Epizoda #11: Spolnost po raku dojke

V enajsti epizodi se Tilen Mandelj pogovarja z dr. Andrejo Gornjec, dr. medicine, specialistko ginekologije in porodništva.

Citat

40 do 75 % bolnic z rakom dojk, ima po študijah težave v spolnosti po zdravljenju. Po podatkih Registra raka letno v Sloveniji za rakom dojke zboli 1200 do 1300 žensk.

dr. Andreja Gornjec, dr.med.

Uvodnik

Spolnost je pomemben dejavnik kakovosti življenja mnogih žensk.

Kakovost življenja pri ženskah z rakom dojk je dobro raziskana, manj raziskav je na temo učinkovanja bolezni na spolnost. Znano je npr. zmanjšano spolno delovanje, niso pa raziskane spremenljivke, kot so starost, razpoloženje, partnersko razmerje.

Prav tako ni zaslediti obravnave spolnosti v smernicah diagnosticiranja in zdravljenja raka dojk. Zelo malo so raziskane strategije za lajšanje spolnih težav.

Pomanjkanje spolne želje je pri pacientkah z rakom pogost pojav, predvsem v obdobju aktivnega zdravljenja, ko je na prvem mestu skrb za preživetje. Povzročijo jo lahko fizični (utrujenost, slabost, bruhanje, bolečina, anoreksija), hormonski (vpliv zdravil) ali psihološki dejavniki (anksioznost, depresivnost, spremenjena samopodoba).

Povzročijo jo lahko fizični – utrujenost slabost, bruhanje, bolečina, anoreksija, hormonski vpliv zdravil ali psihološki dejavniki – kot so anksioznost, depresivnost, spremenjena samopodoba. Raziskave kažejo da ženske po kemoterapiji v pomembno večjem deležu navajajo motnje s področja spolnosti. Bolečina pri spolnem odnosu, pomanjkanje libida, težave pri doživljanju orgazma ali suhost nožnice.

Največ težav imajo ženske ki so imele z zdravljenjem povzročeno amenorejo. Tudi hormonsko zdravljenje s tamoksifenom povezujejo z bolečino, pekočim občutkom in nelagodjem pri spolnih odnosih. Ponovna izgradnja intimnega življenja zahteva svoj čas, potrpljenje, vztrajnost, ustvarjalnost, sposobnost vživljanja in dobro komunikacijo.

Raziskave kažejo, da ženske po kemoterapiji v pomembno večjem deležu navajajo motnje s področja spolnosti: bolečino pri spolnem odnosu, pomanjkanje libida, težave pri doživljanju orgazma ali suhost nožnice. Največ težav imajo ženske, ki so imele z zdravljenjem povzročeno amenorejo. Tudi hormonsko zdravljenje s tamoksifenom povezujejo z bolečino, pekočim občutkom in nelagodjem pri spolnih odnosih.

Ponovna izgradnja intimnega življenja zahteva svoj čas, potrpljenje, vztrajnost, ustvarjalnost, sposobnost vživljanja in dobro komunikacijo.

Gost

Andreja Gornjec

Dr. Andreja Gornjec, dr.med. se ukvarja se z odkrivanjem in zdravljenjem predrakavih in rakavih bolezni v področju zunanjega spolovila, nožnice, materničnega vratu, telesa maternice, jajcevodov in jajčnikov.

Transkript podcasta

Tilen: Gremo kar na prvo vprašanje. Ženske pogosto postavljajo vprašanja, kot so: Ali imam lahko spolne odnose med zdravljenjem. Kdaj lahko začnem s spolnimi odnosi po zdravljenju in ali se moram izogibati kakšni vrsti spolnih odnos. Kakšna vprašanja se ponavadi pojavijo pri vaših pacientkah in kako jim odgovarjate.

Andreja: Pozdravljeni. Spolnost je tema, ki je v naši družbi še vedno bolj kot ne tabu tema. Popolnoma odkrit pogovor o spolnosti, o občutkih glede spolnosti, o spolnih željah, fantazijah, pogosto ni odkrit, niti med zakoncema, kaj šele med intimnimi partnerji, kaj šele drugod.

Tudi otroci bi naj pridobili že prve informacije o spolnosti od staršev, pa pogosto ni tako, ker tudi starši niso zadosti izobraženi, da bi bili zadosti samozavestni, da bi lahko naprej podajali znanje svojim potomcem.

