa le živijo ločeno, glede navad spanja, kako naj se uskladijo, da bo otrok imel povsod čim bolj podobno rutino?
Nataša: O tem se res premalo govori in premalo izpostavlja. Glede tega je na žalost običajno več težav v dogovorih med staršema, kot ne.
Pri navadah spanja otroka je pomemben konsenz. Da se starša uskladita med seboj in dogovorita – zaradi dobrobiti otroka.
Da otroka opazujeta, se medsebojno dogovarjata in otroku skušata omogočiti čim bolj ustrezne in podobne pogoje, da lahko prehod otrok čim boljše predela.
S spoštljivim odnosom in brez nalaganja krivde in predsodkov boja za »svoj prav«.
Zavedati se moramo, da tukaj nismo pomembni mi, temveč otrok in opazovati otrokovo razpoloženje, kaj otrok potrebuje.
Hudo narobe pa je, če otrok dobiva dvojna sporočila, če so informacije posredovane napačno, če so potrebe otroka neusklajene z željami in potrebami staršev.
Med vsemi stvarmi pa je najbolj pomembno upoštevanje dnevnega reda in ritma otroka. To je temelj pred vstopom otroka v šolo. Neupoštevanje dogovorov itd. – tako nastaneta čas in prostor, ki je gojišče za ustvarjanje ne-kakovostnega in ne-optimalnega razvoja otroka za naprej. To zavedanje je ključno.
Če bi lahko naredili seznam petih korakov, kako naj se starši lotijo spalne rutine, kaj bi izpostavili?
Nataša:
I. Zamujenega v razvoju skoraj nikoli ne nadoknadimo, zato naj bi bila ureditev počitka in spanja otrok ene od prioritetnih nalog staršev v prvih letih otrokovega življenja. Torej pravila in red.
II. Bodite z otrokom fizično in kakovostno aktivni, v popoldnevih dovolj časa preživite na prostem.
III. Ustaljeni večerni obroki – brez nezdrave prehrane, sladkorja, kofeina, gaziranih pijač ipd.
IV. Vzdržujte stalen čas večernega uspavanja. Doslednost. Da smo odgovoren starš do sebe, da nismo pretirano utrujeni in imamo dovolj energije za večerne rituale in umiritev otroka. Tukaj pride prav domišljija starša, obstajajo raznoliki načini sproščanja, kot je npr. branje, pripovedovanje ali celo izmišljanje pravljic, potem vizualizacija, domišljijska potovanja, vaje dihanja.
V. Bodite dosledni v ritmu in času (določite primerno uro, ob kateri bo otrok hodil spat – pred 21.00, in primerno uro, ob kateri bo otrok vstajal) tako ob delavnikih kot ob koncu tedna. In si pri tem pustite nekaj časovne rezerve, da se zvečer ne hiti, začnite z večernimi rituali npr. pol ure prej.
Na koga se starši lahko obrnejo, če imajo otroci težave s spanjem in kdaj je to sploh potrebno?
Nataša: Včasih je zunanja pomoč nujna. Če vidimo, da je v otroku veliko obrambnih mehanizmov in nikakor ne najdemo ustrezne rešitve, gre morebiti za kakšno našo slepo pego. Morda zadostuje le en pogovor staršev s strokovnjakom. Lahko se naredi skupni načrt za organizacijo rešitev. Tu gre spet za individualne potrebe in posebnosti otroka – ni recepta za nekaj, kar bi delovalo za vse, so le priporočila.
Dodatna literatura
- Spočiti rastemo kot gobice
- Spanje in motnje spanja pri otrocih / Barbara Gnidovec Stražišar
- Motnje spanja pri otrocih in mladostnikih / Barbara Gnidovec Stražišar
- Spanje in motnje spanja pri otrocih in mladostnikih = Sleep and sleep disorders in children and adolescents / B. Gnidovec Stražišar
- Vloga staršev pri spalni rutini otrok : diplomsko delo / Klaudija Beučar Brdnik
- Spanje z dojenčkom : vodnik za starše / James J. McKenna ; [prevedla Alenka Benedik ; ilustracije str. 65 Andrew Barthelmes, str. 83 Kristen Gudsnuk ; fotografije iStock, Shutterstock, Fotolia]
- Vsak otrok se lahko nauči spati : [kako pomagati otroku, da bo vso noč spal] / Annette Kast-Zahn in Hartmut Morgenroth ; [prevedla Irena Madric]
- Rad spim : [učinkovite metode navajanja vašega malčka na spanje] / Jo Wiltshire ; prevedla Marjanca Milena Dolničar
Vaše mnenje nam je pomembno:
Pustite komentar spodaj (lahko je popolnoma anonimen!) in nam povejte ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!