Tudi mladostniki po zadnjih raziskavah najpogosteje pridobijo informacijo glede spolnosti od sovrstnikov ali z interneta.

Mediji pogosto izpostavljajo samo en del spolnosti, ki pač boljše prodaja tisti medij. Ne osredotočajo se, oz. ne oglašujejo zdrave spolnosti. Internet in dostop do vseh vsebin še posebej negativno vpliva na najstnikov podobo oz. spolnosti.

Tudi v osnovnih šolah srednjih šolah nimajo zadosti vzgoje, spolne vzgoje, ta je povsem prepuščena ravnateljem in učiteljem. O spolnosti pa tudi zelo malo vedo sami zdravniki, ker se je na faksu dejansko ne dotaknemo.

Tudi zdravniki težko govorijo o spolnosti. Pogosto so zdravniki sami v zadregi, ko pacient vpraša. Če sploh kaj vpraša. Ponavadi pa nič ne sprašujejo, kar se tiče spolnosti.

Moja najbolj pogoste izkušnje so take, da če jih jaz vprašam kar se tiče glede spolnosti, mi gospe odgovorijo, da pač spolnosti enostavno nimajo. Ker se pač, govorim pri bolnicah, ki so onkološko zdravljene, se pač bojijo zapletov in potem se rajši vzdržijo spolnosti, kot pa bi kogarkoli kaj vprašale.

Če pa že vprašajo, so pa ponavadi zdravniki v zadregi ali pa odgovorijo nekaj zelo kratkega, tako da če pa že načnejo bolnice težave s spolnostjo, ponavadi začnejo v smislu menopavzne težave kot so vročinski oblivi in suha nožnica. Ampak vprašanja niso pogosta.

Tilen: Torej kot zaposlena na Onkološkem inštitutu, imate specifično starostno ciljno publiko. Precej pacientk je, ki so starejše od 45 ali 50 let. Ali se vprašanja žensk teh starostnih skupin razlikujejo od vprašanj, ki vam jih postavi na primer 30 let mlada ženska. Kakšna so vprašanja neke gospe, ki je mogoče že rodila enega ali dva otroka.

Andreja: Starejše gospe sploh ne vprašajo, ker se jim to ne zdi pomembno.

One mislijo, da pri petdesetih, oz. čez petdeset pač spolnost sploh ni pomembna, da so odrasle, zadosti pametne, modre, je pač ta stvar, pri tako hudi bolezni ni pomembna in ne more biti pomembna. In tudi ni pomembna, ker so tako vzgojeni, … V bistvu nimajo nobene vzgoje glede tega. Pač čista represija glede spolnosti.

Tako da, pacientke, ki so starejše sploh ne vprašajo. Mlajše pa vprašajo glede recimo od bolečin ob spolnih odnosih, suhe nožnice, ko jih pač imajo, kot tiste, ki imajo hormonsko terapijo, ali pač drugo onkološko terapijo, pa lahko tudi vplivamo na te stvari, tiste pa vprašajo. Ampak pravim, vprašanja niso zelo pogosta.

Tilen: Spolni odnosi so veliko širše področje, kot sam spolni akt. Ali jim spolni odnosi niso več pomembni le v tem kontekstu, ali govorimo tudi v širšem področju spolnosti.

Andreja: V ambulantah je premalo časa da bi se človek lahko dotaknil širine besede, kaj je to spolnost, Intimnost. Tako da pač pogovarjajo se in odgovarjajo pač najprej te tehnične stvari, ki so problem, potem pa mora imeti še pol ure, 45 minut in to enkrat / dvakrat na mesec recimo pol leta, če imajo gospe težave, da bi ti res lahko tiste težave opredelil in potem začeli na njih delati.

Tilen: Kakšen je po operativni postopek v tem kontekstu. Vi sledite pacientki do nekega posega, oziroma pred posegom in po posegu. Kaj pa tisto obdobje, ki je obdobje izven zdravljenja. Na primer tri leta po kakšni zahtevni operaciji se pogovarja o spolnih izzivih ki jih ima?

Andreja: Bolnice so drugače spremljane redno na Onkološkem inštitutu, recimo, oziroma, bi mogli biti vsi onkološki bolniki spremljani nekje 5 do 10 let po končanem zdravljenju.

Tako da v tem času oni redno hodijo na kontrole in bi naj tudi v okviru rehabilitacije po zdravljenju, bilo tudi govora o težavah v spolnosti. Jaz ne vem, kako je na drugih področjih. Na samem ginekološkem področju. Vem, da pred leti je bilo to zelo slabo. zadnjih par let se malo spreminja, predvsem ko, pač mlajši specialisti prevzemajo bolj odgovorne vloge, pa se zavedajo tega problema, da je pač kvaliteta v življenju pomembna in da je spolnost del kvalitete življenja.

Kar se tiče bolnic z rakom dojk, pa vem, da se čedalje več govori tudi o tem, da govorijo lečeči onkologi, tako pred začetkom zdravljenja, med zdravljenjem in po zdravljenju in tudi pošljejo na obravnavo, če je ta potrebna.

Ti je podcast všeč? Naredi nam uslugo in podaj svoje mnenje in oceno na Apple podcastih. Uporabljaš kaj drugega? Potem mi piši na monika@kunapipi.si in povej, kaj ti je na podcastu Kunapipi najbolj všeč. 🙂

Tilen: Dotaknila ste se obdobja par let po posegu. Zdaj moje vprašanje v tem kontekstu je, v nekaterih državah obravnava spolnosti del celostne oskrbe, v katero so vključeni različni strokovnjaki – zdravniki, medicinske sestre, psihologi, seksologi in drugi. Kako je s tem pri nas. Kdo so pri tej pacientki v obdobju naslednjih par let. Je to samo ležeži zdravnik, ali je to del kakšne skupnosti.

Andreja: Zaenkrat je to pač lečeči zdravnik. 40 do 75 % bolnic z rakom dojk, ima po študijah težave v spolnosti po zdravljenju. Po podatkih Registra raka letno v Sloveniji za rakom dojke zboli 1200 do 1300 žensk. Torej bi jih naj po podatkih vsaj 500 na novo na leto imelo težave v spolnosti. 500.

To ni majhna številka. Zahodne razvite države kot so ZDA, Kanada ter Skandinavija, Velika Britanija v Evropi ter, ne vem, Nizozemska, Belgija imajo že razvite ambulante in celostno oskrbo bolnic s težavami v spolnosti. Pri nas na Onkološkem inštitutu smo že tudi pripravili smernice za celostno rehabilitacijo po zdravljenju raka in te smernice vsebuje tudi smernice za obravnavo pri težavah s spolnostjo. Imamo tudi, nedolgo nazaj, ustanovljeno ambulanto za spolne motnje, kamor se lahko bolnice, ki imajo večje, oziroma, ki imajo take težave, ki jih lečeči onkolog ne more obvladati, lahko bolnice napotijo in potem pa so smernice, kako in kam naprej.

Na psihološko obravnavo, psihiatrično obravnavo, odvisno kakšen je problem. Tako, da se to v Sloveniji že tudi razvija v to smer. Seveda je še potrebno pridobiti program v smislu, da bi ga zdravstvena zavarovalnica krila, plačala, kar je v bistvu problem, ker ga tudi drugje v celoti ne pokriva. Niti v Evropi, niti v Ameriki in Kanadi, Skandinaviji. Kriti so tisti prvi pregledi, ko pa gremo do psihološke obravnave, pa do teh pogovorov, ki trajajo dalj časa, pa več niso kriti in morajo gospe vsepovsod dodatno same financirati. En del plača zavarovalnica, večji del pa morajo same doplačati. Tako je vsepovsod.

Tako da, to pri nas ni nič dorečeno, je še vse v dogovarjanju in mislim, da gremo v pravo smer. Vem, da se eni ginekologi na sekundarnem nivoju in primarnem, nekateri urologi, družinski zdravniki že s tem ukvarjajo. Tako da, bolnice, ki imajo težave, lahko najdejo pomoč. Ne samo tiste, ki so onkološko zdravljene, ampak vsi.

Tilen: Zdi se mi zanimivo, v očeh laika, oziroma pacienta, ko gledam na onkološki inštitut. Imamo izvrstna znanja na nivoju operativnih posegov, ogromno uspešno izvedenih operacij, šepamo pa na področju pooperativne nege. Kaj menite o tem mnenju.

Andreja: Nič ne šepamo. Šepamo na tem, da nimamo časa zadosti v ambulantah. Bolniki bi verjetno želeli, da imaš za njih pol ure, 45 minut, pa nimaš.

Jaz mislim, da bi bolniki dobili več neke psihološke podpore. Ali je to strokovna in psihološka podpora v smislu psihologov, ali pa je to podpora medicinskih sester, ki so jim na voljo za pogovore, telefonske pogovore, ker bolniki največ stresa doživijo, ko čakajo na pregled, pa do prvega zdravljenja in med začetkom zdravljenja (prvi del zdravljenja).

Jaz mislim, da bi tukaj lahko za njih več naredili. Postoperativna nega, to je enako dobro, kot drugod (po svetu). (Slovenski) Onkološki inštitut je tristota bolnišnica na svetu po izvrstnosti. Vključno s celim svetom, z vsemi privatnimi institucijami. Imamo vse, kar imajo kjerkoli drugje. Edino česar nimamo, je pa čas, ki bi ga z bolniki lahko preživeli in pa prostor v ambulantah.

Tilen: Kaj menite o teh namigih, kako se vrniti k spolnim odnosom: “Pogovor začnite na začetku. Skratka zavedanje in sprejemanje da bodo spolni odnosi drugačni. Vzemite si čas. Uporaba primernih lubrikantov. Vaje za medenično dno, masturbacija s partnerjema ali samostojno lahko celo pomaga odpraviti tesnobo povezano s spolnostjo in je lahko izhodišče za ženske, ki ponovno začenjajo spolno dejavnost.”

Andreja: Jaz se strinjam s tem, da je pogovor zelo pomemben. In pričetek vsake obravnave oziroma je temelj, na katerem bi se moglo graditi. Pogovor o občutkih, željah, potrebah, s samim pogovorom se sprosti že zelo dosti napetosti, ki se je nabrala.

Samo, da gospe povedo na glas, kaj jih muči. Že če se ta napetost sprosti, je velik del poti k izboljšanju stanja. Sama bolezen in spopadanje z boleznijo ali drugimi težavami v življenju, je že samo zadosti psiho-fizično zahtevno, se pravi neka dodatna napetost, ki jo lahko povzročijo motnje v spolnosti je vsekakor odveč. V začetku je zelo pomembno, oziroma temelj vsega, je tudi dobra informiranost o normalni spolnosti, v smislu kako stvari delujejo. Čisto osnovne stvari, kaj in kako smo zgrajeni in kako stvari delujejo.

Potem pa nadaljujemo. Seveda je pomembno, da so gospe informirane, recimo o stranskih učinkih zdravljenja in kaj lahko pričakujejo. In seveda. Kako ravnati ko se stvari, oz. te težave pojavijo. Če so bolnice zadosti informirane, potem vedo, kaj pričakovati, vejo se s partnerjem pogovarjati, kako bo. Da tudi partner pričakuje kaj bo. In s tem avtomatsko ni tiste neke napetosti, ki jo lahko ustvari neka, neka nova situacija, neka neznana nova situacija, ker težave v spolnosti so težave, ki lahko povzročijo večji razdor v partnerskem odnosu.

Če pa ti ustvariš neko okolje, kjer se partnerja med seboj lahko pogovarjata in vesta o čem se pogovarjata in kako lahko stvari izboljšata, pa napetosti ni. Nimata težave sama dva med sabo, ker vesta zakaj se dogajajo, ne obtožuje eden drugega, ker vesta, da je vzrok drugje, da ni težava v njih samih, v enem ali drugem. In s tem v bistvu sploh pogosto do težav ne pride, ker jih mi z dobro informiranostjo že pred začetkom zdravljenja, s tem, da jih sprašujemo med zdravljenjem in da jim pomagamo, če so v težavah že v zgodnjih fazah, lahko preprečimo nastanek večjih težav v spolnosti in tudi drugih področjih.

Nekega univerzalnega načrta, oziroma priporočil, ki bi veljale za vsakogar, pa ni. Priporočeno je, da mora človek najprej sam sebe zadosti spoznati, da lahko sploh ve, kaj mu ustreza pri čem uživa in kaj bi rad. Bližina in intimnost s partnerjem sta vsekakor zelo pomembni. Ni pa enotnih priporočil za vsakogar. Vsak posameznik sam ve, kaj mu ustreza kaj mu ne in kje so težave. Priporočljiva oziroma zelo priporočljiva je tudi obravnava pri strokovnjaku, ki se ukvarja s spolnostjo.

Zgodaj, ko se pojavijo težave, ker lahko že pogovor na pravi način in prave informacije dosti stvari rešijo, v smislu že en sam pogovor lahko dosti stvari razreši. Seveda pa obstajajo razne tehnike in priporočila, ki so še v dodatno pomoč pri reševanju težav. Lubrikanti itak ne morejo škoditi, pomagajo pa vedno.

Za vsa ostala priporočila v smislu vaje medeničnega dna ne moremo univerzalnih poročil dati, ker ene gospe rabijo vaje, druge pa rabijo sproščanje. Tako da je priporočljivo, da gredo vsaj na en pregled, prvi pregled. Prvi pregled, da vidimo, kje je težava in da potem dobijo neko usmeritev v katero smer bi naj šle.

Tilen: Ženske z rakom dojk, ki so mlajše od 50 let imajo statistično značilno v spolnosti več težav, kot starejše ženske. Kako se te težave razlikujejo pri mlajših ali starejših od 50 let. Kako se lotiti razreševanja tega izziva –  pri 32 ali 65.

Andreja: Obdobje pred menopavzo in tisto po menopavzi sta drugačni za ženske, predvsem z vidika samopodobe in pričakovanja, ki ga imajo gospe od življenja in s tem o spolnost.

Menopavzne ženske, torej starejše od 50, 55 let so bolj izkušene, bolj samozavestne, imajo drugačna pričakovanja od tistih, ki so mlajše. Ženske v tridesetih so pa predvsem zaznamovane z družinskimi obveznostmi in delovnimi obveznostmi, ki znajo biti skupno zelo utrujajoče.

Bolezen pa seveda še dodatno prispeva k povečanju stresa. Te ženske znajo biti zelo odtujene in pod stresom, kar ima že samo (po sebi) negativen vpliv na spolnost in željo po spolnosti. Česar pri menopavznih bolnicah ni več. Res imajo mlajše bolnice lahko občutek utrujenosti, tudi prisoten zmanjšanja hormonov, a ponavadi ni tako zelo izražene mene, večinoma imajo pa oboje občutek suhe nožnice, zmanjšane spolne želje ter bolečine ob spolnih odnosih. Starejše bolnice ponavadi, kot sem že omenila prej, ne upajo nič vprašati, mlajše kaj vprašajo, pa ne precej direktno.

Pri vseh je pa enako to, da so gospe po pogovoru vidno razbremenjene takoj, ko se pogovorimo o teh stranskih učinkih, o občutkih in kako jih ublažiti, kako je biti kos težavam, kaj narediti, v kolikor so dobile odgovor na svoja vprašanja, oziroma imajo vsaj občutek, da lahko vprašajo in imajo možnost, da se še nate (zdravnika) obrnejo, če bodo imele v prihodnosti težave, so gospe vidno pomirjene, boljše volje in gredo ponavadi z nasmehom iz ambulante.

So zelo vesele. Nekatere se tudi zjočejo, ker si prvi človek, ki si jih Kadarkoli vprašal o tem, o spolnosti, same pa  niso upale vprašati, pa bi se zelo rade o tem pogovorile. Tako, da se mi zdi, da je to res en del, ki bi lahko bolnicam zelo izboljšal kvaliteto življenja in jim olajš del, ko so pod stresom, med samim onkološkem zdravljenjem.

Tilen: Kako pogosto se zgodi, da zraven ženske pride partner – na tovrsten pogovor.

Andreja: Ja, na začetku so ponavadi vedno gospe same. Potem pa če vidimo potrebo, da pride partner, pa pride še partner. Najlepša hvala za vabilo na pogovor. Te teme se mi zdijo zelo pomembne in se mi zdi prav, da se govori o njih, ker pač kvaliteta življenja je pomembna stvar in se mi zdi, da lahko naredimo velik korak v boljšo smer. Skupaj.

Tilen: Ponovno vas vabim k poslušanju naslednjič do takrat pa ne pozabite obiskati našo spletno stran kunapipi.si.

Dodatna literatura


Vaše mnenje nam je pomembno:

Pustite komentar spodaj (lahko je popolnoma anonimen!) in nam povejte ali se strinjate ali ne s povedanim v podcastu in ali imate na to temo svojo izkušnjo!


Ne spreglejte tudi:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja